Hvala za besedo. (Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.)

Zdaj, ko sem se pripravljal na današnjo sejo, nekako je bilo tudi veliko informacij na novo pridobljenih, svežih, o tem v nadaljevanju kaj več. Bi pa, tisto, kar hočem danes povedati, razgrnil in predstavil v treh delih.

Prvi del je bolj sistemski, pa res nočem, da to izpade suhoparno, ampak boste zelo hitro videli, kam pes taco moli.

Drugi del je zelo konkreten oziroma konkretnejši v smislu tega, kako zgleda od te točke naprej, ko se poda kazenska ovadba, način komuniciranja posameznih inšpekcij, komuniciranja do inšpekcij, komuniciranja do nadzornih institucij in usklajevanja njihovega in tudi vsebinskega nadzora.

V zaključku bom pa povedal kaj se danes dobesedno danes dogaja v podjetju Marinblu. Če gremo od 1. točke torej od tega malo širšega pogleda moramo izpostaviti eno zadevo. Delavci in delavke tujci niso naravno ranljivi, niso naravno neinformirani kakor mogoče se zdi tudi preko medijev in potem prelito preko medijev v javnosti in nazaj preko politike nazaj v medije, če tako rečemo preko raznih sporočil. Še enkrat ponavljam niso naravno opremljeni z ne informacijami. Niso naravno manj lomljivi za pravilne informacije. Kaj hočem s tem povedati? Tisto, kar njih pahne v situacijo, ker so manj opremljeni z informacijami, kjer so bolj dojemljivi recimo temu tako za ranljivost niso oni sami one sami, ampak je to država Slovenija. Zakaj? Zaradi tega, ker imamo zakonodajo, ker imamo mednarodno zakonodajo, ki je nad nacionalno zakonodajo, ker imamo mednarodne sporazume med Slovenijo in Bosno in Slovenijo in Srbijo, ki določajo določata. Jaz upam, da ne bo več množine, da ne bo več ti sporazumi preko drugih držav, ker po tihem se govori o Filipinih, to pomeni se je za delo več vedelo kaj je potem to v nadaljevanju po tihem, ampak v teh sporazumih v teh dveh sporazumih je določeno, da mora biti delavec pri prvem delodajalcu zaposlen najmanj eno leto. Jaz tega določila ne vidim v Zakonu o delovnih razmerjih. Jaz tega določila ne vidim pri delodajalcih, ko govorijo o ustavni pravici do proste gospodarske pobude. Sedaj si predstavljajte, če bi delodajalce tako omejili, ampak so pa delavci dobesedno omejeni s takim določilom v prvem letu torej določilo, ki govori o tem, da so vezani na delodajalca preko mednarodnih – ponavljam mednarodnih – sporazumih torej sporazumu, ki so nad nacionalno zakonodajo, ki so bili dogovorjeni med državami na način, da privabijo delovno silo v Slovenijo. Izhodišče ni ne informiran delavec. Izhodišče je privabljanje delovne sile v Slovenijo in administrativno kako bi rekel ujemanje oziroma vabljenje na to, da se čim dlje pri istem delodajalcu.

Druga zadeva, ki je tukaj zelo problematična je na kakšen način omogoča to tudi delodajalcem ne samo, da izkoriščajo delavce torej, da v prvem letu lahko delaš z njimi kar hočejo, ker bo delavec pač imel situacijo, ko bo prisiljen iti nazaj v Bosno, Srbijo, ker bo rekel delodajalec: »Glej, če hočeš pojdi nazaj!«. Primerni naslednji recimo same zakonodaje, ki navsezadnje priliva nove primere kršitev pa niso samo mednarodni sporazumi so tudi nacionalne zakonodaje recimo kako, na kakšen način lahko zelo enostavno jaz kot zastopani delavec svetovalnice registriram recimo par delavcev iz tujine ali pa recimo, če bi imel registrirano podjetje ali pa podružnico v tujini kako lahko enostavno registrirana storitev v Sloveniji. Grem na Zavod za zaposlovanje tam je eden link, na tem linku je omogočeno, da prilastiš storitev. Ta storitev je, da ne vem kaj delaš kakršnokoli aktivnost na trgu dela s katerimikoli delavci in to storitev prilastiš s 5, 10 delavci. Nihče ne preverja Pogodbe o zaposlitvi teh delavcev. Nihče ne preverja delovne pogoje teh delavcev v tistem trenutku. Recimo mojstri v tem so bili nekaj časa / nerazumljivo/, kar nekateri zelo dobro vedo te dve imeni preprosto podjetje registrirano na Slovaškem prilasti storitev čezmejnega izvajanja storitev kakršnokoli že najemanje delavcev oziroma pač recimo zlaganja na police recimo v tem primeru nihče ne preverja v tistem trenutku delovnih pogojev. Še enkrat pravim to lahko jaz naredim v 3 minutah in to se je že zgodilo, ko sem šel preverjati v bistvu ta register. To bi lahko jaz naredil za svetovalnico, da sem jaz v bistvu kot zastopnik delavske svetovalnice naročnik storitev kakšne firme iz tujine nihče tega sploh ne preverja. Sedaj si predstavljajte kombinacijo tega, da imate na eni strani v bistvu priklenjene delavce ne glih z verigami, ampak z grožnjami, če bodo glasni, da bodo šli stran administrativno z mednarodnim sporazumi po drugi pa popolno svobodo recimo na strani delodajalcev pa ne samo ustavno zagotovljeno, ampak v imenu torej zagotavljanja novega kadra tudi preko čezmejnega izvajanja storitev in dobimo vse več informacij kako to poteka preko različnih firm Slovaške, Madžarske sedaj baje že iz Anglije oziroma Združenega kraljestva in evo ga takšno okolje je idealno za takšne delodajalce, ki tako izkoriščajo. Tukaj smo kjer smo, kar se tiče tega mednarodnega zakonodajnega in nacionalnega zakonodajnega okolja. Že to v bistvu pahne delavce v situacijo, ko so, potem popolnoma prepuščeni sami sebi in zato pravim niso delavci sami po sebi ne informirani niso delavci sami po sebi ranljivi v to jih pahne nacionalna zakonodaja v to jih pahne mednarodna zakonodaja. Jaz res upam, da tukaj se bo ne samo kmalu, ampak takoj te zadeve premaknile, ker verjamem, če bi se eden sam člen pa točno vemo, o katerem členu govorimo v teh sporazumih ukinil, potem bi večino teh kršitev, o katerih danes govorimo večino ne pa vse bilo ne samo recimo temu zmanjšanih, ampak jih ne bi bilo. Zakaj? To je tisti najbolj žalosten del zgodbe, ker delavcev ne bi bilo, ker bi šli. Zakaj? Iz očitnih razlogov: izkušnja s Slovenijo. To mislim, da delodajalcem sploh ni jasno, v kakšno / nerazumljivo/ so se spustili tudi tistim, ki so del organiziranega recimo pač delodajalskega miljeja. Delavci, ki imajo priložnost, da preživijo, če tako rečemo prvo leto torej priložnost pod narekovaji oni gredo stran, komaj čakajo, da gredo stran in zato pravim, da se takšni delodajalci, ki se nekako pod narekovaji trudijo biti še neki normalni na trgu dela v Sloveniji sploh ne zavedajo kakšno škodo jim povzročajo Marinblujevci sploh nimajo pojmov. Delavcev iz tujine ne bo več. Šli bodo čez Slovenijo in so že šli čez Slovenijo in bodo tudi šli nazaj v Bosne in Srbije govorim zanalašč v množini, zaradi tega, ker niso samo iz Bosne in Srbije. To govorim sedaj o 1. točki, govorim o mednarodnem okolju, govorim o temu kaj pomeni, da država Slovenija slepo sledi delodajalski logiki privabite nove delavce privabite nove delavce in evo ga kje smo. Imamo v bistvu eden del trga dela, ki je rezerviran za to, da se generirajo kršitve na trgu dela izključno pod narekovaji za tuje delavce in zato, kar je recimo bilo prej rečeno s strani Inšpektorata za delo treba je pogledati vzrok. Jaz bi najraje imel, da se v bistvu delovna skupina, ki se ukvarja recimo s pregonom kršitelja / nerazumljivo/ zaposlovanja tujcev ne bi obstajala, ampak da bi obstajalo normalno delo Inšpektorata za delo, ampak smo kjer smo.

S tem pridemo do 2. točke konkretno delo nadzora. Ko smo mi sprožili v bistvu zgodbo oziroma ko smo sprožili nekako samo sebi informiranje kaj se dogaja s temi delavkami in delavci v primeru Marinbluja in Saleje smo seveda začeli zbirati informacije in izjave in dokumente in s tem smo prišli do točke, ko smo šli na tožilstvo konkretno rečeno tožilstvo v Kopru. Tožilstvo v Kopru je bilo nam rečeno prvo veste malo bo težave, ker bo to trajalo 3 mesece, da bo zadeva dodeljena. Druga zadeva, ki je bila ja, težava je, ker tožilka še nima pooblasti in mi začnemo gledati 3 mesece zakaj, za to, da se spis dodeli? Ja, tri mesece. Mi pač damo to dokumentacijo vso, kar je priglasimo, damo dokumente naprej, ovadba je bila podana naprej, ampak predstavljajte si, da nekako je bil tak zelo čuden občutek. Pridemo tja v neki organ, ki ima vsa pooblastila za to, da izvaja svoje delo, javna, ki deluje zelo resno, odgovorno in pridemo s tisto zgodbo, o kateri že poslušamo v celi verigi nadzora premalo nas je premalo nas je premalo nas je ali pa ni časa ni časa ni časa. To je bila prva v bistvu naša izkušnja s tem primerom v smislu sodelovanja z institucijami torej tožilstvo v Kopru. Okej, smo sprejeli, vzeto na znanje dajte nam 3 mesece. Sedaj pa mi tuhtamo ali bomo tudi mi čakali 3 mesece ja, ne bomo čakali 3 mesece in smo zadevo naprej peljali. Kontaktirali smo v prvi meri finančni urad, mobilno enoto, / nerazumljivo/ Kozina. Odziv Finančnega urada Kozina je bil zelo hiter. Koordinacija je bila hitra tudi s policijo, koordinacija je bila hitra tudi z inšpektoratom, potem pa je sledil nadzor in potem kontaktiramo inšpekcijo, kontaktiramo FURS in kaj je bilo? V bistvu nekako občutek, ko smo se pogovarjali s Finančno upravo, da sem mogel sam razlagati Finančni upravi, kaj pomeni prepovedna odločba glede neregistriranih agencij.: In odgovor je bil iz finančnega urada, »a ha«. Mislim, lepo prosim, no. »A ha«, to je bil odgovor od finančnega urada. »Ja, to bomo pa upoštevali«. Ja, seveda boste upoštevali, mislim prepovedna odločba za neregistrirano agencijo. To so informacije, ki smo jih mi dobili po uradni poti od zavoda za zaposlovanje. To so informacije, ki bi jo FURS, Inšpektorat za delo in kdorkoli že avtomatsko moral dobiti pri nadzoru. Avtomatsko, še preden bi šel v nadzor. Ne pa, da se čohajo po glavi pa rečejo, a ha, saj mogoče pa res bi morali pogledati mi kdo pa so, ne samo ti delavci, ampak kdo pa je to podjetje, ki je delavce tukaj poslalo, od kod pa je to podjetje, zakaj pa je to podjetje iz portugalske, od kod so se pa ti Indijci tam znašli? No, to je bila v bistvu zgodba okoli finančne uprave.

Potem pride zgodba okoli inšpektorata za delo. Pogovor z inšpektorjem za delo. Če so ti delavci bili napoteni, potem seveda je v primeru zakonodaje, tudi mednarodne, potrebna določena dokumentacija. Če so napoteni, je potreben dokument, ki se imenuje A1. In potem jaz osebno moram dati informacije inšpektorju za delo, kam me pokliče, da dobi informacije ali imajo ti delavci A1. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Maribor, lepo prosim. Mislim, ali sem jaz usmerjevalni organ? Nisem. Ali sem jaz oseba, ki ima ena pooblastila? Nisem. Ali je nas 52? Ne. Nas je 5. Torej je tukaj ena petina delavske svetovalnice prisotna. In, sem pa seveda z veseljem dal kontakte od Zavoda za zdravstveno zavarovanje, od tiste službe, ki ima čez pregleda nad informacijami o izdanih A1-kah, torej A1 obrazec o napotovanju. Inšpektorat za delo.

Gremo naprej. Tam so bile kamere. Ves čas, prižgane in tam so bile kamere ves čas z namenom, ne da zagotovijo varnost in zdravje delavcev na delovnem mestu, ampak da zagotovijo nadzor delodajalcev nad delavcev. Popoln nadzor. Mi smo dali prijavo na informacijskega pooblaščenca. In ker je bilo treba izjemno hitro ukrepati, ker točno vemo kaj pomeni v bistvu same kamere, nadzor, ampak tudi dokaz, smo poklicali informacijskega pooblaščenca, urad in smo povprašali v bistvu, okej, mi smo dali prijavo, povejte nam kdaj boste šli v nadzor. Odgovor je bil, »ja ta zadeva je na prioritetni listi tri«. Kaj je to tri? Najnižja. »Ali lahko prosi v enko premaknete?« »Bomo.« Okej, hvala. In so šli v nadzor, so pogledali. Jaz resnično upam, hipotetično ali pa tudi ne, da ni prišlo / nerazumljivo/ do kakšnega mogoče namig komu, izbrisa kakšnega materiala. In zdaj pa poglejmo celo zgodbo, celo verigo. Tožilstvo, ja tri mesece. Finančni urad, a ha. Inšpektorat za delo, Zavoda za zdravstveno, telefonska. Informacijski pooblaščenec iz trojke v enko. Okej. In vse to je trajalo približno dva do tri tedne. Pride nadzor, prvi. Pride nadzor, drugi. In s tem pridemo potem do tretje točke kaj se danes dogaja. Po vseh teh nadzorih, poudarjam, po vseh teh nadzorih danes 5. julija skupina delavcev še vedno tam dela v Marinbluju. Začeli so ob šestih zjutraj, ena izmed delavk se je poškodovala. In komaj, komaj v bistvu je bilo izposlovano, da so ji omogočili, da gre na urgenco. Komaj, komaj. Danes se je to zgodilo. Prejšnji teden v tem Marinbluju so bile dane kuverte na mizo z denarjem. Delavcem. Zakaj? Ne zaradi tega, ker je delodajalec nekdo dobrodelnež, ampak vemo zakaj, zaradi tega, ker se je izplačevalo denar. Ne za delo na belo. Danes so nekateri delavci tam delali, ki niso imeli vseh urejenih papirjev. Danes. Nekaj dni po nadzoru je ena izmed delavk delala v tej firmi, v Marinblu 24 ur. Nekaj dni po nadzoru inšpekcijskih služb, je delala 24 ur. Torej, pod črto, tožilstvo, FURS, inšpekcija za delo, pooblaščenci v informacijski, povezave. Super. Informacije malo manj super. 5. julij, Marinblu dela. Česa se najbolj boji Marineblu? Veterinarske inšpekcije. Jutri imajo nadzor. Čistijo kot norci, danes mašine. Ne za nas, te dni in to je to. Tega se bojijo. Jutri se bojijo inšpekcijskega nadzora veterinarske inšpekcije. Gospod Boris Šuštaršič se danes dere na delavke, ker je živčen zaradi veterinarske inšpektorice. Ne zaradi FURS-a, ne zaradi inšpekcije za delo, ne zaradi pooblaščenca / nerazumljivo/, to bo že šlo mimo. Ne, pred veterinarsko inšpektorico. Evo, pa smo tu, kjer smo. Oseba, ki se je danes poškodovala, je upam, da na bolniški, upam, da ima zdravnika. Delavci ne vem sploh ali delajo ali ne. Ampak še enkrat poudarjam, po tem nadzoru, po teh nadzorih je ena izmed delavk delala, mislim, da 23 ali celo 24 ur. Po tem, ko je prišla domov, so ji rekli »A bi ti prišla čez nekaj ur nazaj delat?«. Po teh nadzorih! In zato pravim … Mislim, že vsi se poznamo tukaj. Mislim, jaz ne vem, kaj tukaj sploh še reči. Ampak mislim, da je kruta resnica ta, da so nadzorne inštitucije v Sloveniji opremljene za povprečne kršitve. Drugega si ne znam razložiti. Za tiste minorne. Pa ne bom zdaj pomanjševal kršitev, kršitev je kršitev, ampak nekako njihov mehanizem, da še lahko nekako absorpcijsko notri potegnejo nadzor, je do določene mere. Ko se pa začnejo takšne kršitve dogajati, pa zamrzne sistem. In informacije takrat se vidi, kakšne so, koliko se pretakajo, v kolikšni meri se med sabo institucije pogovarjajo ali pač ne. In tukajle, ko govorimo o Marinbluju, govorimo tudi o 34. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki govori o tem, da se lahko pač tudi, ja, začasno do odprave, ampak lepo prosim, če imaš ti firmo, ki v tem trenutku pošilja delavce, da se poškodujejo na delovnem mestu zato, da pripravljajo firmo na nadzor veterinarske inšpekcije, firmo, ki zavestno krši katerokoli zakonodajo že o delovni zakonodaji, predvsem pa delovnem času v posmeh vsem inšpektorjem, jaz ne vem, mislim, kakšen signal bomo mi tukajle vsem skupaj – in tudi se bi začenši z mano – dali, če bo ta firma preživela vse to. Jaz ne vem. Jaz ne vem sploh, kaj potem tukaj delam, po pravici povedano. Če bo ta firma preživela vse te inšpekcije in če bo naprej delala, jaz ne vidim smisla v svojem delu, po pravici povedano, res ne. Ali bo Rozana šla v zapor, Boris šel v zapor, Tim šel v zapor ali pa vse pade. Pred to dilemo smo. Ni to dramatičnost tisto, kar hočem zdaj izpostaviti, ampak je realnost. Ni to Marinblu, en primer. Jih imamo še več na žalost, ki so se izpostavili na podlagi Marinbluja, ampak danes smo tu, kjer smo. Gospod Boris se dere na delavke, ker hoče imeti jutri mašine čiste. Oni imajo / nerazumljivo/ naštudirano »To bomo preživeli«. Oni ne gledajo danes te seje, oni čakajo na inšpektorico. In če to preživijo, bodo naprej nadaljevali. Če mi to dovolimo - potem nas ni. In to je tisto, kar hočem povedati za ne samo današnjo sejo, ampak za vse seje naprej. Ker ja, bil sem prisoten na seji glede Marofa, bil sem prisoten na seji glede drugih izkoriščevalskih delodajalcev. Nočem biti več prisoten na teh sejah, nočem, da sploh so. In kakorkoli že gledamo, jaz bi rekel, da imamo vsi skupaj, predvsem pa osebe, ki imajo javna pooblastila, časa, jaz rečem 30 dni, da se te zadeve počistijo glede Marinbluja. Pa se poglejmo potem, kje bomo 5. avgusta. To je tisto, kar danes želim povedati, ker res ne da se mi več čakati. In tukajle res bi dal kar vsem skupaj lepo en konkreten rok, kje se bomo čez 30 dni videli, 5. avgusta, a bo takrat še Marinblu ali ne. Ker če bo še, jaz ne vem ali bomo morali na svetovalnici, bom moral jaz osebno, ne vem, kakšne bolj drastične ukrepe iti čisto osebno, ne vem. Jaz upam, da ne, ampak jaz osebno sem na to pripravljen. Tako, da tukajle govorimo o zelo, zelo težkih zadevah, nekdo se pa smeje in nekdo kriči in nekdo zmerja in nekdo pritiska in nekdo krši zakonodajo v tem trenutku na nekem koncu Slovenije.

Hvala.