Govor

Hvala lepa za besedo. Tudi kot predlagateljica sicer se lahko javim, ampak mislim, da je prav, da mogoče za začetek bolj poenostavljeno mogoče predstavim materijo, ki jo vsebuje sprememba zakona. Res je, slišala sem besede državnega sekretarja dr. Matjaža Kranjca, da ste seznanjeni s težavami, ki nastajajo ob omenjeni ali pa ob tem zakonu o vrednotenju in priznavanju izobraževanja in da bo vlada rešila v prihodnje. Moram reči, da je bila to obljuba že zadnjih šest, sedem, osem let in da enostavno se na to področje ob obilici vsega dela res nekoliko pozablja. Mogoče tudi z vidika, da mogoče določenemu delu tudi ustreza, da se navajajo, vendar, ko smo proučeval možnosti, na kakšen način uredit, se zagotovo je pokazalo najbolj, da spremembo 7. člena, na katerega je sicer tudi Zakonodajno-pravna služba na sam zakon dala pripombe in smo res vložil potem tudi prvi amandma k 7. členu in pa potem tudi amandma k 3. členu in pa k 4. členu, tako da, smo zakon v bistvu z vidika Zakonodajno-pravne službe uredil.

Še enkrat dodajam. Mislim, da je zadeva, če govorimo, da si želimo bit neka sodobna država, ki bo v službi državljanov, da bomo prijazni, moderni in da so osebni kontakti in možnosti spletnega upravljanja tisti, na čimer bomo gradil seveda prihodnjo družbo, je zagotovo to, da damo, prvo kot prvo, možnost, da se vloge za vrednotenje izobraževanja omogoča oddat tudi elektronsko. Glede na to, da danes že vse to obstaja, se mi zdi, da je to ena izmed prioritet in nuj, da se zadeve uredijo. Drugo je seveda tudi ugotavljanje listin, ki se jih omogoča tudi z raznimi, bom rekla, s popisom, jasnim popisom že samega izobraževalnega procesa, tako za prosilce za mednarodno zaščito, ki pridejo brez dokazil v Slovenijo oziroma osebe s priznano mednarodno zaščito v Sloveniji ali pa tudi repatriirane osebe. Mislim, da je prav, da se tudi za njih na nek način, urejen, omogoča, da lahko dokažejo svojo izobrazbo oziroma stopnjo izobrazbe, ki so jo v matični domovini dosegli. Najbolj pa se mi zdi, no, da moramo seveda razumet tudi vse stiske tistih, ki dejansko so se ali pa, ki jih je Republika Slovenija napotila na izobraževanje v sosednje države ali pa so se odločili, da bojo svoje izobraževanje nadaljeval na eni izmed drugih, sosednjih, ali pa evropskih fakultet in da imajo potem v Sloveniji seveda s tem nekako en unikum ali kakorkoli, navajanja te izobrazbe, ki naj bi bila v izvornem matičnem jeziku.

Še enkrat poudarjam. Tukaj gledam, kar nekaj odzivov sem dobila. Lahko izpostavim res, bom rekla, zdravnike, katerih v Sloveniji primanjkuje, kajne, in da se jih na nek način, oni čutijo to, da se jih na nek način označuje oziroma etiketira, kje so svojo fakulteto opravil. Če so jo opravili seveda v Republiki Hrvaški, na Reki ali v Zagrebu, pa še ostalih fakultetah, se jim potem zraven vsega doda, da so to opravili v Republiki Sloveniji, kljub temu, da so to državljani Republike Slovenije, ki so bili napoteni na eno izmed tujih fakultet in se jim to zdi in da so v Sloveniji opravil strokovni izpit, nostrifikacijo svojega izobraževanja, da se jim to še vedno vleče naprej. Mislim, da v luči, da mi te ljudi potrebujemo in da se jih še vedno veliko izobražuje, tudi v tujini in da si želimo, da bojo po končanem zaključenem študiju se odločili za zaposlitev v matični domovini, ki jih je tudi štipendirala, ki jim je omogočila ta študij, da je prav, da seveda se te zadeve uredijo in da so po vsem pogledih enakovredni vsem zdravnikom, tistim, ki se izobražujejo v Sloveniji. Mislim, da je to tudi neka normalna naša zaveza, da jih bomo, ko bojo zaključili študij, sprejel tudi nazaj in jim omogočil, seveda, tudi naprej karierno izpolnitev.

Hvala.