Spoštovana predsednica, kolegice poslanke, kolegi poslanci, državljanke in državljani!

Pred mesecem dni, dobrim mesecem dni, so se volivci in volivke jasno odločili. Odločili so se, da si želijo živeti v normalni državi. V državni, kjer ne bodo ves čas v stiski in negotovosti, kaj prinaša naslednji dan. In celi ta mesec se ukvarjam sam pri sebi s tem, da poskušam ugotoviti, kaj je tisto, kar od nas, ki smo dobili tako jasen mandat, dejansko ljudje pričakujejo. In pogovarjam se, na ulici, v trgovini, tudi doma, o tem, kaj je tisto, kar ljudje pričakujejo. In, a veste kaj je najbolj zanimivo? Ljudje pričakujejo upanje. Ljudje ne zahtevajo nič drugega kot to, da bojo lahko upali, da je prihodnost lepša. To je vse, kar si želijo. In to upanje je univerzalno. Vaše volivke in volivci upajo isto, kot naše in vaše. In to je zame ključna, ključna zaveza, ki jo moramo mi vsi skupaj danes dati njim. In jaz jo dajem. Če se bom za kaj prizadeval v tem mandatu, je za to, da bojo ljudje dobili upanje na boljšo prihodnost. Ker si to zaslužijo. Oni. Mi pa moramo za to delati. Vsako sekundo, vsak dan. In cela 4 leta, ali pa 2 krat 4 leta, če bo to potrebno.

Še ena zadeva, ki je ravno tako v mojih mislih v zadnjem mesecu je to, da te volitve nismo dobili sami v Gibanju Svoboda. Je tudi njih dobila sama koalicija. Ampak smo jih dobili skupaj s civilno družbo. In tega ne smemo pozabiti. In tudi ne bomo pozabili. In moja zaveza civilni družbi je, da nismo pozabili na njih. In da bomo vzpostavili konstanten, kontinuiran dialog, kako bomo skupaj z njimi iskali rešitve, ki jih ljudje pričakujejo od nas. To ne pomeni, da bežim od lastne odgovornosti. Ravno obratno. Prevzemamo še več odgovornosti. In soodgovornost prevzemamo s hvaležnostjo, ampak ponižno, ker se zavedamo, da smo mi tisti, ki moramo služiti ljudem in ne obratno. In edino na ta način bomo lahko nekoč z dejanji, ne z današnjimi besedami, pridobili tudi zaupanje ljudi. Ljudi z leve, ljudi z desne in ljudi iz sredine. Ker vsi mi si želimo, kot sem že rekel, upanje na boljšo prihodnost zase, za svoje otroke in svoje potomce.

Ampak, da ne bom govoril samo o upanju, boste dovolili, da si izberem tri programske teme, ki bi jih rad naslovil. Tri programske teme, ki na nek način ponazarjajo naš, tudi volilni in koalicijski program, in to je, da želimo živeti v državi, ki bo socialno pravična, ki bo solidarna, in ki bo temeljila na znanju. Želimo si socialno pravično družbo, solidarno družbo in družbo znanja, ker samo z znanjem lahko ustvarjamo tisto vrednost, s katero bomo poskrbeli, da bomo tudi dejansko imeli socialno, pravično in solidarno državo. Pri socialni državi se bom namenoma osredotočil na temo, od katere ne bežimo, ne pred volitvami, ne zdaj, in to je tema, ki je tudi v mislih ljudi najbolj pogosta, to je javni zdravstveni sistem. Javni zdravstveni sistem je temelj, na katerem sloni vsaka socialno-pravična država. To mora biti sistem, ki bo seveda dostopen vsakomur ne glede na to, kakšen je njegov socialni status, ne glede na to, kakšna je težava, ki ga muči. Pri vseh naših programih smo si zastavili zadevo dvostopenjsko. Zastavili smo si, kam želimo priti do leta 2030 po 2 mandatih in kateri so koraki, s katerimi bomo štartali takoj zaradi tega, ker ni vedeževalca na svetu, ki bi lahko gledal v prihodnost dlje kot naslednjih nekaj mesecev. Zato morajo biti ti koraki za naslednjih nekaj mesecev - in o teh bom zdaj govoril – jasni, za kasneje so pa usmeritve, kam želimo. Kar se zdravstva tiče, si upam trditi, da bomo naredili prvič v zgodovini samostojne Slovenije eksperiment, čeprav ste nekateri bili proti eksperimentom, po katerem se ne bomo lotili reforme zdravstva na papirju, ne bomo pisali ne bele ne zelene knjige, ne bomo najeli konzultantov, da nam bojo pisali zdravstveno reformo, ampak bomo dali istočasno na mizo vse 3 ključne sestavine. V interventnem zakonu, ki bo pripravljen v kratkem, pa upam, da ne bo zablokiran vnaprej, bomo pripravili tako načrt tako imenovanega stresnega testa - bom razložil, kaj to pomeni – za sistem zdravstva, javnega zdravstva. Dali bomo nosilce, ki bojo za ta načrt prevzeli odgovornost. In zagotovili bomo denar, da bojo ti nosilci to odgovornost lahko udejanjili. Samo takrat, ko pridemo z vsemi 3 elementi, mislimo resno, sicer samo pišemo mrtve črke na papirju in nič se ne more zgoditi. V tem načrtu bomo morali zajeti vse, predvsem bomo pa morali najti en odgovor v 18 mesecih, kje so skrajne meje javnega zdravstvenega sistema, ki jih lahko ponudi našim občankam in občanom, državljankam in državljanom, do kje lahko dobesedno javni zdravstveni sistem pripeljemo, da izvaja storitve za vse nas. Zakaj je to pomembno? Javni zdravstveni sistem moramo najprej usposobiti. Moramo zagotoviti ustrezno organizacijo, ustrezno informatizacijo in digitalizacijo. Zagotoviti ustrezen način dela na primarnem nivoju, izkoreniniti korupcijo in zagotoviti, da bo denar sledil bolniku. Po 18 mesecih trdega dela bomo vedeli, kje so meje javnega zdravstvenega sistema. V teh 18 mesecev bomo dali vse najboljše, kar Slovenija premore, ne glede na ideološko pripadnost, vsi zdravniki, vse medicinske sestre in celotno negovalno osebje. In najboljši pravniki in ekonomisti ne glede na ideologijo so povabljeni zraven in v enem delu so že v ekipah strokovnih. Strokovne ekipe se bojo še dopolnjevale. Gre za zgodovinski eksperiment, ampak z jasnim namenom, kako zastavit javni zdravstveni sistem, da ga bomo lahko v letu 2024 zares reformirali, da bo zdržal naslednjih 20 let. Podobno, na podoben način se bomo lotevali tudi drugih področij. In bom uporabil primer solidarnosti. Druga tema, ki je danes najbolj na mislih naših državljank in državljanov, je draginja, prehranska draginja, energetska draginja. Ključno pri temu niti ni, kolikšne bojo cene, saj vsak od nas, tudi sam opažam vsak dan nove dvige. Ključna je negotovost. Ljudje danes ne vejo, kdaj bo tega konec niti kako se bo končalo. In odgovor, ki ga danes dajem, je, da bomo to negotovost odpravili do jeseni. Ne jeseni 2023, ne jeseni 2024, letošnje jeseni. Z vso odgovornostjo, tudi sam se bom osebno v to vključil, bomo našli vzroke za draginjo in pri vzroku začeli delati, da draginjo omejimo, tako prehransko kot energetsko. V energetiki bo to malo lažje, kar si lahko predstavljate zakaj, v prehrani mogoče malo težje, ampak uporabili bomo iste prijeme. In ja, na koncu če bo potrebno bomo tudi šli v regulacijo cen, ampak začeli bomo s prostovoljnimi dogovori. Začeli bomo s prostovoljnimi dogovori s proizvajalci in trgovci največjimi, zato da najdemo pravilno porazdelitev bremena. Svet danes ni v normalni situaciji in v Sloveniji si ne zaslužimo vojnih dobičkarjev in jih ne bo. Vsak bo moral prevzeti del svojega bremena na pošten in pravičen način. In šele na ta način bomo vedeli koliko je dejansko upravičenih dvigov v naslovu energetske draginje in prehranske in koliko je iz špekulativnih. Na kateri točki lahko odpravimo vzroke za takšno draginjo s konkretnimi vladnimi ukrepi in na kateri se to pač ne da in bo potrebno regulirati. Na koncu je ključ samo eden. Gotovost. Gotovost za kmeta, ki je pridelovalec hrane, gotovost za trgovca, ki mora prodajati hrano ali energijo in predvsem gotovost za potrošnika, ki bo to moral plačevati. In tudi tu obstajajo kratkoročni ukrepi, ki sem jih naštel in dolgoročni. In dolgoročni ukrepi bodo intenzivni in odločni. Elektrifikacija in solarizacija Slovenije, nekaj o čemer bom govoril vsak mesec, ko bom v parlamentu in na tem bodo delali na polno. Celoten javni sektor se bo temu moral prilagoditi, ker to je edini način, da se izvijemo istočasno iz podnebne in zelen krize in iz Draginje, ki izhaja iz Ukrajinske krize in odvisnosti od fosilnih goriv. In to lahko naredimo na našo srečo v resnici zelo učinkoviti, ekonomsko zelo učinkovito. Čisto za konec še tretja prioriteta, družba znanja, edini način, da pridemo do nove ustvarjene vrednosti. Pa ni nujno, da je to samo materialna, ni nujno da je to denar. Vrednost lahko ustvarjamo materialno in nematerialno. Vrednost lahko ustvarjamo zaposleni v gospodarstvu materialno, vrednost lahko ustvarjajo javni uslužbenci tako materialno kot nematerialno. Vrednost lahko ustvarjajo kulturniki, šolniki, vsi. Edini način, da bomo to vrednost dejansko maksimizirali je, ko bomo vlagali v znanje. Trije na videz enostavni ukrepi ali pa usmeritve, ampak jih je treba sistematično začeti izvajati. Na začetku se začne z digitalizacijo, začne se z zajemom podatkov in s povezljivostjo vseh sistemov. Ko imamo sisteme povezane in podatke zbrane, kar naenkrat dobimo šele dostop do informacij in takrat zaradi vidljivosti informacij sploh vemo kaj počnemo. Brez tega tavamo v temi. Vzporedno s tem bomo vlagali v ljudi. Vlagali bomo v ljudi tudi v javni upravi, v poslanski skupini smo na tem že začeli, zato da bomo razvijali njihove talente, razvijali bomo njihove vrline z enim samim namenom, da bo vsak lahko delal tisto v čemer je najboljši. Ker takrat, ko človek lahko dela tisto v čemer je najboljši, družbi, ne samo sebi, družbi lahko največ da. In ta imperativ bomo vpeljali v vseh porah delovanja naše družbe, ne samo v gospodarstvu. Zato ker tisti, ki je v nečem najboljši, ne samo v športu, kjerkoli, je tudi najbolj srečen in zadovoljen s svojim delom in opravlja svoje delo ne samo najbolj predano, ampak tudi dejansko z najvišjo vrednostjo. Vrednost se ne meri samo v denarju. Poudarjam še enkrat, obstaja množica različnih kriterijev kako lahko vrednost in naš doprinos družbi merimo in vse se da meriti. Če strnem. Želimo si, in to je bistvo našega novega družbenega dogovora o katerem smo govorili že pred volitvami, da bomo z našimi aktivnostmi zajeli vse generacije, da bomo zajeli mlade, zato da bodo z veseljem po študiju, tudi v tujini, si doma ustvarjali svoj dom, da si bodo doma ustvarjali svojo družino, da bodo doma ustvarjali vrednost in jo s tem vračali družbi, ki je vladala v njih tekom šolanja. Želimo si, da delovno aktivno prebivalstvo najde smisel v svojem delu, najde svoje poslanstvo in je to poslanstvo ustrezno prepoznano, ustrezno ovrednoteno in tudi nagrajeno. In ne, ne želimo si države v kateri bomo imeli v gospodarstvu delovna mesta z nizko dodano vrednostjo. Ne, ne želimo si države ali družbe hlapcev. Ne bomo hlapci, poudarjam, in bom poudaril vedno. In potem se ločijo družbe, o kateri lahko govorimo, da imajo visoko vrednost, visoko vrednost blaginje, skandinavske, če hočete, protestantske, mogoče od naše kjer smo danes, pa ni nobene potrebe, da se samoomejujejo na tem. Mislim, da imamo vso pravico, tako mi kot naše državljanke in državljani, da si želimo in upamo na boljšo prihodnost in to je ravno to. Preko znanja bomo lahko do tja prišli. In seveda si želimo družbo v kateri bodo tudi upokojenci, mlajši upokojenci lahko še dajali, ker imajo še dosti za dati družbi in si želijo dosti dati družbi. In starejši upokojenci, ki si želijo samo še varno in dostojno starost lahko to preživljali doma, če bodo tako želeli in se hkrati ne odpovedovali storitvam, ki bi bili deležni drugje, ker se bodo počutili varno in ker bo njihovo dostojanstvo ostalo njihovo. In ravno na tej točki dostojanstva bi rad povedal še eno stvar. Odločitve, ki jih bomo morali sprejemati ne bodo vedno enostavne, bodo tudi težke med njimi. Bodo. Dostikrat se bomo morali odločiti, da damo prednost, parafraziram, ljudem ali kapitalu. Ta je ustavna. Dostikrat se bomo morali odločiti med različnimi skupinami ljudmi, tako ali drugače, ker ne bodo vsi enako prizadeti z določenimi odločitvami. In ena točka je na katero bomo morali biti ves čas pozorni, sprejemali bomo take odločitve, ki ne bodo krnile dostojanstva ljudi. Ni pomembno nič drugega kot to, da karkoli bomo sprejeli, vedno bomo morali imeti v očeh dostojanstvo ljudi. In če želite, invalidi so tista ranljiva skupina kjer to največkrat, mogoče celo nenamerno, kršimo. In bomo dali poseben poudarek ravno na tej točki, da ljudem, ki so ranljivi, ne po svoji izbiri, bomo mi, ki nimamo te smole in imamo to srečo, da jim lahko pomagamo in bomo pomagali. Zato dajem dostojanstvo na to točko.

No, in čisto za konec, zdaj sem pa res na koncu. Danes je 25. maj. Nekateri se ga mogoče spominjate malo čudno, jaz se ga spominjaj s ful veliko radostjo. 25. maj je bil v mojih spominih vedno en tak lep praznik, pa ne zaradi imena, še manj zaradi razloga, ampak ker je v takem fantastičnem obdobju leta in predvsem ena točka na katero se spomnim vedno, 25. maj je bil zame vedno praznik na katerega sem se spomnim veselja do življenja in to veselje do življenja je tisto kar hočemo vrniti vsem našim državljankam in državljanom.

Hvala. / aplavz/