Dobro. Hvala. Upam, da sem si zapisal vse stvari.

Torej, prvo vprašanje je bilo glede dodatne porabe in omejevanja na drugi strani. Ja, veliko je idej glede dodatne porabe vedno v vseh vladah, tako ni nič posebnega, absolutno. V tem kontekstu vidim Ministrstvo za finance kot gatekeeperja. Prej sem poskušal relativno natančno razložiti, kako konkretno si predstavljam Ministrstvo za finance, saj pravim, kot nek resen kontrolinški sistem. Torej, ni seveda poraba sama po sebi problematična, problematično je, za kaj se uporabi posamezna sredstva in predvsem kakšen je učinek teh sredstev, to je tista stvar, na katero bomo dali zelo veliko poudarka. In na drugi strani omejevanje, kje. Če dam zdaj zelo splošen odgovor, pravzaprav je povsod možno, na vseh področjih je možno kaj prišparati. Tako kot sem rekel, jaz imam pač izkušnje iz enih bolj ali pa najbolj stresnih razmer v smislu prestrukturiranja družb in nočem preveč vzporednic vleči, ampak rezerve so povsod. Če se resno lotiš prestrukturiranja česarkoli, je treba najti rezerve povsod. Vam bom povedal na enem drugem primeru. Samo dva sestanka sem imel pred tem današnjim nastopom, bila sta napol formalna. To je, da sva šla s predsednikom Vlade na Fiskalni set, pa da sva šla s kandidatom za ministra za zdravje na ZZZS; samo ta dva sestanka sem imel. Kot prvo, že to veliko pove o prioritetah, no. Seveda sem pa to hotel reči, sestanek z ZZZS je trajal uro in pol. Predstavili so nama svoj pogled na zdravje. Zelo veliko so govorili, kje vse se da bolj učinkovito uporabljati sredstva; cel kup idej je bilo, bi si to lahko kar pisal, ampak večino jih poznamo, kajne. Ampak tudi zelo konkretnih, primarno zdravstvo, sekundarno, organizacija dela na ministrstvu. In potem, ko so zaključili ta nastop, sem vprašal direktorico, da je super, da verjamem, da večina teh stvari res drži, ampak samo eno stvar so pozabili – sebe niso omenili. Kajne, ljudje smo pač vajeni tega, da povsod drugod vidimo rezerve. Jaz trdim, da so povsod. Začeti je treba pri sebi, in v tem kontekstu verjamem, da tudi na Ministrstvu za finance so. Tako da v tem kontekstu v resnici verjamem, da so povsod. In ravno pravi trenutek, ko se nekaj uvede, ko se nekaj da – saj je vseeno, ali so to zdaj plače ali so to neki dodatki -, je pravi trenutek, da se sklene širši dogovor. In v tem kontekstu mislim tudi… Še enkrat, absolutno se zavedam, da ni to moja primarna naloga oziroma sploh je od kolegice, ampak v tem kontekstu bom, kar je v moji moči in moji pristojnosti, zagovarjal, da se ne pogovarjamo vedno samo o tem, kako bomo več dali in tako naprej, ampak kako bomo učinkoviteje delali. In trdim, da veliko ljudi si to v resnici želi. Ker to, da je nek sistem uravnilovke, ni sistem, ki si ga sploh tisti, ki bolje delajo, želijo.

Plačilo po učinku v javnem sektorju je bila naslednja stvar. Mislim, da je kar nekaj anomalij v sistemu nagrajevanja v javnem sektorju. Zdaj, absolutno je to zelo, kako naj rečem, kislo jabolko, v katerega bo pač treba ugrizniti. Že avtomatska napredovanja, kajne, bom samo tako rekel, no, v zasebnem sektorju jih ni.

Pavšalne omejitve, se pravi, to, kar ste rekli, tisto, kar sem omenil pri davkih, da so določene poenostavitve možne, da se določene dejavnosti pavšalno obdavči. Oboje, po dejavnosti in prometu, absolutno mora biti omejitev tudi promet. Recimo, če govorimo o gostinstvu, so velike razlike med velikimi in majhnimi.

Davek na nepremičnine, kako si ga predstavljate. Omenili ste, recimo, primerjavo med vikendom v Halozah in na morju, bistvena razlika v vrednosti teh dveh. In tako kot sem prej rekel, upam res, da imamo podatke in da vemo, koliko stane vikend v Halozah, pa koliko stane na morju, in temu primerno je treba tudi obdavčitev narediti. Mislim, da določene nepremičnine, ali pa celo verjamem, da večina njih ne bo nič bolj obdavčenih, kot so danes. Je pa relativno težko sprejeti, da zaradi tega, ker morda nimamo še dobrih podatkov, da tega ne delamo. Mislim, težko se bom pa strinjal, da nekdo, ki živi v 500 kvadratni hiši v Ljubljani, ali pa živita dva, da bi moral biti linearno obdavčen, enako kot nekdo, ki je v Halozah in ima tak vikend. Tako da absolutno o tem govorimo, o progresivni obdavčitvi. In tako kot sem prej omenil, tudi veliko stvari je na področju drugih, tretjih in četrtih nepremičnin. Treba je pač sistem narediti. Saj o tem se je pravzaprav že veliko govorilo, ali je to kvadratura na prebivalca, do katere je pravzaprav lahko tudi nič obdavčitev. Treba je upoštevati vrsto faktorjev in seveda, zelo pomembno, tudi lokacijo, logično, saj so nepremičnine neprimerljivih vrednosti glede na lokacijo, kjer živimo ali pa kjer imamo vikend.

Znižati stopnjo DDV na elektriko in plin. Ja, to je ena od opcij, ki je od zdaj tudi omogočena. V bistvu je treba pogledati celotno vprašanje višje energetske draginje in v tem kontekstu seveda nam to omogoča ta možnost pravzaprav neke ukrepe, ki so lahko tudi samo začasni. Tako ne morem danes odgovoriti, ali to zagovarjam ali ne, absolutno se mi zdi pa to zelo dobrodošlo, da ta možnost obstaja, tako jo bomo absolutno proučili. So pa tudi druge možnosti še za nasloviti energetsko draginjo, višje stopnje DDV, pravzaprav ne zagovarjam višanja 22 % stopnje. In tako kot sem povedal, predvsem je treba pregledati, kje so anomalije in ali te znižane stopnje sploh dosegajo svoj namen. In ne morem napovedati več, tudi se ne bi rad opredeljeval, da tam pa tam, kajne, ker premalo vem in bi bilo nefer, to je stvar vseobsežne analize.

Vprašanje normiranih espejev. Mislim, da ste vprašali, koliko je… / oglašanje v dvorani/ Težko rečem, ampak če me izzovete, če rečem, da ne bi bilo bistvene razlike. Ne bi zdaj pretiraval, kajne, tako kot sem rekel, treba je biti zelo previden pri tovrstnih ukrepih. Ampak če bi normirane stroške dali namesto na 80 na 50 %, mislim, da ne bi bilo bistvenega odliva. V osnovi pa, moram reči, vsaj v prvi fazi ne zagovarjam ukinitve normiranih espejev. Tako da… Mislim, da je treba prej obstoječi sistem regulirati, ne pa kar ukiniti.

Dediščina na darila. Verjamem, da je to… Še enkrat, jaz sem napovedal, kateri so davčni viri, ki jih bomo pregledali, nisem rekel, da bomo uvedli davke, na posameznih virih so razlogi za in proti. Samo to, da dediščine in darila so v Sloveniji obdavčeni proporcionalno, manj kot drugje v Evropi. Da ne govorim, kje drugje, v Ameriki, recimo, kjer so davki zelo visoki. Spet, pa tudi tukaj, kajne - če bi že v to šli, in poudarjam, če bi šli, pred tem bo veliko analiz narejenih -, je tudi tu možna progresivnost, torej ni vse enako.

Električna vozila. V osnovi se mi zdi nepotrebno iti na ničelno stopnjo. Absolutno zagovarjam, da je treba pospeševati, zaradi vrste razlogov, tovrstna vozila. Ampak mislim, da ni bilo potrebno iti na ničelno boniteto, to je moja pripomba, ne v smislu, da mislim, da so olajšave za električna vozila nepotrebne. Mislim, da smo šli prehitro predaleč, no, evo, to.

Znižanje čakalnih vrst pa ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kar se tiče znižanja čakalnih vrst, gre – pa da se ne bomo o tem, kajne, nočem se izviti ven iz vprašanja, v smislu, saj še ne vemo, kakšne sploh so čakalne vrste -, bom rekel tako, absolutno verjamem v to, da bomo sredstva našli in se tudi, če hočete, morda dodatno zadolžili, če – velik »če«, ampak tu res verjamem, ker sva s kandidatom za ministra o tem precej veliko govorila in tudi zelo dobro poznam njegov pogled na to -, če bomo vedeli, kam bomo dali in kakšen bo za to učinek. Absolutno pa ne zagovarjam tega, kar si upam reči, tudi v preteklosti smo upravno v zdravstvu veliko delali, pač, helikoptersko razmetavanje denarja, tu pa bom absolutno proti tovrstnih ukrepom.

Kar se tiče vrtca pa prehrane za vse. To sem že pravzaprav prej odgovoril, kompleksno vprašanje. Z vidika pobiranja davkov oziroma olajšav je seveda bistveno lažje, če je za vse, kajne, ker ni treba imeti evidenc, vemo, da se ljudje izogibajo oziroma zakaj se znajdejo na oni strani, da imajo zastonj. Tako da z vidika učinkovitosti in enostavnosti je seveda bistveno lažje, da se to preprosto za vse uvede, pa na drugi strani najde rešitev za tiste, ki so premožni, pa pravzaprav tega ne potrebujejo, no. Tako da v osnovi nisem proti temu, da je za vse, ampak tako, kot sem rekel, treba je pač sprejemati na davčnem področju uravnotežene ukrepe.

Progresivno obdavčenje premoženja, kje, do katere vrednosti. Ne znam na to danes odgovoriti, to bi bilo nesmiselno in nerealno. Treba je pogledati, kakšno premoženje sploh je, kje je to premoženje. In tako kot sem rekel, če je – resno upam, da te analize so, da smo po vrsti desetletij prišli do natančnih podatkov o nepremičninah in njihovih vrednostih. Potem verjamem, da bo bistveno lažje se pogovarjati in na to odgovoriti.

Financiranje dolgotrajne oskrbe, vir. Zdaj, če bi bil malce nesramen, bi rekel, da bom to ministra za finance na primopredaji vprašal. V osnovi absolutno verjamem, da je bila to potrebna stvar, ker smo… Po drugi strani je prav, da je bilo to sprejeto, no, ker glede tega je res dolgo trajalo. Viri, kje, kako. Edini od teh virov – pa takoj povem, vse bom naredil, kar bo v moji moči, da to ne bo dodaten prispevek na plačo - je pa od vseh teh virov po svoji naravi najbolj tak, da bi v resnici bil to lahko dodaten prispevek za plačo. In še enkrat povem, bom vse naredil, da to ne bo dodaten prispevek za plačo, ker bi bilo to tako… Ampak glede na svojo naravo je to tipična stvar, no, kjer bi bila lahko vezana na to. Ampak tako kot sem rekel, tudi na plačah je več drugih stvari, ki jih je treba prej urediti. Eno so normirani espeji, kjer je izrazito neuravnoteženo, v resnici nepravično do tistih, ki so redno zaposleni. In, recimo, kar se tega tiče, se bom zavzemal za to, da postane redna zaposlitev za nedoločen čas prva rešitev za vse. To se da zakonsko v resnici z vrsto ukrepov urediti, ampak kot sem rekel ne da se tega čez noč. Tako, da absolutno je pa odgovor v tem.

Povprečnine občine. Verjamem, da, mislim zakonsko je jasno kakšne so zakonske obveznosti države do občin. Zdaj verjamem, da so občine pomembni partnerji tudi vlade, trudil se bom za dobre odnose z njimi, na koncu koncev imajo najbolj direkten stik tudi z ljudmi in s prebivalci, tako da ne znam danes odgovoriti kakšno bo stališče, ampak absolutno verjamem, da je tukaj tudi kar veliko rezerv tudi v tem, da občine mogoče prevzamejo še kakšno drugo obveznost države, absolutno v dogovoru z njimi.

Potem je bilo vprašanje glede povečanja števila ministrstev z vidika proračuna. Ja, verjamem, da je lahko kljub povečanju števila ministrstev … stroški niso nič večji. To je v tistem kar sem prej večkrat omenil, učinkovitosti.

Potem je bil pa še Zakon o dohodnini. To stališče je bilo pred enim letom maja 2021 napisano, v resnici sem ga res napisal jaz, drži in pravilno ste ga povzeli. To je bila debat tudi na koalicijskih pogajanjih, kjer je bilo, kar veste v naši koalicijski pogodbi piše, da bomo novelo tega zakona preklicali, razen tega kar že velja in na prvo žogo se sliši zelo kontradiktorno s tem. Tako bom odgovoril, zdaj, če bi tisto mnenje iz maja do konca prebrali ali pa če ga preberete, potem boste tudi odgovor zakaj to zagovarjam in se zavzemam. Ko je bilo na koalicijskih pogajanjih to vprašanje na mizi in rečeno, da je to ena od zahtev koalicijskih partnerjev, sem bil jaz za in sem jim, enako bom to tudi zdaj vam povedal, takrat povedal dobro si zapomnite, da ko bomo delali reformo na tem področju, lahko da bom kot minister za finance, če to bom ali pa če bom imel to vlogo, določene ukrepe, ki so v tej noveli podprl. V čem je težava in zakaj zagovarjam, da se prekliče? Zaradi tega, ker je idealen čas, ko se ljudem da, da se tudi v tem času recimo sprejme Zakon o obdavčitvi nepremičnin, vsi vemo, da tudi če bo na koncu Zakon o obdavčitvi nepremičnin zadel, da bodo dejansko več plačevali samo 10 % več prebivalcev, bo glede tega veliko nasprotovanja. Roko na srce so to ljudje, ki imajo dostop do medijev, kamorkoli, so vplivni in tako naprej, da si ne delamo o tem utvar. Zato se tovrstne ukrepe sprejema sočasno, torej problem te novele je, ker ni naslovila drugega dela, to je ključen problem, nekaj stvari, roko na srce, je res takih, ki so po moje nesprejemljive, recimo ukinitev oziroma že, ne bom rekel nesprejemljiva stvar debate, ampak da se čas iz 20 na 15 let zmanjša glede izplačila davka na kapital, torej to se mi zdi v resnici prehitro, to se mi zdi iz 20 na 15 na enkrat prestaviti je problematično, če že, bi zagovarjal postopno, vsako leto eno leto več ali nekaj podobnega. Druga stvar, ki se mi zdi izrazito tudi problematična notri, je, da ta novela omogoča odkupe lastnih deležev bistveno lažje oziroma pravzaprav brez omejitev. V prejšnjem zakonu je bila notri varovalka, ki ščiti, to govorimo predvsem o malih in srednjih podjetjih, predvsem malih podjetjih, pred izčrpavanjem. Govorimo o podjetjih, ki so že po osnovi relativno podkapitalizirana in njim omogočiti, da bodo skozi odkupe lastnih deležev pravzaprav še lažje denar ven pobral se mi zdi neustrezno. Generalno pa, da zaključim, določene rešitve v tej noveli so ustrezne, ampak v napačnem času, ker v tem času, ko se tovrstne ukrepe sprejema, je tudi čas, da se na tisti stvari, ko se vzame, sprejme, mislim, d mora biti približno uravnoteženo.

In zadnje floga v Adrii in Vegradu. Za prvo, mislim sem pričakoval glede na to kar prebiramo v medijih to vprašanje. Jaz sem prišel v Adrio v začetku leta 2011 in sem v začetku 2013 odšel. Bil sem dve leti v Adrii, prvo leto, ko smo prišli Adria je bila praktično potopljena, nihče več tudi s strani države se niti ni želel ukvarjati zaradi tega, to sem se potem naučil, da ko so stvari tako daleč, da so res že pod vodo, pravzaprav vsi malo stran stopijo, tukaj se zna končati ne lepo. In prvo leto smo se ukvarjali s finančnim prestrukturiranjem po domače, končalo se je tako, da je država dala 50 milijonov in 20 milijonov so dokapitalizirale banke, Adria je bila dokapitalizirana s 70-mi milijoni, dokapitalizirana pa je bila na podlagi poslovnega načrta v katerega sem takrat in danes verjel, da je bil izvedljiv. V Adrii sem bil dve leti, drugo leto, ko sem, torej po dveh letih, ko sem odšel, ker me je nadzorni svet zamenjal, edina razlaga, ki sem jo kadarkoli dobil, je bila, da so ukrepi, ki jih izvajamo, preveč rigorozni za državno firmo, ki je bila dokapitalizirana. Po dveh letih smo bili točno tam kot smo po tistem planu napovedali, torej nič nismo bili slabši in jaz bom povedal še, to sem si pa vzel čas, pa sem si sprintal to, pa lahko tudi vam pustim za spomin, rezultat iz poslovanja, jaz sem bil 2011 in 2012, je bil 2011 minus 15 milijonov, 2012 minus 8 milijonov in 2013 je bil pozitiven pol milijona, čudežni direktor je očitno prišel, ker je uspel v trenutku, ko je prišel ustaviti, vsak, ki približno pozna poslovanje firm kot je Adria Airways, to je v bistvu na nek način tanker, ki ga moraš počasi obračati in govorim zelo konkretno, ker to zdaj lahko govorim, takrat še niti nisem mogel, od 8 milijonov minusa do pol milijona plusa v letu 2013, torej 8 milijonov rezultata, je približno 60 % tega rezultata naredilo izpogajane nižje cene za najemnine letal in motorjev, ki so bile izpogajane v letu 2012, začelo so veljati 1. 1. 2013 in so se odražale v naslednji bilanci. Pa še enkrat stvar, prej sploh nisem vedel, ker sem jo imel, to je v letalski družbi so trije glavni stroški: zaposleni, gorivo in letala, najemnina. Vem, da je težko, vem, da je bolelo, zato me zaradi tega marsikdo ni maral, ampak res so zaposleni prispevali veliko, res veliko. Prej sem vam povedal kaj se v letu 2012 zgodilo na drugem strošku, torej na strošku letal in motorjev. In mimogrede izpogajali smo se z družbami, ki so, zadnjič sem šel gledati 15 krat večji kot Krka, s toliko velikimi, pa se da na koncu, ker če v nekaj verjameš, pa če ti oni verjamejo, se tudi z njimi da. No, ampak tretja stvar na katero pa nimaš vpliva je pa cena goriva, to je graf cene goriva, to svetlo je čas, ko sem bil jaz direktor, septembra 2014 je gorivo padlo iz povprečne cene 110 evrov na leto 2015 52 evrov, več kot za polovico, na to nimaš vpliva, mi smo vedno živeli pod predpostavko, da bodo cene goriva 110 dolarjev na sodček. Govorim, da iz leta 2014 na 2015 so cene goriva strmoglavile globalno za 50 % so se znižale, rezultat Adrie se je iz 2014 na 2015 iz pozitivnega rezultata treh milijonov znižal na minus 9,4 milijone. Res me zanima kaj so delali.

Kar se tiče Vegrada. V Vegrad sem prišel za božič 2009, oktobra 2010 je končal v stečaju in sem bil v Vegradu do konca, prišel sem kot predstavnik posebne družbe za prestrukturiranje, ki je imela v Vegradu manjšinski delež, večinski delež je imela družba pooblaščenka, torej gospa Tovšak in njena ekipa. Zakaj so sploh sprejeli, da je prišel v družbo in celo kot predsednik nadzornega sveta – potem so me izvolili za predsednika – nekdo, ki z njimi nima nič – zaradi tega, ker so imeli ves čas kontrolo v nadzornem svetu, ker dva od treh sta bila pač njihova, pa seveda me bodo vedno preglasovali. Prvo – in to je edini pogoj, ko sem šel v Vegrad – je bilo, da če – in to je bil pogoj, ki sem si ga dogovoril tako z PDP-jem in s ključnimi bankami – torej, če se bo Vegrad dalo reševati in če se ga bo realno splačalo reševati, ga bomo rešili. Sicer res nimam nobene želje, nikoli je nisem imel, iti v firmo zato, da jo zapreš. Zelo malo ljudi ve, da je bil aprila 2010 na mizi program prestrukturiranja, ki so ga potrdile banke. Časa je bilo pa približno en mesec, da se tisto izpelje. Šlo je pa za… Torej, banke so rekle, mi bomo odpisale toliko pa toliko, pa toliko vam bomo reprogramirali, če bo tudi družba se to dogovorila z upniki. Vegrad ni naredil nič. Gospa Tovšak je takrat tisti mesec raje porabila za to, da je laufala od levih in desnih politikov in jih prepričevala, da ji morajo pomagati. In ko je postalo jasno, da družba tega ne dela – in to je moja glavna kritika tudi o menedžmentu Vegrada -, v tistem mesecu niso za to naredili nič in potem je postalo jasno, da se bo stvar končala v stečaju. Še danes mi je za to žal. Mediji kasneje so celo tekmovali v tem, da so pisali, končno je Vegrad končal v stečaju, kot da je to nek uspeh. Res sem takrat vedel, da je to začetek konca resnega gradbeništva v Sloveniji. Temu sta sledila SCT in Primorje, ki niti nista imela te možnosti, ki jo je Vegrad imel. Zelo mi je žal, ker je bilo predvsem Primorje v boljši situaciji kot Vegrad. In danes – ena stvar, ki me je niste vprašali, še niste – najemniška stanovanja za mlade, 20 tisoč stanovanj v dveh mandatih ali v desetih letih. Lahko se o tem tudi pogovarjamo, kje je glavni problem. Pa saj mi danes še gradbenika nimamo, ki bi bil sposoben več kot 200, 300 stanovanj narediti, kajne, mislim, vrsta težav. Samo toliko. Tako da… Ne, ne, verjamem, da je to izvedljivo, če me bo kdo izzval, tudi teh 20 tisoč stanovanj. Vendar pravim, stvari so zelo kompleksne in seveda določene odločitve v določenem časovnem obdobju, ki se morda komu zdijo pametne in smiselne, imajo lahko dolgoročno zelo slabe posledice.