Hvala lepa.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovana predsednica, eno lepo dobro jutro vsem skupaj!

Najprej, ko sem danes prihajal v ta Državni zbor, sem se spomnil na to, kako sem prihajal v ta Državni zbor pred osemnajstimi leti. Takrat sem prihajal v ta Državni zbor s polno treme, z velikimi pričakovanji, z neko spoštljivostjo. No zdaj, po osemnajstih letih, bom rekel, je seveda spoštljivost ostala, trema je izginila, danes pa je trema se zopet pojavila, neko spoštovanje do same predstavitve in do funkcije, katero bom opravljal, predvsem pa, moram reči, da gre resnično do spoštovanja vas poslank in poslancev, ki jih mogoče, vsaj jaz vem, kot poslanec z dolgo dobo, včasih ljudje premalo cenijo, kakšne odločitve sprejemate.

Mnogi med vami me seveda dobro poznate v poslanskih klopeh. Skupaj smo se velikokrat pogajali, skupaj smo se dogovarjali. Včasih, velikokrat tudi ne strinjali, pa vendarle smo po moje, po večini, relativno dobro sodelovali. Danes sem seveda v drugačni vlogi, v vlogi kandidata, velikokrat pa sem sedel na tej strani, ko sem bil, bom rekel, na nek način izpraševalec na hearingih, eno obdobje pa sem tudi vodil Odbor za gospodarstvo.

Živimo v času globalnih sprememb in relativno nepredvidljivih okoliščin, tako družbenih kot gospodarskih. Slovenija pa je, to vsi dobro vemo, od tega globalnega okolja zelo zelo odvisna, če to priznamo ali ne. Edini recept, spoštovani, za uspešno soočenje z vsem kar se dogaja okoli nas je, da se vendarle v tej naši državi zavemo, naj bo tudi to metafora, da živimo in da hočemo biti na enem čolnu in da če želimo vse prepreke, ki so pred nami, na nek način preiti moramo veslati v eno smer. Ker če bomo veslali v eno smer, potem lahko to našo družbo naredimo bolj odporno, lahko jo naredimo bolj odprto, močno, predvsem pa jo lahko naredimo tudi bolj solidarno.

Sam izhajam, vi veste, iz podjetniške družine. In sedaj bi rad to povedal jasno in da enkrat razčistimo z vsemi teorijami kako moja družinsko podjetje vpliva na mene kot poslanca ali obratno. Jasno mi je, da se kot minister zaradi konfliktov interesov moram umakniti iz lastništva podjetja, ki sem ga seveda z očetom naredil pred 30 leti, potem zaradi smrti mame in očeta podedoval. Nikdar nisem nič skrival, vse sem prijavljal protikorupcijski komisiji, v podjetju so bili novinarji, imamo na nek način zelo jasno in čisto podjetniško zgodbo. Vendar zaradi konfliktov interesov se moram umakniti in to bom storil do konca poletja, ker za to tudi jaz potrebujem čas. Umaknil se bom pa predvsem zaradi mojih zaposlenih, naših zaposlenih, ki že 18 let, odkar me ni več v podjetju, oni delajo zgodbo na tak način, da imajo njihove družine zaposlitve, da delajo in da lahko na nek način dostojno živijo. Hvala lepa v tem primeru za razumevanje.

Jaz znam poslušati, se pogovarjati in vem kakšne težave pestijo podjetnike in gospodarstvenike. Pa ne zato, ker sem danes kandidat za to funkcijo, ampak zato, ker je v meni ta podjetniški duh, ki mi ga noben ne more vzeti. Bi pa rad razčistil eno dilemo za večne čase. Vem, da večina podjetnikov ni izkoriščevalcev. Vem, da je večina podjetnikov poštenih, delovnih in da nočejo samo nizkih davkov, kot nekateri radi povedo, noče samo poceni delovne sile in samo dobičkov zase. Oni želijo imeti podjetniško okolje, ki bo predvidljivo, želijo imeti mir, da bodo lahko svoje ideje, inovacije spravili v svoje produkte. In velika velika večina je poštenih delovnih ljudi. Na drugi strani, to bi rad jasno povedal glede sindikatov, ki jih seveda želijo nekateri predstaviti samo, da so borci za neke pravice zato da se dobički jemljejo. Ni res. Sindikati do del sistema na katere moramo bi zelo zelo pozorni. In kot že rečeno sem rekel, da smo vsi v istem čolnu. Lahko se seveda odločimo, da veslamo vsak po svoje, potem veste, da se čoln vrti na mestu in ne bomo prišli nikamor. Če bomo pa zaveslali z enim zamahom v eno smer vsi skupaj pa lahko delamo in dosežemo velike premike. In to bo moje prvo poslanstvo. Prvo moje poslanstvo bo močan socialni dialog. Pogovor in dogovor med vsemi, na videz tudi z ljudmi ali pa inštitucijami, ki imajo zelo nasprotujoča si mnenja. In ko se bomo zmenili za zelenimi mizami ali kakršnimikoli mizami želite potem bomo lahko trdo delali za skupno dobro.

Danes se predstavljam kot kandidat za ministra seveda po obstoječem zakonu. Razumem proceduralno zadevo glede SDS, vendar mi dovolite, da bi se vseeno navezal na mojo vizijo in bi vam predstavil gospodarstvo, turizem in šport, ker mislim, da so to trije stebri, ki so zelo zelo močno med seboj povezani in lahko dajejo dobre vrhunske rezultate. Pri tem bi, če mi dovolite, navedem prvi zgred. Lahko bi začel pri Tini Maze ali pa pri katerem drugem vrhunskem športniku, ki je bila v nas nekaj časa nazaj velika velika zvezda, pa se vrnem na aktualno na gospoda Luka Dončića, ki je globalna zvezda, eden najboljših ambasadorjev Slovenije ta moment. Še veliko jih je. Ampak, ustavimo se pri Luki Dončiću. Že sedaj se preko Luke vzpostavljajo turistične, poslovne in naložbene priložnosti v Združenih državah Amerike preko projekta »Texas feels Slovenia«.

Dejstvo je namreč, da je vrhunski šport v svetu ali pa sploh na sploh ratal veliki biznis. Zaradi naših izjemnih športnikov na vrata Slovenijo vsakodnevno trkajo nove priložnosti. Samo, gospe in gospodje, ta trkanja moramo slišati. Te vrata moramo odpreti in dati Sloveniji priložnost. Slovenijo moramo pozicionirati tam, kjer ji je mesto. Mesto pa ji je, da je Slovenija zaradi svoje globalne vpetosti, zaradi svoje narave, zaradi svojih ljudi, če želite, je ena najbolj perspektivnih turističnih držav na svetu.

Če se vrnem samo na Texas in Luka Dončića, Texsas je ena od držav v Združenih državah Amerike. Če bi bila samostojna država je to deseto največje gospodarstvo na svetu. Približno red velikosti pravijo, da je to red velikosti Nemčije, sicer ima pa samo 28 milijonov prebivalstva.

Tako, da boste videli delo na tem resorju, katerega upam, če mi podate priložnost, ga bom zasedel. Lažje se lahko zahvalim in želim od Gospodarske zbornice, od Obrtno-podjetniške zbornice, Kluba slovenskih podjetnikov, številnih regionalnih in panožnih zbornic, imamo močni Olimpijski komite Slovenije, neverjetne razvejane množične športnih organizacij, Turistično zvezo in še bi lahko našteval, in moram zdaj jasno povedati: prva in jasna zaveza pri mojem delu bo, da želim biti zagovornik, zaveznik od teh vseh združenj. Želim, da skupaj ustvarjamo zgodbo, da se od njih učim od posameznikov in sprejemamo odločitve. Imam tudi jaz svoje ideje. Nič ne bom uveljavljal na silo, toliko me že poznate, ampak skozi pogovore in dogovore. Jaz sem človek, ki verjame v dogovor. Jaz sem človek, ki verjame v stisk roke. Brez fair play, gospe in gospodje, ni zmag, ne v gospodarstvu, ne v turizmu in ne v športu. Več ljudi, več ve. Zelo preprosto.

Če se naslonim zdaj na prvo gospodarstvo. Če želiš sprejemati dobre odločitve, je seveda potrebno zadeve najprej analizirati, pogledati kje si, potrebno je pogledati kakšno statistiko in na podlagi vseh teh predvidevanj sprejemati odločitve. V prvem četrtletju je Slovenija dosegla 9,8 % gospodarsko rast, vrhunsko. Res, glede na lansko leto. Ampak to so številke, ki impresionirajo. Evropska komisija seveda pričakuje, da bo do konca leta gospodarska rast 3,7 %, za naslednje leto pa napovedujejo 3 % rast. Še kar dobre številke. Upam, da bojo te številke obstale.

Skrbi pa neka druga statistika, ki je tudi treba videti, je pa ta inflacija. 6,1 % napovedujejo inflacijo v tem letu. To ne pomeni, in tukaj bi rad se vrnil na blaginjo ljudi, to ne pomeni, da je ta inflacija samo 6 %, da so šle nekatere prehrambene in tako naprej zadeve samo za 6 %, ne ne. Tisti, ki hodimo kdaj po trgovinah, spomniti se, mleko je pred 3 meseci »koštalo« 0,9 evra, danes »košta« to mleko isto 1,30 centa. To je več kot 30 %. In tu so težave, ki jih nima samo Slovenija, jih ima cela Evropa.

Druga analiza, ki smo jo, ko smo se pripravljali na ta hiring s kolegi, analizirali, je analiza Svetovne banke glede poslovanja naše države. Generalno smo na 40 mestu med državami sveta. Če vemo, koliko je teh držav, bi rekli, da je to relativno dobra številka. Prvi na svetu, prvi na svetu smo pri možnosti čezmejnega poslovanja. In to kaže, da smo seveda v tej Sloveniji zaradi globalne pozicije, zaradi naše industrije, zaradi našega znanja zelo, zelo dobro izvozno naravnana družba. Smo 9. pri reševanju insolventnosti, zelo v redu. Relativno dobri smo pri pogojih za zagon podjetja. Smo na tem 38. mestu. Na davčni obremenitvi smo še kar v prvi, prvi polovici, na 41. mestu. Pa pri zaščiti manjšinskih vlagateljev smo na 30. mestu. No, so pa tudi številke, kjer smo bistveno slabši. Zelo slabo smo se uvrstili pri dostopu do virov financiranja in kreditiranja, na 112. mestu. Glede izvršljivosti pogodb, se opravičujem, smo na 110. mestu. In najslabše smo pri teh upravnih zadevah, če želite, na 120. mestu pri izdaji gradbenih dovoljenj. Analiza Svetovne banke nam sicer na grobo in zelo jasno kaže, kje v gospodarstvu tičijo aktualni problemi in kje so možnosti za izboljšave. Mojo prioriteto dela pa bom glede na slabe kazalnike usmeril predvsem v, prvič, boljši dostop še posebej do malih in srednjih podjetjih do virov financiranja. Če odmislim banke, imamo evropske modele oziroma kjer lahko financiramo. Eno je seveda zato, da bojo podjetja šla v inovativne produkte, da bojo šla v, na nek način v digitalizacijo in na zeleni prehod. Eno imamo seveda evropska sredstva za kohezije. Kar se tega tiče, moramo biti zelo, zelo hitri in ne preveč birokratski. Druga zadeva, ki se mi zdi zelo dobra, je nacionalno okrevanje in za odpornost. Mi smo dobili tukaj 2,7 milijarde evra nepovratnih sredstev in še nekih 2 milijardi povratnih sredstev. Potem je en dober model Horizon 2021. To je denar, na katerega se naša podjetja lahko sama prijavljajo v Bruselj direktno, seveda preko nekaterih posrednikov. Tudi to moramo jasno predstaviti. In to so ti mehanizmi, katerega lahko naša podjetja črpajo svoja sredstva. Absolutno si bom prizadeval za bolj učinkovito poslovno okolje. Pravne norme morajo biti za vse enake. Okvir pravni mora biti za vse enak in predvidljiv. Mislim, da bo potrebno glede na stanje, ko je Svetovna banka ugotovila, da bo potrebno, ampak to ni moj, na našem resorju, da bo potrebno ustanoviti po moje specializirana gospodarska sodišča in predvsem se je treba fokusirat na večjo vlogo gospodarske arbitraže. In tretja zadeva, gre za ukrep za odpravo in poenostavitev administrativnih ovir. To vsak minister reče, ko sedi na tem mestu, da je treba administrativne ovire narediti. Upam, da nam bo uspelo nekatere administrativne ovire ukinit. Kar se tiče pa gradbenih dovoljenj, vam moram pa eno stvar povedat. To je moja ideja in tudi na eni okrogli mizi sem bil pred volitvami. Jaz mislim, da je treba gradbeno dovoljenje iz upravnih enot prestavit na lokalno raven. Župani, lokalne skupnosti so absolutno bistveno bolj zainteresirane za investicije v svojem kraju. Zdaj vem, da mi bo kdo očital, podpiral boš nekatere župane pa ne vem kaj vse govorijo. Večina županov v Sloveniji je poštenih, se bori za svoj kraj. In verjamem, če jim to damo, to moč, ne to moč, to, da bojo lahko umeščali hitreje v prostor, se bo tudi veliko hitreje nekaj zgradilo.

Kaj so pričakovanja gospodarstva? Mi v ekipi smo pripravili eno tabelico, pripravili smo pregled vseh pričakovanj največjih gospodarskih združenj. Jaz sem tudi z večino med njimi tudi v tem delu, odkar se pripravljam za ta hiring, in nasploh sedel. Za veliko večino teh predlogov lahko rečem, da se z njimi strinjam. Pogovarjati pa si želim o tem seveda, kako jih bomo realizirali. Ni dovolj, če rečem samo, da se strinjam. So pa, moramo biti odkriti in minister mora gledati tudi na obe dve plati, takšne, ki imajo seveda nekatere ideje v tem ali pa želje tudi stranske učinke. Tudi tukaj vseh teh zadev ne zavračam, moramo pa se vsi skupaj dogovorit, kako bomo te posledice, če bo prišlo do teh posledic, na drugi strani kompenzirali.

Ne izključujem argumentirane razprave, gospe in gospodje, o nižjih in višjih davkih, imamo pa cel kup nerešenih problemov. Vse te probleme moramo dat na mizo, se pogovoriti o neki smiselni, uravnoteženi celoti in, gospodarstvo, veste, kaj pričakuje? Predvidljivo davčno okolje, pa ne za en mandat, za 10, 15 let, da bo lahko vedelo, kako, na kakšen način investirat in ko bo investiralo, kaj bo od tega moglo plačat državi, sploh pa v teh časih, ko imamo že tako ali tako zunanjih šokov, zaradi epidemije, vojne in tako naprej, absolutno preveč, ne rabimo, da še mi »poznotramo« znotraj te države, gospodarstvu šok.

Seveda, vsi izpostavljajo podobne probleme, ki jih je mogoče razvrstiti v nekaj sklopov; davčno okolje in cena dela. Ni to zgodba, ki jo bomo na Ministrstvu za gospodarstvo reševal, vendar bomo seveda vpeti v vse odločitve. Predlagatelji v glavnem izpostavljajo potrebo po nižji obremenitvi dela in na nek način po stabilnosti, tisto, kar sem že malo prej rekel. Tem zahtevam je seveda moč priti nasproti, kar se mene tiče, če jih smiselno uravnotežimo, se pravi, izpade iz obdavčitve dela in jo nadomestimo z nekoliko večjo obremenitvijo premoženja. Pa da ne bomo zdaj spet polemiziral, kaj je premoženje. Nobeden mi ne bo rekel, da je premoženje ali pa davek na nepremičnine, to je moja ideja, to ni zdaj stvar te Vlade, tisti, ki ima 10 stanovanj v Ljubljani, ki ima stanovanje v Kranjski gori ali pa v Portorožu, da ne bo plačal malo več davka, kakor tisti, ki ima samo eno stanovanje in od tega, v tem stanovanju živi. In jaz mislim, da se je treba tukaj dogovorit in lahko najdemo, bom rekel, en dober kompromis.

Trg dela; zahteve gospodarskih združenj so v večini smiselne, velika previdnost pa je potrebna pri željah gospodarstva po lažjem odpuščanju. Saj ta moment to ni problem, kajne, zato, ker je delavcev premalo, ampak, tukaj se moramo, absolutno, če se bomo karkoli pogovarjal, pogovarjat s sindikati, s socialnim dialogom. Ampak, zaenkrat mislim, da ta problem ne bo.

Samo še en razmislek, mi imamo dva krovna zakona za delodajalce, pa delojemalce, kajne? En je Zakon o gospodarskih družbah, drugi je pa Zakon o delovnih razmerjih. To ni »ekskluziva« ene ali druge strani. Če obedve strani ne bosta ne v enem in v drugem zakonu poenotena, potem noben zakon ne bo dal pravih rezultatov in na sploh država oziroma firme ne bojo funkcionirale. Jaz mislim, da je potrebno naredit bistveno več na izobraževalnem sistemu in gospodarstvu. Gospod Breznik je to večkrat ponavljal. Očitno potrebujemo absolutno več povezave med gospodarstvom in izobraževalnim sistemom. Jaz mislim, da je potreba po tej učinkovitosti nujna. Gre za to, da mladino že, na nek način, ko so na faksih ali pa dijaki, jih je treba začet umeščat v gospodarstvo, da bojo sploh dobil občutek. Tako da, jaz mislim, da tu lahko naredimo bistvene korake. Seveda, drug resor, zagotovljen, je pri tem pomemben, ampak gospodarstvo, Ministrstvo za gospodarstvo bi pri tem absolutno sodelovalo.

Poslovno okolje, administrativne ovire, digitalizacija; večina predlogov združenih, smiselnih. Usedli se bomo za mizo in jih reševal. Druga so razvojna sredstva z »internetizacijo«(?). Veste, kaj gospodarstvo želi? Ni problem toliko o višini sredstev, seveda je, problem je v kontinuiteti sredstev, da so ta sredstva zagotovljena vrsto let, ker vi veste, da produkt, ki ga želi neko podjetje na nek način spravit na trg, ga ne moreš naredit v enem letu, ampak ga mogoče spravljaš v življenje več let, ampak moraš vedet, da bo za to dobil pomoč, bom rekel, od države ali pa od raznih finančnih mehanizmov.

Ko se pogovarjamo o dvigu dodane vrednosti, dobra novica. Neto dodana vrednost našega gospodarstva se je lani povečala za 16 %. Neto dodana vrednost na zaposlenega je 53 tisoč evrov, kar je 12 % več kot je bilo lansko leto, ko je bilo okoli 47 tisoč evrov pa še malo. Jaz mislim, da so to zelo lepe številke. Če se spomnite dve leti nazaj, tri leta nazaj je Gospodarska zbornica Slovenije si dala nek cilj 60 tisoč evrov. In mi smo zelo blizu. Je pa res glede na globalne probleme, vojne in tako naprej lahko ta številka tudi začne padati. Predsednik Vlade je seveda tudi rekel, da je treba dvigniti dodano vrednost na 100 tisoč evrov. Absolutno se strinjam. Cilji morajo biti zmeraj visoki. Jaz verjamem, da bomo na nekaterem segmentu gospodarstva ta cilj dosegli, nekje smo ga že tudi presegli, ampak mi se moremo zavedati, da smo industrijska država in da je včasih mogoče kakšen cilj nerealno doseči, ampak država bo vse naredila, da bodo ti cilji na nek način višji.

Ne bom se spuščal kateri so za nami, kot človek gledam zmeraj tisti, ki so od mene bolj pametni, tiste imam rajši in predvsem kdo je bolj uspešen. Avstrijska država je, bom rekel, več kot polovico bolj uspešna pri produktivnosti kot mi, zato se moramo na nek način tudi mi približati, da bomo lahko naše proizvode prodajali po takšni ceni kot Avstrijci in verjamem, da če gledamo kako smo jih pri nekaterih segmentih družbe Avstrijo dohiteli, lahko jih tudi tu dohitimo in bo Slovenija razvita najmanj toliko kot Avstrija. Jaz mislim, da je treba spodbujati vlaganja v vseh fazah razvoj in rasti podjetij. Govorim za tehnologijo, inovacije. Veste, da po novi sestavi vlade bo šla tehnologija h gospodu Papiču na visoko šolstvo in znanost. Eni so mi rekli, joj Matjaž, sedaj so ti pa denar vzeli iz Ministrstvo za gospodarstvo. Sem rekel, veste kaj vam jaz povem, saj v življenju ne moreš vse z denarjem narediti. Nekatere stvari moraš narediti, jih oddelati in če jih bo oddelal drug in denar razdelil potem in bo skupna zmaga. In kar se mene tiče, če bo ta vlada uspešna mi je čisto vseeno kdo si bo pripel glavno nagrado. Zmagati moramo kot ekipa.

Kar se tiče tega vlaganja v vse faze razvoja in rasti podjetij, ena od idej je raziskovalni vavčer. Če zelo plastično povem, to je raziskovalni vavčer, ki bi ga dobila podjetja. Sedaj ne gorim še o številki kakšen bi bil ta vavčer. Ampak s tem vavčerjem lahko podjetje gre do naših inštitucij kot je Kemijski inštitut ali pa Jožef Stefan, tam skupaj razvijejo produkt za to isto podjetje in potem lahko to podjetje ta produkt proda zaradi vseh inovacij po bistveno boljši ceni. In to se mi zdi zelo pomembno.

Mi imamo v Sloveniji start upe, posameznike, ki so na svojem področju fenomenalni. Pa moram povedati, da nekatere zadeve, veliko sem s temi fanti in dekleti pogovarjal, tudi najbolj ne razumem, te Blodkchain variante in tako naprej, moram iskreno povedati, vendar vem kaj rabijo. Rabijo regulativno zakonodajo, da bodo lahko nekatera, tudi naše pokojninske združbe, zavarovalne družbe s svojim kapitalom šle v te start upe, da ne bo potrebno da bodo ti start upi odhajali v svet in jaz mislim, da mora Slovenija pripeljati v to našo državo kapital, tvegani kapital, zagonski tvegani kapital, ki bo investiral v naše start upe in bodo potem ti start upi naredili razliko. Veste pa, da pri teh start upih, toliko pa že vem, da če je sto idej, mogoče dve uspeta. Ampak ko uspejo zadeva lahko gre v neke razsežnosti, ki si jih ta moment sploh ne predstavljamo. Samo pojdimo na Hrvaško, Istro in tako naprej, Rimac, pa boste videli, da lahko uspemo.

Eni od strokovnjaki so mi rekli, ko sem se pogovarjal, da je treba po nemškem vzoru narediti analizo umeščenosti slovenskih podjetij v mednarodne verige. To je ukrep, vi veste, da smo mi izvozno naravnana družba, da naše firme so dobavitelji za avtomobilsko industrijo. Vemo, da imamo tam A kategorijo pa B kategorijo in tako naprej. Jaz mislim, da je treba analize narediti to mi bo verjetno tudi lahko Franci, ki je na tem področju delal veliko povedal kdaj in to potem na podlagi teh analiz lahko naši dobavitelji dosegajo še bistveno boljše cene. Tako da to so zadeve, ki nekatere so mehke, nekatere so seveda tiste, ki jih lahko primemo, ampak to so zadeva, ki jih mora Ministrstvo za gospodarstvo spodbujati.

Sedaj gremo pa na tisto stvar, ki tudi ni tako okej socialna kapica. Vidim isto pričakovanja vseh združenj gospodarskih je, da mnogi izpostavljajo, da je potrebno za večjo konkurenčnost razvojnega kadra tako imenovana socialna kapica. Gospodarstvo jo pričakuje. Žal pa moram povedati, da smo v vseh letih, ko se pogovarjamo o socialni kapici smo se izgubili – ali veste kje? – v ideoloških polemikah levih in desnih. Mi se sploh nismo v bistvu ukvarjali kaj je socialna kapica, ampak ker želim biti realist v tej Vladi ne more biti verjetno socialne kapice lahko je pa nekaj drugega in to smo tudi v koalicijsko pogodbo zapisali. Mi moramo iti gospodarstvu pomagati s sredstvi za razvojna delovna mesta pa tudi moja ideja je. Mi vemo, da imamo podjetja, ki so relativno napredna, imajo ogromno zaposlenih ali pa glavni zaposleni so inženirski kader samo Akrapovič jaz sem se z gospodom Akrapovičem pogovarjal, če bo država subvencionirala prispevke za razvojni kader za inženirje za razvojnike, potem bo lahko tudi v teh podjetjih konkurenčnost večja. Nisem pa za horizontalo to vam pa moram odkrito povedati, zato da bom rekel na socialno kapico se obesijo posamezni menedžerji in tako naprej. Dajmo ta sredstva nameniti v naše ljudi oziroma v ljudi, ki je inženirski kader in na neki način poslušamo na teh in če bo zadeva funkcionirala, potem smo svoje naredili.

Kar se tiče internacionalizacije. Izvozna usmerjenost slovenskih podjetjih je 47 odstotna govori statistika v pridelovalni industriji je pa 73 odstotna. Vrednost slovenskega izvoza znaša 78 našega BDP. Smo izvozno in odprto gospodarstvo. Na koncu koncev tudi ta analiza Svetovne banke kaže, da smo tukaj res uspešni, ampak tukaj, če sem prej Dončiča izpostavil bom sedaj izpostavil ljudi, ki jih ne porabimo ali pa ne izrabimo, zato da nam pomagajo tudi na tej internacionalizaciji. Primer, ker je sedaj aktualna Liga prvakov in tako naprej gospod Aleksander Čeferin. Ta trenutek želimo ali ne želimo je eden najmočnejših ljudi na planetu, zato ker je nogomet najmočnejša skoraj na planetu in zakaj gospe in gospodje take ljudi, ki imajo takšen vpliv ne izrabimo to je potrebno izrabiti. Jaz vi veste – vsaj nekateri -, ko je bil Trump predsednik smo imeli Melanijo Slovenko tudi tisto nismo znali izrabiti, ampak pustimo.

Kaj lahko mi naredimo poleg zakonodaje mehko varianto v tem ministrstvu? Jaz mislim, da je potrebno narediti slovensko mednarodno poslovno zbornico, ki bo v tujini – tukaj nas nekatere države prehitevajo – povezala naše živeče gospodarstveniki v tujini, ki imajo imidž, ki imajo znanje, ki bo povezalo naše diplomate, ki bo povezala naše športnike, naše raziskovalce in mi moramo samo prekopirati saj ne rabimo biti bistveno bolj pametni kot drugi. Mi imamo slovensko-nemško gospodarsko zbornico, ki zelo dobro funkcionira in odpira nemškim podjetjem bom rekel priložnosti tukaj v Sloveniji pa verjetno tudi po drugem svetu imamo / nerazumljivo/ in zakaj mi ne bi slovensko Gospodarsko zbornico v navezavi z Ministrstvom za zunanje zadeve spravili v svet in bi našim podjetnikom na drugačen način pomagala odpirati priložnosti v svetu. Veste, globalno gospodarstvo ni individualni šport, če kdo misli, ampak je prvenstvo, kjer zmagujejo močne ekipe. Samo moramo si razdeliti naloge. Eni so v obrambi, drugi podajajo, tretji pa zabijajo gole. Ampak kaj je skupni cilj? Na koncu ekipa zmaga. In če bomo imeli to logiko, potem bo za vse dosti v tej naši državi.

Tretja prioriteta, ki jo želim izpostaviti, je zeleni prehod. Brez tega ne bo šlo, brez večje energetske učinkovitosti ne bo šlo. Pred nami so seveda ambiciozni podnebni in okoljski cilji. Pri teh uresničevanju pa glede na to, da vemo, da je zeleni prehod, bo tudi nekaj stal, ne smemo pustiti samega gospodarstva, da se bo samo borilo, ne smemo pustiti tudi ljudi pri tem. Zavedam se, da bo šlo v naslednjih letih za ogromne spremembe. Če samo rečem glede Šaleške doline in zapiranja rudnik in tako naprej, mislim, lahko je reči, da bomo vse to naredili, ampak če ne bomo nadomestili delovna mesta, ki so v Šaleški dolini, če ne bomo prestrukturirali gospodarstva seveda edino z inovativnostjo in predvsem pa s podporo denarja, ne bo šlo. Mi še Zasavja nismo končali, pa je to že 30 let ali pa 20 let nazaj. In zato moramo pomagati s strukturnimi ukrepi. Gre pa seveda tudi ne samo za Šaleško dolino, gre tudi za druge regije, ki imajo energetsko intenzivno industrijo, kot so, ne vem, železarji v Jesenicah, Talum v Ptuj. Potem ne smemo pozabiti na naše avtoprevoznike. Logistika je seveda ena od, sploh pa v tem času ena od prihodnosti našega gospodarstva. Tako, da jaz mislim, da je treba tukaj z določenimi finančnimi mehanizmi spodbuditi prestrukturiranje za prehod h novim velikim trendom. Jaz jih imam tule kar nekaj napisanih, pa vas nebi rad obremenjeval s tem, ker gre za zelo, zelo specifične mehanizme, ki jih ta moment dela tako slovenska razvojna banka, ampak brez integralnih sredstev, brez evropskih sredstev in brez, bom rekel, pomoči slovenske razvojne banke, ki pa gospodarstveniki me seveda velikokrat, da je preveč toga, preveč birokratizirana, ne bo šlo.

Kaj so novi trendi? Zdaj, eden od novih trendov, saj se ne sliši nič velik umetno, ampak je bitka za talente. Moramo postati privlačnejši za to, da bomo dobili konkurenčne poklice. Deglobalizacija se sliši tako zelo, zelo trdo, ampak veste, kaj to pomeni? To pomeni, da je to tudi ena priložnost za strateške panoge v Sloveniji, da mogoče tudi mi pripeljemo nazaj tisto, kar smo mogoče pred 15 leti šli v Azijo. Ker vidite, kje smo, kje je problem ta moment pri surovinah, pri izdelkih, ki jih več Evropa nima zato, ker smo vezani preveč na azijski trg. Tako, da tukaj se mi zdi, da je potrebno narediti korake nazaj.

Če se dotaknem socialne ekonomije in ekonomske demokracije. Zdaj Ivo Boscarol je prodal svoje podjetje. Ivo Boscarol je na nek način podaril glede na prodajo 25 milijonov lokalni skupnosti. To so poteze, kjer vidimo, da so tudi podjetniki, znajo biti družbeno odgovorno. In se mi zdi, da je treba take zadeve spodbujati. Zdi se mi pa, da moramo spodbujati tudi zaposleni, da grejo v lastništvo podjetij. Če pogledamo najbolj znan primer, okej, tale firma v Žireh je … Domel, ja, pardon, Domel in tako naprej. Druga zgodba pri startupih je pa Dewesoft, kjer seveda si lastniki želijo, da se zaposleni, da grejo v svoje v to podjetje. Vam moram eno iskrenost tudi povedati, lažje je seveda dobiti, da gre v podjetje inženirski kader, ker skupaj ustvarjajo in tako naprej. Težje je, ko govorimo v industriji, vendar Slovenija mora narediti na nek način podlago za to, da bojo lahko delavci postali na nek način solastniki podjetij. Ali to mislim, da je to potrebno na prostovoljni bazi narediti, dogovorno. In drugo, tudi pri izplačilu dobička je treba narediti tako regulativo, da bojo vsi od tega nekaj imeli. Morajo imeti pa ta prvo delavci, morajo imeti seveda, da dobiček deliš, ga moraš ta prvo ustvarit in na koncu mora od tega tudi imeti država, da lahko potem ta sredstva, ki jih država dobi, pametno razporedi nazaj v sisteme. Ena tema, ki je bila, ki je malo burila duhove, skrajševanje delovnega časa, velika tema. Vsi so se takoj razburili, joj, kako bomo pa zdaj 32 ur delali in tako naprej in tako naprej. Osebno vem, da je ta moment to še nerealno. Nekatera podjetja to že delajo. Pustimo Hofer in tako naprej. Če imaš seveda tak cikel delovanja, se pravi, če podjetje lahko en dan spočije ljudi in tako naprej. Ampak država mora narediti neko zakonodajo, ampak mislim, da bo tukaj še kar nekaj priteklo neke naše Save, ko sem prav iz onega konca. Ampak to so novi trendi, to so lahko privlačna delovna mesta. In seveda to so neki miksi, ki jih želimo na Ministrstvu za gospodarstvo s seveda vsemi drugimi resorji uskladiti, uskladiti z gospodarstveniki, uskladiti s sindikati, uskladiti z vami, gospe in gospodje, v parlamentu, tako z opozicijo kot koalicijo in potem bo to veslanje v eno smer bistveno, bistveno lažje.

Eno področje bi rad samo se ga dotaknil, implementacija evropskih direktiv. Preden to povem, moram pa eno stvar povedati. Jaz sem se v tem času slišal z gospodom Zdravkom Počivalškom. Jaz ne vem, lahko da imam jaz mogoče edini srečo, neizmerno lepo je ekipa iz Ministrstva za gospodarstvo nam pomagala, naredila že pred primopredajo en dokument, kje, kaj se nahajajo zakonodaje, kje so problemi in tako naprej. Nič ni skrivala. Jaz verjamem, verjetno bo nam potem lažje na nek način takoj se usesti na mesto in začeti reševat. Ampak ko sem govoril o implementaciji evropskih direktiv, kar nekaj direktiv stoji na mestu, kar nekaj direktiv je že obremenjeno z Brusljem, se pravi, da bi lahko prišlo do kazni. In bom samo eno stvar rekel, ne bom jih niti našteval, eno stvar bom rekel. Jaz bom eden tistih, zato ker sem bil poslanec ali pa sem še poslanec, ne bom dovolil, da bomo, ko se bojo implementirale direktive v naš pravni red, da bomo probali na nekih členih, pa še neko zakonodajo spreminjat in tako naprej in se skrit za to direktivo. Ker kaj je potem? Ustavi se vse v parlamentu, se umakne. Klasično je potrebno narediti, direktive je potrebno spravit v pravni red res tisto, kar piše v Evropi. In še nekaj si želim, da ne bomo bolj papeški od Papeža. Mi smo si zaradi tega, ker smo še tisto, kar nam je Evropa dala, mi smo še malo navili zgodbo. In kaj se je naredilo? Obremenili smo včasih gospodarstvo in vse tako naprej, zato ker smo bili seveda še bolj, še več smo umestili, kakor pa je Evropa dokazala. Tako da tukaj se mi zdi, da bomo lahko brez problema naredili.

Glede varstva konkurence, samo to rečem, neodvisno. Ona mora na nek način skrbeti za to, da bo s svojim neodvisnim delom varovala javni interes. Glede blagovnih rezerv, veliko govora je bilo o teh blagovnih rezervah v zadnjih 2 letih. Jaz si samo želim, da sploh v teh časih mogoče z varnostno-obveščevalnimi službami ugotovimo in izboljšamo oceno tveganj, predvidljivost kriznih scenarijev in pravočasno in gospodarsko preskrbo naših blagovnih rezerv. Kar se tiče regionalnega razvoja, glede na to, da bo za mano danes kandidat, gospod Jevšek, vam samo eno stvar povem. Kljub dolgoletnemu izvajanju kohezijske politike, se razvojne razlike med regijami povečujejo in se ne zmanjšujejo. Jaz ne vem, kje delamo napako, ampak, razlike se povečujejo in to, se mi zdi, je potrebno nekaj spremenit, it za nekim novim pristopom, ki vključuje seveda učinkovitejšo uporabo ali pa rabo javnih virov in odmik od same prerazporeditve subvencij, ampak je treba sprejemat takšne ukrepe, ki bojo povečali konkurenčnost v vseh regijah.

Tako da, to je to. In če bi zaključil ta del, gospodarski, se opravičujem, ker sem malo daljši, ampak, moram reči, da sem to zgodbo res resno vzel, zato ker nimam tega privilegija, ker se zavedam, da se bo na mene gledal drugače. Epidemija, energetska kriza in vojna v Ukrajini kažejo, da mora biti država pripravljena na neznane(?) šoke, ki predvsem močno vplivajo na gospodarstvo in posledično seveda na ljudi. Gre za problem oskrbe s surovinami in energenti, dogajajo se motnje v dobavnih verigah, povečujejo se izpadi naročil in to je problem. Mislim, da je dosedanja Vlada v nekaterih delih dobro opravila nekatere dele, predvsem v gospodarstvu, kar se tiče epidemije, od, da ne govorim, od turističnih bonov in tako naprej, v tem trenutku pa mislim, da je nujno, da prihodnje šoke, ki se že kažejo, pravočasno, država, zato potrebuje tudi denar, ublaži. Zato bom se v sodelovanju s predsednikom Vlade in drugimi resorji, bom spodbudil razpravo, ne vem, v, če mi dovolite en izraz, »krizni kovček«, to je nek reševalni paket, ki ga bomo seveda takoj aktiviral, ko bo prišlo do kriznih razmer.

Če se samo dotaknem še glede cen, zdaj najbolj aktualna seveda, energentom, v tem primeru, nafte, glede na to, da ta moment to paše še pod ta resor, potem bo šlo to na drug resor. Jaz mislim da, in tukaj se absolutno strinjam z predsednikom Vlade, gospodom Golobom, mi se moramo usesti za mizo, mi moramo pregledat in se dogovorit, med trgovci, med proizvajalci, žal, pri nafti nimamo proizvajalca, mi nimamo rafinerij, tako kot na Hrvaškem in smo odvisni od, če želite, od nakupa nafta ali pa od borznih cen, na to, na kakšen način bomo poskrbel za ranljive skupine, kako bomo poskrbel za kmete, da, ker veste, da so šoki v kmetijstvu glede gnojil in tako naprej, absolutni, na konec koncev, kako bomo poskrbel za avtoprevoznike in če bomo našli, da bomo vsi skupaj imeli možnost, da bomo oblikoval tako ceno, da bo sprejemljiva, potem ne bo treba nič regulirat. V nasprotnem primeru, da bojo pa gledal vsi samo za sebe, potem pa bo treba tudi kakšno stvar regulirat.

Kar se tiče turizma, to je nek, to je drugi steber, ki ga vidim. Slovenski turizem prispeva k našemu BDP-ju 6,5 %, bilo je že včasih več, ampak, vi veste, da je bila epidemija, pa smo jo še kar dobro odnesli ali pa, po moje zelo dobro odnesli tudi z nekaterimi ukrepi, ki jih je naredil Zdravko Počivalšek, gre torej za strateško pomembno panogo, z velikim, velikim potencialom v naši državi. Najprej moramo pohvalit dosežke slovenskega turizma v preteklih letih. Slovenija se upravičeno redno uvršča med najbolj trajnostne, najbolj kulinarične, najboljše vinske destinacije in pred, med, po moje, med najboljše destinacije, kar se tiče aktivnosti v naravi. Vlada je v začetku maja sprejela Strategijo slovenskega turizma do leta 2028. Jaz sem tisti človek, ko ne bom prišel na ministrstvo, če mi boste dal možnost, ko bom začel predale okoli obračat in tako naprej, ampak tisto, kar je dobrega, je treba nadaljevat. Tam pa, kjer mislim, da lahko tudi z našimi idejami naredimo boljše je treba spremeniti. V primeru strategije mislim, da je zadeva zelo dobra. Njeno geslo, saj nisem sedaj toliko pameten ko govorim, ampak smo pa res veliko brali in se pripravljali, ampak njeno geslo je: nekaj več in veliko bolje. Gre za neko izboljšanje kakovosti, kje je ključno za uresničevanje vizije turizma, da je Slovenija vrhunska zelena destinacija. Včasih moramo biti malo samozavestni in se malo pohvaliti, govorim kot Slovenija, pa včasih spregledamo kakšne citate v kakšnih evropskih in svetovnih časopisih ali pa medijih: Skrit dragulj srednje Evrope, Vzgajajoča slovenska zvezda, To je Slovenija - dežela vaših sanj. Zanimiv citat je bil tudi: Ne vem kako je Sloveniji uspelo, da je tako dolgo ostala skrivnost. Seveda teh zapisov na katere moramo biti Slovenci neizmerno ponosni je veliko in jih najdete v številnih potovalnih blogih in nad platformah kot je Tripadvisor, Airbnb in podobne. Spet bi tukaj rad, upam, da me ne bodo vsi ti, ki jih danes izpostavljam kot posameznike bili preveč na mene jezni, ampak jaz sem ponosen na uspešne ljudi. Spet bi rad tu izpostavil enega, Ano Roš. Pa veste zakaj? V njeno restavracijo v Kobaridu, upam, da veste kako se do Kobarida pride, prihajajo ljudje iz celega sveta. Pripeljejo se z avionom, gre v Kobarid, poje njene vrhunske delicije, njene vrhunske izdelke, si pogleda slovensko naravo, je impresioniran, upam, da jim znamo predstaviti tudi slovensko kulturo in potem se ta človek odpelje nazaj na avion in domov. To je zgodba o butičnem gostu. In takih zgodb bi morali imeti še več. In lepo vas prosim, bodimo na take zgodbe ponosni. In takih An Roš je še kar nekaj v naši Sloveniji. Zato moramo razvijati trajnostno turistično infrastrukturo, od nastanitvenih zmogljivosti, kolesarskih in pohodnih poti, raznih vsebin in programov, ki so vezani na njih. Pri tem pa je treba absolutno narediti tudi ta medresorski razmislek, potem jim ne bo treba, ker bomo to imeli pod tem resorjem, kako priti do novih investicij v športno infrastrukturo, kulturo in promet. Športna infrastruktura, Tomaž Lisec je v prejšnjem mandatu vložil zakon za izgradnjo nove športne infrastrukture. Podlaga je, denarja še ni, gre pa za 150 milijonov v petih letih. To je toliko denarja, da lahko naredimo za ta športni turizem, ki prinaša denar, ogromno.

Pred kratkim je bilo tudi, jaz se bom tudi tega dotaknil, ne želim nič bežati od nobenih, poiskati pravi poslovni model za slovenske hotele. Mi smo se odločili, da naredimo konsolidacijo teh naših hotelov. Jaz to pozdravljam. Vendar od sedaj naprej, ko smo to naredili, je potrebno pa iti v razmislek kako bomo to upravljali, na kakšen način bomo to upravljali in kako bomo s to našo lastnino pridobili čim več gostov, ki bodo prišli iz Slovenije. Mi se moramo usesti s strokovnjaki, ki delajo v turizmu, z lokalno samoupravo, se pogovoriti in najti rešitev. Možnost je seveda, da se to postopoma proda, jaz sem temu manj naklonjen. Možnost je, da se to da v upravljanje, ne vem, znanim svetovnim verigam, kjer bodo na naše hotele dali svoje blagovne znamke in s tem pridobili turista od drugje. Ne smemo pa pozabiti domačega turista, ki je v tem času tudi s pomočjo države reševal slovenski turizem, tako da idej je veliko. Na koncu moramo iti, zračunati, kaj nam paše, in moramo biti na nek način dobri gospodarji.

V turizmu, če vsak dan spremljate novice, je kaj problem, ta moment kader. Poskrbeti moramo tudi za dovolj ljudi, da bojo lahko v našem turizmu, ki je ena od najbolj uspešnih panog, seveda pripravljeni delati. In olajšati moramo možnost, gospe in gospodje, mi ne moremo biti tako zbirokratizirani, da bojo prišli ljudje tujine k nam. Seveda, treba je spoštovati našo delovnopravno zakonodajo. In jaz si nikdar ne želim, da bomo izkoriščali tujo delovno silo, da bojo to novodobni sužnji, ampak so pa stvari, ki jih mi do onemoglosti birokratiziramo, in naše gospodarstvo čaka na neka dovoljenja po par mesecev za /nerazumljivo/. Tako, da tukaj se mi zdi, da je na tej delovnopravni zakonodaji tudi na tem področju treba narediti.

Ena zadeva, ki je mogoče, to so me opozorili, je treba absolutno razmišljati glede boljše povezljivosti Slovenije s tujino preko letalskih povezav. Mi svojega letalskega prevoznika nimamo. Ampak, gospe in gospodje, mi se bomo mogli začeti pogovarjati, da takega letalskega prevoznika rabimo. Ljudje ne bodo mogli peš hoditi iz tujine k nam, se pravi, nekako se bojo mogli pripeljati. Zdaj možnost je, da ga ustanovimo in da zavestno gremo v financiranje novega letalskega prevoznika, govorim kot država, ali pa, da skupaj kot pri javnem potniškem problemu, ko tudi subvencioniramo, pač da subvencioniramo določene lete, kjer mislimo, da lahko največ turistov dobimo. In za božjo voljo, pomagajmo Portorožu, da bo prišel do nekega normalnega letališča, in da ne kompliciramo tam, da bojo lahko v Portorož pristali tudi mogoče malo večji avioni kot pa zdaj. Včasih moramo nekatere posledice, kot so daljša pista zaradi ne vem kakšnih problemov, tukaj moramo zadeve reševati. In moja naloga bo. Jaz bom minister, ampak ne bom pa šel v ta sistem: to se ne morete, ta služba rekla, to je ono... Treba je iskati rešitve.

V turizmu rabimo dober akcijski načrt, in se mi zdi, da lahko zmagamo.

Eno stvar bi pa vendarle rad povedal, to so me pa kolegi opozorili, mi imamo, ker je že v Sloveni ta, imajo turizem, tudi ima neka svoja turistična partnerstva, in država ima en dolg. Pa veste, kje ima dolg? Do katerih? Do Planinske zveze Slovenije. Vsi mi radi hodimo v planine. Slovenija je znana po tem, da imamo te pohodne poti. Planinska zveza Slovenije prostovoljna ureja te poti. In to že vrsto let. Zdaj bom rekel za »bohloni«. Vsi smo pa veseli, ko imamo lepo urejeno. Pri meni, ko grem na Lisco ali pa na Kum, kako je to vse urejeno. Ampak to ljudje delajo na prostovoljni bazi. Tukaj moramo narediti zadeve, da bojo na nek način tudi oni se lahko poplačali, da bo tudi turizem na nek način / nerazumljivo/. Vi veste, v Avstriji, kolegi, kaj, pa ne vem, ni to zdaj isto, sistem žičnic in tako naprej. Tam tisti, ki se ukvarjajo v Avstriji s turizmom, oddajanjem sob, njim ni problema del sredstev nakazati za to, da žičnice laufajo. Mi moramo logiko malo spremeniti.

In zdaj še ena od stvari, ki sem zelo vesel, da bo prišlo pod naš resor, to je šport. Če po čem, Slovenijo poznajo po naših športnikih. Uvodoma sem naštel Luka Dončića, pa Tino Maze, saj veste, zdaj je bilo Giro d'Italia, včeraj sem se peljal čez Kobarid, pa veste, kakšna zgodba je bila, pa so se peljali samo 15 minut, Rogljič, Pogačnik, naši športniki vsi, košarkarji, rokometaši, da ne bi katerega izpostavil, vsem kapa dol. To so najboljši promotorji naše Slovenije v celem svetu. In, ker se zdaj mene tiče, ker sem tak človek, edini, ki združijo našo Slovenijo, kjer se na uspehih vsi skupaj veselimo na primer v Planici, kjer nam ni takrat nerodno z zastavo vihrati, kjer lahko in levi in desni pojemo Na Golici ali pa Slovenija, od kod lepote zato, ker je rezultat naših športnikov. Ampak tem športnikom je treba nekaj nazaj vrniti. Šport predstavlja pomemben del identitete našega naroda, ima veliki gospodarski pomen in še večji po moje potencial. Multiplikator prihodkov v športu, to je ekonomska fakulteta izračunala, jaz sem bil zadnjič na enem predavanju, je 1.77. Plastično: 100 evrov vložiš, 177 evrov dobiš nazaj. Po oceni ljubljanske ekonomske fakultete je v športu v Sloveniji zaposlenih 22 tisoč 500 ljudi in v državni proračun se steče na račun športa, raznih prispevkov in davkov 320 milijonov. Veste, koliko pa mi damo športu? 22 milijonov. Za vse. Za najmlajše, osnovno šolstvo in za vrhunski šport. Pred volitvami so bile vse stranke v Planici na enem razgovoru, vsi smo rekli, da je treba ta sredstva podvojiti. In če bomo samo podvojili ta sredstva in upoštevali ta multiplikativni učinek, se pravi 100 evrov vložiš, 177, smo zmagali. Jaz tudi, če denarja od financ ne bom dobil, to vam zdaj povem, bom naredil prerazporeditev na Ministrstvu za gospodarstvo. Ne vem kako, ampak ga bom naredil. Kakovostna ponudba športa in s športom povezanih vsebin danes predstavlja tudi veliki motiv za prihod turistov. Spomnimo se evropskega prvenstva v košarki, spomnimo se evropskega prvenstva zdaj, hvala bogu smo dobili odbojko. Žal smo z Madžarsko izgubili hokej, to sem včeraj videl oziroma danes zjutraj na televiziji, da so dobili Finci in Latvijci. In to se mi zdi škoda. Ampak kar pa imamo, pa mislim, da je treba negovati. Zdaj kaj bi naredil v športu? Jaz upam, da bomo podvojili, oziroma sem prepričan podvojili sredstva za šport v štirih letih. Podprli bomo športne programe z učinki bodisi za zdravje bodisi za preventivo vseh generacije. Absolutno je treba po tej epidemiji tudi v dogovoru z Ministrstvom za šolstvo obrniti trende glede gibalnih sposobnosti otrok in sistemsko podpreti razvoj programov športa, vzgoje otrok in mladih v okviru vzgoje in izobraževanja. Sistemsko je treba postaviti pogoje za promocijo športa in gibanja, pogovoriti se, kaj pomeni mecenstvo v športu. Razvijati moramo še bolj našo športno infrastrukturo predvsem v površinah v naravi, ker ni toliko povezano z denarjem. Pogovoriti se moramo s športniki, kaj pomeni status športnika. In podprli bomo nacionalni olimpijski inštitut. Tako, da to so zadeve, ki sem jih ta moment omenil. Seveda pa organizacija športnih dogodkov. Samo enega povem, naslednje leto svetovni pokal v Planici, to bo dogodek eden največjih v zgodovini naše Slovenije.

Jaz se opravičujem, ker sem bil dolg. Zaključujem. Ko je pred tedni, gospe in gospodje, prišla v javnost možnost, da postanem minister za gospodarstvo, seveda je stekla po socialnih omrežjih in tako naprej ena močna, močna debata. Ampak najprej jaz sem hvaležen vsem tistim, ki so me pri tej moji odločitvi, ki ni bila lahka, ki sem šel iz cone udobja ven, ki so me podprli. Sem pa slišal seveda niso navdušeni in imajo zadržke in tudi dvome tudi teh ne bom in ne želim preslišati, ampak tako z eno kot drugo skupino res želim sodelovati, ker z njimi vsemi skupaj lahko naredimo marsikaj. Veste jaz sem po izobrazbi trgovec. Veste kaj je novega trgovca? Prepoznati potrebo in na nanjo odgovoriti s ponudbo. To znam in znam tudi prepoznati pričakovanja gospodarstva in na njih odgovoriti z idejami, ukrepi in projekti, ki bodo slovenskemu gospodarstvu, turizmu in športu omogočali razvoj. Pri tem resnično želim sodelovati z vsemi vami v tem Državnem zboru in predvsem na tem odboru. Svoje delo želim in bom opravljal pošteno brez kakršnekoli skrite agende seveda v skladu s koalicijsko pogodbo, možnosti in omejitvami predvsem pa v skladu z zakoni. Kot minister bom tak kakor me poznate. Še naprej se bomo pogovarjali še naprej bova z gospodom Rošcem Matjaž imela normalen odnos z vami tudi. Verjamem, da bomo tudi z gospodom Kordišem zelo dobro sodelovala in če želite geslo današnjega časa je povezovanje. Jaz sem na neki način sem povezovalec in želim povezati vse, da bo naslednje obdobje čas zmag slovenskega gospodarstva čas zmag za slovenski turizem in čas zmag za slovenski šport.

Hvala lepa.