Hvala za besedo. Spoštovani, spoštovane!

Na zakon o dolgotrajni oskrbi se je v tej državi čakalo več kot 20 let. Obstaja splošen družbeni konsenz, da smo dovolj bogata družba, da lahko celostno in kvalitetno poskrbimo za vse tiste, ki zaradi posledic bolezni, poškodb, invalidnosti ali izgube intelektualnih sposobnosti potrebujejo pomoč in podporo. Na veliko razočaranje slednjih je bil pa preteklo leto sprejet zakon, ki vsega tega ne zagotavlja. Naj tu poudarim, da ne pravim, da ni bilo vloženega veliko truda v pripravo zakona, vendar zakon, kot ga imamo trenutno, je praktično neizvedljiv, na kar opozarjajo številne organizacije. Zakon je ob sprejemanju lani na 41 straneh komentirala tudi Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, Konfederacija sindikatov javnega sektorja je opozarjala, da v pripravo sploh niso bili vključeni, združenje Srebrna nit pa je pozivalo k zavrnitvi. Skupnost socialnih zavodov pa je ugotavljala, da zakon sploh ne opredeljuje, kako bodo storitve vrednotene, plačane in izvajane. Na kar 44 straneh pripomb se je takrat na zakon odzvala javna zdravstvena blagajna, ki ima z obstoječim zakonom tudi največ težav. Večkrat so jasno povedali, da zakon trenutno ne omogoča pravočasne izvedbe aktivnosti ZZZS. Roki za vzpostavitev procesov, zaposlovanje kadrov, izobraževanja in javna naročila so enostavno prekratki. Poleg tega je zakon pomanjkljiv, notranje neskladen, določene ključne vsebine pa prenaša na podzakonske akte, kjer bistvenih težav tega zakona ni moč odpraviti, kar nas pripelje do spremembe zakona, o kateri govorimo danes. Z našo novelo tako ne rešujemo področja dolgotrajne oskrbe, ampak zgolj gasimo požar. Predlagamo, da se začetek veljavnosti zakona zamakne za eno leto, to je na 1. januar 2024. S tem rešujemo dva akutna problema. Prvič, vse ključne deležnike na čelu z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije razbremenjujemo nerazumnih obveznosti, ki so jim bile naložene, in drugič, s tem si dajemo čas, da zakon popravimo oziroma pripravimo na novo. Dajemo si čas, da v zakonu uredimo financiranje, ki ga zdaj ni, da uredimo status izvajalcev, da uredimo tako vstopne točke kot način ocenjevanja potreb. Naša stališča so jasna. Liberalizacija in privatizacija oskrbe ter prekarizacija in socialni damping na področju delovne sile v skrbstvu ne sodijo niti v ta niti v katerikoli drugi zakon. Dolgotrajna oskrba mora biti javna služba, podkrepljena s solidarnostnim financiranjem.

Druga pomembnejša vsebina današnje novele pa je povezana s proračunskim kritjem dveh ukrepov, sprejetih v lanskem letu. 16 milijonov na letni ravni zagotavljamo za kritje dviga plač, ki so posledica sprejetja aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, več kot 13 milijonov letno pa zagotavljamo za kadrovsko širitev, ki je posledica spremembe pravilnika o standardih in normativih v socialnem varstvu. Ta sredstva so zagotovljena do konca leta 2023. S tem preprečujemo, da bi se povečani stroški dela prelili v ceno oskrbnin v jeseni. Ob tem pa je nujno treba dodati, da je kadrovska situacija v DSO, posebnih socialnovarstvenih zavodih, CUDV in VDC trenutno katastrofalna. Plače so prenizke, poleg tega se niso niti popravile vsem profilom. Ne najde se niti kuharjev, odhajajo celo študentje. Za nočno delo, izmensko delo, za delo v nedeljo oskrbovalka prejme minimalno plačo. Na razpisana delovna mesta se kader ne prijavlja, domovi pa nove stanovalce zavračajo, ker je premalo kadra in ne, ker je premalo prostora. Zato moje sporočilo ni, kako uspešno danes gasimo en požar, temveč opozorilo, da bo potrebno odločno ukrepanje, če ne želimo, da se nam v kratkem sistem v celoti ne sesuje. Dolgotrajne oskrbe namreč ni brez delavk in delavcev, brez delovnih ljudi, ki danes opravljajo garaško in požrtvovalno delo za plačilo, nevredno človeka. Hvala.