Najlepša hvala, gospod Vučko.

V skladu s 109. členom Zakona o volitvah v Državni zbor ima zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov, vsak kandidat in predstavnik liste kandidatov pravico do pritožbe na Državni zbor, ki se lahko vloži najkasneje do seje Mandatno-volilne komisije, na kateri ta obravnava poročilo o izidu volitev v Državni zbor. Državni zbor odloča o pritožbi ob potrditvi poslanskih mandatov. Iz vidika navedene določbe bomo presodili tri vloge naslovljene na Mandatno-volilno komisijo. In sicer Attile Kovácsa, državljana in dr. Mihaela Kasaša, kandidata na volitvah v Državni zbor z dne, 9. maja 2022, ter vlogo Mirka Macherja z dne, 9. maja 2022. Drugi odstavek 109. člena Zakona o volitvah v Državni zbor določa, da se pritožba vloži pisno, ter da mora vsebovati naslednje sestavine. Ime in priimek, ter naslov pritožnika, navedbo, da je upravičen za vložitev pritožbe, odločitev volilne komisije, ki jo izpodbija, ime in priimek poslanca, na katerega se odločitev volilne komisije nanaša, ter razloge in morebitne dokaze. Vložene vloge so z vidika 109. člena zakona pravočasne. Glede vlog Attile Kovácsa in dr. Mihaela Kasaša, ki sta vsebinsko identični, je lahko mogoče ugotoviti naslednje. Prvič, da ne vsebujeta bistvenih sestavin, ki so za pritožbo predpisane v drugem odstavku 109. člena Zakona o volitvah v Državni zbor. Drugič, da Attila Kovács ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe, ker v vlogi ne navaja, da je na volitvah nastopal, kot kandidat ali predstavnik liste kandidatov. Tretjič, da vlagatelja vlogi ne izpodbijata akta volile komisije, ki lahko vpliva na potrditev poslanskih mandatov zoper katerega je v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o volitvah v Državni zbor mogoča pritožba na Državni zbor. Vlagatelja pa tudi sicer svojih vlog ne vlagata kot pritožbi, po 109. členu Zakona o volitvah v Državni zbor, temveč naslavljata na Mandatno-volilno komisijo predlog, da pred potrditvijo mandata poslancu Ferencu Horvatu preveri sodbo drugostopenjskega sodišča v zvezi z nezdružljivostjo njegovih funkcij in se opredeli do tega ali lahko Ferenc Horvath zasede poslanski sedež v Državnem zboru, ne da bi se odpovedal predsedniški funkciji v pomurski madžarski samoupravni narodni skupnosti. Iz vlog tako izhaja predlog naj Mandatno-volilna komisija preveri navedeno sodbo v zadevi o prekršku zaradi opravljanja nezdružljive funkcije, članstva ali dejavnosti po tretji alineji drugega odstavka 77. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije in ugotovljeno nezdružljivost poslanske funkcije s položajem predsednika pomurske madžarske samoupravne narodne skupnosti upošteva kot razlog za ne potrditev poslanskega mandata. Zavrnitev potrditve mandata izvoljenemu poslancu Državnega zbora dejansko pomeni zavrnitev uradno ugotovljenega volilnega izida. Taka odločitev Državnega zbora je lahko le rezultat obravnave vložene pritožbe na Državni zbor, ki vodi do ugotovitve, da je pri izvedbi volitev prišlo do takšnih nepravilnosti, da ni mogoče priznati ugotovljenega volilnega izida. Mandat poslanca lahko postane sporen samo na podlagi vložene pritožbe upravičenih pritožnikov in predloženih dokazov o bistvenih nepravilnostih v volilnem postopku ali pa pri ugotavljanju volilnega izida. V zvezi z navedenim naj pojasnim, da nezdružljivost funkcije, članstva in dejavnosti, ki ga kot razlog za ne potrditev mandata navajata vlagatelja, ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi lahko vplivala na potrditev mandata. Državni zbor mora v postopku pritožbe preizkusiti utemeljenost zatrjevanih nepravilnosti pri izvedbi volitev, zaradi katerih ne bi bilo mogoče priznati ugotovljenega volilnega izida. Trditev in dokazov o nepravilnostih v volilnem postopku ali pri ugotavljanju volilnega izida pa ti dve vlogi teh dveh vlagateljev ne vsebujeta. Prav tako nezdružljivost funkcij, članstva ali dejavnosti v našem pravnem redu ni določena kot omejitev pravice kandidiranja na volitvah v Državni zbor. Poslanski mandat izhaja iz pasivne volilne pravice, ki je sestavljena iz pravice kandidirati, pravice pridobiti mandat in pravice izvrševati mandat. Ker pasivna volilna pravica iz navedenega razloga ni omejena, ima posameznik, ki je imel pravico kandidirati na volitvah, pravico tudi do pridobitve mandata in njegovega izvrševanja. Odločanje Mandatno-volilne komisije o nepotrditvi mandata v tem primeru ne bi bila utemeljena na zakonu in bi pomenila poseg v pasivno volilno pravico izvoljenega poslanca. Zato vlog Attile Kovácsa in dr. Mihaela Kasaša v postopku potrditve mandatov ni mogoče upoštevati. Glede vloge Mirka Macherja je mogoče ugotoviti, da prav tako, prvič, ne vsebuje bistvenih sestavin, ki so za pritožbo predpisane v drugem odstavku 109. člena Zakona o volitvah v Državni zbor. Vloga namreč vsebuje ime in priimek pritožnika, ne vsebuje pa naslova pritožnika in navedbe, ali jo vlaga kot predstavnik liste kandidatov ali kot kandidat za poslanca. Zlasti pa iz pritožbe ne izhaja spornost konkretnega mandata, prav tako pa tega tudi ni mogoče ugotoviti, saj Zavezništvo osvobodimo Slovenijo, v imenu katerega je pritožba vložena, ni dosegla volilnega praga za vstop v parlament. Mandatno-volilna komisija ugotavlja, da ima lahko v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča MP-1/96 aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe le tisti kandidat, ki izpodbija poslanski mandat zato, ker naj bi zatrjevane nepravilnosti vplivale na ugotovljeni volilni izid v njegovo škodo oziroma ker bi ob drugačni razdelitvi mandatov ali drugačni podelitvi pridobljenih mandatov posameznim kandidatom moral sam pridobiti poslanski mandat. Pritožnik, ki je kandidiral na kandidatni listi, ki ni dosegla volilnega praga za vstop v parlament, zato nima stvarne legitimacije za izpodbijanje potrjenih poslanskih mandatov. Glede na vsebino vlog in zahtevkov v vlogah tako ugotavljam, da vlog 3 vlagateljev niti ni mogoče šteti kot pritožbe po 109. členu Zakona o volitvah v Državni zbor.

Odpiram razpravo. Želi kdo besedo? (Da.)

Izvolite, Danijel Krivec.