Govor

Gregor Starec

Hvala lepa. Hvale lepa tudi za povabilo, da lahko to predstavim članom tudi v živo.

Ja, zadnja 3 leta so pravzaprav zelo velik izziv za šolski sistem za otroke in starše, ampak kot je bilo že omenjeno težava z gibalnim razvojem ni nova smo jo pa v Sloveniji zelo dobro reševali. Tukaj, če pogledate ta graf vidite, da tole gibalno učinkovitost otrok v Sloveniji pred in po pandemiji in vidimo, da tam v 90. letih nekje od 94. leta naprej, ko so v naše domove začeli prihajati računalniki, ko so naša gospodinjstva dobila internet takrat se je stvar začela postavljati na glavo in je začela gibalna učinkovitost otrok padati. Na srečo smo v letu 2010, 2011 uvedli »Zdrav življenjski slog«, ki je bil bolj srečno naključje kot kakšna zelo domišljena politična akcija, ampak stvar je delovala, ker vidimo tukaj, da po tem obdobju se je začela gibalna učinkovitost otrok izboljševati. Izjemno so se začele izboljševati gibalna učinkovitost deklet, ki so bile v letu 2018 na najvišjem nivoju bistveno bolj gibalno učinkovite kot njihove mame, kar je bil unikum dejansko v svetu in tudi Slovenije je edina država, ki je to uspela narediti do sedaj in vemo kako to narediti pravzaprav. Tukaj se je pa, potem zgodil seveda covid. Ukrepi tukaj z rdečo označeno sta tisti dve leti, ko so bile šole tudi zaprte 2 ali več mesecev in takrat otroci niso imeli športne vzgoje v šoli v prvem valu tudi niso mogli na treninge v klube in društva in to je pomenilo za otroke zelo velik manko gibalne dejavnosti. Tudi tisto gibalno dejavnost, ki so jo imeli doma je bila na bistveno nižjem nivoju glede intenzivnosti kot pa je bila prej na treningu ali v šoli, zaradi česar so otroci pravzaprav nazadovali. Zadnje šolsko leto označeno z rumeno zadnji stolpec je pa bilo bolj normalno, ni bilo zapiranja šol, bile so karantene, ampak vedeli smo, da bo prišlo do odboja nekaterih otrok se pravi, da se nekateri otroci bodo postavili nazaj ali pa vsaj delno tako, da vidimo, da so dekleta pridobila nazaj približno tretjino tistega, kar so izgubile prej v dveh letih, fantje so prišli na polovico, ampak to je zelo verjetno tisti novi spodnji plato, ki bo ostal, če se stvari ne bodo spremenile to pomeni 10 odstoten upad gibalne učinkovitosti otrok to je gromozanska števila za nazaj, ker prej je v tem obdobju, če smo imeli upade za odstotek, pol odstotka so že rdeče luči gorele pri nas sedaj smo imeli pa 10 odstotkov smo nižje kot pa smo bili leta 2019. Vmes seveda med zaprtjem šol pa je bilo stanje še bistveno hujše. S tem je šla z roko v roki tudi debelost. Tudi tukaj vidimo ta izjemen skok po javnosti debelosti v covidnem obdobju in rahel pad. Se pravi dekleta so danes približno tam, kjer so bile prvi val epidemije, fantje so se malo bolj popravili, ampak pri njih je bil problem ta, ker je med covidom prišlo do strašansko velikega porasta več kot 30 odstotnega porasta v javnosti debelosti pri fantih, kar je izjemna številka.

No, tule bi vam pa pokazal še delež otrok, ki so gibalno neučinkoviti. To pomeni, da so med 10 % najnižje gibalno učinkovitih otrok od leta 1989 do 2022, in tudi tu vidimo, da se je po letu 2011, ko je bil uveden zdrav življenjski slog, na primer, delež gibalno neučinkovitih deklet hitro zmanjševal in močno zmanjševal, pri fantih tudi rahlo. Se pravi, smo tudi tu imeli pozitivne trende, zmanjševal se je delež otrok, ki so gibalno neučinkoviti. Med covidom je pa seveda ta številka izjemno poskočila in tudi danes smo v bistvu 32 % višje, kot smo bili leta 2019 s temi otroki, in imamo kar precejšen delež otrok danes, ki so gibalno neučinkoviti. Zakaj to tako poudarjam, zaradi tega, ker večinoma se fokusiramo na debelost, veliko se govori o tem, da je tu težava. Ampak tu imamo bistveno večji delež otrok, ki so pa tudi gibalno neučinkoviti. To pomeni, da so tu zajeti otroci, ki imajo težave z debelostjo, hkrati pa cel kup otrok, ki nimajo težav z debelostjo, ampak imajo tako nizko mišično maso, nimajo veliko maščobne mase, da jih nihče ne opazi. To je siva cona, to so zelo rizični otroci, ki bodo zrasli v zelo rizične odrasle, kar se tiče obolevnosti z raznimi kroničnimi obolenji, in jih dejansko tudi zdravstveni sistem lahko pogosto spregleda, ker na prvo oko, ko otroka vidiš, ne vidiš, da je kaj narobe z njim. Na otroka, ki ima debelost, so že takoj tudi zdravniki pozorni na morebitno težavo.

No, kaj smo se mi naučili med pandemijo. Naučili smo se to, da so ukrepi prizadeli več otrok kot sam virus. Da so otroci postali nova ranljiva skupina, ki je bistveno bolj ranljiva kot prej. Da učenje in vadba na daljavo nista uspela nadomestiti poučevanja in vadbe v živo. Mi smo naredili v vmesnem času raziskavo na desetih evropskih državah, kjer smo proučevali, koliko otrok se je sploh udeleževalo vadbe na daljavo, ur športne vzgoje na daljavo, in Slovenija je zmagala. Prvi smo bili. 40 % otrok se je redno udeleževalo ur športne vzgoje, na primer, kar je dejansko zelo slabo, pri športni vzgoji v šoli je to 100 %. Drugi so bili Nemci, ampak samo pri najmlajši starostni skupini. Kar pomeni, da nam je 60 % otrok v tem času dejansko ušlo iz sistema, kar se tiče gibalnega razvoja. Intenzivnost telesne dejavnosti doma med pandemijo je bila bistveno nižja, kot pa je v šoli ali pa v klubu. Se pravi, otroci so delali stvari sami, niso imeli družbe, motivacija je v takem primeru seveda tudi primerno nizka. Starši nikoli v zgodovini niso bili tisti, ki so jim bili otroci partner pri športu; za otroke je dolgočasno iti s staršem kamorkoli ali pa početi kakšne stvari, mogoče majhni otroci, ampak nek sedem-, osemletnik že reče mamici, z mano ne moreš, oči, ti z mano ne moreš kaj početi, si preslab. No, in namesto učenja na daljavo, na katerega smo se osredotočili, bi bilo takrat zelo koristno, da bi se osredotočali na učenje v naravi, v odprtih prostorih, tudi v slabem vremenu. Se pravi, da bi šole vseeno pustili odprte, pa veš učnega procesa spravili na prosto, kar je seveda mogoče.

Tako si za prihodnost želimo, da bi se čim bolj izognili zapiranju šol. Svetovna zdravstvena organizacija je ves čas opozarjala, šola mora biti zadnja, ki se zapre, in prva, ki se odpre. Pri nas ni bilo tako; kakorkoli obrnemo stvari, pri nas ni bilo tako. Vemo, da po covidu, po tej pandemiji, ki še vedno traja pravzaprav, ne bomo mogli delati tako kot prej, ampak z višjim tempom, če bomo hoteli kaj popraviti. In ne bomo mogli začeti, kjer smo končali, ampak bomo morali narediti kak korak nazaj. In prva kratkoročna prehodna rešitev je mogoče ponovna uvedba intervencije zdravega življenjskega sloga, kar tudi mi predlagamo. Zdrav življenjski slog je potekal od leta 2010/2011 do leta 2017/2018. Tule vidite nekaj osnovnih podatkov. Zanimiv je mogoče letni strošek na otroka, ta se je gibal med 60 in 80 evri na leto za otroka. Kar pomeni, ko pogledamo s starši, kajne, rečemo, aha, toliko je država dala za otroka, ki je bil vključen, to pa ni tako velik denar. In tudi meni se ne zdi tako velik denar, glede na to, da so zdajle pred kratkim otroci in mladostniki lahko unovčevali bone za 150 evrov in si kupovali slušalke v Big Bangu, čemur sem bil tudi sam priča in mi ni bilo vseeno, ko sem videl, za kaj gre denar, za kaj pa denarja mogoče ni. Tule sta dva stolpca označena z rdečo. Zakaj? Leta 2015/2016 je bilo moteno financiranje zdravega življenjskega sloga: Iztekla se je ena finančna perspektiva in v vmesnem obdobju šole niso dobile denarja za izvajanje. To je pomenilo, da je veliko vadbenih skupin v šoli razpadlo in otroci enostavno niso imeli teh dodatnih ur. Leto 2017/2018 je bilo pa precej žalostno za učitelje, ki so delali na tem projektu, saj so v začetku leta že izvedeli, da se projekt ne bo nadaljeval, ker država ni uspela zagotoviti sredstev za nadaljevanje. In normalno, če na začetku to poveš človeku, si je verjetno veliko izmed njih mislilo, zakaj bi se pa potem matral, in je motivacija tudi pri učiteljih verjetno padla. Zakaj to govorim, zaradi tega, ker se je to takoj odrazilo na gibalni učinkovitosti otrok. Tole obdobje, ko je zdrav življenjski slog potekal, vidimo, da smo vseskozi bili priče pozitivnim trendom, razen v tem šolskem letu 2015/2016, ko so videli, da se je stvar ustavila, in potem v zadnjem letu 2017/2018. Takoj, ko se je zdrav življenjski slog zaključil, je začela gibalna učinkovitost otrok padati. Tudi če ne bi bilo covida in če ne bi bilo zdravega življenjskega sloga, bi bili danes na nižji ravni, kot smo bili leta 2018. Ampak vmes se je pa zgodil covid, ki je pa stvar potisnil na totalno dno vseh časov.

Tako se je v osmih letih intervencije telesna zmogljivost na ravni celotne populacije zvišala kar za 8 %, s čimer smo bili precej zadovoljni, ampak potem smo videli, ko je začela med covidom padati za 15 % že v dveh mesecih, smo videli, da je teh 8 % že zdavnaj potonilo nekam daleč. Tako tu vidimo, kako pomembno je, da je konstanten vir financiranja, da so sistemi stabilni, potem delujejo. Takoj, ko je negotovost, takoj, ko se kaj spremeni, se to takoj odrazi na kakovosti dela, na količini dela in na razvoju otrok.

Če rečemo stranski učinki, zdrav življenjski slog se ni fokusiral na debelost otrok, bil je usmerjen v izboljševanje gibalne učinkovitosti, na povečevanje telesne dejavnosti, ampak stranski produkt je bil pa tudi zmanjševanje debelosti. In to je bil do zdaj – to smo naredili analizo znotraj projekta Stop, Horizont 2020, s kolegi iz različnih evropskih držav. Zelo natančna analiza je pokazala, da je to ena najbolj uspešnih intervencij na svetu kadarkoli, kar se tiče zmanjševanja debelosti. Pokazalo se je, da v prvem letu, ko so otroci sodelovali, ni bilo skoraj še nobenega učinka, zelo rahel učinek upada debelosti. V drugem letu se je že pokazalo, da tisti oranžni – oranžni stolpci so tisti, ki so sodelovali, otroci, modri pa tisti, ki niso sodelovali v zdravem življenjskem slogu -, se je videlo, da po drugem letu, okej, imamo že 2 % tistih otrok, ki so imeli prej težavo z debelostjo, in je potem niso več imeli. Ampak resnični učinki se začnejo pa od tretjega leta naprej. Mi smo pet let sledili temu s to kohorto, ki je tule prikazana, in pri petih letih smo že videli pri fantih, na primer, 15,3 % preobrnjenih debelosti se zgodi. Se pravi, otrok, ki je prej imel debelost, je zdaj ni več imel. Tako smo videli, da stvar deluje.

Kaj je šlo narobe? Kot sem že prej omenil, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport takrat ni uspelo zagotoviti nacionalnega financiranja za nadaljevanje. Evropska perspektiva je tudi gasnila. Seveda, meni je žal, da take stvari poskušamo financirati samo z evropskim denarjem. Mislim, da si naši otroci zaslužijo imeti nacionalno financiranje, ne samo, da oportunistično lovimo evropska sredstva, ampak da je to nek kontinuum, ki je stalen. Ko smo začeli z zdravim življenjskim slogom, je bil tudi prvi dogovor, da če bo stvar delovala, bomo začeli delati na uvedbi petih ur športne vzgoje v kurikulum. Seveda se potem to ni zgodilo, namesto tega je država začela s pilotnim projektom Rab, ki pa z vidika gibalnega razvoja otrok ni dal učinkov, nobenih učinkov oziroma negativne učinke ima. Se pravi, tega pouka povsod niso več potem poučevali športni pedagogi, ampak so ravnatelji lahko na predmet oziroma na ta program dali tudi druge učitelje, učitelje kemije, jezikov, kogarkoli, ki so vodili šport. Skupine so se povečale, se pravi, kar naenkrat je lahko bilo 40 otrok v skupini, prej so se morali držati normativov. In to je seveda zelo poslabšalo vse skupaj in imelo negativne učinke na razvoj otrok.

Kaj pa pomeni povečanje telesne dejavnosti v šoli na splošno za učno uspešnost. Jaz nisem tu samo v vlogi tega, ki spodbuja trud, da bi se povečala telesna dejavnost sama zase, ampak zato, ker so zaradi tega lahko otroci tudi akademsko bolj uspešni, učno bolj uspešni. Tole je en zelo dober primer precej natančne in dobro izvedene študije na Švedskem, kjer so dve skupini otrok primerjali z nacionalnim preverjanjem znanja. In sicer, eni skupini otrok – tista, ki je z modro označena – so vzeli en del švedskega jezika, en del matematike in en del angleščine in so te ure namenili dodatnima dvema urama športa v šoli. Tisti, ki so pa rdeče označeni, so imeli pa običajni dve uri športa na teden in ostale predmete v svojem obsegu, kakor je v kurikulumu. No, po nacionalnem preverjanju se je pokazalo, da tisti otroci, ki so imeli dodatne ure športa in manj ostalih predmetov, so napredovali: njihova uspešnost pri švedščini je šla z 91 na 95 %, pri matematiki s 86 na 94 %, pri angleščini z 89 na 93 %. Medtem ko so tisti, ki so imeli enako število ur predmeta kot prej pa manj ur športa, so pa nazadovali v svojem znanju, ki so ga pokazali na nacionalnem preverjanju znanja. No, v Sloveniji smo tudi seveda preverjali, in velikokrat preverjamo, ker se šole obračajo na nas, da preverjajo, kako pri njih funkcionirajo otroci, ki so gibalno bolj učinkoviti, in tisti, ki so manj. Tule je primer ene šole, kjer smo tudi objavili študijo, kjer se je pokazalo, da imajo tisti otroci, ki so visoko gibalno učinkoviti, za oceno ali več boljše ocene pri matematiki in splošne ocene kot pa tisti, ki so nizko gibalno učinkoviti. Ko smo to počeli tudi z zlatimi maturanti, se je jasno videlo, da zlate maturantke so gibalno gledano na nivoju vrhunskih športnic športnega razreda Gimnazije Šiška, in to je povprečje, ne tiste najboljše zlate maturantke. Kar pomeni, da ti otroci, ti mladostniki res vejo, kako se učiti, kaj je treba narediti takrat, ko ne gre več v glavo – vstati in se iti ukvarjati s športom.

Kaj trenuten upad telesne zmogljivosti populacije pomeni za gospodarstvo. Tole je samo en delček tega, kaj se bo zgodilo. Neto dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji je za leto 2022 53 tisoč 57 evrov. Otroci so izgubili 10 %, na primer, gibalne učinkovitosti. Če je ne bodo dobili nazaj, to pomeni, da ne bo več v prihodnosti ta delavec prinesel 53 tisoč evrov dodane vrednosti, ampak samo 47 tisoč 700. To pomeni, če bomo zdaj vzeli te otroke, ki bodo na trgu delovne sile v roku 15 let, to pomeni 1,17 milijarde letne izgube vsako delovno leto te populacije. Se pravi, v 40 letih delovne dobe govorimo o 50 milijardah manka. To samo zato govorim, da vam povem, kakšne izgube bodo, če ne bomo danes malo vložili v otroke. Majhen vložek danes bo prinesel zelo veliko v prihodnosti.

Nazadnje bi omenil še to, da začenjamo oziroma smo že letos dobro začeli s spremljavo, vseživljenjsko spremljavo telesnega in gibalnega razvoja. Se pravi, SLOfit je danes namenjen tudi odrasli populaciji, ki lahko pride preveriti svoje gibalne sposobnosti. In želimo si, da bo ta sistem pomagal tudi politikam, da bomo s tem sistemom lahko spremljali učinke politik in intervencij na razvoj otrok na nacionalni in lokalni ravni, tudi na razvoj odraslih. Tu zelo računamo na sodelovanje z NIJZ in Ministrstvom za zdravje, ki jih gotovo ta stvar tudi zanima. In ti izsledki so lahko podlaga za izdelavo učinkovitih ciljanih politik na področju izobraževanja, športa, zdravja, sociale. Hkrati pa tudi mi predlagamo, da se začne pojmovati gibalna učinkovitost in telesna zmogljivost kot ena izmed stvari, ki je pogoj varstva pri delu. Se pravi, ljudje, ki ne dosegajo osnovnega nivoja, so tudi na delovnem mestu lahko sebi in drugim nevarni. In je to stvar, o kateri bomo v prihodnosti verjetno morali razmišljati. Na tem mestu bi mogoče samo še en apel dal, kar se tiče samega sistema SLOfit. Mi delamo stvari za šole že več kot 40 let. Vsako leto se moramo na novo prijaviti na razpise oziroma na novo dobimo, so javna naročila, na katera se moramo prijaviti, da dobimo tista borna sredstva, to je 0,13 evra, se pravi, 13 centov na otroka na leto, da obdelamo te podatke. Če ne drugega, bi si želeli vsaj, da bi se stvar sistemsko uredila in da mi ne bi vsako leto trepetali, ali smo naredili prevelik minus fakulteti s tem, ko smo za šole in starše brezplačno te podatke obdelali.

Hvala lepa za vašo pozornost.