Spoštovana predsednica odbora, spoštovane poslanke in poslanci! Dobro jutro in hvala za besedo.

V veliko čast mi je seveda, da vas lahko nagovorim ob začetku novega mandata dovolite mi, da vam ob tem tudi čestitam za izvolitev in vam želim uspešno delo. Dovolite vam tudi, da vam z velikim strahospoštovanjem do funkcije, za katero kandidiram danes predstavim svoj pogled in načrte za vodenje tega resorja.

Spoštovane in spoštovani! Zagotavljanje vladavine prava je visoko na lestvici prioritet slovenskih državljank in državljanov. Ob današnji predstavitvi bi, zato želela uvodoma podati svoje razumevanje tega načela, katerega varovanju in uresničevanju sem zavezana kot pravnica kot političarka kot državljanka in če mi boste dali to priložnost tudi kot ministrica za pravosodje. Vladavina prava je temeljni kamen političnega in pravnega sistema države. V svojem najbolj osnovnem smislu pomeni, da morajo državne oblasti in vsi državljani spoštovani pravo. To je seveda zlasti pomembno za odnos državnih oblasti do državljank in državljanov. Pomembno pa je tudi za razmerja med državljani samimi, vendar pa vladavino prava ne smemo razumeti zgolj na ta formalni način zgolj kot samo vladavino zakonov in predpisov. Zavedati se moramo vsebinskega in moralnega osrčja tega koncepta. Ta kot ste to kot temeljna vrednota naše družbe tvori človečnost, skrb za dostojanstvo, za človekove pravice in v kontekstu načela socialne države tudi enake možnosti vseh, da po svojih najboljših močeh uresničujejo svoje potenciale. Pomeni tudi skrb za predvidljivost, pravičnost in solidarnost v naših medsebojnih odnosih. Te vrednote in načela, h katerim smo se zavezali tudi v naši Ustavi ne smejo ostati zgolj svečana črka na papirju. Zahtevajo dosledno spoštovanje človekovih pravic, njihovo uresničevanje skozi pravni sistem in možnost vsakogar od nas, da pri institucijah pravne države doseže učinkovito, transparentno, nepristransko in pravično varstvo svojih pravic. To je seveda ideal, ampak ideal h kateremu verjamem, da si moramo prizadevati vsak dan znova vsi skupaj ne glede na naša različna svetovno nadzorska prepričanja mnenja in stališča. To je ideal, ki smo ga zapisali tudi v naši temeljno družbeno pogodbo v Ustavo Republike Slovenije in to je tudi ključno vodilo, ki me pri mojem profesionalnem delu vodi vse življenje in ki mu bom sledila tudi kot ministrica za pravosodje, če mi boste to odgovornost zaupali. Moj cilj in želja sta, da iz države in družbe, v katerih je vladavina prava zadnje čase pred resno preizkušnjo, v kateri pravo in pravosodni sistem vse bolj postaneta razumevana kot gola obrt ali celo kot orodje, da ne rečem orožje za doseganje parcialnih interesov in medsebojnega obračunavanja. Želim si, da bi iz take družbe in države ustvarili in okrepili Slovenijo, ki bo za vsakogar resnično zrela pravna država in za to tudi pravična družba. Zlasti je ta želja močna po zadnjih dveh letih, ko se je žal brezbrižno vladalo z odloki. Ko je Ustavno sodišče kot po tekočem traku razveljavljalo vladne odločitve in ko so bile po Ustavi neodvisne institucije podvržene močnim političnim pritiskom. Zlasti po teh zadnjih dveh letih je, zato zavezanost resnični vsebinski in moralni vladavini prava nujna za okrepitev zaupanja v slovenski družbi in to resnično vladavino prava in pravno državo lahko uveljavimo samo, če dosledno upoštevamo in spoštujemo neodvisnost ter avtonomnost vseh institucij in gradnikov ter deležnikov v pravosodnem sistemu hkrati pa seveda tudi od njih sami pa tudi od nas politikov neumorno pričakujemo in terjamo, da se pri svojem delu vselej zavedajo, da pravo in pravosodni sistem, predpisi in postopki niso nekaj, kar je ločeno od človeka ali celo nad njim, temveč da imajo vselej pred očmi tisto ključno poslanstvo skrb za človeka. In to je tudi moja temeljna zaveza državljankam in državljanom, spoštovane poslanke in poslanci.

Dovolite mi, da v svoji današnji predstavitvi najprej podam kratko oceno stanja na področju pravosodja kot jo sama vidim. Zatem se bom, upoštevajoč seveda zaveze iz koalicijske pogodbe, opredelila do nujnih tekočih projektov ministrstva ter izpostavila tudi ključne prioritete svojega mandata, če mi bo seveda zaupan.

Kot veste, Ministrstvo za pravosodje poleg priprave normativnih podlag ter skrbi za materialne, kadrovske in prostorske pogoje delovanja pravosodnih organov izvaja tudi številne druge pristojnosti. Med drugim, da vas malo dolgočasim z naštevanjem, na področjih pravosodnega nadzora, organizacije in statusa sodišč, tožilstva, državnega odvetništva, odvetništva, notariata, področje sodnega izvedenstva, sodnega cenilstva in sodnega tolmačenja, področje izvršiteljev, področje delovanja varuha človekovih pravic, civilnega in kaznovalnega prava, sistemskega urejanja korupcije, pravosodne uprave in mednarodnega pravosodnega sodelovanja. Pristojno je tudi za usmerjanje drugih ministrstev glede izvrševanja sodb mednarodnih sodišč, preučevanja in načrtovanja uveljavljenja temeljnih človekovih pravic. Znotraj ministrstva, kot veste, delujeta na področju izvrševanja kazenskih sankcij in alternativnih oblik izvajanja kazenskih sankcij še dva organa v sestavi, to sta Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in pa Uprava za probacijo. Zdaj, ko sem naštela vse te številne deležnike, ki se prepletajo in sodelujejo v pravosodnem sistemu, želim uvodoma dodati samo še eno misel. In to je moje prepričanje, da mora racionalna, zrela, odgovorna in predvsem vzdržna pravosodna politika ves čas razumeti in upravljati pravosodni sistem kot celoto ter na podlagi kritične analize statističnih in seveda tudi drugih merodajnih podatkov skupaj z vsemi deležniki zasnovati odgovore na izzive, ki so pred nami. Upoštevati je treba, na kratko povedano, t.i. celotno verigo pravice, kjer delo enega deležnika neogibno in pomembno vpliva na delo drugega. Zato tudi seveda ukrepi normativne ali organizacijske narave nikoli ne učinkujejo le na enega od njih.

Kot veste, se v zadnjem desetletju pravosodna politika v Sloveniji in tudi drugod po svetu intenzivno sooča s temeljnim izzivom pravosodja: kako zagotoviti njegovo učinkovitost, transparentnost in dostopnost vsem državljankam in državljanom. S tem je seveda neogibno povezano tudi vprašanje zaupanja ljudi v pravosodne institucije. To se z leti izboljšuje, vendar pa še vedno ni na zavidljivi ravni. O tem bom spregovorila nekoliko kasneje. Če mi dovolite, da za začetek pogledam samo nekaj, in sicer suhoparne ampak pomembne osnovne sodne statistike, se mi zdi pomembno, da izpostavim dva trenda, ki zaznamujeta poslovanje sodstva v preteklem letu. Po eni strani beležimo splošen upad pripada, čeprav na posameznih področjih kot sta gospodarsko in civilno ostajamo pri vrhu držav Evropske unije po obsegu pripada. Po drugi strani pa hkrati beležimo upad skupnega števila rešenih zadev na praktično vseh področjih. Sodišča so sicer v preteklem letu rešila za 1 % več zadev kot so jih prejela. Tudi povprečni čas reševanja zadev se skrajšuje že od leta 2016, in sicer se je do lani skoraj prepolovil iz 3,7 meseca v letu 2016 na 2,1 mesec v letu 2021. Število prejetih zadev se je v lanskem letu glede na leto poprej povečalo za 8 %, rešenih pa je bilo za 1 % več zadev kot v letu 2020. Specifično pri kazenskih postopkih se je število prejetih zahtev na okrožnih sodiščih zmanjšalo za 7 % v lanskem letu glede na leto poprej z kar 89 % obvladovanjem pripada, medtem ko se je pa število nerešenih zadev povečalo za 6 %. Povprečno trajanje kazenskega postopka in to skrbi na Okrožnem sodišču, pa se je podaljšalo. 14,8 na 16,6 mesecev. Tudi zaradi teh nezavidljivih podatkov, je bilo področje kazenskega sodstva nekaj let uvrščeno med prioritete, med prednostna področja o otvoritvi sodnega leta, v okviru sodstva pa je bila lansko leto ustanovljena posebna delovna skupina, ki proučuje vzroke za takšno podaljševanje časa reševanja posameznih vrst zadev, seveda vključno tudi s kazenskimi. Ugotovitve te analize bodo gotovo dobrodošle, ko bomo na ministrstvu pripravljali ustrezne rešitve za reševanje te problematike.

Čeprav vas ne želim predolgo utrujati s statistiko, pa so vendarle relevantne tudi nekatere mednarodne raziskave in primerjave. Med njimi je najbolj merodajna in verodostojna vsakoletna raziskava Evropske komisije, imenovana Pregled stanja na področju pravosodje v Evropski uniji ali kot verjetno veste, Justice Scoreboard. Zato bi želela izpostaviti vsaj nekaj pomembnejših ugotovitev na tem področju za Slovenijo za leto 2021. Prvič kljub jasnemu trendu zniževanja pripada, ki sem ga že omenila, civilnih, gospodarskih, upravnih in drugih zadev na prvostopenjskih sodiščih, ostajamo po obsegu pripada med prvimi štirimi državami v Evropski uniji.

Po času reševanja teh zadev na prvi stopnji, smo sicer med prvimi šestimi državami v Evropski uniji. Po številu nerešenih civilnih, gospodarskih in upravnih ter drugih zadev, na prvi stopnji, smo v spodnji polovici držav, z jasnim trendom zmanjševanja števila nerešenih zadev, čeprav, kot sem omenila, v lanskem letu vendarle beležimo tukaj tudi rahlo slabši trend. Skrbijo pa zlasti ugotovitve, da smo po času reševanja upravnih zadev na prvi stopnji, v spodnji polovici lestvice, na 17. mestu, po stopnji njihovega reševanja pa na 10. mestu. Skrbi tudi, da smo pri dnu lestvice, ko gre za štiriletno povprečje trajanja zadev na prvi stopnji, na področju pranja denarja. Še nekoliko drugačna od teh objektivnih podatkov je slika, ko gre za dojemanje neodvisnosti, se pravi, mnenje javnosti o neodvisnosti sodstva, kjer ostajamo v spodnji polovici lestvice.

Vsebinska, kritična analiza razlogov za takšno mnenje je pokazala, da pri nas, podobno kot na primer na Poljskem, v Romuniji, v Bolgariji ali na Hrvaškem, pa tudi na Slovaškem, prevladuje razlog vmešavanje ali pritisk politike in vlade na pravosodje. Podobne rezultate kaže raziskava Svetovnega gospodarskega foruma, ki meri mnenje podjetij o neodvisnosti sodstva. A vendarle je treba izpostaviti, kot pozitiven trend, da se po poročilih Justice Scoreboard stanje v smislu dojemanja že tretje leto zapored nekoliko izboljšuje, kar vendarle kaže na to, da se napredek, ki se kaže tudi v objektivnih statističnih podatkih, polagoma preslikava tudi v rastoče zaupanje javnosti v neodvisnost in neučinkovitost slovenskega pravosodja.

Ob tem bi želela vseeno pripomniti, da po moji oceni na dojemanje splošnega ogleda slovenskega pravosodja v javnosti, v veliki meri vplivajo posamični odmevni primeri, zlasti odmevni primeri na področju kazenskih postopkov. Ti seveda ne odražajo celote vseh raznovrstnih postopkov, zlasti niti nimajo povezave s civilnimi postopki, a kljub temu nesorazmerni in po mojem mnenju do določene mere tudi popačeno vplivajo na negativni javni vtis glede delovanja sodstva, kot celote. Seveda pa ta moj komentar nikakor ni mišljen kot minimiziranje težave zaupanja ljudi v slovensko pravosodje. Za krepitev tega zaupanja smo odgovorni vsi, tako stroka in deležniki v pravosodju, kot – in to poudarjam – tudi politiki. Skupaj smo si dolžni torej prizadevati za izboljšave, ki bodo ljudem povrnile zaupanje v pravosodje in pravno državo in glede na enega tistih glavnih razlogov za to nezaupanje, ki sem ga prej omenila, zagotoviti minimiziranje, če že ne popolno odpravo političnega vplivanja na pravosodje, absolutno pa popolno odpravo političnega vpliva na delovanje neodvisnih v Ustavi zagotovljenih, neodvisnih in avtonomnih pravosodnih institucij. V drugem delu svoje predstavitve bom kot sem omenila uvodoma, kar se da koncizen pregled nujnih sprememb zakonodaje v pristojnosti Ministrstva za pravosodje. Med nujne spremembe uvrščam tiste, ki so potrebne, zaradi implementacije sodb Ustavnega sodišča, mednarodnih sodišč ali evropskih predpisov in med temi bodo visoki na lestvici prioritet mojega mandata in predmet priprave že v prvem letu mandata, če mi ga boste zaupali spoštovane poslanke in poslanci naslednji. Prvi je Zakon o varstvu osebnih podatkov. Kot gotovo veste je ta zakon v pripravi že od davnega leta 2017. Poglavitni razlog za pripravo sprememb pa je splošna Uredba o varstvu podatkov GDP(?), ki v določenem delu državam članicam tudi pušča urejanje področja varstva podatkov. Kolikor mi je znano je končni predlog zakona pri pripravi katerega sem nekaj časa in v določenem delu sodelovala že kot državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje v predpreteklem mandatu skoraj pri pripravljen. Z njim se bom v najkrajšem možnem času temeljito seznanila in se zavzela za njegov čim prejšnji sprejem predvsem, zaradi omogočanja prekrškovnega kaznovanja za kršitve iz GDP in področne ureditve videonadzora in biometrije.

Drugi tak nujen zakonski projekt je priprava in sprejem Zakona o zaščiti prijaviteljev tako imenovanih žvižgačev. Ta je pomemben, zaradi prenosa Evropske direktive o zaščiti oseb, ki prijavljajo kršitve prava Unije. Rok za implementacijo se je iztekel decembra 2021. Po dostopnih podatkih pa je predlog predpisa že bil posredovan v usklajevanje strokovni javnosti. Tudi tu napovedujem intenzivno pospešitev aktivnosti za sprejem tega pomembnega zakona predvidoma še v tem letu. Ob tem pa bi želela poudariti, da bomo v tem mandatu prioritetno proučili in pripravili konkretne predloge tudi z zakonsko razširitev zaščite prijaviteljev na vsa področja in tudi iz javnega na gospodarski sektor, kar pomeni širšo zaščito kot tisto, ki jo predvideva in od nas zahteva evropska zakonodaja. Znotraj koalicije in seveda v skladu s koalicijsko pogodbo nameravamo zagotoviti tudi vzpostavitev varnih kanalov za prijave in varstvo prijaviteljev in predvsem za varstvo pred povračilnimi ukrepi, kjer bom sama posebni poudarek namenila varstvu prijaviteljev diskriminacije na delovnem mestu.

Tretji nujen zakonski projekt, ki na ministrstvu že teče je novelacija Kazenskega zakonika. Ta je potrebna spet, zaradi evropskih direktiv, ki so sicer že bile implementirane v Kazenskem zakoniku, vendar pa je Evropska komisija ugotovila določene pomanjkljivosti predvsem pri direktivah s področja boja proti goljufijam na škodo Evropske unije, zlorabe trga ter preprečevanje trgovine z ljudmi. Predlog te novele Kazenskega zakonika bi lahko bil za javno pripravo pripravljen še v tem letu.

Zakon o prekrških je trenutno obremenjen, če se smem tako izraziti s tremi odločbami Ustavnega sodišča, zato moramo tudi tukaj pripraviti novelo, ki se že pripravlja in ocenjujem, da bi bil lahko tudi predlog teh sprememb v javno razpravo predan v drugi polovici letošnjega leta.

Izjemno pomemben projekt je tudi novela Stečajnega zakona ali z uradnim imenom Zakona o finančnem poslovanju v postopkih, zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja. Zakon je potreben tako, zaradi implementacije več odločb Ustavnega sodišča v glavnini pa, zaradi implementacije Evropske direktive, ki prinaša določene rešitve za pravočasno prestrukturiranje nujne za izognitev insolventnosti in omejitve nepotrebne likvidacije podjetij prinaša pa tudi rešitve oziroma največje možno varstvo in možnosti za poplačilo upnikov zlasti delavcev in preprečevanje stečaja podjetij. Tudi ta predlog bo v Vladi posredovan v obravnavo predvidoma v drugi polovici tega leta.

Med mogoče manj izpostavljenim zakoni vsaj v javnosti in v javnih razpravah je tudi novela Zakona o Sodnem svetu, ki je potrebna, zaradi realizacije odločbe Ustavnega sodišča iz lanskega oktobra. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo neskladje določb tega zakona z Ustavo v delu, ki se nanaša na disciplinske postopke, in sicer je ugotovilo protiustavnost sodelovanje članov disciplinskega sodišča, ki so hkrati člani Sodnega sveta, v disciplinskih postopkih, uvedenih na predlog Sodnega sveta. Ustavno sodišče nam je določilo rok enega leta za odpravo tega neskladja.

Spet med pomembnejšimi zakoni, čeprav seveda ne želim postavljati zakonov po prioritetni lestvici, ampak vendarle zakoni, ki so bolj odmevni tudi v javnosti in strokovni javnosti, je Zakon o kolektivnih tožbah. Tudi na tem področju ministrstvo že pripravlja spremembe in dopolnitve, ki jih terjajo predvsem implementacija evropskih direktiv. Sočasno ob prenosu določb teh evropskih direktiv pa bomo na ministrstvu preučili tudi možnosti za druge, manj obsežne spremembe predvsem v smeri, kako še povečati dejansko uporabnost v praksi in pozitivne učinke tega novega procesnega instituta v praksi, ki, kot verjetno veste, še vedno v praksi ni uporabljan do neke pričakovane ali pa ob sprejemu zakona pričakovane mere. Tako, da želimo predvsem spodbuditi uporabo tega instituta tudi v praksi. Hkrati pa verjamem, da bo to odlična priložnost za razpravo s širšo strokovno in splošno javnostjo tudi z vidika večje prepoznavnosti rešitev, ki jih prinaša tako veljavna ureditev, in skupno oblikovanje sprememb za njeno večjo oziroma širšo uporabo, za uporabo tudi na drugih področjih kot je na primer varstvo potrošnikov.

Seveda ob teh nujnih zakonodajnih projektih na ministrstvu pod mojim vodstvom ne bo zastalo delo na drugih prioritetnih projektih, ki jih sama postavljam v jedro prioritet svojega mandata in ki se jim bom posvetila sedaj v nadaljevanju. Izhajajoč seveda iz koalicijskih zavez pa tudi, če smem reči, iz siceršnjega poznavanja stanja ali iz izkušenj na področju pravosodja želim v svojem mandatu izvesti ali dokončati kar nekaj projektov in ukrepov, pri čemer se seveda zavedam, da bo čas prinesel nove in nepredvidene izzive, na katere bomo morali prav tako ažurno in učinkovito odgovarjati. Pa vendarle dovolite, da vam v nadaljevanju naštejem ključne prioritetne naloge in projekte svojega mandata kot sem si jih sama zastavila.

Prvi in po mojem mnenju izjemno pomemben, ki ga moramo izpeljati karseda hitro, je odprava blokade imenovanja državnih tožilcev na Vladi Republike Slovenije. Takoj po nastopu funkcije bom v najkrajšem možnem času pregledala vse predloge za imenovanje na državno tožilsko funkcijo, ki so bili dosedanji Vladi Republike Slovenije v obravnavo posredovani, vendar jih ta ni obravnavala iz takšnih ali drugačnih razlogov. Če dovolite, bi kritično ocenila, da gre pri tem za popolnoma nedopustno, z vidika sodobne demokracije in vrednot vladavine prava zavržno prakso, ki je opustošila tožilske vrste in delovala odvračalno na vse potencialne kandidatke in kandidate, ki bi se želeli spopasti z izzivi tega zelo zahtevnega in tudi za pravosodje in vladavino prava ter državljanke in državljane pomembnega poklica. Ocenjujem namreč, da gre pri predlogih ministrstva za strokovno preverjen nabor kandidatk in kandidatov, ki so prešli tudi sito Državnotožilskega sveta. Po mojem mnenju je neutemeljeno namerno zadrževanje gradiv brez kakršnekoli formalne odločitve, ki bi kandidatom dala vsaj možnost pravnega varstva, izraz skrajno zaničljivega odnosa do institucij, ki skrbijo za uresničevanje vladavine prava, ki ga bo treba ponovno dvigniti na ustrezen nivo.

Za nemoteno delovanje državnega tožilstva kot enega izmed ključnih gradnikov pravosodja je seveda nujno zagotoviti osnovne pogoje za delo, kar poleg potrebnih finančnih sredstev in drugih pogojev za delo zahteva tudi zagotovitev nujno potrebnih kadrov. Dejstvo je, da je bilo v lanskem letu zasedenih le še 75 % predvidenih državnotožilskih mest, saj se zasedenost teh mest pravzaprav že od leta 2015 stalno znižuje zaradi vse slabših pogojev dela. Zaradi kadrovskega pomanjkanja in seveda posledično tudi zaradi vse večje obremenjenosti tistih tožilcev, ki svoje delo opravljajo, pa prihaja vedno bolj tudi do odhajanja pogosto najkvalitetnejšega tožilskega kadra. Ob tem ob strani ne smemo pozabiti tudi na zaskrbljujoče podatke o številu državnih tožilcev, starih med 55 in 65 let. Ob koncu lanskega leta je bilo takih kar 53. Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov resnično menim, da je popolnitev nezapolnjenih državno tožilskih mest nujna.

Na delo tožilstva pa se nanašajo po moji oceni in ne samo po moji še nekateri sporni posegi iz preteklega mandata. In tudi tem bom posvetila prioritetno pozornost v nastopu svoje funkcije. Prvi je sprememba uredbe z zelo dolgim imenom, če dovolite, da ga preberem Uredbe o sodelovanju Državnega tožilstva, policije in drugih pravosodnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin. Ta je uvedla med drugim izključno pisno usmerjanje, kar ni življenjsko, saj ne upošteva narave in potreb dela obeh organov tako tožilstva kot policije. S spremembo Zakona o Državnem tožilstvu je bil uveden tudi sopodpis vodje oziroma v določenih primerih vodje in še dveh državnih tožilcev pred zavrženjem določenih ovadb. Črtanje slednjega se pravi črtanje sopodpisa je predlagala že civilna družba v Predlogu Zakona za zmanjšanje neenakosti in škodljivih posegov politike ter zagotavljanje spoštovanja pravne države, ki kot izhaja iz koalicijske pogodbe ga nova koalicija tudi podpira. V tem kontekstu pa je treba odstraniti tudi vse tiste spremembe iz obdobja zadnjih dveh let, ki so preko policijske zakonodaje Zakon o kazenskem postopku ter povezane uredbe dejansko podrejale ali poskušale podrediti delo Državnega tožilstva policiji. To stanje je na pobudo Vrhovnega državnega tožilstva trenutno tudi v presoji na Ustavnem sodišču Republike Slovenije.

Ob vsem tem pa dodatno napovedujem, če mi bo zaupana odgovornost voditi pravosodno ministrstvo, da bom posebno pozornost seveda posvetila tudi vprašanju izboljšanja kakovosti sodelovanja med tožilstvom in policijo v predkazenskem postopku, kjer bomo morali nasloviti, kar dolgo vrsto pomembnih vprašanj.

Da še ostanem na področju kaznovalnega prava ena od prioritet mojega mandata bo tudi vzpostavitev bolj učinkovitega sistema odvzema in upravljanja s premoženjem nezakonitega izvora. Vemo, da so se pretekle vlade bolj ali manj resno in zavzeto ukvarjale s to problematiko s problematiko odkrivanja začasnega zavarovanja in odvzema nezakonito pridobljenega premoženja ter hrambe in upravljanja začasno zavarovanega in vzetega nezakonito pridobljenega premoženja. Sama ocenjujem, da gre za eno od pomembnejših orodij uspešnega pregona storilcev kaznivih dejanj, zato bo v tem mandatu moj trud usmerjen v pripravo ustrezne podlage, normativne podlage za ustanovitev organa s pristojnostmi na teh področjih. Vzporedno s proučitvijo in pripravo najbolj ustrezne institucionalne rešitve, ki ni enostavna in tudi o tem smo se že pogovarjali v mandatu, ko sem bila sama državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje tako, da vem, da alternativnih opcij je veliko pa tudi veliko različnih pogledov ob tem pa menim, da bodo potrebni popravki Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) kot so na primer možnost nadomestnega odvzema, poenotenje definicije premoženja nezakonitega izvora z Zakonom o davčnem postopku, določitev metodologije izračuna vrednosti tega premoženja, možnost začetka finančne preiskave s strani državnega tožilca na lastno pobudo ter tudi ustrezno znižanje zneskovnega praga za začetek finančne preiskave. O vsem tem se seveda moramo pogovoriti in pri tem načrtujem tesno in intenzivno sodelovanje zlasti s Specializiranim državnim tožilstvom, ki ima na tem področju gotovo največ znanja in izkušenj.

Še ostajam na področju kaznovalnega prava a prehajam na eno od posebej ranljivih družbenih skupin, ki se znajdejo v teh postopkih in to so seveda mladoletniki. O tem bi lahko govorila ure in ure, saj gre za področje, ki mi je tudi čisto osebno, če smem tako reči zelo zelo pomembno. Na to zaščito namreč ne, da pozabljamo, vendar menim, da je v vseh teh letih še vedno nismo zagotovili na zadostni ravni in zato bom tudi temu področju kot bom kasneje še podrobneje opisala področju zaščite otrok v sodnih postopkih posvetila res posebno prioritetno pozornost v svojem mandatu. Ampak če se vrnem nazaj na mladoletnike v sistemu kazenskega pravosodja. Vemo, da sodobni kazenski sistemi njihovem položaju posvečajo vse večjo pozornost pa najsi gre za mladoletnike, ki se v kazenskem postopku znajdejo kot žrtve, priče ali pa kot storilci. Na področju obravnave mladoletnih žrtev in prič bi želela v okviru dosedanjih prizadevanj ministrstva posebej izpostaviti in pohvaliti sprejem posebnega zakona, ki daje podlago za ustrezno obravnavo in zaščito za otrok udeleženih v kazenskem postopku. Za sprejem tega zakona smo si prizadevali že v mandatu ministrice Andreje Katič in vesela sem, da je bil kasneje ta projekt nadaljevan, zakon sprejet in na tej podlagi, na tej zakonski podlagi ustanovljen tudi javni zavod Hiša za otroke. S pomočjo evropskih sredstev in sredstev norveškega finančnega mehanizma pa so bili nato ustrezno prenovljeni in opremljeni tudi prostori prve hiše za otroke pri Domu Španskih borcev v Mostah, ki je svoja vrata svečano odprla pred tremi dnevi. Sama si bom v svojem mandatu aktivno prizadevala za učinkovit zagon zaenkrat pilotnega delovanja te hiše za otroke, za zagotovitev potrebnih sredstev in strokovnih ter drugih virov za nemoteno delovanje te izjemno pomembne javne službe ter za vzpostavitev mehanizma za redni nadzor nad njenim strokovnim delovanjem seveda v upanju, da bo potreba po storitvah hiše za otroke čim manjša. Na področju mladoletnikov v kazenskem pravosodju pa napovedujem tudi pomembne premike glede normativne podlage za obravnavo mladoletnih storilcev, ki jo je predvidel že leta 2008 sprejet nov Kazenski zakonik. Ministrstvo za pravosodje že nekaj časa pospešeno pripravlja ta zakon in je tudi pridobilo evropska sredstva v okviru programa tehnične pomoči z namenom kvalitetne kritične analize stanja mladoletniškega kazenskopravnega sistema ter identifikacije bistvenih pomanjkljivosti, na podlagi katere bodo ali se ravnokar oblikujejo v tem času tudi predlogi najboljših rešitev. Analiza bo predvidoma izdelana v začetku leta 2023 in verjamem, da bo dobra podlaga za pripravo tega posebnega zakona o obravnavi mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, ki ga nameravam v normativni delovni program vlade uvrstiti v drugi polovici mandata. Upam pa seveda, da nam bo to uspelo še prej.

Iz ozkega kaznovalnega področja se usmerjam tudi v končni del t.i. veriga pravic, in to je izvrševanje kazenskih sankcij. Kot sem že omenila uvodoma, sta za področje izvrševanja kazenskih sankcij in alternativnih oblik sankcij v okviru Ministrstva za pravosodje pristojna dva organa v sestavi, to sta Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in pa Uprava za probacijo. Slednja, Uprava za probacijo je razmeroma mlad organ. Letos praznuje 4. leto obstoja. Čeprav se Uprava za probacijo kadrovsko še popolnjuje, ocenjujem njeno dosedanje delovanje kot uspešno in si bom v svojem mandatu prizadevala, da dodatno krepimo ta sistem izvajanja alternativnih kazenskih sankcij. Ta ima namreč pomemben povratni sistemski vpliv na vse deležnike v verigi pravice, saj med drugim prispeva k zniževanju stopnje povratništva, manjši zasedenosti zaporov, profesionalizaciji dela na področju alternativnih sankcij in s tem seveda tudi varnosti družbe nasploh. Skupaj z ekipo uprave za probacijo, s katero sem tudi sodelovala kot državna sekretarka na Ministrstvu za pravosodje, zato dokaj dobro poznam njihovo dosedanje delo, nameravam v kratkem preučiti učinke, ki so se v teh nekaj letih delovanja pokazali, in o tem kje so po teh izkušnjah sedaj tudi možnosti za morebitne izboljšave. Moji napori bodo usmerjeni v zagotavljanje in pa predvsem tudi v kvalitetno izobraževanje ustreznega števila strokovnega kadra ter v vzpostavitev učinkovitega, s sodobnimi informacijskimi tehnologijami podprtega procesa obravnave oseb, vključenih v probacijo. Ob tem bo treba stremeti k širjenju nabora izvajalskih organizacij, ki ponujajo možnost opravljanja družbeno koristnega dela, saj je socialna reintegracija gotovo uspešnejša, če jo lahko opravljamo na prostosti, s tem pa tudi obvladujemo pritisk na slovenske zavode za izvrševanje kazenskih sankcij. Ta namreč, kljub določenim pozitivnim premikom, še vedno ostaja izjemen in največji izziv za delovanje uprave ter Zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij, še vedno ostajata kadrovska problematika in izjemna prostorska stiska. Kadrovska problematika je bila dolga leta posledica pomanjkanja sredstev in kvot, kar smo do neke mere uspešno reševali v mandatu ministrice Andreje Katič, ko smo zagotovili dodatne kvote in sredstva, se pa potem pojavlja in v zadnjem času ostaja izziv predvsem najti ustrezne kandidatke in kandidate, ki bi bili pripravljeni opravljati ta pomemben in hkrati zelo zahteven poklic.

Pojavlja se tudi izziv ustrezne ureditve njihovega statusa in delovnih pogojev. V zadnjem obdobju je sicer Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij izpeljala veliko aktivnosti za promocijo poklica, kar menim, da zasluži posebno pohvalo. A ob tem bo treba v tvornem sodelovanju tudi s sindikati, nadaljevati z aktivnostmi, ki bi status pravosodnega policista približale statusu policista. Tako s postavitvijo posebne akademije, kot tudi formalne nadgradnje poklica, da bo ta v praksi resnično poklic, s katerim rasteš, kot ga uprava promovira ter seveda z izboljšanjem delovnih pogojev in ugodnosti. Tisti, ki ste se kdaj sprehodili po nekaterih od naših zavodov za izvrševanje kazenskih sankcij, veste, da ljudje tam delajo res v nepredstavljivih pogojih.

Ob tem napovedujem tudi odločnejši pristop k pripravi novele Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v okviru katerega bomo morali nasloviti različne izzive in vprašanja, med njimi pa želim nasloviti tudi vprašanja ustreznosti plačila kandidatk in kandidatov za pravosodne poklice ter tega statusa pooblaščene osebe.

Ob tem moram dodatno poudariti, da kadrovska stiska ne pomeni izziva samo za zagotavljanje varnostnih razmer v zaporih, temveč negativno vpliva tudi na delovanje drugih institucij. Kot sem prej rekla, delovanje ene institucije v pravosodnem sistemu neizogibno vpliva na delovanje drugih. Naj spomnim, samo za ilustracijo, da je bilo zaradi kadrovske problematike v letu 2019 kar 700 odpovedi spremstev na sodišč. Ali veste, da to seveda pomeni tudi zavlačevanje sodnih postopkov, predvsem pa seveda pomeni tudi potencialno kršitev tistih, ki so tja privedeni, njihovih pravic in pravice do sojenja v razumnem roku. Ta številka se je sicer v letu 2020 prepolovila, a kot si lahko mislite, je to zlasti posledica okrnjenega delovanja sodišč zaradi epidemije Covid-19. Tako da, pričakujem, da se zna ta številka v lanskem in letošnjem letu, seveda, spet povečati.

V slovenskih zaporih je dnevno zaprtih nekaj več kot tisoč 200 oseb, prostorska zasedenost pa je v povprečju kar 104 procentna. Zato nameravam v svojem mandatu nadaljevati in pospešiti tek enega največjih gradbenih projektov v pravosodju, to je adaptacija in novogradnja ženskega zapora na Igu ter novogradnja moškega zapora v Dobrunjah. Ta zahtevni projekt je po eni strani namenjen ureditvi slabih razmer, v katerih delajo pravosodni policisti ter drugi zaposleni v zavodih, hkrati pa rešuje nenazadnje tudi situacijo, ko je Slovenija oziroma njeni davkoplačevalci, zaradi slabih razmer v zaporih, plačevala tudi odškodnine tako pred domačimi, kot pred mednarodnimi sodišči. Obe investiciji torej, kot ste lahko razbrali iz mojih dosedanjih besed, podpiram in si bom prizadevala zagotoviti ustrezna proračunska sredstva tudi za izpeljavo teh projektov do konca, seveda pri tem menim, da ne bi bilo nič narobe, če še enkrat zavrtimo krog in pogledamo, ali je možno projekte še kako optimizirati. O tem smo se v Državnem zboru tudi pogovarjali.

Sedaj bom prešla na področju upravnega sodstva, za katerega sem že v začetku, ko sem naštevala nekaj statistik, omenila, da je pri nas pred res velikim izzivom v zadnjih letih. Vendarle bi rada dala nekaj konteksta in poudarila, kako zelo ključno je upravno sodstvo v našem pravosodnem sistemu, kot skrbnik vladavine prava, in to z vsaj treh vidikov. Z upravnim sporom, kot veste, se zagotavlja pravica do sodnega varstva ter udejanjanja nepristranskega in neodvisnega nadzora sodne veje oblasti nad zakonitostjo in odločitvijo izvršilne veje oblasti. V upravnem sporu se odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi državni organi posegajo v človekove pravice in temeljna svoboščina posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. In nenazadnje upravno varstvo je in bo ostalo branik zakonitosti strateško pomembnih projektov s področja okolja in prostora. To so projekti, ki bodo zagotovili razvoj in zeleni preboj in so ključni, zato morajo biti seveda zakoniti in o njihovi zakonitosti mora v najkrajšem možnem razumnem času odgovoriti oziroma odločiti Upravno sodišče. Nujno je, da se o teh za ljudi in za pravno državo eksistencialnih vprašanjih odloča hitro in kakovostno. Strokovna opozorila in podatki sodne statistike pa kažejo, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v zadnjih letih pod izjemnih pritiskom pripada novih zadev, nenehnih sprememb zakonodaje, ki poleg novih pristojnosti Upravnemu sodišču določajo številne specialne roke za odločitev ter številne posamezne vrste sporov določajo avtomatično za prednostne ali nujne. Ugotavljamo, da zgolj z organizacijskimi ukrepi Upravne sodišče enostavno ne more več zagotavljati tekoče in pravočasne obravnave zadev, zato so nujne tudi normativne rešitve podpre z ustreznimi kadrovskimi, prostorskimi in finančnimi viri, ki bodo omogočile povečanje učinkovitosti odločanja o pravnem sporu. Menim, da to mora biti ena skupnih prioritet tega mandata za vse nas, kajti Upravno sodišče, da rečem nekoliko dramatično je tik pred zlomom. Hkrati so popravki Zakona o upravnem sporu potrebni tudi, zaradi razvoja prakse Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave bistveno krši določbe postopkov v pravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave. Tudi ta seveda dolžnost sedaj potrjena s strani Ustavne sodišča, da Upravno sodišče razpisuje glavne obravnave dodatno obremenjuje delo Upravnih sodišč je pa seveda izjemno pomembna. Znano mi je, da ministrstvo v sodelovanje z Upravnim in Vrhovnim sodiščem je že pripravilo potrebne normativne rešitve, zato jih nameravam čim prej predložiti v nadaljnjo obravnavo in se ob tem sama posvetiti v sodelovanju z deležniki tudi kadrovskim, finančnim in prostorskim potrebam Upravnega sodišča. Ob tem me veseli, pozdravljam, da je bilo upravno področje kot prednostno uvrščeno tudi ob letošnji otvoritvi sodnega leta, zato verjamem, da bomo v tvornem sodelovanju s sodstvom te pomembne in potrebne, nujne projekte tudi izpeljali.

Na kratko nekaj o državnem odvetništvu. Veste, da je reforma državnega pravobranilstva v državno odvetništvo izvedena v letu 2017. Predvidela pripravo posebne analize oziroma poročilo o doseganju ciljev te reforme v roku dveh let od uveljavitve zakona. To poročilo je bilo pripravljeno in naj bi dalo odgovore na vprašanja, ki so povečana z določenimi rešitvami, ki so v času sprejema že zbujala nekatere pomisleke naj med tem samo omenim opustitev funkcionarskega položaja v državnem odvetništvu in vključitev državnih odvetnikov v sistem javnih uslužbencev ter krepitev svetovalne vloge državnega odvetništva skozi podajo predhodnih mnenj pa še nekatere druge. To poročilo, ki je bilo kot rečeno pripravljeno v dveh letih po sprejemu zakona leta 2019 bo podlaga za pripravo sprememb zakonodaje, v katerih kjer se v praksi izkazalo, da so možne izboljšave in tudi priprava tega zakona na ministrstvu že nekaj časa vpogleda. Menim, da bi lahko bil predlog dokončno pripravljen še v prvi polovici mandata.

Pomembno je tudi področje sodnih izvedencev, sodnih cenilcev in sodnih tolmačev. To je bilo pred nekaj leti normativno prenovljeno v krovnem Zakonu o sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih. Tudi ta zakon pa je predvidel analizo doseganja ciljev prenove v roku dveh let. Tudi ta analiza je že bila pripravljena skupaj s strokovnim svetom za to področju, zato bom v tem mandatu poskrbela za pripravo potrebnih normativnih sprememb, s katerimi bi odpravili pomanjkljivosti dosedanje ureditve ter hkrati to si želim poenostavili in okrepili učinkovito sodelovanje med ministrstvom in strokovnim svetom. Nujno je tudi najti rešitve za zagotovitev večje varnosti sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev tako pri njihovem delu tako na normativni kot na dejanski ravni. Strokovni svet kot vam je najbrž znano predlaga oziroma se zavzema tudi za ustanovitev posebne stanovske zbornice, vendar menim, da moramo glede tega najprej skrbno pretehtati, ali bo delovanje zbornice dejansko učinkovitejše od dosedanjega sistema in seveda, kako zagotoviti potrebne finančne vire. Ključen izziv pa že nekaj let oziroma že vrsto let ostaja pomanjkanje določenih kategorij sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev. Tu moramo nekako skupaj najti rešitve za povečanje interesa za sodelovanje teh, za sodne postopke in sodni sistem ključnih strokovnjakov.

Kot veste, je zlasti pereče pomanjkanje kliničnih psihologov, zato bom temu posvetila posebno pozornost, bomo pa morali v tem okviru, tudi glede na izkušnje iz predpreteklega mandata, v katerem sem sodelovala, okrepiti sodelovanje predvsem z Ministrstvom za zdravje, ki je tudi pristojno za izobraževanje oziroma usposabljanje teh strokovnjakov.

Naj preidem na področje odvetništva in notariata. Odvetniška zbornica Slovenije je aprila 2020 v sodelovanju z Pravno fakulteto v Mariboru, pripravila osnutek novele Zakona o odvetništvu, ki vsebuje številne novosti. Naj na kratko naštejem le nekaj pomembnejših. To so področja zavarovanja odvetnikov, fiduciarnega računa, ki ga zaenkrat ne poznamo in obveznega izobraževanja odvetnikov. Določa tudi nove statusne oblike in bolj podrobno ureja področje tujih odvetnikov. Vzpostavlja novo institucijo, mediacijski center, ki se mi zdi zelo pomemben in ki mu tudi moramo zagotoviti potrebna sredstva za delovanje. Novela v precejšnji meri sledi napredkom(?) informacijski tehnologiji, kar posebej pozdravljam, hkrati pa predvideva precej velike spremembe na področju zaračunavanja odvetniških storitev strank v zadevi, v kateri je bil odvetnik postavljen po uradni dolžnosti ali na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči.

Zakon oziroma predlog zakona predvideva tudi avtomatično revalorizacijo odvetniške točke, ne predvideva pa več soglasja Vlade Republike Slovenije k statutu zbornice in posledično k višini vpisnine v zbornico. Hkrati predlog predvideva tudi nekaj novih pogojev za pridobitev odvetniškega poklica. Priznam, da sem do zdaj uspela zakon zelo na hitro preleteti, zato se mu bom bolj pozorno posvetila po nastopu mandata in bom v kratkem nadaljevala pogovore z Odvetniško zbornico. Menim, da predlog vsebuje kar nekaj pozitivnih rešitev, o katerih se želim pogovoriti in skupaj z Odvetniško zbornico pripraviti rešitve, ki bodo hkrati upoštevale ustrezno ustavno opredelitev odvetniška, kot samostojne in neodvisne javne službe ter predstavljale tudi podlago za razvoj tega poklica in s tem kvalitetno zastopanje in svetovanje posameznik, ki se tako ali drugače znajdejo v sodnih postopkih in sporih.

Podobno velja tudi za notariat, katerega poslovanje ima skozi opravljanje javne službe pomembno vlogo v naši družbi. Ministrstvo za pravosodje je lansko leto že pripravilo predlog novele Zakona o notariatu, z rešitvami, ki bodo med drugim zagotovile zanesljiv sistem varnega spletnega oziroma digitalnega ugotavljanja identitete, za posamezne notarske storitve, preko video elektronske identifikacije. Rešitve, ki bodo odpravile obveznost fizične prisotnosti strank pri notarju in uredile možnost oddaljenega dostopa do notarskih storitev pred videokonference ter vzpostavile pravno podlago za neposredni elektronski dostop notarjev do podatkov iz ključnih javnopravnih evidenc, kar zelo pozdravljam. Vendar pa bo potrebno po sprejemu teh sprememb, ki bodo gotovo pozitivne, pristopiti k pregledu nabora rešitev, ki jih je ministrstvu, v sodelovanju z Notarsko zbornico Slovenije, pripravilo že v letih 2007, 2017 in 2018.

Spremembe na področju notariata bodo verjetno morale biti tudi širše. Morale bodo seveda biti usklajene in po mojem mnenju oziroma moja želja, ne, da ne rečem želja, ampak, podpiram predlog morebitnega prenosa pristojnosti za reševanje nespornih zapuščinskih postopkov na notarje, seveda pod določenimi pogoji in premisleki vseh prednosti in slabosti, ki jih tak prenos lahko prinese. Take reforme se moramo lotiti racionalno, pametno, verjetno postopno in zagotoviti vse možne varovalke za preprečitev, da ne rečem, nekih pomanjkljivosti tega sistema. Tisto, kar pa je po mojem mnenju ključno, pa je, da moramo predvsem najti način, da zagotovimo stroškovno enakost po prenosu, kar pomeni, da po prenosu državljanke in državljani stranke v tem postopku nebi nosili višjih stroškov kot jih imajo sedaj v zapuščinskih postopkih pred sodišči.

In zdaj prehajam na področja, za katera sem že omenila, da so mi tudi čisto osebno posebej prioritetna, in to so področja otrokom prijaznega pravosodja ter področje zaščite žrtev kaznivih dejanj, zagotavljanje enakosti spolov in skrbi za marginalizirane oziroma ranljive družbene skupine. Ne bom dolgovezila, ker, kot sem rekla, o tem bi se lahko, in upam da se bomo, v tem mandatu pogovarjali dolgo in tehtno. Že prej omenjeno reševanje pomanjkanja kliničnih psihologov je na primer eden od ključnih izzivov oziroma velikih težav, tukaj ne bom uporabila diplomatske besede izziv, ključnih tudi na področju zagotavljanja otrokom prijaznega pravosodja. Tu so potrebne in možne in seveda še številne druge dodatne izboljšave. Tem bom v tem področju, kot sem rečena, bom posvetila prioritetno pozornost, kar bom poskusila urediti tudi tako, da to področje formalno in simbolično dodam med uradno našteta področja Ministrstva za pravosodje v Zakonu o državni upravi. Že zdaj napovedujem predlog spremembe tega člena, ki našteva področja, mu dati s tem neko simbolno opolnomočenje in želim si tudi organizacijsko oziroma sistemsko znotraj ministrstva to področje okrepiti v posebno organizacijsko enoto. Na področju, tudi področje zaščite žrtev kaznivih dejanj, kot sem rekla, postavljam med prioritetna, in sicer tu pravzaprav gre za nadaljevanje aktivnosti in ukrepov, ki smo jih pričeli že v mandatu ministrice Andreje Katič. Kot veste, smo takrat z novelo Zakona o kazenskem postopku v slovenski pravni red prenesli evropsko direktivo za zaščito žrtev kazenskega postopka. Tisto, kar se je v nekaj letih pokazalo, na kar so me opozorile tudi civilnodružbene organizacije, s katerimi sem bila v preteklih tednih ob pripravah na to predstavitev v intenzivnem stiku in pogovorih, je to, da ob pohvali seveda, da smo te normativne podlage prenesli v slovenski pravni red, na področju same implementacije se pojavljajo seveda tudi določeni izzivi predvsem sistemske in organizacijske narave. Tako, da moramo tudi tukaj skupaj z nevladnimi organizacijami in ključnimi deležniki samega sistema pogledati, kje se zatika in kako najti ustrezne rešitve, da bodo vse te določbe o zaščiti žrtev tudi učinkovale v praksi. Predvsem tukaj izpostavljajo pomanjkanje centraliziranega oziroma učinkovitega nudenja psihosocialne podpore, dostopa do informacij ljudi sploh o možnostih, ki jih daje zakon o zaščiti žrtev kaznivih dejanj. Tako, da moramo tukaj storiti še marsikaj, da bo ta institut oziroma ta možnost sploh zaživela v praksi. Posebno pozornost v tem kontekstu bi želela posvetiti tudi skupini ljudi, ki je očitno po poročilih, tudi po poročilih in analizah nevladnih organizacij v Sloveniji nekoliko zanemarjena oziroma potisnjena v ozadje, in to je skupina otrok in drugih oseb v kazenskih postopkih, ki imajo določene oviranosti. Tudi na tem področju bo potrebno postoriti še marsikaj, da izboljšamo njihov položaj vključno z ustreznim informiranjem o njihovih pravicah in možnosti. Kot sem rekla, pa na kratko naj še enkrat poudarim tudi, da si bom prizadevala, seveda večinoma medresorsko bo to potrebno, tudi za ukrepe, ki bodo povečale in zagotovile enakost spolov v naši družbi tudi z zagotavljanjem enakosti spolov na vodilnih mestih v javnem sektorju in v gospodarstvu v tej državi, pa tudi seveda ukrepe in rešitve za zaščito drugih ranljivih in zlasti socialno ogroženih družbenih skupin tudi z zagotavljanjem učinkovitega sistema brezplačne pravne pomoči.

Pomembno področje je vendarle tudi nadaljevanje digitalizacije pravosodja. S tem bi zaključila, s tem področjem. Kot bi rekli Angleži, last but certainly not least. To področje je seveda pomembno v vseh resorjih, v vseh segmentih in vidikih naše sodobne družbe. In tudi kot velja sicer za javno upravo, je tudi v pravosodju treba stremeti k uvedbi in nadaljnjemu, pravzaprav pospešenemu nadaljnjemu razvoju digitalizacije podatkov in informacijsko podprtih poslovnih procesov. To velja za vse segmente poslovanja pravosodja na civilnem in kaznovalnem področju, to velja za komunikacijo med samimi organi in za komunikacijo pravosodnih organov in deležnikov s strankami v smislu elektronskega vlaganja vlog, elektronskega vročanja pisem, vpogleda v elektronske spise ter tudi objavo sodb sodišč, kjer je Sloveniji še vedno šepamo. Naj se tukaj na kratko vnem nazaj na statistiko, če mi dovolite, ob koncu vem, da to že počasi utruja, ampak vendarle je vredno omeniti, da poročilo / nerazumljivo/ bord za Slovenijo za leto 2021 kaže, da smo med državami Evropske unije nazadovali na področju digitalizacije pravosodja in sicer na 15. mesto po kriteriju dostopnosti spletnih informacij v pravosodne sistemu, kar je osnova. Na 9. mestu malo bolj smo po razpoložljivosti elektronskih sredstev za spremljanje zadev na sodiščih pri dnu lestvice pa smo, kar zadeva stanje glede obveščanja o poteku zadev in nekje na sredini glede spletnega dostopa do objavljenih sodb za širšo javnost, kjer imamo zlasti slabšo dostopnost sodb na prvi stopnji. Očitno je torej, da na tem področju ostaja še veliko prostora za izboljšave čemur se bom v svojem mandatu kot rečeno tudi pozorno posvetila. Zlasti bodo dobrim rešitvam kot je raba avdio video konferenčnih sistemov, prenova oziroma nadgradnja obstoječih informacijskih sistemom namenjala tudi sredstva iz operacije učinkovito pravosodje ter Sklada za okrevanje in odpornost.

Eden od pomembnejših segmentov informatizacija oziroma digitalizacija slovenskega pravosodja pa je gotovo tudi že dolgo časa trajajoča, ampak vendarle izjemno zahtevna operacija prenove centralne kazenske evidence, ki bo prav tako financirana iz naslova projekta Učinkovito pravosodje. Gre za eno najbolj pomembnih evidenc v državi tudi evidenco z najbolj občutljivimi osebnimi podatki tudi zato je ta prenova zahteven in dolgotrajen projekt, ampak so od njih odvisni številne družbeni podsistemi ne le pravosodje, česar se na žalost zavedamo šele takrat, ko v delovanju te evidence pride do motenj. Naj izpostavim le potrdila o nekaznovanosti, ki jih na primer potrebujemo kandidati za službe ali pa prijavitelji v postopkih javnega naročanja. Tako, da moramo zagotoviti stabilno uporabniku prijazno, da rečem intuitivno kot je uporabljen izraz v samem svetu IT in seveda v čim večji meri digitalno podprta centralna kazenskega evidenca. Predvidevam in želim si k temu si bom prizadevala, da bo taka centralna kazenskega evidenca vzpostavljena do konca prihodnjega leta. Tudi iz tega ste najbrž razbrali, da bo ministrstvo tudi pod mojim vodstvom, če mi bo to zaupano spodbujalo razvoj dodatnih in sodobnih informacijskih rešitev in prilagodilo tudi pravno podlago seveda za njihov rabo, kjer bo to še potrebno kot ste slišali tudi iz prestavitve kolegice dr. Emilije Stojmenove Duh bodoče ministri za digitalizacijo je na tem področju pomembna fleksibilnost, ažurnost in prilagodljivost vedno novim oblikam, vrstam in orodjem sodobnih informacijskih tehnologij tako, da se veselim, da bomo tudi tukaj imeli strokovnjakinjo za ministrico, s katero verjamem in tudi računam na tvorno in uspešno sodelovanje na tem področju.

Sedaj pa še nekaj o prioritetah, katerih priprava in implementacija presega eden sam mandat, ki pač terjajo določeni daljši čas. Opredelila se bom do tistih nekaj najbolj izpostavljenih, med katere štejem prvič projekt prenove sodne mreže projekt prenove koncepta kazenskega postopka, projekt prenove sistema pravniškega državnega izpita in pa spet »last but not at last«, če smem po angleško odpravo ali pa vsaj minimiziranje političnega vpliva na imenovanje sodnikov. Prva - prenova sodne mreže. V okviru teh razprav, ki tudi se vlečejo že dolgo vrsto let seveda ne gre za enostaven projekt ne gre za enostavno reformo se kot ključna pojavljajo vprašanja o nujnosti, možnosti in seveda tudi smiselnosti različnih ukrepov kot so dokončna vzpostavitev okrožja kot osnovne organizacijske enote sodišč in s tem povezana uvedba enovitega prvostopenjskega sodnika. Vzpostavitev Specializiranega sodišča za zahtevnejše kazenske primere, razbremenitev sodstva opravil in zadev, ki niso nujno sojenje oziroma ne terjajo nujno sodne razsodbe ter prenova plačnega položaja sodnikov in pravosodnih funkcionarjev na sploh, tudi tožilcev kot sem že omenila. Slovenska sodna mreža s sodišči, ki imajo po enega ali dva sodnika, seveda je daleč od tega, da bi bila optimalna. Že nekaj let so znane te težnje po vzpostavitvi okrožja kot osnovne organizacijske enote sodstva na prvi stopnji hkrati z uvedbo enovitega prvostopenjskega sodnika, ki bi ukinil delitev na okrajne in okrožne zadeve, po možnosti brez dejanskega ukinjanja samih sodišč zlasti v manjših krajih. Vendar bomo morali ta vprašanja še enkrat skupaj pretehtati in najti ustrezne rešitve za določena povezana vprašanja. Zlasti kako znotraj sodstva v takšni spremembi učinkovito tudi vzporedno prenoviti plačni sistem pravosodnih funkcionarjev, na prenovo katerega sodilci in tožilci po mojem mnenju upravičeno opozarjajo že nekaj časa. S to tematiko pa se ukvarja tudi, kot sem že prej omenila, Ustavno sodišče. Drugo vprašanje povezano seveda je, kako rešiti oziroma organizirati delo ljubljanskih okrožnih sodišč. Vprašanje je tudi, kako zagotoviti ustrezno specializacijo za sojenje v zahtevnejših zadevah gospodarskega kriminala, korupcijskih in drugih podobnih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj terorizma. Kako doseči sprostitev kadrovskega potenciala sodstva zlasti kot že prej omenjen prenos pristojnosti na druge deležnike na primer pri nespornih zapuščinah, kjer bi po analizi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije letno privarčevali, da tako rečem, delovno sodilo 40 sodnikov za poln delovni čas, se pravi 40 sodnikov poln delovni čas v letu posveti nespornim zapuščinam. Te in podobne izzive seveda moramo reševati skupaj s sodstvom, ker to bo tudi glavni nosilec reforme, ob tem pa jih že zdaj vabim in pa na konstruktivno in tudi proaktivno sodelovanje z iskrenim namenom, da vendarle najdemo neke rešitve, ki bodo pripeljale slovenski sistem do večje učinkovitosti v dobro vseh državljank in državljanov in pravne države.

Kar se tiče prenove koncepta kazenskega postopka, vemo, tudi vi tukaj v Državnem zboru še toliko bolje, koliko sprememb Zakona o kazenskem postopku smo do sedaj doživeli. Zadnja novela nosi črko o. In že pregovorna cinična šala pravi, da nam bo počasi ob dodatnih novelacijah zmanjkalo črk v abecedi. Vendar pa v takih situacijah si ne moremo privoščiti šale. Na področjih, ki so tako zelo pomembna in za vse udeležence v postopku tudi invazivna, si res ne smemo privoščiti nepredvidljivosti, nepreglednosti, nejasnosti in tako naprej. Res, da je bil v preteklosti že nekajkrat začet projekt priprave novega ZKP-1 in res je, da večina ministrov ob tem tudi obupa. Upam, da ne bom tudi jaz, seveda pa bo to pokazal čas. In res je tudi, da so številne od teh novel terjale tudi manjše spremembe zaradi odločb Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča in implementacije aktov Evropske unije. Tako, da seveda je nekako tudi razumljivo, da ob vsem tem ni bilo časa, volje, energije in kadrovskih kapacitet za pripravo celovitega novega Zakona o kazenskem postopku, vendar bi ta bil res po mojem mnenju tudi nujno potreben, saj bi gotovo prinesel večjo jasnost. Veste pa, da je jedro vsebinske oziroma konceptualne reforme kazenskega postopka v predlogu ukinitve sodne in uvedbi samo tožilske preiskave. Slovenija, kot vemo, ostaja ena od redkih evropskih držav, ki še pozna institut sodne preiskave, ki je obremenjena zlasti z očitkom, da povzroča podvajanje izvajanja dokazov pred sodišči v sami sodni preiskavi in na glavni obravnavi. Tudi razprave o ukinitvi sodne preiskave se vlečejo že kar nekaj let in tako stroka kot politika ostajata razdeljeni. Kar pa je zanimivo, pa je to, na to moram opozoriti, je, da so se zadnja leta glede tega vprašanja spremenila predvsem stališča merodajne stroke – sodstva, policije, državnega tožilstva, odvetništva in akademikom. Danes so do predloga ukinitve sodne preiskave veliko bolj odklonilni kot so bili v preteklosti, kar pripisujem deloma tudi negativnim izkušnjam nekaterih drugih držav, ki so ukinile sodno in uvedle tožilsko preiskavo. Želim pa si, da bi zadevo obrnili na glavo in se skušali iz teh negativnih izkušenj ali napak drugih držav potegniti najboljše lekcije, lessons learned in skušali, če se bomo lotili tega projekta, najti rešitve na vse pomisleke, ki jih je pokazala praksa in izkušnje tega projekta najti rešitve na vse pomisleke, ki jih je pokazala praksa in izkušnje drugih držav in tiste, ki jih izpostavlja stroka. Seveda ne morem vedeti, kakšna bo dokončna rešitev, skupna, o tem vprašanju, bom pa v svojem mandatu vsekakor tudi jaz ponovno odprla to razpravo in preverila stališče stroke ter kot rečeno skušala skupaj z njimi nasloviti tiste ključne pomisleke. Ob tem vendarle menim, da je tisto minimalno, kar pa bi bilo potrebno pri samem konceptu kazenskega postopka, izboljšanje oziroma okrepitev določenih institutov, namenjenih večji postopkovni učinkovitosti in racionalizaciji postopka, ki pa jih veljavni ZKP že konča. Ker čas hitro teče, vas ne bom utrujala s podrobnostjo, o tem lahko tudi v kasnejši razpravi še kakšno rečemo, ampak bom samo naštela, da med te štejem možnost sklepanja sporazumov o priznanju krivde in možnost priznanja krivde na pred obravnavanem naroku.

Seveda, vse ob naslovitvi pomislekov in pomanjkljivosti, ki jih dosedanji sistem pozna, kot na primer, niso zagotovljene vse varovalke, kot je obvezna prisotnost zagovornika v trenutnem sistemu. Druga alternativa je tudi sodba o kaznovalnem nalogu, ki sicer dosega visoke odstotke pravnomočnosti, ampak vendarle tudi tukaj nekaj pomislekov, ki jih moramo nasloviti in institut izboljšati. Menim, da bi bilo koristno in potrebno proučiti tudi rešitve, ki so se oblikovale v praksi in ki služijo hitremu zaključku postopka, to so tako imenovani »fast track« postopki, ki se tudi v praksi pričenjajo uporabljati, vendar ne na neki večji stopnji, ki pa nimajo normativne ureditve. Gre torej za v praksi razvit institut, ki bi mu po mojem mnenju veljalo dati neko ustrezno normativno podlago, seveda zopet ob tehtnem premisleku o plusih in minusih in pokritju pomislekov glede slabosti, ki bi jih lahko uporaba takega instituta prinesla v praksi, kot je predvsem vprašanje, ali so v takem postopku zagotovljene vse varovalke za pošteno sojenje.

Omenila sem torej samo nekaj segmentov. Tudi v kazenskem postopku se lahko in se gotovo bomo pogovarjali veliko dlje in globlje, vendar pa upam, da bomo res lahko dobre rešitve pripravili v sodelovanju s stroko in vsemi relevantnimi deležniki, čeprav se zavedam, da bo usklajevanje na tem področju zlasti težko, saj deležniki, ki so merodajni v teh razpravah, v kazenskem postopku igrajo različne vloge in imajo zaradi tega seveda tudi različne poglede, interese in mnenja, ampak upam, da bomo skupaj spet z iskreno željo izboljšati obstoječi sistem, našli neke dobre rešitve.

Kot sem omenila, tretje področje, ki presega delo samo enega mandata, je prenova področja državnega pravniškega izpita. Cilj te prenove je prilagoditi usposabljanja pravnikov za samostojno delo po končanem pravnem študiju, potreba prakse, ki so se pokazale v času od začetka izvajanja zakona, ki to področje ureja, ki velja že od leta 1994. Seveda se je od takrat dejansko stanje na tem področju bistveno spremenilo, zlasti s povečanjem števila oseb z zaključenim pravnim študijem in posledično kandidatov za opravljanje sodniškega pripravništva. Večina pravnikov se po koncu študija prijavi na sodniško pripravništvo, ki tako v nasprotju s svojim namenom predstavlja neko, nek podaljšek pravnega študija, čeprav jih veliko kandidatov po opravljenem pravniškem državnem izpitu nato ne opravlja tisti pravosodnih funkcij in poklicev, katerim je PDI pravzaprav namenjen.

Tako da menim, da je potrebno trenutni sistem PDI-ja prenoviti v smeri bolj smotrne porabe človeških in materialnih virov v tem procesu usposabljanja in hkrati s tem tudi dvig kakovosti usposobljenosti kandidatov ob nastopu pravosodne funkcije ali poklica. V preteklih letih je bilo pripravljeno že več osnutkov za to prenovo. Zadnja idejna zasnova izhodiščnih tez, ki je bila pripravljena jeseni 2018, predvideva, da bi za dosego bolj kvalitetnega in potrebam pravosodja prilagojenega usposabljanja, morali v večji meri, kot do sedaj, upoštevati stopnjo usposobljenosti, ki se zahteva za določena pravniška dela. To bi konkretno pomenilo, da bi še vedno vsi čim širšemu krogu pravnikov omogočili nadgradnjo pravnega študija, vendar pa bi se v bolj poglobljeno in daljše usposabljanje usmerilo samo tiste, ki bi dejansko nameravali te funkcije in poklice tudi opravljati in ta diferenciacija, ki je predvidena v tezah v različnih fazah, je tudi ključna razlika od dosedanjega sistema.

In, čisto nazadnje, se lotim še enega trdega oreha in to je vprašanje odpravljanje političnega vpliva pri imenovanju sodnikov. Tudi tukaj veste, da se razprava vleče že leta in leta. Vem, da je razprava posebej za vas, spoštovane poslanke in poslanci, občutljiva saj gre za neke vrste umik vaše kadrovske vloge iz imenovanja sodnikov pa vendarle moramo se zavedati kot sem tudi že prej omenila nenazadnje tudi zaupanje ljudi v neodvisnost sodstva. Po izsledkih raziskav kaže, da v glavnem temelji na problemu političnega vmešavanja ali pritiska na pravosodje. Tega se moramo zavedati in jaz imam resnično namero ponovno intenzivno okrepiti strokovne in politične razprave in usklajevanja tudi skupaj z vami, zato da če že ne odpravimo pa vsaj minimiziramo vpliv politike na imenovanje sodnikov. Veste, da obstaja pri tem predlogu več alternativnih možnosti kdo bi, potem imenoval sodnike po umiku Državnega zbora iz procesa imenovanja kot pa tudi veste je v skladu z koalicijski pogodbo za enkrat predlagamo spremembo na način, da sodnike imenuje predsednik republike na predlog sodnega sveta, zato tudi govorim, če že ne odprava pa vsaj minimiziranje, kajti vem, da se ob tem predlogu kdaj pojavljajo očitki, da tukaj vendarle tudi predsednik republike je politična funkcija, ampak kot rečeno o tem bomo razpravljali in se veselim tudi tvornega sodelovanja z vami, kajti seveda tudi po poslanskih skupinah in sicer bomo morali o tem še tehtno spregovoriti.

Čeprav tega ni v koalicijski pogodbi pa nameravam vseeno v tem mandatu ponovno preveriti tudi širši politični in strokovni konsenz za predlog, ki se prav tako vleče že nekaj let oziroma predlaga že nekaj let in to je ideja uvedbe preizkusnega mandata, glede katere smo v preteklosti že dosegli neki načelni konsenz glede možnosti te uvedbe. Ključne razlike pa ostajajo med nami glede vprašanja trajanja tega mandata in načina ter pogojev, po katerih bi sodnike po poteku tega preizkusnega mandata, potem imenovali v trajni mandat.

Tako, spoštovana poslanke in poslanci, tudi cenjene državljank in državljani, ki bodo kasneje gledali to predstavitev na posnetku prišla sem do konca svoje predstavitve. Upam, da ni bila predolga malo daljša kot običajno in upam, da ni bila po pravniško preveč dolgočasna, ampak jaz sem v politiko pred štirimi leti vstopila iz stroke. Iz stroke, kateri sem predana z dušo in srcem in z vsem svojim delovnim časom. Kot veste sem po izobrazbi pravnica pa tudi politologinja. Imam doktorat iz politologije in magister iz mednarodnega javnega prava. Osredotočena sem na področje mednarodnega prava, vladavine prava, človekovih pravic in tudi mednarodne politike. V svoji karieri sem imela čast in priložnost delati na zahtevnih mednarodnih primerih in v uglednih mednarodnih institucijah. Tisto, kar lahko o sebi rečem je, da sem od nekdaj bila in bom ostala zavezana integriteti in strokovnosti svojega poklica ter poslanstvu prava, ki ga vidim kot sem poudarila že uvodoma predvsem v stalni skrbi za varovanje človečnosti in dostojanstva vseh ljudi skozi spoštovanje in udejanjenje temeljnih vrednot demokracije, človekovih pravic in pravne države. Tudi kot ministrica za pravosodje nameravam v svojem delu konstruktivno povezati znanstveno, strokovni in politični premislek pa tudi intenzivno izkušnje in predloge nevladnih organizacij ter civilnodružbenih organizacij z ciljem zagotoviti, kar se da učinkovito, transparentno, dostopno in pravično delovanje slovenskega pravnega sistema v dobro vseh državljank in državljanov. Seveda nisem samo naivna in idealistična. Dobro se zavedam, da je naloga pred nami in tudi moja naloga zelo zahtevna, da so izzivi izjemno kompleksni sploh v trenutni objektivni družbeno politični in ekonomski realnosti rešitve pa še zdaleč niso ne enoznačne ne samoumevne, vendar hkrati trdno verjamem, da nimamo več privilegija ostajati v zoni udobja samo, zato ker so nam določene prakse, ki niso optimalne znane in smo jih navajeni. Verjamem tudi, da si ne moremo več privoščiti iz mandata v mandat razpravljati o možnih rešitvah brez končne odločitve in njihove dejanske implementacije čakajoč pogosto, da po koncu našega mandata te naloge postanejo problem nekoga drugega. Dodatno pa verjamem tudi, da je v sistemu, stroki in politiki dovolj tistih, ki smo sposobni in voljni izpeljati v konstruktivnem dialogu potrebne, nujne, možne in predvsem za državljanke in državljane smiselne spremembe ter za to tudi trdo delati. Z mnogimi takšnimi sem se imela priložnost in čas srečati že v času, ko sem na ministrstvu opravljala funkcijo državne sekretarke, posebej pa sem vesela, da sem s skoraj z vsemi njimi oziroma vseh deležnikih v strokovnih in civilnodružbenih krogih s takšnimi ljudmi imela priložnost pogovarjati se tudi v preteklih tednih ob pripravah na današnjo predstavitev. Zato kljub vsemu, vsem izzivom, oviram, ki so pred nami, ostajam optimistična in zagnana. In moja ključna zaveza, če mi boste spoštovane in poslanke in poslanci zaupali funkcijo pravosodne ministrice v novi vladi, pa bo, da pravosodno politiko po res svojih najboljših močeh v tvornem sodelovanju z vsemi gradniki, deležniki in akterji, tudi političnimi seveda, vodim in koordiniram racionalno, strokovno in predvsem spoštljivo. Nad vsem pa odgovorno do ljudi, do državljank in državljanov ter drugih prebivalcev Republike Slovenije, ki so nam zaupani v varstvo in skrb.

Zahvaljujem se vam za vaš čas in pozornost. V čast mi bo v nadaljevanju prisluhniti vašim predlogom, pomislekom, kritikam in vprašanjem, na katera bom po najboljših močeh z veseljem odgovorila. Hkrati pa se seveda veselim, če mi boste zaupali ta mandat, v tem mandatu tudi v prihodnje z vami tvorno sodelovati.

Najlepša hvala.