Predsednik, hvala lepa za besedo. Jaz bi zdaj na kratko predstavila pisno mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki ste ga že prejeli v obširni obliki, v pisni obliki. Višje sodišče v Ljubljani na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 123. člena Zakona o Ustavnem sodišču vložila zahtevo za oceno ustavnosti Zakona o socialnem vključevanju invalidov. Vlagatelji je s sklepom prekinil postopek odločanja o pritožbi tožene stranke v delu, ki se je nanašal na ukinitev preživninske obveznosti staršev do otroka z motnjami v telesnem in duševnem razvoju po omenjenem zakonu ter predlaga Ustavnemu sodišču, da presodi ali je omenjeni zakon v skladu z 2. in 52. členom Ustave. Državni zbor je proučil vse navedbe v zahtevi za oceno ustavnosti in meni, da niso utemeljene. Državni zbor meni, da je pravica invalidov do posebnega varstva in njihov položaj v družbi v omenjenem zakonu urejena na ustrezen in ustavno sladen način ob upoštevanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter da z ukinitvijo družinske solidarnosti po 123. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni poseženo v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo iz leta 2007, na katero se sklicuje vlagatelj zahteve, odločilo, da 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni v neskladju z ustavo, temveč, da je Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi ugotovilo, da je zaradi navedenih razlogov v pravnem sistemu nastala neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti v okviru proste presoje. Lahko v katerem izmed drugih predpisov tudi s sprejetjem posebnega predpisa, ki bi celovito urejal položaj obravnavane skupine invalidov. Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki je nadomestil neustavni zakon glede katerega predlagatelj v uvodnem delu in v uvodnem delu tega zakona predlagatelj kot razlog priprave in sprejema zakona posebej izpostavlja prav razloge navedene v omenjeni odločbi ustavnega sodišča. Posebej je poudaril navedbo Ustavnega sodišča, da ima zakonodajalec pri urejanju invalidskega varstva široko polje presoje pri čemer pa mora slediti jedru z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic, v katerega zakonodajalec ne sme poseči. V primeru invalidov je treba izhajati ravno iz namena posebnih pravic invalidov, ki je v tem, da se invalidom poleg splošnih pravic zagotavljajo še dodatne posebne pravice, ki so utemeljene prav v posebnih okoliščinah invalidov. Vse te ugotovitve in navedbe Ustavnega sodišča predlagatelj zakona posebej izpostavlja kot poglavitne razloge za sprejetje novega zakona o socialnem vključevanju invalidov. V uvodnem delu predlaganega zakona se predlagatelj posebej sklicuje na ustavno načelo socialne države iz 52. člena ustave, pravice do invalidov do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena ustave ter za pravico do nedotakljivosti njihove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena ustave. Poleg tega se sklicuje tudi na konvencijo o pravicah invalidov ter posebej poudarja, da mora država zlasti težjim invalidom: ter posebej poudarja, da mora država zlasti težjim invalidom zagotoviti vsaj minimalno skupno dohodkovno varnost in se pri tem sklicuje na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča. Že v uvodnih obrazložitvah zakona je posebej poudarjeno, da zakon zagotavlja zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetim osebam, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oziroma mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. Poleg varstva tudi denarna prejemka in sicer nadomestilo za invalidnost in dodatek za tujo nego in pomoč. Tudi v drugem poglavju »Cilji in načela poglavitne rešitve« predlagatelj zakona izrecno pojasni, da je namen predlaganega zakona zagotoviti polnoletnim osebam, ki si zaradi svoje invalidnosti ne morejo sami zagotavljati socialne varnosti in se vključevati v družbo pravico do nadomestila, pravico do dodatka za pomoč in postrežbo in storitev socialnega vključevanja za sodelovanje ter vključenost v družbo. Vlagatelj v zvezi z zagotavljanjem teh pravic izrecno pojasni, da se s tem invalidom, da živijo v skupnosti, ob tem posebej poudari tudi možnost, da preveri podporo v domačem okolju, če je le mogoče in enako kot drugi ljudje odločajo o svojem življenju na vseh ravneh, ki to zmorejo oziroma dobijo storitve socialnega vključevanja povsod tam, kjer jih potrebujejo. Predlagatelj zakona tudi dodatno pojasnjuje, da omenjeni predlog zakona oziroma, zdaj že veljavni zakon, skupaj z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov ter drugimi predpisi s področja socialnega in invalidskega varstva ter predlogom zakona, ki bo urejal dolgotrajno oskrbo in osebno asistenco…

/ prekinitev seje zaradi tehničnih težav. Mnenje ZPS je dopolnjeno s pisnim mnenje ZPS/

…(ZOA) (sprejet in uveljavljen leta 2017), ustvarja pogoje za celostno in usklajeno reševanje ključnih zadev, pomembnih za uveljavljanje človekovih pravic skupine invalidov, ki potrebujejo več storitev socialnega vključevanja oziroma si ne morejo sami zagotavljati socialne varnosti z delom in zaposlitvijo. ZSVI v poglavju II. Denarni prejemki določa pravico do nadomestila (5. člen) in pravico do dodatka za pomoč in postrežbo (6. člen).

Pravico do nadomestila za invalidnost invalidi pridobijo z dopolnjenim 18. letom starosti, invalidi, pri katerih je invalidnost ugotovljena pozneje, pa pravico pridobijo prvi dan naslednjega meseca po pridobitvi statusa invalida po ZSVI. ZSVI omogoča, da se osebe, ki pridobijo status invalida po ZVSI, zaposlijo. Tudi v tem primeru ohranijo pravico do nadomestila, ki se jim izplačuje v višini razlike med prejeto plačo in zneskom minimalne plače (tretji odstavek 5. člena).

V okviru prehodnih in končnih določb ZSVI v 24. členu tudi posebej opredeljuje načelo ohranitve pridobljenih pravic, kar pomeni, da ZSVI upošteva načelo varstva zaupanja v pravo, ki sodi med načela pravne države iz 2. člena Ustave, zato ne more biti v neskladju z 2. členom Ustave. Zaradi pravno sistemske jasnosti predpisov in pravne varnosti posameznikov v postopkih uveljavljanja pravic iz javnih sredstev ter v izogib postopkom dokazovanja obstoja preživninske obveznosti in sprožanju sodnih postopkov ZSVI v 27. členu določa, da z dnem uveljavitve ZSVI preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal ZZZDR. V primeru oseb, katerih pravice ureja ZSVI, tudi ne gre za izobraževanje v smislu ureditve v DZ, ampak za usposabljanje za samostojno življenje (11. člen ZSVI) in vseživljenjsko učenje (12. člen ZSVI) z namenom zagotavljanja njihovega socialnega vključevanja v skupnost, oboje pa sodi med storitve socialnega vključevanja (10. člen ZSVI).

Iz vsega navedenega izhaja, da ZSVI sledi ugotovitvam Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-11/07 in upošteva določbe Ustave ter zagotavlja enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin invalidov, zlasti iz 2. in 52. člena Ustave.