Spoštovani predsednik Odbora za obrambo, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in vsi, ki spremljate zaslišanje!

Dovolite mi, da se najprej zahvalim mandatarju, dr. Robertu Golobu za izkazano zaupanje. Prepričan sem, da bo prihajajoča Vlada kos izzivom časa ob zaostreni varnostni situaciji v bližnji in daljni soseščini ter rasti števila nesreč, naravnih nesreč, ki so zlasti posledica tudi podnebnih sprememb. Že ta vikend smo bili priča v severovzhodni Sloveniji, ko je spet klestila debela toča.

Ministrstvo za obrambo pokriva dva zelo pomembna dela nacionalno varnostnega sistema. To sta obrambni sistem in sistem zaščite in reševanja. Obrambni sistem, katerega temelj je Slovenska vojska s svojimi pripadnicami in pripadniki, je bil v zadnjem času deležen številnih javnih polemik, žal predvsem povezanih z nakupom oklepnikov Boxer 8x8, o katerih bomo, verjamem, v nadaljevanju še kaj več rekli. Vendar, ne smemo dovoliti, da omenjeni nakup prevlada nad dobrimi zgodbami in uspehi Slovenske vojske. Slovenska vojska je ponosna naslednica dolgoletne slovenske vojaške tradicije. Naj omenim prvega slovenskega generala Rudolfa Meistra, ki je pravzaprav postavil temelje slovenske državnosti. Brez ozemlja, ki ga je priključil, bi imeli danes bore malo. 2. svetovna vojna nas je postavila na stran zmagovalcev s partizansko vojsko, ki je bila na našem ozemlju najprej slovenska, šele kasneje jugoslovanska. Teritorialna obramba znotraj skupne države je bila osnova za osamosvojitveni bolj in v samostojni državi je prešla v slovensko vojsko kot jo poznamo danes. Zakaj vse to govorim? Nekaj zato, ker je zgodovina, zlasti pa vojaška zgodovina moj hobi, še več pa zato, ker želim povedati, da slovenska vojska ni nek nepotrebni privesek države, ki odžira drugim področjem. Je naša vojska. Zame dileme slovenska vojska – da ali ne, ni. Pogovarjamo se lahko samo o tem, kakšna in kako opremljena naj bo. S področjem zaščite in reševanja, kjer so prostovoljstvo, nesebična pomoč in solidarnost vgrajeni v temelje sistema, se slej ko prej srečamo vsi. Sistem zaščite in reševanja temelji prav na prostovoljnih enotah. Največ je gasilskih enot, sledijo še gorska reševalna služba, jamarska reševalna služba, podvodna reševalna služba, enote vodnikov reševalnih psov, Zveza tabornikov Slovenije, Združenje katoliških skavtinj in skavtov, Rdeči križ, Karitas in Zveza radioamaterjev Slovenije. Prepričan sem, da sem jih še veliko izpustil in naj mi bo oproščeno. Sistem je zelo razvejan in je odigral v vseh nesrečah, ki so prizadele prebivalstvo, svojo vlogo na visoki profesionalni ravni. Sistem sestavljamo ljudje pripadniki različnih organizacij. Brez prizadevnih ljudi sta tehnika in oprema neuporabni. Vse skupaj terja veliko mero požrtvovalnosti in osebnega odrekanja. Pandemija koronavirusa je pokazala ranljivost družbe in razgalila težave in pomanjkljivosti zdravstvenega sistema. Odpornost družbe in naših sistemov je bila preskušnji. Verjamem, da se vsi zavedamo, da covid ni osamljen primer in da bodo sledile še druge krize in destabilizacije. Zato bomo na obrambnem resorju pregledali procese in pristojnosti, ki jih izvajamo kot nosilci ali pa kot sodelujoči z drugimi resorji, ter poskrbeli, da bomo pripravljeni, če in ko bo to potrebno. Upravljanje, zlasti krizno upravljanje mora biti optimalno v največji možni meri. Zavedam se, da je upravljanje in vodenje tako zahtevnega in velikega resorja še posebna odgovornost. Trudil se bom po najboljših močeh, da to odgovornost tudi upravičim, če mi bo visoki zbor izrazil to podporo. Zame osebno ni prvič, da se srečujem z obrambnim sistemom in sistemom zaščite in reševanja. Najprej sem se z njim srečal kot pripadnik gasilske organizacije, nato sem dva mandata opravljal funkcijo župana v občini, ki sodi tako po površini kot po številu prebivalcev med večje v Sloveniji. Naša občina je bila že v preteklosti in seveda tudi v mojem obdobju tarča vseh mogočih naravnih nesreč. Zato sem svojo zakonsko odgovornost za sistem zaščite in reševanja na lokalni ravni jemal z veliko mero resnosti in odgovornosti. Leta 2014 nas je prizadel močan žled in praktično dve tretjini ozemlja občine je bilo odrezane od sveta. Ni bilo elektrike, padel je sistem komunikacij, tudi druge stvari niso delovale. Dobro organiziran štab katerega del sem bil tudi sam in usposobljene gasilske enote na terenu ter drugi deležniki so omogočali, da smo ravnali hitro, operativno in smo v tednu dni življenje spravili v normalno stanje. Govorila je praksa ne teorija. Istega leta smo kot prva občina v Sloveniji prejeli certifikat Združenih narodov, ki se nanaša na ravnanje ob naravnih in drugih nesrečah imenuje se mesto odporno na nesreče. Kot župan pa sem dobro sodeloval tudi s Slovensko vojsko zlasti 132 gorskim polkom, ki spada pod prvo brigado Slovenske vojske in je močno vpet tudi v delovanje lokalnih skupnosti, ki jih pokriva. Kot primer dobre prakse naj navedem sodelovanje z enim izmed vrtcev v bližini vojašnice, ki je bil deležen obnove v umestnem času pa je 132 gorski pol ponudil svoje prostore. Najprej je bilo veliko negodovanja in dvomom ali otroci sodijo v prostore vojašnice, vendar je bilo na koncu za vse to pozitivna izkušnja to ni bilo v naši občini, ampak v eni izmed okoliških občin, ki so bile tudi v istem območju kot naša. Ne morem mimo dejstva, da je Kamnik rojstno mesto Rudolfa Maistra in rojstni dan je od leta 1995 tudi občinski praznik. Vsako leto sodelujeta garda Slovenske vojske in orkester Slovenske vojske velikokrat pa sem v mojem obdobju za slavnostne govornike povabil pripadnike Slovenske vojske. Vedno sem bil namreč mnenja, da vojske ne smemo skrivati za zidove vojašnic temveč mora biti v službi in družbi ljudi tako v težkih kakor slavnostnih trenutkih. Kot predsednik Vlade sem se kasneje trudil, da sem na nacionalno varnostni sistem gledal celovito, zato smo v Vladi pripravili sodobno resolucijo o strategiji nacionalne varnosti, ki je temeljni dokument s področja nacionalne varnosti. Resolucijo, ki ponuja odgovore na sodobne varnostne izzive in je po več kot 9 letih zamenjala prejšnjo je sprejel Državni zbor jeseni 2019. Prav tako je minister za obrambo v naši vladi leta 2020 sprejel Belo knjigo o obrambi. Pregled, ki je obrambni sistem s poudarkom na Slovenski vojski ter kakšna naj bo pot naprej. Osebno sem se angažiral kot predsednik Vlade, da smo obranili negativni trend padanja obrambnih izdatkov. Kljub manjšinski vladi in drugim političnim tegobam recimo jim tako nam je uspelo obraniti ta trend. Kot veste smo stalno poslušali očitke kako Slovenija ne namenja dovoljšnih sredstev na področju obrambe nenazadnje smo se v Sloveniji sami obvezali, da bomo kredibilen partner v Zvezi Nato. Predvsem o tem je tekel tudi pogovor z generalnim sekretarjem Zveze Nato, ki me je kmalu po nastopu naše vlade obiskal v Sloveniji ter seveda, potem tudi na vrhu zveze v Londonu decembra 2019. V Helsinkih sem obiskal Evropski center za hibridne grožnje. Sprožil sem postopek pridružitve omenjenemu centru takrat je bilo včlanjenih 20 držav danes jih je že 31. Danes s tem centrom sodeluje Ministrstvo za obrambo, enako kot tudi Ciber s centrom v Talinu, ki pokriva kibernetske grožnje. Temu področju sem na sploh namenil veliko pozornosti. Osebno sem tudi obiskoval enote na terenu, saj želim vedno imeti informacije iz prve roke. Obiskal sem na primer specialno enot slovenske vojske in naše enote v Bosni in Hercegovini in na Kosovu. Naše enote v tujini nas uvrščajo med kredibilne partnerje in dvigujejo ugled Slovenske vojske v tujini. Zakaj to govorim? Zato, ker je iz povedanega jasno, da nisem profesor, doktor obramboslovja niti nisem general ni pa mi moč očitati, da nimam prav nobenih izkušnje z obrambno varnostnim sistemom kot smo lahko zaznali v javnosti pred dnevi. Zato sem si drznil pojasniti moje dosedanje aktivnosti. Zdaj pa bi se ozrli naprej.

Pogled v prihodnost. Naše nadaljnje korake pri krepitvi varnosti bodo in morajo določati izkušnje vojne med Rusijo in Ukrajino. Gre za aktualno dogajanje, iz katerega se moramo veliko naučiti in naučeno preslikati v naš nacionalno-varnostni sistem. Prepričan sem, da bo spremenjeno varnostno okolje rdeča nit vrha zveze konec meseca junija v Madridu, saj kolektivna varnost zveze ostaja temelj zagotavljanja tudi varnosti, suverenosti in ozemeljske integritete. Slovenija aktivno sodeluje pri izgradnji skupnih obrambnih zmogljivosti v okviru skupne varnostne in obrambne politike Evropske unije. To sem vedno podpiral in naj ne bo dvoma, da bo tako tudi v prihodnje. Prav tako je pomembno, da ostanemo aktivni v organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter vseh drugih regionalnih pobudah, iniciativah in organizacijah, ki predvsem naslavljajo varnostne izzive na Zahodnem Balkanu. Tudi na tem področju sem se udeležil kar nekaj panelov in situacija na Zahodnem Balkanu ni nikoli takšna, da bi spustili zadeve iz rok in rekli, da je vse rešeno. Slovenija slovi kot kredibilna država, ki svoj ugled širi tudi skozi mednarodne operacije in misije, tako tiste v okviru zveze Nato kot Evropske unije in Organizacije Združenih narodov. Mednarodne operacije in misije so pomemben dejavnik zagotavljanja varnosti predvsem na območju Zahodnega Balkana hkrati pa močan podporni steber v okviru zunanje politike države. Glede misij je potrebno in pomembno poudariti, da se njihovo število zmanjšuje. Danes je v mednarodnih operacijah in misijah manj kot 200 pripadnikov Slovenske vojske, pred 15 leti jih je bilo več kot 600. Drugače je z aktivnostmi v okviru zavezništva, kjer bomo izpolnjevali lastne obveznosti v dogovorjenem obsegu in ga, če bo tak dogovor na ravni zavezništva, tudi okrepili. Tako ostaja misija v Latviji in pa prihajajoča razmestitev na Slovaškem. S ciljem krepiti vlogo Državnega zbora pri napotitvah na mednarodne operacije in misije bomo pristojnosti napotovanja pripadnikov Slovenske vojske v tujino prenesli na Državni zbor kot je zapisano tudi v koalicijski pogodbi. In program za delo koalicije 2022-2026 naslavlja ključne izzive na področju obrambe ter zaščite in reševanja.

Najprej se bom lotil okvirja našega delovanja na obrambnem ministrstvu. Iz sistemskega vidika nas najprej čaka posodobitev koncepta obrambne politike. Obrambni koncept je postavljen že nekaj desetletij. Z vstopom v Evropsko unijo in Nato ter Združene narode in Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi smo zelo jasno začrtali njegove osnove. Tisto, kar sedaj potrebujemo, je, da na podlagi dogajanja v svetu in slovenske sposobnosti oblikujemo zelo realističen okvir razvoja slovenske vojske in obrambnega sistema kot celote. Poudarjam realističen. To pa pomeni pregled in revizijo nekaterih ključnih dokumentov, ki izhajajo iz zastarelih ali neustreznih izhodišč. Govoriti 15 let o tem, da slovenska vojska potrebuje določeno opremo, in ob tem ne upoštevati novih tehnologij in spremenjenega varnostnega okolja, je kratkovidno. Kot nas opozarja dogajanje v Ukrajini, Libiji in še prej v Gorskem Karabahu se je tehnološka narava vojne in taktika bojevanja s pojavom dronov, t.i. loitering munition oziroma pametnih samovodnenih streliv modernih taktičnih raketnih sistemov za protioklepni boj, za protiletalsko obrambo in tako naprej, zelo spremenilo.

Tudi Slovenska vojska je naredila veliko pravih korakov, a ostajajo zastarela izhodišča izpred 15. let, ki imajo patino starih afer, ki jih imajo državljanke in državljani dovolj. Na strateški ravni se poraja vprašanje prihajajočih skupnih evropskih obrambnih zmogljivosti, ki jih bomo morali ustrezno umestiti v okvir nacionalnega obrambnega koncepta, da ne bo prišlo do podvajanj oziroma prekrivanj. Pomemben izziv v luči nabav bo, kako nastajajoče skupne projekte v okviru Evropske unije vključiti slovensko obrambno industrijo, predvsem pa raziskave in razvoj. Edino tako bomo lahko dejansko v Sloveniji razvijali konkurenčno in uspešno obrambno industrijo ter zagotavljali sodobna delovna mesta in posredno ter neposredno povrnitev sredstev, vloženih v obrambni sistem.

Z Zvezo Nato bo potrebno odpreti razpravo o ciljih zmogljivosti ter oceniti, ali je koncept izgradnje srednje bataljonske skupine ter izvidniškega bataljona tista prava smer. Strokovno razpravo bo potrebno odpreti ter se nato odločiti, kako naprej. To je predvsem zunanji vidik novega obrambnega koncepta, medtem ko nas doma čaka razprava in odločitev, kako sredstva, ki bodo na razpolago, nameniti za brezpilotne letalnike, drone, vlaganje v raziskave, visokotehnološko produkcijo, lahke protioklepne in protiletalske sisteme ter graditi na tradiciji teritorialne obrambe, se pravi, na lahkih mobilnih enotah in na pokrivanju terena.

To je zelo težko doseči s težkimi in dragimi oklepniki 8x8. Tudi zato je potrebno natančno pregledati podpisano pogodbo za Boxerje ter opraviti revizijo vseh do sedaj sklenjenih pogodb za nakup vojaške opreme in ustaviti postopke do zaključka revizije. V ta namen bomo uporabili vsa razpoložljiva politična in pravna sredstva.

Ob tem sem dolžan opozoriti, da smo v času naše Vlade ustavili nadaljnjo izvajanje projekta oziroma nakupa vozil 8x8 iz več razlogov. Na mizi je bilo vprašanje smiselnosti, uporabnosti, cene ter nenazadnje ustreznosti prihodnjih potrebam. Žal obstoječa Vlada, skupaj z ministrom, ni sledila pozivu novega predsednika Vlade, dr. Roberta Goloba in ustavila nadaljnjih aktivnosti v zvezi s tem projektom. Za spremembo in nadgradnjo novega obrambnega koncepta je tako potrebno spremeniti resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2035 ter novelirati Zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovensko vojsko v letih 2021 do 2026.

Temu primerno bo potrebno spremeniti tudi srednjeročni obrambni program Republike Slovenije 2022 – 2026, ki ga je nedavno sprejela odhajajoča Vlada. V skladu s spremenjenim obrambnim konceptom pa modernizirati Slovensko vojsko, da bo kos novim izzivom. Morda je čas za vrnitev h koreninam, k temeljnim konceptom teritorialne obrambe, ne teritorialne obrambe, kot naziv, ki smo ga imeli v skupni državi, ampak teritorialne obrambe kot načina bojevanja. To se dogaja tudi zdaj v Ukrajini, tudi tam se dela po principu teritorialne obrambe in se pokriva prostor z lahkimi mobilnimi enotami.

Nenazadnje, slovenska konfiguracija terena ni primerna za velike frontalne spopade. Niti nimamo, resnici na ljubo, dovolj moštva za to oziroma topolske hrane, če želite ta izraz. Če pogledamo v zgodovino, so Partizani v letih 1941 do 1945 in teritorialna obramba skupaj z milico leta 1991, premagali okupatorja s pretežno gverilskimi taktikami. Gre za pomemben dejavnik, ki ga danes pri graditvi obrambnega sistema upoštevajo tudi druge države. Nikjer ni zapovedano, da mora profesionalna vojska, kar danes Slovenska vojska je razvijati samo klasične enote z dragimi sistemi. Majhne mobilne enote dobro opredeljene izurjene in kaj je najpomembnejše motivirane so tiste, ki delajo spremembo na bojišču. Kombinacija preteklih izkušenj in opremljenost z lahko sodobno opremo in tehniko je smer, v katero je potrebno usmerjati energije in vire. Za potrebe kolektivne obrambe se dogovoriti za cilje sil, ki so usmerjeni predvsem v ta koncept. Za potrebe mirovnih operacij in misij predvsem tistih visoke intenzitete pa opraviti razmislek, da se morda izvede začasen najem oklepnih, zaščitnih tako imenovanih mrap vozil odpornih na mine in zasede. Praksa s Patrijami 8x8 v Afganistanu je namreč pokazala, da niso bile zelo uporabne, zaradi svoje robusnosti oziroma neokretnosti. Za primerjavo pa naj tudi povem, da je vozilo boxer s svojimi 39 tonami še skoraj enkrat težje od Patrije in je že ali pa skoraj na ravni teže tanka. Če pogledamo tank T55, ki ga imamo konzerviranega je teža nekje 39 ton, tank M84 pa nekje 41 tam nekje. Izhajajoč iz tega bomo na področju nakupa vojaške opreme med prednostnimi kriteriji zahtevali opremo slovenskih visokotehnoloških in inovativnih podjetij. Podpirali bomo znanje in raziskave za soočanje s sodobnimi varnostmi izzivi hibridnimi in kibernetskimi grožnjami. Prednost bomo dali opremi in zmogljivostim profesionalne Slovenske vojske, ki zagotavljajo dvojno uporabnost za njihovo osnovno poslanstvo ter za zaščito in reševanje. Kot ključen izziv vidim hitrejšo in aktivnejšo uporabo Slovenske vojske kot pomoč sistemu zaščite in reševanja pri sanaciji posledic naravnih nesreč, kadar je to racionalno in utemeljeno.

Sistem zaščite in reševanja temelji na postopnem aktiviranju zmogljivosti najprej na občinski ravni nato na pokrajinski in šele na koncu na državni. Zdi se mi, da je mogoče narediti ta postopek aktivacijski sistem še hitrejši in z izhodiščem, da se Slovenska vojska aktivira čim prej. Slovenska vojska mora povečati in posodobiti floto helikopterjev, ki delujejo tudi pri nalogah zaščite in reševanja. To bo ena od prioritet. Helikopterji in njihove visoko profesionalne ekipe so se v preteklosti dokazali kot pravi reševalci življenj. Delež reševanj s helikopterji znaša med 40 in 60 odstotki vseh reševanj. Sistem zaščite in reševanja bomo sistematično nadgrajevali in posodabljali. Povečali bomo financiranje delovanja gasilcev preko požarnega sklada in na novo razdelali sistem financiranja obnove sredstev ter opreme, ki se je uničila ob večjih intervencija. V upravnem delu Ministrstva za obrambo Obveščevalno varnostni službi ter ostalih direktoratih in služba, ki so v prvi vrsti namenjeni podpori delovanja Slovenske vojske in celotnega obrambnega sistema pa je potrebno nadaljevati s procesi integracije ter ga reorganizirati na način, da bo kos sodobnim izzivom. Posebej se mi zdi pomembno, da tako v celotnem sistemu Ministrstva za obrambo in Slovenski vojski kakor tudi na Upravi za zaščito in reševanje delamo na krepitvi kibernetske varnosti, digitalizaciji ter seveda predvsem to počnemo sinhronizirano in usklajeno s konceptom politiko na nivoju države ter ob upoštevanju specifik vseh subjektov kritične infrastrukture. Največji izziv v sistemu pa ostajajo vprašanja in dileme povezane z ljudmi. Ljudje so hrbtenica sistema. Pomanjkanje kadra je kritično. Ocena je, da bo v slovenski vojski letos več upokojitev in odhoda iz slovenske vojske kot novega prihoda. Prav tako se povečuje povprečna starost zaposlenih v obrambnem sistemu. Ocene, da bo v slovenski vojski konec leta manj kot 6 tisoč zaposlenih, so skrb vzbujajoče in ustavitev tega trenda bo ključnega pomena za nadaljnji razvoj slovenske vojske. Kot je razvidno težava ni v popravkih obstoječe zakonodaje, ampak se nahajamo na točki, ko se bo potrebno odločiti ali gremo v sistemsko prenovo zakonodaje, kjer bomo imeli zakon o obrambi kot sistemski zakon, ki ureja ključna razmerja na področju obrambe države in civilno-vojaška razmerja in seveda brez vsebin, ki v ta zakon ne sodijo, hkrati pa moderen in celovit zakon o službi v slovenski vojski, ki bo celovito in ustrezno uredil položaj pripadnikov slovenske vojske glede na posebnosti njihovega položaja in narave dela. Veliko je tudi razmišljanj, kako nasloviti kadrovski problem v slovenski vojski. Morda velja poskusiti s kakšnim novim pristopom, zato dajem na mizo naslednji predlog za reševanje kadrovske zgodbe. Morda se vam ne bo zdel ustrezen, morda ja, kakorkoli. V Sloveniji je v skupini mladih do 35 let nekaj nezaposlenih in tudi nimajo ustrezne oziroma srednješolske izobrazbe. Slovenska vojska bi jim z ustrezno zakonsko podlago za začasni spregled izobrazbenega pogoja lahko ponudila, da znotraj petih let služenja v slovenski vojski vzporedno uspešno dokončajo srednjo šlo. S tem bi ljudem zagotovili dostop do ustrezne izobrazbe in poklica, slovenska vojska pa bi dobila ustrezen kader, ki bi se med služenjem še poklicno ustrezno izobrazil. Kot predlog morda čisto neobvezno. Tudi sicer bo potrebno urediti položaj vojaškega izobraževanja. Sam ne zagovarjam vojaške akademije temveč ureditev civilno-vojaškega izobraževanja na način, da bodo kandidati dobili ustrezne vojaške veščine in pa ustrezno priznano civilno izobrazbo. Ta jim bo omogočila po koncu službe v slovenski vojski zaposlitev in delo v civilnem okolju. Zelo verjetno glede na relativno omejene potrebe bomo morali za določena znanja in veščine urediti sodelovanje z uglednimi domačimi in tujimi izobraževalnimi ustanovami.

Preden končam, naj se dotaknem še pričakovanega vprašanja o višini obrambnih izdatkov. Kot veste, je 2 % BDP-ja za obrambne izdatke politična zaveza Slovenije, stara skoraj 20 let, ki ni bila nikoli realizirana. Sedaj je tukaj zaveza do stalnega postopnega dviga do 1,5 % BDP do leta 2024 in do 2 % do leta 2030. Glede na aktualne razprave v zavezništvu o rasti BDP za obrambo pa bomo skupaj s predsednikom vlade in finančnim ministrom po pregledu stanja opravili razrez in sprejeli odločitev. Dajem pa tukaj jasno zavezo, da se bom zavzemal ne le za denar temveč predvsem za to, da se bo razpoložljivi denar porabil za prave stvari na način kot sem ga razložil prej.

Obrambni sistem, sistem zaščite in reševanja sta v službi ljudi, slehernega izmed nas. In prav je, da se tega zavedamo in ravnamo na ta način v dobro vseh nas. Jaz zase lahko povem, da se bom trudil v to smer, če bom imenovan za ministra, prav tako pa bom to pričakoval tudi od svojih sodelavcev.

Hvala lepa.