Hvala. Hvala lepa. Bom poskušal čim bolj kratko in jedrnato odgovoriti in bom začel od zadaj v bistvu.

Kar se tiče dohodnine, mislim, da ste vsi postavili to vprašanje. Zakon o dohodnini razveljavljamo v vseh točkah razen pri dvigu splošne olajšave. V vseh točkah pomeni pa, da razveljavljamo to, da se oddajanje stanovanj davek zniža iz 27,5 % na 15 %, kar koristi samo tistim, ki oddajajo stanovanja in lahko ste v preteklih dveh mesecih videli, da zaradi tega najemnine niso čisto nič padle, so pa padli njihovih prihodki. Razveljavlja se tisti del zakona, ki menedžerjem omogoča višje plače, vključno z nižanjem najvišje dohodninske stopnje iz 50 % na 45 %. Razveljavlja se tisti del zakona, ki spet lastnikom podjetij ali pa poslovodnim osebam omogoča, da ne plačujejo več za električni avto, če ga uporabljajo preko podjetja, skratka vse te bonuse za najvišji razred smo črtali. Tisto, kar prinese nekaj več neta v najnižje plače, pa puščamo oziroma v povprečne plače ne v najnižje. Bi pa to rekel, nižanje davkov ni način kako zvišati plače, ker plače je treba gledati v brutu oziroma bruto bruto, bruto 1 in bruto 2 gresta v kolektivno porabo zato, da z njimi financiramo zdravstvo, šolstvo, socialne storitve in tako naprej, družbeno solidarnost, neto je tisto kar ostane človeku. Zdaj, če mi nižamo bruto zato, da dobimo višji neto, smo samo naredili prerazporeditev iz kolektivno v individualno potrošnjo. Recept za višje plače je kako izboljšati produktivnost našega gospodarstva. In tukaj se bom navezal na vključevanje v lastništvo zaposlenih, kar je gospa Helbl vprašala. Ravno obratno je kot pravite. Zdaj, kot prvo mi delamo na politiki spodbud, se pravi spodbujali bomo tako zaposlene kot delodajalce, da se zaposleni vključijo v odločanje in v lastništvo podjetij. To ni zdaj, ne vem, neka socialistična utopija, v Združenih državah Amerike je 10 % ljudi, ki delajo v privatnem sektorju vključenih v lastništvo in dobršen del teh je vključenih v sistem ESOP(?), kar pomeni, da so sami lastniki teh podjetij in izkušnje so pokazale, govorimo o več desetletnih izkušnjah od 70-ih ta model tam obstaja, da so ta podjetja bolj konkurenčna, da lažje preživijo krize, da so zaposleni tam bolje plačani in da zaradi tega, ker so hkrati tudi lastniki podjetij, imajo ob upokojitvi tudi do 10-krat več premoženja kot zaposleni v običajnih kapitalističnih podjetjih. Podobno zgodbo boste videli, če boste pogledali Mont Dragon v Španij, to je korporacija z 80 tisoč zaposlenimi, oni so v baskovski regiji, ki je najbogatejša, najmanj kriminala, največja socialna vključenost, največja socialna enakost in pa najbolj zadovoljni ljudje so v regiji kjer je stacionirano to podjetje. Tako, da v bistvu ekonomski rezultati teh politik so ravno obratni od tega kar bi nekateri radi strašili.

Potem, če grem naprej na najemna stanovanja. Zdaj v koalicijski pogodbi je zapisano, da bomo do leta 2030 zagotovili, ne zgradili, 20 tisoč javnih najemnih stanovanj. Jaz sem v uvodni predstaviti povedal, da deloma bo šlo tukaj za gradnjo, deloma bo šlo tukaj za aktivacijo obstoječega fonda, ki je v določeni meri prazen. Jaz vam na tej točki ne morem in ne znam povedati kaj do tega je realistično do leta 2026, ker v resnici imamo mi na nepremičninskem trgu tak kaos, da nimamo niti realnih ocen o tem koliko stanovanj je praznih, katera se oddajajo, katera se oddajajo na črno in tako naprej. Mi bomo kot prvi ukrep začeli spremljati kaj se dogaja na nepremičninskem trgu, kaj se oddaja, kaj se oddaja na črno, kaj se oddaja preko Airbnb in tako naprej. Skratka, najprej je treba postaviti regulacijo zato da lahko začnemo na realnih ocenah postavljati naše politike.

Potem pokojninska reforma, priporočila OECD. Pri pokojninski reformi je tako, kot sem prej rekel, naša vstopna točka je odpravljanje revščine. Jaz se tudi ne strinjam z ocenami OECD, da je naš pokojninski sistem predrag. Mi damo za pokojnine okoli 10 % BDP. Če pogledate sosednjo Avstrijo da 13 do 14 % BDP, pač odvisno od leta. Se pravi, da jo tretjino več od nas. In zaradi tega nimajo nobenih težav. Kar se mene tiče je pri pokojninski reformi vprašanje kako odpravljati revščino in kako zagotoviti več sredstev za pokojnine. Mi smo predlagali tudi v koalicijskih pogajanjih, da bi bilo treba zmerno zvišati pokojninske prispevke. Koalicijski partnerji se s tem ne strinjajo, ampak obstaja pa še ena rezerva, ki sem jo prej omenil in to je odpravljanje prekarnosti. Prekarci vplačajo v pokojnine s prispevki polovico manj od redno zaposlenih, tako da je vprašanje koliko za naše ministrstvo koliko prekarcev bomo uspeli prekvalificirati v redne zaposlitve in na ta način bomo dobili tudi več sredstev za pokojninsko blagajno. Dvigu delovne starosti pa nisem naklonjen in nismo naklonjeni, tudi zaradi tega, ker imamo problem na drugem koncu. Mi imamo med mladimi težave pač z vstopanjem na trg dela, težave s prekarnostjo, ti starejši, ki odhajajo v pokoj pa so več ali manj ljudje, ki odhajajo z zaposlitev ki so redne, stalne in ko gre nekdo v pokoj tudi v bistvu pač odpre delovno mesto za nekoga, ki na trg šele prihaja. Tako da se nam to zdi povsem smiselno.

Kako bomo sfinancirali dolgotrajno oskrbo? Sam sem prepričan, da bomo morali uvesti solidarnostni prispevek za dolgotrajno oskrbo, ker se popolnoma strinjam s tem kar ste rekli, da je nezaslišano, da je oskrba odvisna od debeline denarnice. Mislim, da je to princip za katerim ne more nihče v tej sobi ne glede na politično barvo stati in da bo treba za dolgotrajno oskrbo enostavno pač poiskati družbeni dogovor, da bomo nekaj zanjo dali, da se bo lahko financirala solidarno. Tudi tukaj, če pogledamo po razvitejših državah bomo videli, da v Sloveniji mi za dolgotrajno oskrbo damo približno 1 % BDP javnih sredstev, 0,4 % zasebnih, to so več ali manj oskrbnine, med tem ko države, ki prednjačijo po dolgotrajni oskrbi, Nizozemska, Danska dasta tam okoli 3,6, 3,7 % javnih sredstev zato, da se dolgotrajna oskrba izvaja tako solidarnostna, terenska, neinstitucionalna kot konec koncev domska. Bomo pa in tukaj smo začeli z ekipo pripravljati nov model dolgotrajne oskrbe, ki bo seveda pač posnemal te prakse razvitejših držav in na podlagi tega bomo tudi ovrednotili koliko denarja dodatnega bi za tak sistem potrebovali in se potem šli pogovarjati s finančnim ministrom in s premierjem.

Kaj bomo glede brezposelnosti? Res je, brezposelnost je trenutno majhna, nizka. Problem pa je, da je odvisna od gospodarskih nihanj. Mi kar lahko rečemo je, da bo politika ministrstev, ki jih bomo mi obvladovali proticiklična, se pravi delovali bomo v smer, da se kriza blaži in ne poglablja, da ne bo država zdrsnila v kakšno novo varčevanje ali kaj takega, kar smo videli v prejšnjem mandatu. In tako stališče bomo zagovarjali tudi na vladi. Do leta 2024 so ocene Fiskalnega sveta, pa tudi mislim, da večine v vladi, da se lahko financirajo dodatne naloge kot so stanovanja, dolgotrajna oskrba, draginjski dodatki, ki bodo potrebni in tako naprej iz dolžniškega kapitala. Do leta 2024 imamo pa čas, da se dogovorimo, ko se pogovarjamo o novi družbeni pogodbi, kako bomo našli stalne vire za te izdatke, ki so nujni. Mislim ne nujni samo zaradi te vlade, nujni so pač za razvoj te družbe. Tako, da leto in pol imamo časa, da se bomo pogovorili tudi o dodatnih virih, ki jih bomo rabili, če bomo hoteli vse te politike, ki smo jih v koalicijski pogodbi vsi skupaj obljubili, razviti.

Potem kar se tiče 100. člena ZPIZ-a in pa ocene zagovornika načela enakih možnosti, da je ta člen diskriminatoren, to moram priznati, da tega ne poznam, bom pa se o tem informiral in bomo seveda to diskriminacijo odpravili.

Potem kar se tiče prejemnikov denarnih socialnih pomoči. Vprašanje je bilo, če jih bomo aktivirali. Po mojih informacijah deluje na terenu trenutno 50 koordinatorjev, ki poskušajo pomagati in vključiti te ljudi. Ta program bomo seveda obdržali. Se pa ne strinjam s tem, kar NSi predlaga, da bi se jim nekako obvezalo pač, da oni morajo, če so približno fizični kondiciji, pač sprejeti kakršnokoli delo tudi, če je za 2 stopnje nižje od njihove dejanske izobrazbe - tako gre vaš zakon. Sam sem prepričan, da je treba družbo graditi na drugačnih temeljih, in sicer da so ljudje najbolj produktivni, ne samo najbolj srečni ampak tudi najbolj produktivni takrat ko jim družba omogoča, da delajo stvari, kjer vidijo pač tudi svoj osebni razvoj. Tako, da to je princip, po katerem bomo skušali delovati.

Potem če grem na vprašanje gospe Helbl glede domov za starejše. Ja, višanje cen storitev in materiala, s tem smo seznanjeni in pri rebalansu proračuna bomo pritiskali na to, da se nujno zagotovi sredstva, da bodo lahko javni zavodi normalno funkcionirali, da bodo ljudje tam normalno plačani in da oskrbnine ne bodo šle gor.

Kar se tiče kadra se močno strinjam, da ga primanjkuje. Zdaj pač najbolj očiten odgovor tukaj, kako ga zagotavljati, so plače, ki so v domovih za starejše dostikrat naravnost sramotne. Pač težko delo ampak plačani so pa minimalno. Je pa dejstvo, da bo treba tukaj se pogovarjati o politiki priseljevanja oziroma o iskanju kadra v tujini, ker nekateri poklici so tako močno deficitarni, da ne verjamem, da bomo v doglednem roku lahko popolnili vse potrebe.

Potem, ja, kar se dviga cen sem povedal. Kar se tiče konkurenčnosti in zadrug sem povedal.

Če gremo zdaj še na vprašanja gospe Furman. Ja, razveljavitev Zakona o dohodnini smo že šli. Aha, potem kako smo prišli na številko 800 evrov minimalna plača. Zdaj to je osnovna koalicijska zaveza, da jo bomo dvignili minimalno plačo z naslednjim letom vsaj na 800 evrov neto. To seveda všteva tudi to draginjo, ki je pred nami. Prag tveganja revščine je 739 evrov, ne 813. 813 je številka, ki je že za 10 % povečana, prej sem jo omenjal pri pokojninah. Tako, da naš plan z minimalno plačo temeljni pa je, da bomo poskušali uveljaviti princip, ki so ga na Zvezi svobodnih sindikatov poimenovali enka je minimalka, kar pomeni, da bi se morala minimalna plača izenačiti z osnovno najnižjo plačo in da nebi več prihajalo do tega, kar imamo zdaj v javnem sektorju, kjer mislim, da je že 24 ali 25 razredov pod minimalno plačo. In podobno je v ostalih kolektivnih pogodbah. Zato bomo seveda dali neko prehodno obdobje, da se lahko kolektivne pogodbe na novo napišejo, da se lahko gospodarstvo prilagodi, ampak izhodiščna plača mora biti enaka minimalni plači. In sam bi rad v bistvu tukaj tudi nek vzvod imel, se pravi, ko se dviga minimalna plača, se morajo gor potiskati tudi ostale plače. To je tudi smisel minimalne plače, da je to v bistvu pač neka sidrna plača, ki potiska navzgor tudi vse ostale. Ker kot sem prej rekel, naša temeljna ambicija je, da se morajo plače dvigovati skupaj s produktivnostjo; do tega sistema bi radi prišli.

Nadalje, kaj so univerzalne temeljne storitve v koalicijski pogodbi. To je, da bi morali imeti otroci, ko se pogovarjamo o enakih možnostih, zagotovljen dostop do brezplačnega šolstva, do brezplačnega vrtca, do brezplačnih zdravstvenih storitev, brezplačnih učbenikov in tako naprej. Skratka, da se kar se da možnosti za otroke izenačuje. V tem smislu v Levici nismo naklonjeni univerzalnemu otroškemu dodatku, ker to pomeni, enaka pomoč za ljudi z zelo neenakimi potrebami. To pomeni, da enak otroški dodatek dobi nekdo z minimalno plačo in nekdo s 3 tisoč evri plače, in je vprašanje, ali res oba potrebujeta enak znesek za svojega otroka.

Nadalje, CSD, ali ga bomo dejansko približali ljudem – da. Kot sem prej rekel, naš temeljni namen je debirokratizacija, zato da se bodo lahko socialni delavci več ukvarjali z reševanjem težav na terenu in da bodo centri za socialno delo bolj dostopni ljudem. Kar se tiče ukinjanja nekaterih centrov, bomo pogledali, kateri vse so bili ukinjeni. In mi smo takrat tem ukinitvam tudi nasprotovali.

Nadalje ste vprašali, katere nevladne organizacije smo omenjali tam v koalicijski pogodbi, ko se pogovarjamo o socialnem delu. To so nevladne organizacije, ki so nekako suplement ali pa komplement centrov za socialno delo, kot je, recimo, Društvo Pot za pomoč zasvojenim, Zveza zdravljenih alkoholikov Slovenije, Želva, Kralji ulice, Karitas, Rdeči križ in tako naprej. Skratka, te organizacije bistveno pripomorejo k temu, da socialna država funkcionira, in so absolutno potrebne podpore.

Česa še nisem odgovoril… Mislim, da je samo še… Aha, tale inšpektorat, kdaj in koliko inšpektorjev. Ja, tu pripravljamo kadrovski načrt, potrebe bomo ovrednotili v juniju. O tem, koliko inšpektorjev lahko napotimo, bomo pa povedali ob rebalansu proračuna, ko bo treba vse te ambicije vreči na kup. Se pravi, v septembru pričakujem, da bomo ta odgovor tudi dokončno imeli.