Hvala za besedo.

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Danes odločamo o tem, ali naj potrdimo predlog največje opozicijske stranke, da bi volivke in volivci na posvetovalnem referendumu odločali o tem, ali bi odslej samo še prostovoljno plačevali prispevek za našo največjo javno, kulturno in medijsko institucijo v državi, katere obstoj zaradi njenega širšega družbenega pomena opredeljuje tudi poseben zakon. Ta ji nalaga širok nabor dolžnosti in pravil delovanja, ki jih mora javni zavod posebnega pomena dosledno izpolnjevati in izvajati. V SDS ob tem, ko želijo sedanji sistem financiranja javne RTV spremeniti v prostovoljno financiranje, ne predlagajo prav nobenega drugega alternativnega vira financiranja javne institucije, kar je unikum v Evropski uniji. Prav nobena druga evropska država za tako pomembno kulturno in medijsko institucijo države, kot je javna RTV, namreč na pozna prostovoljnega načina financiranja. V resnih demokracijah, kjer vedo, kako pomemben steber za demokratično družbo in državo je javni medij, financiranje javnega medija urejajo s posebno obvezno dajatvijo. Tam, kjer javni medij ni podvržen stalnemu političnemu vpletanju v uredniške politike, recimo v nekaterih skandinavskih državah, pa lahko tudi s proračunskim financiranjem. Pri nas smo to uredili z RTV naročnino.

Po veljavnem zakonu, katerega glavni avtor naj bi bil, kot se rad pohvali sam, kolega Branko Grims, ki ga zdaj ni v dvorani, se je obvezno naročnino že leta 2005 v zakonu zabetoniralo na 12,75 evra na mesec. Če se izrazim bolj slikovito, v praksi in realno RTV naročnina zdaj znaša natančno dve vstopnici za kino na mesec. Ta naročnina se od leta 2012, ko je bil uveljavljen še zloglasni ZUJF, nikoli več ni spremenila ne glede na spremenjene okoliščine in za javni zavod poslabšane razmere, ki so ga v vseh teh letih finančno potiskale proti robu. Nobena vlada, ne leve še manj pa desne v vseh teh 17 letih niso prepoznale pomena osrednje javne kulturno-medijske institucije za sodobno demokracijo in državo, da bi morebiti njeno financiranje poskušale okrepiti, morda RTV prispevek na letni ravni uskladiti kot to omogoča že veljavni zakon. Ne, to naj bi bila po ocenah ta levih in ta desnih politično slaba, nepopulistična poteza - ljudje je nebi marali. Pri čemer so se vedno vse politične stranke sklicevale na dva referenduma o zakonih o RTV, ki sta obstoječi zakon potrdila, češ da sta bila oba dobljena prav zaradi morebitnega nepopularnega povišanja naročnine. Ali je res? Ali pa morda tem referendumskim rezultatom ni botrovala še kakšna druga okoliščina, denimo odstotnost obveznega kvoruma za veljavnost izida v časih izvedbe omenjenih referendumov? A nazaj k današnji temi. Za dve kino vstopnici na mesec javni zavod posebnega kulturnega pomena RTV Slovenija izvaja 8 radijskih in 5 televizijskih programov nacionalnega in regionalnega pomena, izdaja novičarski spletni portal, ima digitalni spletni arhiv, skrbi za filmski arhiv Republike Slovenije, snema lasten filmski in televizijski program, umetniške in dokumentarne filme, nadaljevanke, izvaja športne prenose najvišjega kakovostnega pomena. Med drugim produkcijsko ekipo TV Slovenija najema svetovni olimpijski komite, RTV Slovenija namreč že leta zagotavlja nekatere prenose športnih panog z olimpijskih iger in drugih svetovnih prvenstev v svetovni eter. RTV Slovenija ima več priznanih, na mednarodnem nivoju nagrajenih orkestrov simfonike, Big Band, otroški in mladinski pevski zbor. Pripravlja raznovrstne kakovostne vsebine in programe javnega pomena, kakovostne in večkrat nagrajene izobraževalne programe, otroški in mladinski program, oddaje za starejše, za najranljivejše, za manjšine. Snema in oddaja razvedrilni program. Izvaja službo podnaslavljanja in prevajanja v jezik za naglušne in gluhoneme. Skrbi za slovenski jezik. Česar zares ne počne in ne dela prav nobena druga radijska ali televizijska hiša v tej državi, prav noben drug medij. Zato preko obvezne naročnine, ki se v 17 letih kljub poslabšanim okoliščinam ni spremenila, ljudje tudi financiramo svoj osrednji javni medij v Sloveniji – v višini dveh kino vstopnic na mesec.

Toda predlagatelje zakonske spremembe in nanjo vezanega predloga o posvetovalnem referendumu to sploh ne zanima. Ker jih v resnici ne zanima, kaj največja javna kulturna in medijska institucija te države producira za dve kino vstopnici na mesec. Oni sledijo zgolj sami sebi, svojemu ozkemu političnemu oziroma strankarskemu interesu, saj jih zanima zgolj en sam program: informativni program televizije Slovenija in nanj vezane vsebine na spletnem portalu MMC. Zanima jih zgolj eno. Prevzem, podreditev, profesionalna degradacija in celostna metamorfoza javnega profesionalnega informativnega programa v njihov propagandni aparat. Iz profesionalnega novinarskega servisa javne televizije želijo narediti svoj strankarski politični agitprop po vzoru medijev, ki jih že obvladujejo oziroma financirajo z madžarskim denarjem. Kako si oni predstavljajo medijsko pluralnost in profesionalno avtonomijo, bi lahko vsak dan gledali na njihovi novi 24TV. Nenehni klišejski, ideološko obarvani in često tudi pritlehni napadi na vsakogar, ki ga štejejo za nasprotnika SDS, na drugi strani pa malikovanje njihovega nezmotljivega in brezmadežnega voditelja. Saj samo v tej eni in zanje edini dimenziji razumevanja sodobnih medijev tudi dojemajo javno RTV Slovenija, informativni program, televizija je zdaj njihov. Dolgo so čakali in zdaj imajo tako želeno sladico tako rekoč na pladnju. Potem, ko so po 17. letih neumornih naporov vendarle uspeli prevzeti vse nadzorstvene in vodstvene pozicije javnega medija, ki ga sicer še vedno imenujejo rdeče gnezdo. Pravijo, da naj vsak odloči ali bo plačeval po njihovi politični oceni slabe novinarje, ki menda ne znajo delati in so predobro plačani. Še huje, ti novinarji in voditelji informativnega programa Televizija Slovenija so tudi zato, ker s protesti in stavko opozarjajo na nevzdržen politični pritisk s strani nastavljencev stranke SDS v programskem svetu in vodstvu javnega medija po njihovem mnenju zgolj politični agitatorji in politični aktivisti. Danes gre za najhujšo politično sprego, največje opozicijske stranke, večine v programskem svetu RTV Slovenija, ki jo je tja postavila prejšnja večina Državnega zbora po okusi in izbiri SDS ter vodstva RTV, ki ga usmerja in vodi ta isti programski svet. Tudi starejši novinarji in novinarke na javni RTV Slovenija pravijo, da kaj takega še niso doživeli v vsej svoji karieri. Ob vsem tem predlagatelji posvetovalnega referenduma sprenevedavo dodajajo, da njim pa res ne gre za shiranje RTV, a predlagajo prav to, finančno hiranje in posledično uničenje javne RTV Slovenija. Ker ga kljub vsem naporom potem, ko so javni mediji zares dobili v svoje kremplje, niso uspeli do konca degradirati, ponižati in deprofesionalizirati, ga popolniti in urediti po svoji podobi, je treba javnemu mediju zdaj vzeti vsa sredstva in ga uničiti. Le za to gre pri vašem prostovoljstvu oziroma vašem danajskem darilu plačnikom RTV naročnine in za nič drugega. Priprave na to prostovoljstvo pri plačevanju RTV naročnine tečejo že vrsto let, vse od kar ste po svoji podobni in s pomočjo finančnih botrov iz tujine ter tudi od drugje postavili svoj strankarsko-spletni televizijski konglomerat, kamor ste kanalizirali tudi javni denar, tako proračunski kot iz podjetij v državni lasti. Zato vse te akrobacije. Recimo očitki drugi strani, da svojim predlogom depolitizacije opravljanja javnega RTV, prav ona medij politizira. Temu služijo tudi vse blokade parlamentarne procedure, več novel zakona o RTV, posvetovalni referendumi, naj bo jasno, saj vsi v tej dvorani zelo dobro vemo za kaj gre. In prepričana sem in vem, da to zelo dobro vedo tudi naše volivke in volivci, naši državljani. Namen te zakonske novele je navdihnjen zgolj in samo iz osebne zlobe in je grozljiv, dokončno sesutje, dokončen požig javnega medija, ki ga novopečeni gospodar ne obvlada, kot otrok, ki jeznorito vrže ob tla pokvarjeno igračo. Pri mnoštvu zakonov in pričakovanem mnoštvu referendumskih pobud s strani največje opozicijske stranke in to že takoj na ustanovni seji novega sklica parlamenta, pa ne gre le za običajno opozicijsko nagajanje, temveč za grob poseg, za zlorabo parlamentarne procedure in Poslovnika, da se blokira začetek dela Državnega zbora v novem mandatu. Na to opozarjajo tudi ustavni pravniki. Zaradi vsega naštetega je treba ta odvečni in škodljivi posvetovalni referendum ter vse druge podobne manevre največje opozicijske stranke nemudoma in odločno zavrniti.