Naj najprej lepo pozdravim vse člane Odbora za finance, poslance, strokovne sodelavce in ostale prisotne.

Zdaj preden začnem predstavitev, malo bom povedal o sebi, predvsem bom pa govoril o mojem pogledu na javne finance - upam si reči, da je relativno neortodoksen ali pa drugačen. Tudi namenoma niti nisem bral predstavitev prejšnjih ministrstev, ker nisem želel biti pod nekim vplivom, ampak sem hotel, da v resnici me spoznate takega kot sem in tako kot vidim moj pogled na javne finance in na delo kot ministra za javne finance. In še eno stvar bi poudaril. Kot kandidat za ministra seveda precej dobro poznam koalicijsko pogodbo. Verjamem, da me boste o tem spraševali, ampak bom tukaj govoril predvsem kot kakšen je moj pogled na določene stvari. Mislim, da minister za finance more oziroma mora na to tako gledati. Torej govorim o tem, da tudi verjetno o kakšni stvari ne bom popolnoma usklajen s kakšnimi moji kolegi. Verjamem, da vlada je kolektivni organ in na koncu odloča. Vloga za ministra za finance ali pa Ministrstva za finance je specifična in tudi v tem kontekstu bom precej pozornosti temu posvetil, ta odnos pravzaprav, ki ga vidim med Ministrstvom za finance in ostalimi ministri.

Najprej par besed o meni. Star sem 50 let, poročen, oče treh otrok. Večino svojega profesionalnega življenja se ukvarjam z družbami v težavah, torej večidel, kar nekaj sem imel pozicij, kjer sem bil v operativni funkciji. Velikokrat je to šlo za družbe, ki so pravzaprav bile recimo eni najtežjih bolnikov, bile že pravzaprav praktično pod vodo pa je mogoče še en mali prstek ven gledal, ko sem jaz prišel. Nikoli me ni bilo strah takih stvari se lotit, ne glede na vse okoliščine, take in drugačne. V tem kontekstu imam seveda izkušnje z prestrukturiranjem družb v zasebni lasti, tudi ene družbe, ki je bila, pretežno v državni lasti. Tudi kasneje, v zadnjih, ne vem, sedmih, osmih letih, ko sem opravljal precej nadzorniških funkcij, so bile praktično vse po vrsti povezane z družbami v težavah. Najprej sem eno obdobje precej delal za banke. To je bilo v tistem obdobju, ko so banke prevzemale lastništva nad podjetji v Sloveniji. Tako da, v tistem obdobju, no, saj, v zadnjih letih, ko so bile gospodarske razmere pravzaprav boljše in je bilo tudi zaradi tega manj prestrukturiranja, pa na žalost si upam reči, da v tistih letih pred desetimi in šestimi leti nazaj, je šla v stečaj marsikakšna družba, ki tudi ne bi bilo potrebno, da je šla, pač, razne okoliščine so bile take, da je bilo lažje dati, firmo vreči v stečaj, kot jo reševat. Tako da, zadnja leta sem pač, se pa predvsem ukvarjam z, tako imenovanimi / nerazumljivo/ transakcijami oziroma svetovanji pri prodajah in nakupih podjetij, vse po vrsti, za zasebne lastnike. Se ne spomnim, da bi delal kaj za kakšnega javnega ali pa državno družbo.

Sicer pa trenutno, no, opravljam še nadzorno funkcijo, še vedno, predsednika Upravnega odbora Save d. d. in predsednika Nadzornega sveta Save Turizma. Tako da, v tej vlogi sem tudi bil približno 2, 3 mesece nazaj v Državnem zboru.

Toliko o meni, »kumot« me vprašate karkoli želite kasneje tudi glede teh izkušenj, zgodb, tako da, karkoli no, vas muči, vprašajte.

Če grem zdaj na javne finance, tu, za začetek sem dal gor eno sliko, ki kaže na veliko prepletenost javnih financ, torej kaj je sektor države. Niso narisane razne puščice med sabo, kajne, ker vemo, da se iz različnih blagajn financira različne stvari, ampak pravzaprav na hitrico pregled, kaj so javne finance, kaj vse zajemajo in zelo pomembno se mi zdi, da predvsem govorimo, verjamem, da veliko bo tudi vprašanj o proračunu, ampak predvsem, da govorimo o sektorju država, ker ni vprašanje samo proračuna, ampak predvsem še treh drugih blagajn, ki so izjemno pomembne za splošno sliko javnih financ danes, še bolj pa verjetno v prihodnje, glede na gibanja, ki so.

Kakšna je zapuščina na javnih financah in tukaj bi rad posebej poudaril, da ne govorim o zapuščini ene Vlade, dveh let, več vlad…, gre za razmere, ki so pač take, ki so, ki so posledica različnih odločitev, različnih vlad in pravzaprav tudi neke, si upam reči, nekega principa dela, ki se je tudi v javnih financah, recimo v zadnjih desetih, mogoče celo dvajsetih letih, uveljavilo. Marsikaj je dobrega, kaj pa tudi ni. Zdaj, to se pravi, zapuščina danes, v javnih financah je, so čisto konkretno nedavne davčne spremembe, eskalacije, vgrajene v pokojninsko in zdravstveno blagajno, dolgotrajna oskrba rast zaposlenih in plač v javnem sektorju, eskalacija transferjev, dvig povprečnin občin, učinek deregulacije cen goriva, skorajšnje dražje refinanciranje državnega dolga in razni pritiski, ki prihajajo pravzaprav, mislim, ki v resnici so tudi strukturni, na katere ne moremo vplivat, torej govorim predvsem o staranju prebivalstva in zmanjševanju deleža aktivnega prebivalstva.

Torej, pravzaprav na prvo žogo ne prav lepa situacija. Zdaj, lahko rečete, da onih boljših stvari nisem povedal, se jih bom dotaknil, sigurno. Torej, kje smo danes? Covid kriza, upam, da je pri koncu, upam, da se ne bojo črne napovedi uresničile, pa se bomo v jeseni mogli predvsem spet s tem ukvarjat, sem jo pa izrazito izpostavil zaradi tega, ker absolutno verjamem, da so krize tudi priložnosti. Namreč, ko se zgodi kriza in Covid ni bila nič drugačna kriza seveda različne ustanove, različni ljudje na koncu koncev države različno reagirajo. Če se omejim na ta javni ali pa, če hočete državni sektor. Nekateri so iz tukaj van prišli ne bom rekel zmagovalci težko je priti iz take krize zmagovalec, ampak bistveno manj potolčeni kot drugi in v tem vidimo vsako krizo kot priložnost.

Kako smo se mi s to krizo soočali? Nekaj srednjega bi rekel. Predvsem bi rekel, da je vredno pohvaliti vrsto ukrepov, ki jih je pretekla Vlada naredila in so bili zelo ciljno usmerjeni, bili so hitri in učinkoviti. Tisti del, ki ga lahko pograjam je helikoptersko razmetavanje denarja predvsem v določene smeri, ki bodo ostale se pravi za določene precej visoke vsote je šlo, ki so bile razdeljeni kot pomoč v okviru Covida, ampak pravzaprav so se sedaj preslikale v strukturni problem tako, da to se mi zdi največji problem. Ne bom sedaj ponavljal enih stvari tudi Fiskalni svet na to zelo opozarja. Ključni problem Slovenije, na katerim si upam trditi, da bom generalno na dolgi rok največ del je strukturni primanjkljaj. Absolutno vidim strukturni primanjkljaj kot rak rano. Posledica tistega, kar sem prej rekel to ni posledica ene Vlade in pač nekega pogleda, ko se določene stvari, če hočete razdeli brez javno umerjenih učinkov ali pa zavedanja kaj bo to jutri prineslo in da se tega pač ne bomo mogli rešiti. Ali so to sedaj predvolilni bombončki ali pritiski raznoraznih skupin, na katere bi bilo najlažje tako odgovoriti je seveda veliko odgovor, ampak v osnovi verjamem, da je to za Slovenijo eden ključnih problemov, na katerem mislim zelo resno delati.

Prej sem omenil Covid krizo vzporedno je še kriza v Ukrajini, kar se je zgodilo spet ne samo v Sloveniji tudi širše konsolidacija javnih financ pravzaprav ni več trajala prioriteta in že nekaj časa traja in tudi naslednje leto bo. Pred nedavnim je Evropska komisija povedala, da pač fiskalnega pravila tudi naslednje leto pravzaprav bo tako kot je bilo se ga ne bo upoštevalo, ampak v tem kontekstu je seveda to lahko jaz vidim to v resnici po eni strani kot potencialen problem, ker omogoča Vladam, da neracionalno trošijo določena sredstva. Kot je na eni strani absolutno razumem in mislim, da je potrebno to ne, zaradi Slovenije, zaradi gospodarstva v Evropi je na drugi strani to nevarnost. Torej, kaj naprej? Visoka inflacija. Kot veste ta visoka inflacija se je začela pojavljati že pred Ukrajinsko krizo, ki jo je samo poglobila. Na to visoko inflacijo bo treba odgovoriti in mislim, da ni posebej treba biti pameten kako bo Evropska centralna banka glede na to, da monetarno politiko tako ali tako ne vodimo sami na to odgovorila. Odgovor na to bodo višanje obrestnih mer bo absolutno vplival na znižano gospodarsko rast, ki je ta trenutek še vedno dovolj visoka se pa bojim v resnici si ne upam napovedati osebno ali bo vztrajala ali ne, kar nekaj indicev je, da bo upadla govorim čisto na evropskem nivoju in to, kar sem prej omenil zadolževanje postaja dražje. Vojna v Ukrajini je prinesla nekaj splošnih makroekonomskih težav pa nekaj precej konkretnih, na katere je treba odgovoriti oziroma se je treba odzvati.

Da zaključim. Kaj je odgovor dodatna poraba ali omejevanje? Absolutno oboje, ampak dodatna poraba izključno na tistih ukrepih, ki so jasno merljivi, da bodo prinesli na srednji in dolgi rok učinke pozitivne, ki v kontekstu javnih financ ne bodo vrtali dodatne luknje. In ja, na določenih področjih tudi omejevanje. Glede proračuna. Verjamem, da proračun je, ključna stvar v proračunu, o tem bom danes tudi veliko govoril, je razvojna naravnanost. Bom tudi povedal, ako si jaz to predstavljam, kaj je to razvojna naravnanost. Absolutno poudarek na tistih stvareh, ki prinašajo povečevanje BDP-ja, to je, kot tudi ste sigurno slišali, pravzaprav glavna prioriteta vlade. Tudi glede tega si upam trditi, da imamo vsaj s tistimi kolegi, s katerimi se poznam in smo se pogovarjali, precej specifičen pogled. Mislim / nerazumljivo/, saj bom se kasneje se na to vrnil, precej resno s tem mislimo. Zdaj kontrola plač v javnem sektorju, plačilo po učinku, jaz bom to zagovarjal od prvega dne. Saj pravim, lahko da se s kakšnim od mojih kolegov jaz to ne bom strinjal kasneje, ampak absolutno verjamem, da je povsod enako in javni sektor ni nič drugačen. Govorim malo vezano na to, da nas opozarjajo, da pred vrati nas čakajo že sindikati. Tako, saj pravim, ni to v osnovi osnovna naloga ministra za finance, ampak vseeno ministrstvo, mislim, sami veste, da je pravzaprav direktno iz proračuna največ denarja gre za plače. Tako, da kar se tega tiče, si upam reči, da bova s kolegico Janovič, s katero se kar dobro poznava, odlično sodelovala, imava zelo podobne poglede. Torej absolutno javni uslužbenci so pravzaprav možgani delovanja na konec koncev države, ampak absolutno ne zagovarjam sistema uravnilovke, ampak sistem učinkovitosti, kjer so tisti, ki res dobro delajo, najbolj za to tudi nagrajeni. Omejiti stroškovno planiranje, da povem. To je tudi en od problemov, ki ga jaz osebno vidim. Veliko državnih ustanov in javnih ustanov tudi deluje po principu stroškovnega planiranja, torej naši stroški naslednje leto bodo taki, toliko rabimo denarja. Jaz se s tem res težko sprijaznim. Tudi lahko o kakšnih konkretnih primerih povem, s katerimi sem seznanjen, kako so pač posamezni organi narejeni v smer, da pač morajo budžet izkoristiti, ker sicer naslednje leto ne bodo več toliko dobili. Ta način razmišljanja se mi zdi izrazito problematičen. Enoten koncept priprave in spremljanja porabe in vpeljava kontrolniškega modela, to bo pa pravzaprav en glavni del tudi moje današnje predstavitve, ker absolutno verjamem, da Ministrstvo za finance mora biti en ultimativni kontrolniški sistem za v prvi vrsti ministrstva, potem pa tudi za ostale organe in bom tudi to kasneje pojasnil, kako si to predstavljam.

Kot sem omenil, prva prioriteta vlade je BDP in produktivnost. Zdaj kot sem že prej na začetku omenil, se škarje nevarno odpirajo. Na eni strani velika pričakovanja za trošenje javnih sredstev, zdravstvo, pokojnine, varnost, stanovanja, na drugi strani staranje prebivalstva in krize, ki sem jih omenil. Skratka javnofinančni prihodki so na dolgi rok, ključen za javnofinančne prihodke je BDP oziroma produktivnost. Vse ostalo je iluzija. Ključna rešitev je usmeritev višanja BDP-ja v rasti produktivnosti tudi v smislu maksimizacije deleža aktivnega prebivalstva. Ampak to je dosegljivo na dolgi rok. Na kratki rok je pa pravzaprav možna le, ne bom rekel zniževanje stroškov ampak absolutna optimizacija stroškov na vseh področjih. Višja produktivnost. Izrazito problematično, o tem govorimo že 30 let, še vedno smo na, mislim, da 81 % povprečja Evropske unije in v tem kontekstu predvsem vidim izrazit problem investiranja oziroma sredstev, ki se investirajo v raziskave in razvoj, v izobraževanje in v ključno infrastrukturo. Govorim v tisto infrastrukturo, ki dejansko pripomore k večjemu BDP – ne vsa. Kar se tiče dodane vrednosti, je, dobro izhodišče je pravzaprav tale strategija pametne specializacije(?) 2030, ki se preko, pravzaprav, današnji…, danes je tako narejen, no, da sistem da, potem te, SRIPI oziroma strateško razvojni organizacije, na nek način diktirajo strategije. Mi smo v tem kontekstu, mislim, da imamo 10 področij, ki so potem nap…, torej ključnih razvojnih področij, ki so naprej razdelana v fokusna področja, posamezne podtehnologije. V tem kontekstu se mi zdi problematično, da je to bistveno preširoko, namreč, mi smo mala država, tako približno sem šel seštet, koliko je nekih fokusnih področij, v bistvu jih je blizu 50. To se mi zdi, za mogoče kakšno bistveno večjo državo izvedljivo, da se fokusira v tako veliko število strateških področij. Osebno težko verjamem, da so vsa lahko strateška.

Tukaj je ena stvar, ki se pravzaprav direktno ne tiče Ministrstva za finance, ampak jo bom vseeno poudaril, zdi se mi izjemno pomembna, strategija, kajne, smo država, vrste strategije. Pred prejšnja ali pred predprejšnja Vlada je sprejela tisto strategijo Slovenija 2030, ki je sicer fajn, super je, kajne, se strinjam, da stvari, ki noter pišejo, so, lepo pišejo, no, ne vem, kako naj se izrazim, ampak, manjka en del in upam si trdit, da v Sloveniji nikoli ni bila narejena resna gospodarska strategija na nacionalnem nivoju. Tako kot sem prej omenil, danes je to, tale strategija pametne specializacije in kar iz te ven izhaja, ampak, govorim o tem, kar določene države, recimo Singapur, katerih velik fan sem, dobro poznam, kaj tam delajo že 60 let. Mi nismo sposobni do 2022 bili naredit, to se pravi, gre se za to, da je treba definirat gospodarske prioritete na nacionalni ravni in ne more jih bit 40 ali 50.

Treba je definirat, kaj v posameznih ali pa v strateških panogah želimo, da je lastniško slovensko in kaj ne. Vse izhaja iz ključnih izhodišč prednosti Slovenije. Jaz seveda imam mnenje o tem, kaj so prednosti, ampak je nesmiselno na današnji predstavitvi, o tem govorim, ker je to stvar bistveno širše analize in na koncu tudi družbenega konsenza. Ključna mora bit to kar, bom, poudarjam, bom večkrat poudaril, prestrukturiranje podjetij z dodano vrednostjo, z nizko dodano vrednostjo. V tem kontekstu lahko tudi kaj o turizmu rečemo, ki ga tako radi imamo vsi za strateško panogo. To je tako, mislim, ne vem, lahko se potem vrnemo, / nerazumljivo/, ja, ampak pod določenimi pogoji, kajne. Tipično je dejavnost turizma danes v Sloveniji z izjemno nizko dodano vrednostjo, zaradi nizko plačanega osebja.

Skratka, cilj je, ene stvari, ki se tukaj pišejo no, kako se lotit strategije in kaj naredi, se pravzaprav ponavljajo s tistim, kar se dejansko dela v strategiji pametne specializacije, ampak, ključna stvar je, da verjamem, da se na najvišjem nivoju, na nivoju države, nihče ni nikoli s tem vprašal, recimo, se bom vrnil na turizem, o čem konkretno govorim, kajne, pred kratkim je bila sprejeta, zdaj druga, Strategija turizma, mislim, da je dokument bistveno boljši, kot je bil prvi, ampak še vedno, kajne, ključno vprašanje, ki ga jaz ne znam odgovorit, je, to je zdaj strateška panoga, kje smo mi to določili, da je kot strateška, pa vsi govorimo o tem, mimogrede tudi jaz mislim, da je, da ne bi zdaj narobe razumel, ampak pravzaprav, turizem je, kaj pa ostalo, kaj ostalega je še strateška panoga…

Zato ker, posamezen minister, tudi zame bo isto veljalo, ima afiniteto do določenega področja, pa ne mislim nič slabega o gospodu Počivalšku, v tem kontekstu, mislim, da je »ful« naredil za turizem, ampak, ne more bit strategija to, samo to. Torej manjka nam na vrhu in zato, da do tega pridemo je, da ne bom bral iz tega slajda, je nek koncept, kako to naredit. Ključna stvar je, na koncu akcijski načrt in definicija merljivih ciljev. Zdaj, kako določit strateške panoge. Dve varianti sta, ali pustimo trgu, da se pravzaprav sam določi kaj so strateške panoge ali pa to pelje država? Verjamem glede na majhnost gospodarstva je Sloveniji primer na druga pot, vendar izrazit družbeni konsenz. Mi tega ne moremo narediti brez vrste deležnikov, da se s tem strinjajo in potem je dejansko treba resurse v teh nekaj panog usmerjati. Sedaj evo tukaj je še enkrat na hitro kaj so ključne stvari s strategijo, da ne bom, bom šel naprej.

Sedaj pa par stvari oziroma pogled na konkretno naloge ali pa področja, ki jih pokriva ministrstvo. Ključna naloga je sedaj, če finančni sistem, ki se generalno deli na bančništvo, zavarovalništvo, kapitalski trg. Tukaj bi rad povedal, da absolutno se bom zavzema za spodbujanje sodelovanja med finančnim in nefinančnim sektorjem. Spodbujanje različnih finančnih instrumentov v domačem, finančnem sistemu in vzpostavitev pogojev za razvoj konkurenčnosti.

Bančništvo. Pravzaprav vpliv države na bančništvo je izjemno omejen sploh Ministrstva za finance, ki tukaj pravzaprav ne igra ključne vloge. Ključna je Banka Slovenija še bolj pa Evropska centralna banka. Davno nazaj smo monetarno politiko predali Evropi oziroma Evropski centralni banki. Tukaj kljub temu pa ima Banka Slovenije pomembno vlogo. V resnici moj pogled je, da je edini trg, ki je relativno dobro razvit je bančni trg v Sloveniji. Kapitalski je izrazito slabo razvit pri čemer pa tudi tukaj verjamem, da je še vrsta možnosti. Verjamem, da Ministrstvo za finance bi predvsem mogel v tem kontekstu, kar se banke tiče tesno sodelovati z Banko Slovenije. Velike možnosti na digitalizaciji to ne govorim samo o elektronskem bančništvu še vrsta storitev med bankami in podjetji je možno jih digitalizirati. Recimo ena tega ideja, ki se mi zdi izjemno zanimiva je primer Litve, Centralne banke Litve, kjer so vzpostavili tako imenovani / nerazumljivo/ oziroma neko tesno okolje za finančne investicije v okviru Centralne banke Litve torej marsikaj se da narediti, če malo pogledaš čez mejo pa tudi generalno / nerazumljivo/ o bankah pa ne mislimo, da smo mi tako dobri in super, da vse znamo. Posebej iz izpostavil SID banko izjemno pomembna banka za slovensko gospodarstvo. Zelo pomembna je tudi za realni sektor ima pa veliko neizkoriščenega potenciala. Platforma lahko je za povezavo prejemnikov in ponudnikov financiranja. Že sedaj je igrala pomembno vlogo mislim, da še bolj jo lahko na področju financiranja malih in srednjih podjetij torej predvsem tistih podjetij to so ta podjetja, ki imajo relativno visok finančni vzvod. Programi SID banke, ki so na voljo preko poslovnih bank so izjemno pomembni tudi v krizi teh zadnjih dveh let. Recimo tukaj je bilo tudi nekaj zelo dobrih potez narejenih. Možnosti so za dodatno financiranje iz virov Evropske investicijske banke in tako naprej skratka absolutno vidim SID kot eno od ustanov, na kateri je treba še več narediti in za pomoč gospodarstvu.

Potem pa kapitalski trg. Glede kapitalskega trga smo imeli precej burno razpravo na koalicijskih pogajanjih tako, da izrazito zagovarjam razvoj tega trga v Sloveniji je nerazvit. Vrsto stvari, ki so v tujini na zahodu omogočene pri nas niso. Skratka, gre za del preko katerega se lahko del depozitov gospodinjstev aktivira pravzaprav in v mala in v srednja podjetja. Dejstvo je, da potreb finančnih trgov ni mogoče zadovoljiti samo s tradicionalnimi bančnimi produkti. Kot sem rekel, Slovenija ima kot vir financiranja razvit pravzaprav samo bančni sistem. Kar se tiče posebej bi izpostavil alternativne investicijske sklade, ki so lahko pomembni kot učinkovit posrednik pri aktivaciji depozitov gospodinjstev in razvoju malih in srednjih podjetij. In recimo spet, da ni treba ravno odkrivati Amerike, zelo konkretna študija, GAP-analiza s predlogi sprememb na področju alternativnih investicijskih skladov je bila narejena pred dvema letoma s strani Deloita. Precej kvaliteten dokument in ga je v resnici v večji meri samo potrebno implementirati. Torej veliko stvari je takih, ki so pravzaprav že narejene in ne potrebujejo revolucije. Govori pa, ko govorimo o kapitalskem trgu in o tem, da se mi zdi zelo pomembno posvečati pozornost, govorim o tako zakonodajnem kot nekem tržnem smislu. Po drugi strani je seveda treba zagotavljati še vedno neko varnost. Zdaj ta del zaključim. Bi samo rekel, zdaj ne bom rekel, da je ravno meni za vzor, ampak Luksemburg je primer najbolj razvitega ESG finančnega trga v EU. Recimo država kot je Estonija - še nedolgo nazaj se nismo hoteli, nas je bilo sram primerjati se z državami kot so baltske - ima najbolj napredno blockchain IT sistem na svetu. Ne vem, lahko o tem malo povem, ampak ne bom šel preveč daleč. Skratka v okviru enega dokumenta ali pa dostop do praktično vsega, do bančništva, finančnih storitev, zdravstva, e-receptov, tudi povezava do vozniških dovoljenj, če si deležnik v gospodarskih družbah, lahko glasuješ na skupščinah, skratka en kup enih stvari ki jih znajo narediti v državah kot je, evo, Estonija.

Naprej državno premoženje. Tukaj bi najprej poudaril eno stvar. Namreč ena mantra se velikokrat pojavlja, da je državno premoženje in donosi iz državnega premoženja odgovor na demografske izzive. To je mit. To ne drži. Namreč državnega, knjigovodska vrednost družb v lasti države je približno 10 milijard. In približno glede na to, da so bili kapitalski donosi v preteklosti, recimo pred krizo, v rangu tam med 200 in 400 milijoni letno, torej recimo 300 ali pa dobrih 300 milijonov letno, manko v blagajni pokojninskega zavarovanja je pa milijarda letno danes, je seveda nerealno pričakovati, da je to tisti odgovor na demografske izzive. Kar se tiče upravljanja državnega premoženja je ključna stvar fokus v strokovnost, profesionalnost, ki se bo odražala v številke. Tudi sicer res verjamem v številke bolj kot v besede. Tukaj recimo SDH je že leta 2019 dosegel donos na kapital blizu 7 %, pa mislim, da je precej dobro. Rezerv je pa še veliko v drugih upravljavcih naložb, no, tudi v SDH-ju. Pa tudi v kakšnih družbah, ki niso direktno na SDH-ju. V tem kontekstu zagovarjam centralizacijo upravljanja, ne podvajanja, potrajanja in nekih novih skladov, lahko jih imenujemo tako ali drugače - ideja dobra, izvedba v praksi na žalost večinoma slaba. Kar se tiče, evo, profesionalizacije in strokovnega upravljanja, verjamem v / nerazumljivo/ nadgradnjo določb o kadrovanju v državne službe, družbe pravzaprav. To je, zdi se mi zanimivo iti v smer kot ga imajo danes finančne inštitucije, to je presoja fit and proper, ki je tako na bankah kot zavarovalnicah sila resen postopek, ki je malo izvzet ven iz odločitev politike. Zdaj, tako daleč, kot je v bančništvu, ki je izjemno regulirana dejavnost, seveda, si težko predstavljam, da bomo kadarkoli šli, ampak v osnovi mi je smer všeč. Na koncu popravek institutov, ki so se v praksi, gre za nekaj zakonov, ki so si malo kontradiktorni, hm, Zakon o SDH-ju je malo star in je kar nekaj zakonov, ki so bili kasneje sprejeti, ima nekaj členov, ki so pravzaprav zdaj kontradiktorni z SDH, ampak gre bolj za operativne stvari, ki niso tako zelo vsebinsko pomembni.

Davki. Izjemno veliko je bilo rečeno o davkih. Tudi po tem ali pa takrat, ko je prišla koalicijska pogodba ven. Verjamem, da o tem bo verjetno nekaj debate teklo tudi potem v razpravi. Absolutno verjamem v enostaven, jasen, pravičen in učinkovit sistem. Malo sem imel problem napisat pravičen, zaradi tega, ker si vsak po svoje predstavlja pravičnost. To je tako, kajne, vsak od nas si misli, kaj je pravično, vsak zase misli, da preveč plačuje, sosed pa premalo, ampak, se k temu vrnem. Absolutno verjamem, gre za, davčni sistem je nek regulator, skratka, v osnovi, davki ne morejo temeljit na principu prostovoljnega principa davkov, ampak predvsem na jasnih pravilih in vrsta stvari je bila, ki so bili v preteklosti, bližnji preteklosti, izboljšane. Veliko stvari se je naredilo na enostavnosti, poenostavitvah, predvsem za mala in srednja podjetja, kjer je to najpomembnejše. Mislim, da vrsta stvari je še možnih na tem področju, ne samo operativno, kajne, da ni administrativnega dela v podjetjih, ampak, recimo, par takih idej, ki, zdaj, ko govorim o idejah no, preden začnem, so ideje, ki jih bomo absolutno natančno pregledal z strokovnim osebjem, torej, ko bom jaz zdaj rekel eno idejo, ne me za besedo držat, »ej, ja, Boštjančič je rekel, da bomo to uvedli«, bom(?) samo povedal nekaj primerov, ki se mi zdijo recimo zanimivi.

Recimo, eno je obdavčitev bonitete za osebna vozila po načelu pavšala(?). S tem imamo družbe neizmerno dela, ne vem, verjetno ste tudi vi vsi kdaj izpolnjeval potne naloge. Tako da tu, recimo, se mi zdi na mestu razmišljat o nekih pavšalih in, ki bojo izrazito zmanjšal administrativno delo, vezano na to. Podoben, ampak popolnoma drugo področje je recimo razmišljat o pavšalnih obdavčitvah, določenih dejavnostih, kot je recimo del gostinstva, osebne storitve, frizerji, kozmetičarji in podobno. Avstrija je tukaj precej naprej. Skratka, govorim o tovrstnih poenostavitvah.

Kar se tiče FURS-a, absolutno verjamem, da mora bit neodvisen organ, z neodvisnimi vodji finančnih uradov, s pospešeno digitalizacijo. Na drugi strani, kajne, torej, kar se tiče FURS-a je treba loviti neko ravnotežje. Na eni strani absolutno neodvisnost, da se nihče ne more vpletat v delo davčnih organov, če hočete, na koncu inšpektorjev, pa na drugi strani vseeno kontrola, kajne, kako naredit sistem, da bo, evo, če hočete, jasen in pravičen. Danes je v določenih primerih, lahko tudi rečeš, da je nad FURS-om samo še nebo. FURS pravzaprav nad sabo nima organa, ki bi ga resno nadzoroval, / nerazumljivo/ konkretni primeri, / nerazumljivo/ primer, podjetje ali pa posameznik, niti ni pomembno, davčni pregled, se ne strinja z inšpektorjem, inšpektor udari kazen, zaradi tega lahko podjetje konča v stečaju, šlo bo v sodni postopek, ki bo končal, če ga bo stečajni upravitelj nadaljeval, ko bo že zdavnaj v stečaju. In recimo, da ugotovi upravno sodišče, da je bila odločitev napačna – nikomur nič. Mislim, to se mi zdi izrazito problematično. Ena od opcij, ki se mi zdi zanimiva, ampak spet zelo, zelo veliko bomo prej o tem debatirali na splošno o davkih, saj pravim, kasneje o konkretnih, ki se tičejo koalicijske pogodbe, en zanimiv koncept se mi zdi uvedba varuha pravic davčnih zavezancev, ampak to je še čisto nedodelano. To je v bistvu koncept, ki ga imajo predvsem anglo-saksonske države, kar seveda že na prvo žogo se vprašaš ali je potem primeren za nekoga kot je Slovenija, ampak tukaj je veliko možnosti. Meni se zdi koncept zelo zanimiv, ampak gre še za vprašanje, če to uvesti, kje sploh uvesti, ali to na nivoju FURS-a podobno kot je recimo na RTV-ju varuh pravic gledalcev. Torej lahko je to nek organ znotraj MF-ja ali pa čisto samostojen organ za pravice. Torej vrsta vprašanj, kako to izpeljati, je pa v bistvu seveda na osnovni tovrstni inštitut moral delovati, preden imaš tak inštitut, moraš tudi imeti sprejet nek kodeks pravic plačnikov davkov in tudi neka pravila ali pa za delo inšpektorjev. Kar se tiče davkov, sicer skozi dolga leta se je izgubila povezava med davčno in socialno politiko. Teh anomalij je ogromno. Spet obravnava v smislu neto razpoložljivega dohodka je ena od potencialnih poti, ampak to je recimo pravzaprav eno od, mogoče celo lahko rečem ključno področje, ki ga bom zagovarjal, kaj v davčnem sistemu delati, torej ravno to povezavo spet vzpostaviti. Zdaj pa ena zelo zanimiva tabela, ki je, mislim, meni je bila zanimiva, ko sem precej o tem bral, to je, kje je Slovenija pri davkih v primerjavi z EU državami. / pokaže zboru/ Na vrhu tista pika je tista država, ki ima posamezni davek največji, spodaj je tista, ki ima najmanjši. Tale moder stolpec je Slovenija, tista črtica je pa povprečje EU. / nerazumljivo/ kje smo pod povprečjem in kje smo nad povprečjem. To predvsem na temo, zakaj sem to dal? Ker verjamem, da se bomo kasneje pogovarjali o davku na premoženje. Slovenija je ena od držav, ki ima najnižji davek na premoženje, na drugi strani pa enega najvišjih davkov na dohodek, to vsi vemo. Mislim na dohodek pravnih oseb. Opozoril bi, da sicer sta prispevki za socialno varnost in dohodnina pravzaprav povezana davka, tako da jaz jih v bistvu rad skupaj gledam, se mi zdi to bolj pravilno, ampak kakorkoli to so dejanske razmere. Presenetilo me je, ko sem tole prvič videl, da smo po okoljskih davkih sila visoko. Da povem, nismo. Ne poberemo mi tako veliko kakšnih posebnih okoljskih davkov, to je rezultat trošarin. Trošarine na pogonska goriva sodijo v okoljske davke in ker je Slovenija v preteklih letih, ta trenutek je situacija malo drugačna, tudi ne zaradi regulacije goriv je imela relativno veliko tranzitnega prometa in je bila poraba pogonskih goriv višja kot v resnici bi jo Slovenci porabili. Zaradi tega smo tako visoko tam in zato je recimo Luksemburg tako visok pri dohodkih od davkov od dohodkov pravnih oseb – ne zato, ker bi imeli tako visoke davke, ampak ker je vrsta pravnih oseb, ustanovljenih v Luksemburgu zaradi ugodnosti, ki jih imajo, torej ravno obratno. V resnici verjamem, da so relativno omejene možnosti dodatnih davčnih virov. Tukaj jih bom naštel tiste, ki so. In res hočem poudariti, gre za stvari, ki jih bomo preučili. Nobena od teh stvari ni že To se bo jutri zgodilo. To bi bilo absolutno neresno. In če kakšen sistem, je pač davčni, kjer res verjamem, da mora biti, prej sem na začetku povedal, enostaven in transparenten in tudi, da ljudem v naprej poveš kaj boš delal ne pa, da sprejemaš zakone iz danes na jutri. Torej, kje so potencialne možnosti? Še enkrat poudarjam potencialne je davek na premoženje oziroma nepremičnine namenoma sem gor napisal obe stvari, ker se veliko vprašanj o čem govorite o davku na nepremičnine ali o davku o premoženje. To tudi, kar je v koalicijski pogodbi napisano je v osnovi mišljen davek na nepremičnine, davek predvsem dražje nepremičnine, davek na drugo, tretjo, četrto nepremičnino, ki ni namenjena bivanju, ampak je namenjena naložbam. Torej zakaj pa jaz vseeno govorim rad o premoženju in bom v glavnem uporabljal besedo premoženje, zaradi tega, ker verjamem, da je v kontekstu razpravo o davku na nepremičnine potrebno pogledati tudi vse ostale davke. Osebno ne zagovarjam kakšnih dvojnih obdavčanj saj vsi vemo vrednostni papirju imajo svoj način obdavčitve, drugo premoženje ne vem avtomobili imajo svoj način obdavčitve, ampak mislim, da je prav, da ko se enkrat dela nepremičnine, da se v tem kontekstu pregleda celo premoženje in ali so kakšne anomalije kjerkoli ne pomeni pa to, da mislim, da je treba sedaj govoriti o davku na raznorazno premoženje. Ja, nepremičnine pa so področje, kjer je veliko rezerv in na žalost veliko rezerv tudi v tem, kjer si upam trditi, da še vedno podatki morda jih ima jaz po 10 letih več kot 10 letih, 15, ko se pogovarjamo o tem, da je prvi korak evidence. Jaz res upam, da GURS ima končno evidence, ker brez tega je pravzaprav nemogoče kaj resnega narediti, ker je to predpogoj, ampak sicer so pa znotraj tega določen možnosti tako kot sem rekel predvsem to bi rekel tudi ta kriza, ki se je pojavila mislim, da je eden del rasti cen nepremičnin predvsem v zadnjem letu gre na račun špekulativnih nakupov ljudi, ki imajo sredstva in je pravzaprav se izkazalo, da je naložba v nepremičnine ta trenutek ena najbolj varnih naložb in to je tudi razlog zakaj cene nepremičnin rastejo. Torej verjamem, da če bi smisel davek uvedli na nepremičnine bi tudi s tem deloma lahko vplivali na cene nepremičnin.

Davek na dohodek pravnih oseb. Ne govorim o osnovni oziroma splošni stopnji govorim o olajšavah. Potrebno je pregledati olajšave, ki mislim, da so se precej razpasle. Pod določenimi pogoji lahko DDP znižaš celo na 7 %. To je tista stvar, ki jo je treba pogledati. Celo pojavljajo se določene anomalije, ko samo za spremembo teksta na računu si lahko znižaš davčno osnovo recimo napišeš na račun tisti, ki ti je izvedel storitev ti napiše na račun, da je šlo za IT storitve namenjene oblaku oziroma storitve v oblaku to je olajšava. Sedaj zanima me kateri inšpektor zna to pregledati in ugotoviti ali je to res ali ne. Recimo to je ena taka iz glave anomalija, ki jo naš sistem danes pozna.

Najprej so DDV predvsem znižane stopnje. Tudi tukaj mislim, da se je skozi leta pomen znižanih stopenj na določenih področjih izrodil. Ali je to bil rezultat uspešnih lobistov na posameznih področjih? Jaz drugega ne vem. Spet zdi se mi pa izjemno primeren čas za to. Namreč Evropska komisija je ravno pred kratkim pravzaprav dala novo uredbo ven, kjer govori o novih storitvah in proizvodih za katere lahko država dajo znižano stopnjo vezano predvsem na Covid krizo torej medicinske pripomočke, materiale, deloma tudi na energetsko krizo in mislim, da je to pravi čas, v katerem je treba pregledati vse znižanje stopnje DDV. Spet verjetno je najlažje spet govori o tem kaj bomo znižali, ampak absolutno se bom zavzemal za to, da se vzporedno pregleda cel sistem olajšav oziroma nižjih stopenj DDV. Nekaj rezerve je v trošarinski politiki, sicer relativno malo. Mislim, da imamo kvalitetno trošarinsko politiko. Nekaj malega rezerv v pametni regulaciji cen, torej, deloma se to v resnici že dela, ampak, nekaj je tukaj, nekaj je morda virov na trošarinah. Zdaj, če si bomo upal nekoč, pa recimo ne bomo spet 25. država v EU, kot običajno, ki bomo legaliziral rekreativno uporabo konoplje, ne, to je en od možnih virov, novih virov. Ne bom se spuščal, poznam stališče naše koalicije, ampak, govorim, da je morda kakšen vir, nov vir trošarine, ampak seveda za to je treba bit na drugih področjih precej drzen. Seveda se zavedam negativnih vplivov(?), ampak pluti proti toku, v to pa tudi ne verjamem.

Normirani s. p., mislim, da je ena od anomalij, v kaj so se danes izrodil. Izrazito raste, število normiranih s. p.-jev, sploh v zadnjem letu, številke so enormne in absolutno ta sistem omogoča, ne bom ne, ne morem(?) reči, / nerazumljivo/ izigravanje sistema, ker pač, ljudje delajo, kar jim sistem omogoča, ampak absolutno ne dosega več svojega namena in v veliki meri so tudi razlog za prekarno delo. Osebno moje mnenje je, da so olajšave, večina normiranih s. p. so storitvene dejavnosti in 80 odstotna splošna olajšava je previsoka. Zdaj, res mi je zanimiv, da se tega nihče še do zdaj ni lotil, tako, to mi je bilo nenavadno. Ne vem, mogoče zato, ker je bilo veliko profesorjev v Vladi, pa potem, so imel svoje s. p.-je. Hec, ne me čisto resno vzet.

Dediščine in darila, tukaj je nekaj možnosti, in na prvem in na drugem dednem redu. Ne veliko, ker tudi to področje, / nerazumljivo/ biti izrazito previden. Dolo…, govorim, saj, ne velja za vse, kajne. Neki ukrepi na posameznih davčnih virih, se mi zdi(?), to moraš pazit, da ne boš z nekim ukrepom dosegel kontra efekta, kajne. Denar je plašljiva ptica in seveda, hitro si lahko zamislimo, kako bi ljudje potem to v drugačno obliko, da to ne bi bila več potem dediščina, ampak nekaj drugega. Tako da, hočem reči, treba je bit zelo previden, je pa v osnovni, tukaj je, morda nekaj rezerve.

Davek na motorna vozila, tu bolj mislim, da je treba pregledat ta koncept, v kontekstu, ali to, kar je danes, na podlagi česa se zaračunava, ali je to, ali so to vsi kriteriji, ali bi mogoče še kakšnega drugega noter uvedli. Električna vozila. Tukaj, mislim, da so bile pretekle Vlade preveč radodarne. Sistem je, sistem pri električnih vozilih je tak, da imaš lahko danes, torej boniteta je nič na službeno vozilo, teoretično gre za nepodvajanje, ampak celo več možnih bonitet, torej, teoretično se lahko za eno uro zaposliš pri delodajalcu, za to dobiš električno vozilo, za katerega ne plačuješ bonitete, to električno vozilo je, ima že samo po sebi določeno subvencijo, tako da, spet, nekaj kar je bilo sicer seveda dobrega, na osnovi podpiram, smo šli v resnici po moje predaleč, prevelika razlika je, za razliko za, z običajnimi vozili.

Kriptovalute, absolutno pozdravljam, da se je nekdo lotil in sprejel davek na kriptovalute. Spet, nisem prepričan, da je treba čakat na EU, da se bo glede tega poenoten…. Tako da, ta davek, ki je bil pred kratkim sprejet, se mi zdi zanimiv in korak v pravo smer, potem so pa še izredni in začasni davki. Tukaj govorim pa predvsem na razne davke, potencialno vezane tudi na razmere, krizne, v katerih smo, mogoče(?) še kakšni začasni davki na, pa spet res to je bolj kot ne brainstorming in še enkrat poudarjam, vse te stvari, ki jih govorim, je zato, ker bi rad predvsem, da vidite smer, v katero razmišljam, ne zato da bomo to uvedli, ampak govorim o recimo davkih kot eden od odgovorov na sedanjo energetsko draginjo. V Financah sem prebral en članek, kar je mandatar to omenil in je bil en članek, kako že kopiramo Madžarsko in nekaj podobnega, pozabili so pa napisati, da ta davek Italija ima že od marca meseca, torej gre za davek na izredne dobičke energetskih podjetij. Tako kot sem prej povedal, v krizi eni tudi zelo profitirajo. Spet nebi tukaj nič napovedoval, absolutno gre za resne analize tega. Tudi v Nemčiji, mimogrede, je o tem precej burna debata o tem istem vprašanju. To so pač vse neke stvari, o katerih se bomo razmišljali in se jih lotili, ta konkretno seveda relativno hitro.

Bom probal iti malo hitreje, ker vidim, da se res dolgo tole traja. Tukaj me še predsednica malo grdo gleda. Zdaj tole je pa področje, ki sem v resnici želel, da je osnova moje današnje predstavitve. Trdno verjamem, da mora biti Ministrstvo za finance, tako kot sem prej omenil, vrhovni kontroling nad vsemi ostalimi ministrstvi in to vlogo mislim izvajati zelo resno. Skratka cela vrsta primerov je, ko so se v preteklosti določeni izdatki za posamezne projekte že pri projektih ocenili neustrezno, ali namenoma ali ne ne bom špekuliral. Recimo en primer tak je Zakon o osebni asistenci. Ocenjeni finančni učinek tega zakona je bil nekaj milijonov evrov. Kolegica, če bom izvoljen za ministra moja bodoča državna sekretarka, mi je rekla, da ko je dosegel 80 milijonov letno, je nehala spremljati učinek. Mislim, to se mi zdi res fascinantno. Takih stvari je vrsta. In mi je zelo žal, ampak si upam reči, da v privat sektorju se kaj takega res ne more dogajati. Tako, da to je samo en od primerov, o katerih govorim. In zato, da se kaj takega ne bo dogajalo, je, ne vem, mogoče se nočemo soočiti z resnimi. Recimo drugo je strategija za izstop iz premoga in prestrukturiranje premogovnih regij. Ocene so, da bo za to potrebna milijarda, na voljo je 235 milijonov, ampak se bomo že ukvarjali enkrat, ko bomo do tam prišli – ta način razmišljanja mi ni blizu. Skratka vpeljala prenovljenega kontrolniškega modela spremljanja projektov. V osnovi verjamem v jasno začrtane, transparentne in predvsem kvantificirane cilje, ki se jih da meriti. Seveda ne bo to Ministrstvo za finance delalo, ampak bodo delali ostali organi, ampak / nerazumljivo/ je ministrstvo tisto, ki mora to kontrolirati začenši pri pripravi proračunov. Tako kot sem rekel, vsak ukrep ima določen učinek ali na prihodke ali na odhodke ali na investicije. Na ravni MF bomo oblikovali skupino, ki bo določila pravila, in potem bom ostalim ministrstvom pomagali. Glede tega bomo spremljali najboljše prakse, ki obstajajo v EU in v svetu. Recimo zelo zanimiv se mi zdi koncept uvedbe neto ekonomske vrednosti. To je v bistvu pravzaprav koncept, ki je podoben ekonomski dodani vrednosti oziroma EYA, ki se uporablja v privatnem sektorju. Gre za sistem, ki ga je pri budžetiranju prvo uporabil Singapur. In sicer na kratko gre za to, da temelji na principu, da je strošek kapitala, odštet od neto operativne bilance posamezne organizacije. In rezultat v kontekstu javnega sektorja je sicer negativen, ampak ni poanta v rezultatu, ampak je v spremljanju trenda. Torej poanta je v tem, da spremljaš trend, kjer se mora ta kazalec torej neto ekonomske vrednosti izboljševati iz leta v leto, kar pomeni, da mora neka organizacija ali povečevati prihodke ali zniževati stroške ali pa zniževati stroške na kapital, ampak ne bom šel bolj podrobno v to. To je neki koncept, ki se mi zdi seveda ne takoj, ker nismo zreli za kaj takega, ampak v nekaj letih bi kaj takega bila želja, da v to smer gremo.

Skratka, da zaključim s tem delom. Jasni / nerazumljivo/, ki se nanašajo ali na prihodke ali na stroške. Na koncu koncev verjamem, da se da vse meriti res, če ne na koncu z zadovoljstvom državljanov in je to ena stvar, kjer je še ogromno rezerv na raznih pod področjih. Seveda ni to podjetniško, kjer se vse gleda v stroških in prihodkih, ampak tako kot sem rekel javni sistem je drugačen, je celovit, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da se ne da meriti in ključen cilj je ta zadnji torej povečati vrednost za uporabnike pri vsakem evru, ki ga bomo potrošili pri zagotavljanju javnih storitev in to velja tako za nove storitve, ki jih še ni za nove zakone, ki se jih bo napisalo kot za obstoječe.

Kaj mislim, da so prioritetne naloge Ministrstva za finance? Tukaj so malenkost mogoče zmedeno napisane, zaradi tega, ker sem nametal gor in neke prioritetne naloge kot si jih jaz predstavljam kot strateške prioritetne naloge Ministrstva za finance. Začel bom s prvo, kjer sem končal torej pri prejšnjem slaidu torej MF bo postalo aktivno ministrstvo v kontekstu, ki sem ga prej razložil. Sicer konkretno je pred nami priprava fiskalnega okvira za 23 do 25 ali priprava proračunov za 23 in 24 tega se je treba lotiti takoj čez poletje.

Drugo vprašanje, ki tudi bo bistveno prej je na mizo sem pravzaprav jaz že danes je prenova fiskalnega pravila. O tem se tudi na nivoju Evropske komisije zelo veliko govori. Osebno verjamem v oziroma zagovarjam to, da fiskalno pravilo ostane. Mislim, da je eden pomembnih premikov javnih financ in ena od pomembnih dosežkov, ki je bil v preteklosti uveljavljeno je pa res, da je skozi leta se pokazalo, da je neoperativno. Predvsem so si države preveč različne med seboj, da bi bilo lahko enotno fiskalno pravilo za vse države EU. Je pa na drugi strani potrebno v neki prenovljeni obliki verjetno nismo toliko fleksibilni niti nismo sposobni, ampak v osnovi tudi obstoječih razmerah, če bi se znali hitro prilagajati bi ga tudi danes lahko imeli za naslednje leto, ampak tako kot sem rekel pravilo je sila kompleksno. Verjamem, da zahteva bistveno več o tem razprav in analiz, ampak v osnovi sicer fiskalno pravilo zagovarjam.

Prej sem govoril o davkih, o davčnem sistemu. V osnovi bo cilj v enostavnost, v transparentnost sproti pa ja upam, da bomo pobrali na tem področju več davkov pa ne nujno iz naslova novih davkov, kar predvsem bolj učinkovitega pobiranja davkov. Kot sem rekel prestrukturiranje javnih izdatkov v smer prioritet, ki so rast BDP rast produktivnosti. Saj se ponavljam. Vezana na programe in rezultate. Ciljno usmerjen proračun in še enkrat omenjam generalno znižati strukturni primanjkljaj izjemno nevaren je za leta suhih krav. Slej kot prej bodo prišla. Jaz tudi upam, da ne bodo še naslednje leto ali pa čez dve leti, ampak dejstvo je, da je ta strukturni primanjkljaj, ki ga imamo res se ga bojim vam kar povem. To bo generalno eden glavnih poudarkov dela na ministrstvu. Se pa vsi zavedamo, da je to težko, da bo to nepriljubljeno in da nekoga bo bolelo ali pa več nas. Drugače pač ne gre. Ne more bit vsa, vse usmerjeno samo v to, saj bo gospodarstvo naredilo, pa bomo skozi rast gospodarstva dobil neke dodatne prilive. Verjamem v to, da zapraviš lahko toliko, kot ustvariš. To kar vsi znamo doma delat, kajne, da greš v trgovino, pa zapraviš samo toliko, kot imaš v denarnici. Prideš v podjetje, načeloma se to razume, razen v kakšni državni firmi se to malo drugače razume, v marsikakšni tudi ne, ne me narobe razumet, ampak na nivoju države je pa vse malo zamegljeno. No, jaz nisem en teh, ki v to verjame. Ni težave se zadolžit. Tudi upam si trdit, da je to eno področje, kjer lahko tudi precej pomagam, pri pogajanjih z najtežjimi pogajalci, ki niso tukaj v Sloveniji, ampak to se lahko zgodi samo v primeru, da bomo delal stvari, ki so prave in v katere verjamemo in kjer številke štimajo, sicer to ne bo šlo.

To je to, drugače pa, seveda, en cilj, ki ga bomo ves čas imel, vezan je pa predvsem tudi na veliko komunikacije, je zaupanje in sodelovanje javnosti pri Upravljanju z javnimi sredstvi. Tukaj si predstavljam da sem, kot ministrstvo en od tistih, ki se bo trudil k nekim splošnim konsenzom in seveda si tudi ne delam utvar, da bo verjetno veliko puščic na delo ministrstva v resnici letelo tudi iz koalicije.

To je to. Zdaj, jaz sem, to je zadnji »slajd«, ki ga imam, zdaj, lahko še tole razložim, ampak, predvidevam, da bo veliko debate o tem, tako da, zdaj, predsednica, povejte, ali se še tega dotaknem ali bomo to skozi razpravo obdelal, no, tako da…