Lepo pozdravljeni na današnji nujni seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide.

Vse članice in člane Odbora, vabljene in vse ostale prisotne lepo pozdravljam.

Začenjam torej 2. nujno sejo Odbora in vas uvodoma obveščam, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke: Anja Bah Žibert, mag. Karmen Furman, Eva Irgl in Alenka Helbl.

Na seji kot nadomestni člani in članice Odbora s pooblastili sodelujejo: Damijan Zrim namesto gospoda Soniboja Knežaka in Lenart Žavbi namesto gospe Jožice Derganc.

Skupaj s sklicem seje ste prejeli tudi naslednji dnevni red: točka 1 - Primer Marinblu in Selea: nujna krepitev Inšpektorata Republike Slovenije za delo in zaščita delavcev pred nezakonitim izkoriščanjem.

Ker v poslovniškem roku nisem prejel predlogov za spremembo dnevnega reda, ugotavljam, da je določen dnevni red seje, kot ste ga prejeli s sklicem, v veljavi.

Na sejo sem vabil naslednje predstavnike inštitucij: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, društvo Delavska svetovalnica in Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije.

Prehajamo na obravnavo 1. TOČKO DNEVNEGA REDA – TO JE PRIMER MARINBLU IN SELEA: NUJNA KREPITEV INŠPEKTORATA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DELO IN ZAŠČITA DELAVCEV PRED NEZAKONITIM IZKORIŠČANJEM.

Zahteva Poslanskih skupin Levica, Svoboda in SD za sklic nujne seje Odbora je objavljena na spletni strani Državnega zbora.

Ker bom sam na današnji seji sodeloval tudi kot predstavnik predlagateljev, bom predstavil predlog za obravnavo problematike.

In ta je, ta problematika je v javnost nazadnje udarila v torek, 7. junija, ko se je na Televiziji Slovenije zavrtelo razkritje Delavske svetovalnice, da zaposlene v podjetjih Marinblu in Selea v lasti družine nekdanjega državnega sekretarja Borisa Šuštarja, silijo tudi v do 40 ur neprekinjenega dela, pri čemer jih stalno nadzirajo kamere.

Delavci migranti, ujeti v podjetjih, so bili prisiljeni v de facto »suženjsko življenje«.

Manj kot 48 ur kasneje je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z Inšpektoratom Republike Slovenije za delo slovensko Policijo in Finančno upravo možnosti v sodelovanju z Inšpektoratom Republike sprožilo nadzor in izdalo prepoved na odločbo za opravljanje dejavnosti s tujimi delavci in prepovedalo uporabo neustreznih delovnih sredstev do predložitve dokazil.

Čeprav je ukrepanje in sporočilo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pravilno, primer Marinblu in Selea skupaj s predhodnimi postopki v navedenih podjetjih odpira celo serijo dodatnih vprašanj, na katere je treba nemudoma najti odgovore, sploh zato, ker je po informacijah Delavske svetovalnice primerov nelegalnega izkoriščanja delavcev zelo veliko, in prej kot izjema, v slovenski družbi nastopajo kot svoje lasten poslovni model.

Škoda, ki zaradi takega poslovnega modela nastaja, je trikratna. Prvič, so tukaj sami delavci - izgoreli, podplačani zlomljeni, uničeni fizično in psihično. Drugič, je tu socialna država, ki ne prejme davkov in prispevkov, kot bi ti morali biti plačani. In tretjič, nastrada preostalo gospodarstvo, ki ga socialni dumping spodnaša z nelojalno konkurenco. Ti trije razlogi problema, mislim, da so trije zelo dobri razlogi, zakaj je ta problem potrebno odpraviti in to po hitremu postopku.

V jedro reševanja varstva delavskih pravic se tako ali drugače vedno znajde Inšpektorat Republike Slovenije za delo. In vprašanje, ki se v primeru Marinblu in Selea kar samo po sebi zastavlja je, kako to, da Inšpektorat za delo ob več predhodnih nadzorih ni s prepovednimi odločbi ni ukrepal že zdavnaj.

Iz poročanja medijev, ki je sledilo razkritij primerov Marinblu in Selea je bilo izkazano, da akcija nadzora v četrtek, 9. 6., to je tista akcija, v kateri se je delo podjetja vsaj začasno zaustavilo, ni bila prva akcija Inšpektorata za delo v teh omenjenih podjetjih. So bili v firmah že inšpektorji, pa so v preteklosti ugotovili zgolj »kršitve pri plačah, regresu, delovnemu času, odmorih in počitku«, hkrati pa sta potem te dve podjetji s praksami normalno naprej nadaljevala. Kakšnih prepovednih določb, po katerih bi delovna inšpekcija lahko posegla, ni bilo, kaj šele, da bi nemudoma zaščitili delavce, zaprli obrat, čeprav so že takrat v podjetju obstajale delovne razmere, ki bolj kot na neko dejansko podjetje spominjajo na delovno taborišče. In kako je mogoče, da inšpektorat ni nemudoma ugotovil suženjskih razmer dela, ampak le kršitve in nato najostreje ukrepal s prepovednimi odločbami že takoj na licu mesta? Kako smo prišli v tej državi do točke, da se lahko nadzor večkrat ponovi v posameznem podjetju, v katerem obstajajo sužnjelastniške razmere, pa potem ti podjetji svojo prakso normalno nadaljujeta naprej.

Razlogov, kje lahko iščemo obstoj takih podjetij in njihovo delovanje nekaznovano tudi v prihodnosti, kljub morebitnim obiskom inšpekcije, je več. Nanje smo v Levici večkrat opozorili že v preteklih mandatih, za potrebe današnje seje jih bom povzel. Za začetek je tu kadrovska podhranjenost, točka ena vsakič, ko se pogovarjamo o delu Inšpektorata Republike Slovenije za delo. To je edini organ, ki ga v tej državi imamo, zadolžen za varovanje pravic delavcev. In delavcev je mnogo, imamo jih več kot 800 tisoč. Žal je ta inšpektorat silno podhranjen na področju pogojev dela, to velja enako, kot to velja pri pooblastilih. Največji problem, ki ga ima, je pa kadrovski. Če sem omenil, da imamo v državi 800 tisoč delavcev, je to treba primerjati s številko, koliko imamo zaposlenih na Inšpektoratu za delo inšpektorje, ki naj se ukvarjajo z varovanjem pravic teh delavcev, in ta številka je sramotno nizka, imamo zgolj 89 inšpektorjev, ki naj potem pregledujejo in nadzorujejo nekaj preko 200 tisoč oziroma skoraj četrt milijona raznoraznih poslovnih subjektov, in to seveda ne gre, to v nobenem scenariju ni izvedljivo in ni mogoče. Od teh 89 inšpektorjev je za področje, ki je najbolj na udaru kršitev in najbolj izpostavljeno, to je nadzor nad delovnimi razmerji, zaposlenih zgolj 52 inšpektorjev. V taki konstalaciji, ko se kršitve delavskih pravic množijo, hkrati pa inšpektorat še kar naprej ostaja kadrovsko podhranjen, smo prišli do točke, da že tekoče obdelave prejetih kršitev inšpektorat ne zmore oziroma zmore to zelo težko, kaj šele, da bi se lahko v svoji lastni strategiji ukvarjal s poglobljenimi usmerjenimi nadzori nad najbolj problematičnimi panogami in primeri in na tak način deloval, kot običajno delujejo inšpekcije, ki se ne osredotočajo na to, da bodo prečesale celotno področje svojega delovanja, ampak se osredotočajo na najbolj problematične tako imenovane vzorčne primere, tam izpeljejo postopke, kot je treba, izrečejo najhujše sankcije, kot jih lahko, in potem seveda posledice določenega nezakonitega delovanja tudi zelo jasno in javno obelodanijo.

Kar je drugi problem, ki se zastavlja kot morebitni razlog, zakaj se lahko prakse nelegalnega izkoriščanja v tej državi nadaljujejo, to je sama strategija, ki naj bi jo zasledoval inšpektorat. V preteklosti so se namreč pojavljali problemi ravno na področju te strategije znotraj samega inšpektorata, katerega vodstvo je zavestno zasledovalo strategijo površinskih nadzorov. Rečeno malo drugače, vodstvo inšpektorata je bolj zanimalo »štepanje« raznorazne statistike kot dejanski pregled v globino, ki naj zares zagotovi varstvo delavskih pravic. In se je na ta način v praksi odreklo odvračalnim učinkom, na katere pa edino lahko ustavi kakršenkoli inšpekcijski nadzor. To, kar sem prej opisal, smiselna detekcija najbolj problematičnih primerov, trdo sankcioniranje in javno obelodanjanje teh primerov, ki naj odvrne vse ostale kršilce ali potencialne kršilce od ponavljanja podobnih praks nezakonitega izkoriščanja. A ne glede na to, kako to vprašanje strategije in kakšno strategijo v tem hipu zasleduje Inšpektorat za delo in kakšno vlogo je morebitno vprašanje strategije odigralo v primerih Marinblu in Selea, še vedno ne moremo mimo tistega prvega dejstva, ki sem ga izpostavil, to je kadrovska podhranjenost inšpektorata. Je prav, da dobi inšpektorat neko smiselno strategijo, ampak se moramo pa zavedati, da če ga v vsakem primeru ne bomo opremili z dodatnim kadrom, bo še najboljša strategija ostala mrtva črka na papirju.

Tretji razlog, ki ga vidim kot potencialni problem pri učinkovitem delu delovne inšpekcije, je odsotnost politične zaslombe. Pregon kršilcev delavskih pravic ni bil v zadnjih desetletjih nikoli zares kakšna huda prioriteta bodisi vlad v celoti bodisi garnitur na Ministrstvu za delo, kar je navsezadnje tudi razlog, da je do kadrovske podhranjenosti inšpekcije sploh prišlo. Inšpektorat in zaposleni v njem so delovali praktično brez političnega pokritja v smislu, da se čutijo poklicani, da za njimi stoji državni aparat tako v obliki nadzora kot v izrekanju ukrepov in da imajo mandat vodstva države, da izkoreninijo prakse nezakonitega izkoriščanja, kolikor jih najbolje lahko.

Kar me pripelje do četrtega razloga, kje se lahko pri delu Inšpektorata za delo zatika, to je obseg inšpekcijskih pooblastil. Po poročanju medijev sta bila v pregledu 9. 6. 2022 izrečeni dve sankciji: prepovedna odločba portugalski agenciji za posredovanje delavcev in prepoved uporabe nekaterih strojev v matičnem podjetju, dokler to podjetje ne predloži ustreznih dokazil, da je s temi stroji vse okej. Nobena od teh dveh sankcij – in to je jedro problema celo danes – delodajalca trajno ne sankcionira s prepovedjo opravljanja dejavnosti. Vprašanje, ki se tu zastavlja, je, v kolikšni meri je celo pri ostrejšem ukrepanju, do katerega je prišlo ob zadnjem nadzoru na začetku junija, Inšpektorat za delo sploh opremljen z ustreznimi pooblastili. Eden izmed posebej perečih problemov, za katerega vemo, ker je nanj inšpektorat sam redno opozarjal že vrsto let, je nezadosten pregled nad obsegom dela, evidence kršilcev delavskih pravic redno izigravane. Podlage so sicer pripravljene, so bile pripravljene že nekaj časa nazaj, ampak so, žal, ostale v predalu. To je del te zgodbe o vprašanju pooblastil in orodij, s katerimi delovna inšpekcija dela, ni pa to začetek ali konec vprašanja pooblastil delovne inšpekcije; kakšna ima, so ta zadostna, kje so nezadostna, kaj se da na tem področju urediti.

In še zadnji dejavnik, ki lahko problematično vpliva na delo inšpekcije, kolikor smo ga uspeli izluščiti v preteklih letih parlamentarnega delovanja, je vprašanje medinstitucionalnega sodelovanja. Ko rečem medinstitucionalno sodelovanje, imam v mislih tako povezovanje institucij pregona znotraj države, torej sodelovanje Inšpektorata za delo, recimo, s Finančno upravo Republike Slovenije, Uradom za varno hrano, slovensko Policijo in tako naprej, kot tudi mednarodno sodelovanje z različnimi delovnimi inšpekcijami v različnih drugih državah. Recimo, na konkretnem primeru Marinblu in Selea se, po informacijah, ki smo jih pridobili kot predlagatelji, sočasno s prepovedno odločbo portugalski agenciji za posredovanje delavcev ni sporočilo po ekvivalentu delovne inšpekcije v Sloveniji na Portugalskem, ki bi sočasno lahko izpeljal pregled in sankcij v matični državi podjetja, ki naj bi poskrbelo za posredovanje delavcev, pa jih je efektivno tam samo zasužnjilo.

Skratka, če povzamem ta prvi del vprašanja delovne inšpekcije: do medlega ukrepanja v primeru Marinblu in Selea v preteklosti je torej privedla podhranjenost inšpektorata, ki zaradi obremenitev primer obravnava zgolj površinsko, učinkovitost pa je sojena le na podlagi gole statistike; dejstvo, da dosedanja politika ni bila pripravljena stati za delavskimi pravicami; zgrešena strategija številčnejših, a površinskih nadzorov, običajna malomarnost, omejenost pooblastil, slabo medinstitucionalno sodelovanje. Skratka, kje je razlog, da lahko celo potem, ko v tej državi detektiramo primere novodobnega suženjstva, pravne osebe, kvazi podjetja, ki to novodobno suženjstvo sprovajajo, še kar naprej normalno delujejo. In da ni samoumevna praksa in standard, da se taka podjetja na licu mesta ugasne, da se njihove gazde potem naknadno še kazensko preganja, delavce pa zaščiti. To je tisto jedrno vprašanje, s katerim se želimo ukvarjati na današnji seji.

Drugi sklop te seje pa zadeva delavske pravice bolj neposredno. In sicer, kako se bo v primeru Marinblu in Selea in v vseh nadaljnjih primerih nezakonitega izkoriščanja, v katerih Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti podjetja upravičeno zapre, socialno zaščitilo delavce. V preteklosti smo že imeli primere, ko je bila delovna inšpekcija pripravljena poseči po vseh svojih pooblastilih, kot jih ima, je bila pripravljena izreči prepovedno odločbo, pa se inšpektorji za nekaj takega niso odločili. Zakaj? Zato, ker če bi podjetju, ki krši delavske pravice na hujši način, izdali neko prepovedno odločbo, bi se gazda tako ali drugače izmotal iz zanke, delavci pa bi bili tisti, ki bi ostali brez svojega osnovnega dohodka iz naslova dela. Se pravi, celo če opremimo delovno inšpekcijo s pooblastili, dodatnimi inšpektorji in tako naprej, brez tega, da nekako poskrbimo za zagotavljanje socialne mreže in socialne varnosti delavcev, ujetih v tovrstna podjetja, nismo naredili nič. Pa tudi, če se taka podjetja zaprejo, so delavci tisti, ki so potisnjeni v najhujšo stisko. In dvakratno to velja za tiste delavce, ki pridejo k nam iz tujine, ker so njihova dovoljenja za to, da v Sloveniji bivajo in delajo, vezana na nekega specifičnega konkretnega delodajalca. In če se takega konkretnega delodajalca, ki namesto podjetja vodi de facto delovno taborišče, zapre, se take delavce zelo hitro lahko samo deportira ali pa se preprosto izgubijo nekam v veter, kar je seveda problem.

Zanima me, kako bo Ministrstvo za delo poskrbelo za socialno in stanovanjsko varnost ter iskanje nadomestnih zaposlitev delavcev v primeru Marinblu in Selea, kot prvič. In kot drugič, kdaj lahko pričakujemo trajne ukrepe, ki bodo vsem bodočim delavcem, žrtvam nezakonitega izkoriščanja, zagotovili socialno varnost v primerih izgubi zaposlitve zaradi prepovednih odločb zoper delovanja podjetja, in kakšni bodo ti ukrepi.

V iskanju odgovorov na zastavljena vprašanja, izhajajoča iz primera Marinblu in Selea ter dejstva, da nimamo takih primerov kot izjeme, ampak kot redne poslovne prakse v tej državi, smo pripravili serijo sklepov na osnovi informacij, kot jih imamo, in na osnovi detekcije problema, kot smo ga lahko izvedli. Ti sklepi se bodo lahko še popravili, glede na to, kar bomo od današnjih vabljenih tako s strani ministrstva kot inšpektorata, sindikatov in delavske svetovalnice slišali. Ti sklepi se glasijo, in sicer:

Prvi sklep pravi, naj ministrstvo do konca julija 2022 pripravi predlog za maksimalno uporabo vseh obstoječih pooblastil inšpektorata za pregon nezakonitega izkoriščanja.

Drugi sklep: Ministrstvo za delo do konca leta 2022 pripravi predlog strategije delovanja Inšpektorata za delo, ki bo vsebovala koncept dela, temeljne usmeritve in akcijski načrt. Tretji sklep: Ministrstvo za delo do konca leta 2023 poskrbi za kadrovsko okrepitev Inšpektorata za delo z zaposlitvijo najmanj desetih dodatnih inšpektorjev in desetih pomočnikov inšpektorjev.

Četrtič: Ministrstvo za delo do konca septembra 2022 pripravi pregled in analizo inšpekcijske zakonodaje, z namenom ugotoviti, ali so pooblastila inšpektorjem zadostna za učinkovit nadzor in pregon, ter predstavi rešitve na področjih, na katerih niso. Morda tu ena opomba: želel bi, zato da se stvari kolikor se da organizirano in hitro premikajo naprej, da se v pregledu inšpekcijskih pooblastil res najprej pripravi analizo in koncept, kje in kako bi bilo treba ta pooblastila dopolniti, razširiti, bolj efektivno zložiti na papir, tudi s pregledom siceršnjega delovanja inšpektorata, in šele potem, ko to dobimo v roke, nekje na začetku jeseni letošnjega leta – jaz računam, kot pravi sklep, do konca septembra 2022, da se bomo nekje v začetku oktobra na to temo spet srečali -, skratka, potem, ko smo seznanjeni s temi izsledki, kjer bi bilo treba pooblastila Inšpektorata za delo razširiti, sledi priprava zakonodaje nekje do konca letošnjega leta, ki lahko ta pooblastila kodificira in zares zaščiti delavce, žrtve nezakonitega izkoriščanja.

Peta točka: Ministrstvo za delo do konca julija 2022 pripravi novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, ki bo preprečevala izigravanje pri dokazovanju delovnih ur.

Šestič: Ministrstvo za delo do konca septembra 2022 predstavi predlog, kako bo uresničilo zavezo iz koalicijske pogodbe, ki pravi: »Prizadevali si bomo za usklajeno delovanje različnih inšpekcijskih ekip na deloviščih pri nadzoru zaposlovanja tujih delavcev, kjer je izkazano največje tveganje za množično zlorabo pravic delavcev.« Za ta sklep velja enako, kot velja za inšpekcijska pooblastila, torej, najprej na mizo dobimo koncept in potem do konca leta pričakujem zakonske spremembe, kjer in kakor bodo te zakonske spremembe potrebne.

Sedmič: Odbor za delo poziva Inšpektorat za delo, da do konca septembra 2022 predstavi pomanjkljivosti na področju mednarodnega sodelovanja in predlaga rešitve. Spet enaka situacija, do začetka jeseni koncept, ki mu mora slediti izvedba in implementacija do konca letošnjega leta.

Osmi sklep: Ministrstvo za delo naj nemudoma poskrbi za socialno in stanovanjsko varnost delavcev v primeru Marinblu in Selea ter iskanje nadomestnih zaposlitev zanje.

Devetič: Ministrstvo za delo naj do konca septembra 2022 pripravi koncept ukrepov za zagotavljanje socialne in stanovanjske varnosti ter iskanje nadomestnih zaposlitev žrtvam nezakonitega izkoriščanja. Zopet torej imamo to strukturo, po kateri naj se razišče, kje nastajajo problemi, kje imamo luknje v zakonodaji, za zagotavljanje socialne mreže zaposlenih, na podlagi katere se lahko inšpektorat odloča po vesti, tako kot se mora, in za najhujše kršitve izreka prepovedne odločbe, ne pa da se inšpektorji držijo nazaj zaradi tega, ker se bojijo, kaj se bo zgodilo z delavci, če izrekajo inšpektorji popolnoma upravičene sankcije nad delodajalci.

S tem zaključujem uvodno predstavitev v imenu predlagatelja.

Besedo dajem predstavnikom Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državni sekretar Dan Juvan, izvoli, beseda je tvoja.