Dober dan. Bom jaz govoril v imenu ZPS.

Torej Zakonodajno-pravna služba je v okviru svojih poslovniških pristojnosti preučila predlog zakona z vidika njegove skladnosti z Ustavo in pravnim sistemom ter iz zakonodajno-tehničnega vidika.

Predlog zakona posega v določbo 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih o odreditvi omejevalnih ukrepov in dodaja nova 39.a in 39.b člen ZNB, ki podrobneje urejata oziroma razčlenjujeta postopek odreditve teh ukrepov in njihovega podaljšanja. Zaradi uskladitve s spremenjenimi določbami o odreditvi omejevalnih ukrepov pa predlog zakona spreminja tudi prekrškovno določbo iz 57. člena ZNB. Po mnenju ZPS predlog zakona ne uresničuje v celoti odločb Ustavnega sodišča številka UI79/20 z dne 13. 5. 2021, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost obstoječih določb 39. člena ZNB, odločba številka UI8/21 z dne 16. 9. 2021, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo tudi neustavnost določbe 104. člena Zakona o začasnih ukrepov za omejitev in odpravo posledic covid o izobraževanju na daljavo in odločba številka UI180/21 z dne 14. 4. 2022, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo še neustavnost dela odlokov, ki sta urejala preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT.

Predlog zakona je po mnenju ZPS v delu, kjer nekako nadgrajuje odločbe Ustavnega sodišča sporen tudi z vidika skladnosti z načelom pravne države iz 2. člena in delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave ter pozitivnih obveznosti države iz 17., 35. in 1. odstavka 51. člena Ustave. Poleg tega pa je predlog zakona, kot izhaja tudi iz mnenja na določenih mestih nekako neusklajen z veljavno pravno ureditvijo, to je ta pravno-sistemski vidik in pa nekaterimi temeljnimi nomotehničnimi pravili oziroma zakonodajno-tehnični vidik.

V nadaljevanju mnenja se bom pa v bistvu osredotočil oziroma izpostavil predvsem razloge za neskladnost predloga zakona z navedenimi odločbami Ustavnega sodišča in pa predstavil nekatere nosilne ustavno-pravne argumente iz mnenja.

Ustavno sodišče je v odločbah številka UI79/20 in UI8/21 zavzelo stališče, da lahko Državni zbor v primeru epidemije nalezljive bolezni sprejetje omejevalnih ukrepov s katerimi se izvirno ureja človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma posega vanje, izjemoma prepusti Vladi, vendar pa mora Državni zbor v tem primeru že v zakonu določiti dovolj jasna in natančna vsebinska merila iz katerih izhajajo namen omejevalnih ukrepov, dopustni načini oziroma vrsta omejevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pogoji za določitev njihovega uresničevanja ter še ustrezna varovala pred njihovim arbitrarnim omejevanje. V tem primeru se po stališču Ustavnega sodišča, in to je ključno, šteje, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene že z zakonom, torej ZNB in ne šele s podzakonskim aktom Vlade. Ob tem je Ustavno sodišče v okviru presoje konkretnih zakonskih določb, to je 39. člena ZNB in pa 104. člena ZZUOOP tudi določilo oziroma še dodatno konkretiziralo ta vsebinska merila, ki so bila ravnokar predstavljena. In v zvezi s tem ZPS najprej opozarja oziroma predvsem opozarja na neustreznost prostorske zamejitve predlaganih omejevalnih ukrepov iz tretjega in četrtega odstavka 39. člena ZNB ter širše pomanjkljivosti ureditve predlaganega ukrepa izobraževanja na daljav iz šeste točke četrtega odstavka 39. člena ZNB, ki se, poleg že izpostavljenega, kažejo predvsem v tem, da izobraževanje na daljavo ni dovolj vsebinsko opredeljeno, da so okoliščine za odreditev ukrepa izobraževanja na daljavo preveč splošne, da predlagana ureditev izobraževanja na daljavo ne vsebuje varoval, ki bi preprečevala prekomeren poseg v pravico do izobraževanja. Tukaj bi izpostavil predvsem to, da ne vsebuje obveznosti postopnega zapiranja izobraževalnih institucij glede na stopnjo izobraževanja, recimo najprej višjih šol, šele kasneje osnovnih šol in tako naprej. In pa tudi, da ne predvideva oziroma ne določa obveznosti, da bi moral zakonodajalec prvotno oziroma najprej urediti šolanje v manjših skupinah ljudi ali pa v izmenskem pouku, in še, da ne določa predhodne omejitve zbiranja ljudi na drugih javnih mestih, kot so trgovine in lokali, s katerimi se manj posega v temeljne človekove pravice in svoboščine.

V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. UI-180/21, pa ZPS opozarja predvsem na neustreznost ureditve pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov za namene pogojevanja dostopa do javnih krajev z dokazilom o imunosti ali neokuženosti oziroma pogoj PCT, predvsem iz tretje alineje tretjega odstavka 39. člena ZNB.

Predlog zakona pa je nadalje, v tistem delu, ko sem že prej rekel, kjer nadgrajuje odločbo Ustavnega sodišča, torej, kjer ureja nadzor Državnega zbora, glede na pravno naravo uredbe iz 39. člena ZNB, ki je skladno s stališčem Ustavnega sodišča nekako tipičen podzakonski izvršilni akt Vlade, pa v mnenju ZPS sporen tudi z vidika načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave.

Predlagana ureditev namreč v slovenski pravni red uvaja nov institut, nepoznani institut soodločanje Državnega zbora o sprejetju podzakonskih aktov Vlade, za katerega v določbah Ustave ni pravne podlage. S tem pa Predlog zakona v bistvu posega v izključne ustavne pristojnosti Vlade za sprejetje teh podzakonskih aktov in je posledično lahko v neskladju z načelom delitve oblasti iz omenjenega drugega odstavka 3. člena Ustave.

ZPS na tem mestu v bistvu podredno opozarja še na pomanjkanje ureditev ustreznega postopka za podajo soglasja Državnega zbora k uredbi iz 39. člena ZNB, kar bi lahko vplivalo na samo izvedljivost predlagane ureditve v praksi, ki predstavlja pomemben vidik načela pravne države iz 2. člena Ustave, in predvsem nezmožnost države, da se hitro in učinkovito odziva na pojav nalezljive bolezni in s tem izpolni svoje pozitivne obveznosti, ki izhajajo iz 17., 35. in pa prvega odstavka 51. člena Ustave, to so predvsem varstvo življenja, varstvo zdravja, varstvo varnosti.

S tem v zvezi ZPS še pripominja, da lahko Državni zbor v Predlogu zakona zasledovane cilje oziroma ta želeni nadzor nad delom Vlade v času epidemije enako učinkovito in pa predvsem, tukaj poudarjam predvsem ustavno skladno izvršuje že v okviru svoje obstoječe zakonodajne funkcije, in sicer s spremembo določb ZNB ali pa s sprejetjem posebnega zakona za odzivna epidemijo točno določene nalezljive bolezni. V konkretnem primeru bi bilo to nek Covid zakon, kot ga poznajo v Avstriji.

Glede na navedeno je treba po mnenju ZPS Predlog zakona pred sprejetjem še ustrezno spremeniti oziroma dopolniti, predvsem pa je treba vse predstavljene pomisleke ZPS, sploh tiste, ki jih nekako ni mogoče nasloviti že v okviru Predloga zakona, upoštevati pri pripravi morebitnega novega Zakona o nalezljivi bolezni.

Ker smo bili v ZPS s predlaganimi amandmaji seznanjeni šele na seji, bomo mnenje glede amandmajev podali naknadno.

Hvala.