Hvala lepa, Mihatu, predsedujočemu. In lep pozdrav vsem ostalim. Jaz bom poskušal v svojem uvodu bit čim bolj jedrnat, zato da bomo imeli čas za vprašanja.

Bi pa začel mogoče tako z neko splošno oceno stanja in z vprašanjem zakaj socialno državo potrebujemo. V splošnem bi rekel, da če gledamo zadnja leta, bomo videli zelo jasne signale, zelo jasne znake, da se naša socialna država in naša socialna ureditev krhata. Prvi znak za to je revščina. Revščina je pereča med praktično vsemi prejemniki socialnih pomoči, ki so daleč pod minimalnimi življenjskimi stroški. Postavljene so tam nekje na okoli 400 evrov. Revščina je med invalidi, ki prejemajo pokojnine, najnižja invalidska pokojnina znaša pičlih 300 evrov, pa si zato niti približno niso sami krivi, da ne morejo delati. Revščina se pojavlja med upokojenci. Po podatkih jih je kar 28 tisoč lani prejemalo pomoč Karitasa in Rdečega križa, kar pomeni moka, sladkor, testenine in te osnovne življenjske potrebščine. Revščina se kaže tudi med prekarci. Prekarnost je druga oblika, ki kaže na to, da se naša socialna ureditev krha. Namreč, nimamo več delavskih pravic, ki naj bi varovale vse zaposlene, ampak po naših ocenah, kar okoli 150 do 170 tisoč ljudi v Sloveniji že dela v prekarnih razmerjih, bodisi to out sourcano delo, neprostovoljno delo preko espeji, niso vsi espeji prostovoljni, ampak recimo šef kelnarci reče, da bom jaz plačeval nižje prispevke zate, pač si odpri espe. In dobršen del teh ljudi prejema prejemke manjše od minimalne plače. Tretji znak tega, da je socialna država v krizi pa je, kako birokratizirana je postala in kako določene pravice obstajajo samo na papirju. Ali si upa kdo v tej sobi reči, da so vsi upokojenci informirani o tem, da jim pripada varstveni dodatek? Jaz sem prepričan, da tudi dobršen del teh, ki gre po pomoč na Rdeč križ ne ve, da bi lahko koristili varstveni dodatek oziroma dobršen del judi, ki bi potrebovali socialno pomoč do nje ne pride zaradi tega, ker je sistem enostavno preveč zapleten in zbirokratiziran. To so osnovne stvari, ki si jih bomo zadali kot naloge in s katerimi se bomo na ministrstvu spoprijeli, revščina, prakernost, zbirokratiziranost socialne države. To vidimo kot temelj.

Drugo, prej sem rekel, da se bom na začetku vprašal zakaj država potrebuje socialno državo. V, kako bi rekel, nekem teoretskem smislu obstajata na zahodu dva principa družbe, en je ta, ki ga poznamo v kontinentalni Evropi, to je družba, ki ima socialno državo, ki naj bi omogočala blaginjo od zibke do groba preko instrumentov družbene solidarnosti. Plačujemo prispevke zato, ko delamo, zato da bomo dobili pokojnino, ne z garancijo, da bomo dobili pokojnino ko jo bomo sami potrebovali. Plačujemo prispevke za zdravstveno zavarovanje zato, da lahko pridemo do zdravnika ko ga potrebujemo. In v razvitih državah Avstrija, Nemčija, Skandinavija, plačuješ tudi nek majhen prispevek zato, da ti država omogoča lažji dostop do stanovanja ali do dolgotrajne oskrbe. To so temelji, ki jih bo treba pri nas še dograditi. Drug princip družbe, ta, kako bi rekel, anglosaški, malo bolj vampirska verzija kapitalizma pa je, da si ti kot posameznik v svetu sam, sam poskrbi zase, sam si odgovoren, če te skrbi, da boš zbolel, pač varčuj za takrat, ko boš bolan. Če bi rad imel pokojnino, investiraj za to, da boš si jo imel od kje izplačevati in tukaj vidimo, da se to ne obnese najboljše. V ZDA obstaja ca 50 milijonov ljudi, ki nimajo niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, pa so najbogatejša država na svetu in revščina po nekaterih predelih te države, tam je hujša kot karkoli od tega kar poznamo v Evropi. Tako da, v Levici smo striktno na tem, kako bi rekel, kontinentalnem principu, ki ni zgolj socialističen, ampak tukaj bi rad spomnil na njegove vire. Seveda so buli socialisti prvi, ki so zahtevali in si izborili delavske pravice, socialno državo, itd. ampak pri očetih socialne države najdemo tudi konzervativce od Bismarcka do Adenauerja, pri nas, če hočete, Janeza Evangelista Kreka. Liberalce na čelu z Rooseveltom, ki je rekel, da je treba kapitalizem rešiti pred kapitalisti ali pa Johnom Meiner Donkenson(?), ki je v bistvu utemeljil po vojni ekonomski model, ki je postavil socialno državo in z njo dvignil delavski razred iz blaga in oblikoval to kar danes poznamo kot sodobni srednji razred, ki pa, in na to se pogosto pozablja, je eksistenčno odvisen od obstoja socialne države, in če bomo dopuščali, da socialna država propada še naprej, bo z njo propadel tudi srednji razred. Naš namen pa je, da socialno državo postavimo nazaj na noge, in da začnemo reševati te tri krize, ki sem jih prej opisal kot najbolj urgentne. Se pravi, revščina, prekarnost, birokratizacija.

Pa če zdaj grem po vrsti čez program, ki ga bomo izvajali. Na prvo mesto bi postavil izziv draginje in z njo povezane revščine, ki se kaže v jeseni. Tukaj vidimo jasne znake, da se stvari dražijo. Goriva so se na letni ravni aprila podražila že 35,9 %, hrana pa skoraj 10 %. In vsi v tej sobi vemo, da to najbolj prizadene gospodinjstva z nižjimi dohodki, se pravi, nekdo ki zasluži, ne vem, minimalno plačo, da bistveno večji delež svojih prihodkov za osnovne življenjske potrebščine in stroške kot recimo mi, ki imamo poslanske plače. Zato bo treba poskrbeti, da se skupaj z višanjem cen zvišajo tudi vsaj najnižje pokojnine, plače in socialni prejemki, da ljudi ne potiskamo globlje v revščino.

Druga stvar je prekarnost. Kot sem prej omenil, okrog 150 do 170 tisoč ljudi dela preko espejev, avtorskih pogodb, agencijskega dela, platform, ogromno je emigrantskih delavcev, ki niso vključeni v nobeno obliko varnosti pri delu, socialne varnosti. In to je bila za Levico zelo dolgo polje boja, ki ga nismo mogli iz parlamenta doseči. V parlamentu smo kot opozicijska stranka dosegli precej izboljšav za delavski razred, od zvišanja minimalne plače, zvišanja pokojnin, socialnih pomoči, glede prekarnosti pa si obetamo, da bomo zdaj, ko bomo na ministrstvu imeli s tem tudi instrumente, ki so potrebni, da se lahko začnemo s prekarnostjo soočati. Prvi ukrep tukaj bi bil okrepitev inšpektorata, delovne inšpekcije, da se bo začelo striktno nadzorovati kdo krši delovnopravno zakonodajo in kršitelje tudi sankcionirati.

Druga stvar je redefinicija delovnega razmerja v Zakonu o delovnih razmerjih, kjer je treba poskrbeti za to, da če nekdo dela praktično samo za enega delodajalca, pa je formalno registriran kot espe, mora imeti pravico se tam zaposliti oziroma njegov delodajalec obveznost, da ga zaposli, ker to, da imamo pri nas, ne vem, natakarje, kot sem prej omenil primer, na espejih, to je slovenski uniku. Ne vem, če se še kje po Evropi kaj podobnega dogaja. Je pa to problem tudi za vse socialne blagajne. Mi smo izračunavali povprečja in naše ocene so, da zaposleni, redno zaposleni plačajo v recimo pokojninsko blagajno enkrat višji znesek kot ljudje, ki so v prekarnih delovnih razmerjih. Tako, da ko se pogovarjamo o tem, kje so rezerve, da dobimo nekaj več denarja za pokojnine, je tudi tukaj odgovor, da je treba začeti odpravljati prekarnost. Potem ena izmed prvih stvari glede prekarnosti bo obisk Bruslja, če se ne motim, 16. in 17. junija, kjer se bomo med drugim pogovarjali o evropski iniciativi oziroma iniciativi Evropske komisije o platformnem delu. To so razvažalci hrane preko Wolta, vozniki preko Ubra in tako naprej, ki zdaj formalno niso v nikakršnem delovnem razmerju. Evropska komisija pa je sprožila iniciativo, da bi morali te ljudje priti do, če delajo redno to, do zaposlitev pri teh podjetjih in da se morajo tudi zanje začeti plačevati vsi socialni prispevki. In pa zadnja stvar, ki bi jo omenil glede prekarnosti, je, prekarci so ljudje brez pravic. Delodajalec jih lahko jutri odpusti, nimajo pravice do bolniške, nimajo pravice do dopusta. In naša iniciativa tam bo na ministrstvu, da bomo olajšali pridobitev nadomestil za brezposelnost, bolniško in druge za ljudi v prekarnih delovnih razmerjih. Bi pa ob tem želel še poudariti, da ko pridemo na ministrstvo, bo prva stvar, da se bomo začeli pogovarjati za zaposlenimi. Ker za zatečeno stanje, ki sem ga prej opisoval, niso krivi zaposleni na tem ministrstvu, ampak zgrešene politične iniciative zadnjih let. Tako, naš namen je upoštevati strokovno znanje, ki ga te zaposleni imajo in skupaj z njimi poiskati rešitve, da socialno državo postavimo na noge.

Potem če grem naprej po programu. Pokojnine. Kot sem že prej povedal, je za nas, ko se pogovarjamo o pokojninski reformi, vstopna točka revščina, ki je med upokojenci pereča, sploh med starejšimi samskimi ženskami je izjemno problematična. 27 tisoč upokojencev prejema pokojnino manjšo od 300 evrov na mesec, 28 tisoč upokojencev je prejemalo socialno oziroma pomoč preko Karitasa in Rdečega križa in pa 20 % vseh upokojencev je pod pragom tveganja revščine. To so samo nekateri podatki in to so ljudje, ki so bodisi opravili 40 let delovne dobe bodisi se zaradi kakšne poškodbe, invalidnine in tako naprej bili prisiljeni upokojiti. In mislim, da je za nas kot za družbo nedopustno, da te ljudi puščamo v revščini. Tako, da naši ukrepi bodo, da si bomo prizadevali, da bo izvedena postavka, ki smo jih zapisali v koalicijsko pogodbo. Najprej dvig minimalne pokojnine za polno delovno dobo na vsaj 700 evrov neto mesečno. Potem pa v doglednem roku dvig pokojnin za polno dobo 10 % nad prag tveganja revščine, kar pomeni v konkretni številki 813 evrov. Ne bom rekel, da je to možno drugo leto, možno pa je do te številke v doglednem času priti.

Potem če grem dalje na plače in delovni čas. V koalicijsko pogodbo smo zapisali, da bomo minimalno plačo naslednje leto dvignili vsaj na 800 evrov neto mesečno. Mi sočasno s tem napravili ponovni izračun minimalnih življenjskih stroškov, da bomo ovrednotili, kolikšna ta plača mora biti. Namreč Slovenija ima po zaslugi dogovora med Levico in Šarčevo vlado iz leta 2019 sistem minimalne plače, ki je določen tako, da mora biti minimalna plača vsaj 20 % višja od minimalnih življenjskih stroškov. To je v resnici zelo dober, kako bi rekel, pregleden in tudi uporaben princip, za katerega se ogromno zanimajo tudi v tujini. In na neki točki so pri nas prišle tudi informacije, da bi Evropska komisija želela na ravni Evrope nekaj takega uvesti, ker na ta način se izognemo definiciji na evropski ravni, da bi imeli pač plače povsod določene z nekimi absolutnimi zneski, ker ne morejo biti enake v Romuniji in v Luksemburgu, ampak bi za vsako državo enostavno predpisali, da se mora po teh in teh kriterijih izračunati minimalne življenjske stroške in nato dati 20 % pribitka, da ugotovimo, kaj bi morala biti dostojna minimalna plača v določeni državi. Tako bomo mi naročili nov izračun minimalnih življenjskih stroškov. In tudi eden od ključnih ukrepov v koalicijski pogodbi je, da bomo te minimalne življenjske stroške izračunavali pogosteje in bolj natančno, ker zdaj imamo izračun iz leta 2016, ki je za današnje razmere že precej neuporaben. In glede na ta izračun potem uravnavali potem tako minimalno plačo, ki mora vsaj za 20 % presegati te stroške, minimalno pokojnino in socialne prejemke. To je, recimo, ta socialna blazina, ki jo želimo vzpostaviti, da ljudje ne bodo padali v revščino.

Nadalje, pri plačah in delovnem času bomo vzpostavili nazaj Ekonomsko-socialni svet in z njim socialni dialog, ki je pod zadnjo Vlado propadel. Bom pa poudaril tukaj, da za učinkovit socialni dialog potrebujemo organizirano delo v sindikate. Pri nas imamo s tem hud problem. Če pogledate, kako imajo najrazvitejše države organiziran socialni dialog, boste videli, da je na Islandiji stopnja sindikaliziranosti dela 90 %, na Švedskem 70 %, pri nas je že pod 30 %. Želim povedati, da z Levico na ministrstvu dobivajo sindikati in organizirano delo sogovornika in pomagali jim bomo, da postavijo svojo organiziranost nazaj, da lahko začnemo se približevati tudi po teh kazalcih razvitejšim državam, ki so nam lahko tudi v delovnopravnem smislu zgled. Tretja stvar, ki bi jo pri plačah in delovnem času povedal, je, da smo v koalicijsko pogodbo zapisali, da bomo omogočili prostovoljni 30-urni delavnik. Zdaj se nekatere podjetja že organizirajo sama oziroma se zanimajo za to, da bi svojim zaposlenim, recimo, ponudili aranžma štirih dni dela na teden ali pa šest ur dela na dan, ampak je po trenutnem zakonu v bistvu to ilegalno, tako morajo kršiti delovnopravno zakonodajo. Mi bomo to kot prvo legalizirali, kot drugo bi pa radi tudi s spodbudami te prakse uvajali. Nenazadnje so po Evropi že marsikje zaživele in se kažejo kot zelo perspektivne, tako v smislu, koliko so ljudje motivirani za delo, kot v smislu, koliko imajo več prostega časa in kako se jim izboljšuje kvaliteta življenja. Tako se pri plačah, delovnem času in tako naprej želimo začeti odmikati od modela, da se nam zdaj delavniki prelivajo čez cele dneve, da se prekarnost širi, da so plače zadnje desetletje rasle po polžje, ampak želimo te stvari spraviti nazaj v okvire. Se pravi, da bodo plače rasle skupaj s produktivnostjo, da bomo delali toliko, da bomo imeli čas tudi zase, za svoje prijatelje, družine, in da se poskušamo v nekih točkah postaviti tudi v prvo vrsto naprednih držav v Evropi, kot so, recimo, iniciative za krajši delavnik.

Če grem na področje sociale. Tu je, kot sem povedal, naš cilj in vstopna točka odpravljanje revščine, kjer se kažejo določeni kazalci. Za denarno socialno pomoč je leta 2013 bilo upravičenih 68 tisoč ljudi, leta 2020 že 99 tisoč ljudi. Za varstveni dodatek leta 2018 15 tisoč ljudi, leta 2020 že četrtina več. Se pravi, potreba po socialnih transferjih se očitno viša, kar pomeni, da je revščina v dobršnem delu prebivalstva problem. Glavni ukrep tukaj je izračunavanja minimalnih življenjskih stroškov pogosto in natančno in prilagajanje transferjev in nadomestil dejanskim potrebam gospodinjstev. Nadalje, nekatere pravice bomo poenostavili in avtomatizirali, kot je dodeljevanje otroškega dodatka, socialne štipendije, subvencije malic in kosil. In povečali bomo informiranje prebivalstva o tem, katere pravice obstajajo in kaj je na voljo, če se znajdejo v težavah. Centre za socialno delo bomo reorganizirali. Zadnja reorganizacija je bila tako po mnenju uporabnikov centrov za socialno delo kot ljudi, ki v njih delajo in strokovnjaki, ki so spremljajo, kaotična, ustvarila je birokratizacijo in centralizacijo. Zaposleni v centrih za socialno delo se namesto, da bi reševali kritične primere, ukvarjajo s papirologijo. Tako, da smo že dogovorjeni s Fakulteto za socialno delo, da bomo ovrednotili učinke zadnje reorganizacije in pripravili nabor ukrepov za to, da se stvar debirokratizira, da bodo lahko zaposleni na centrih za socialno delo opravljali več dela neposredno v stiku z ljudmi, ki so pomoči potrebni. In pa predvsem več terenskega dela.

Potem če grem na polje družine. Tukaj je za nas imperativ enake možnosti. Se pravi, vsi otroci ne glede na to, v kakšno družino so rojeni, morajo imeti enake možnosti za razvoj svojih potencialov. In tudi tukaj bomo naprej zagrabili nevralgično točko. Če pogledamo, kje so socialni problemi najvišji, bomo videli, da so eden od največjih problemov preživnine. Petina enostarševskih gospodinjstev, v 80 % gre za matere z otroki, ima problem, da so pod pragom tveganja revščine, problem pa so nizke preživnine. Vseh preživnin skupaj je 56 tisoč oziroma upravičencev za preživnine je 56 tisoč, številke pa so zaskrbljujoče. 3 tisoč 500 preživnin je pod 20 evri na mesec. Predstavljajte si, 20 evrov na mesec nekdo plača za to, da po navadi njegova bivša žena vzgaja otroka. 12 tisoč 500 preživnin je pod 80 evri na mesec in kar 33 tisoč 500 preživnin pod 120evri na mesec. Tako, da bo treba v ta sektor preživnin poseči zato, da se opolnomoči enostarševske družine, da ne bodo trpele revščine, kar se zdaj kar pogosto dogaja.

Potem če preidem k zaključku, postavili bomo pa še dva nova temelja socialne države. To so stanovanja in dolgotrajna oskrba. Stanovanja so polje, ki ga je država do zdaj popolnoma prepuščala trgu in zaradi tega imamo, jaz bom govoril o stanovanjski krizi. Tisti, ki investirajo v stanovanja danes, seveda pač stvar vidijo drugače. To so zelo donosne naložbe. Kupiš stanovanje in ti vrednost v enem letu zraste tudi za 15 do 20 % ne da bi mignil s prstom. Stanovanje lahko vmes tudi oddaš in zaslužiš, ne vem, 5, 10 tisoč dodatnih evrov na leto z njim. Ampak z vidika vseh generacij, ki se niso rodile, ne vem, v 70., 80., ko je bila stanovanjska gradnja relativno dostopna in poceni, ali pa, ne vem, v času Jazbinška, ko so se razprodajala družbena stanovanja, in smo odraščali kasneje pa to pomeni krizo. Ker ljudje do stanovanj praktično ne morejo več dostopati oziroma če najamejo stanovanje ali pa ga kupijo, to pomeni, da si odrečejo polovico svojih prihodkov za 20, 30 let samo zato, da imajo streho nad glavo. Kako se te stvari lahko uredijo, vidimo lahko čez mejo, ni treba iti daleč. V sosednji Avstriji so stvari zgledno urejene. Na Dunaju imajo 220 tisoč stanovanj v lasti mesta, zraven še 200 tisoč zadrug, 62 % Dunajčanov živi v najetih stanovanjih, cene tam pa so bistveno nižje kot v Ljubljani. Povprečna avstrijska plača znaša 2 tisoč 200 evrov, torej 900 evrov nad slovensko, cena stanovanja na Dunaju, trisobno, 70 kvadratov stane 430 evrov. V Ljubljani boste za tako stanovanje dali več kot 800 - pri skoraj polovico nižji plači. Tako, da naš projekt, in zelo ambiciozno je zapisan v koalicijski pogodbi, je zagotovitev vsaj 20 tisoč dodatnih javnih najemnih stanovanj do leta 2030. Hkrati bomo vzpostavili sistem stanovanjskih zadrug in hkrati bomo pregledali in aktivirali obstoječi stanovanjski fond. Po podatkih GURS-a naj bi bilo 150 tisoč stanovanj v Sloveniji praznih. Del teh je v urbanih središčih. Tukaj je enostavno treba na trg poseči z davki, zato da bodo ljudje začeli ta stanovanja oddajati oziroma v drugih predelih Slovenije pa je smiselno razmišljati o tem, da bi stanovanja preuredili v oskrbovana stanovanja in bi se jih lahko uporabljalo za dolgotrajno oskrbo. To bi bil lahko tudi način revitalizacije tistih delov Slovenije, ki jih sedaj pesti izseljevanje.

Potem imamo pa dolgotrajno oskrbo, ki sem jo prej omenil, kot drugi neuresničen steber socialne države. Problemov tukaj je malo morje. Začnejo se z zakonom, ki je bil sprejet pod zadnjo vlado. Tako bom rekel, zakon vsak imamo, ampak ga bo treba temeljito prenoviti, ker praktično vsi uporabniki pravijo, da je neizvedljiv. Več ali manj se je out sourcal na pravilnike, potrebnih za sprejetje je devet. Po mojih informacijah vsaj trije ali štirje sploh še niso sprejeti. Potem za zaposlitve, ki so se predvidevale dodatno ni odobrenih financ in tako naprej. En kup je problemov s podeljevanjem koncesij, s puščanjem izvajalcev dolgotrajne oskrbe, ki vršijo dumping na slovenskem trgu in v bistvu izrivajo javne zavode iz sistema in tako dalje. Mi se trenutno ukvarjamo s tem, da postavimo nov koncept dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljila na medgeneracijskih centrih in bo več ali manj zunaj institucionalna. Se pravi, dom institucija mora biti res zadnja opcija. Pred tem je pa treba poskrbeti za solidarnostno oskrbo, se pravi v Sloveniji že teče program Starejši za starejše, da mlajši starejši pomagajo starejšim starejšim ob seveda garanciji, da ko bodo sami potrebovali pomoč jo bodo deležni na enak način. Deloma se lahko organizirajo pomoči na domu, oskrbe na domu in podobno. In se to mora biti okoli medgeneracijskih centrov. Nazadnje pa institucija, ampak jaz sem prepričan in moji sogovorniki s področja dolgotrajne oskrbe tudi, da se vrste za domove za starejše, sedaj naj bi manjkalo 10 tisoč postelj v domovih za starejše, po nekateri ocenah lahko bistveno skrajšajo, če poskrbimo za te zunaj institucionalne in solidarnostne oblike pomoči, kar je seveda treba pokombinirati tudi s stanovanjsko gradnjo. Ko gradimo nova stanovanja se jaz striktno pristaš tega, da je treba tam poskrbeti za socialno mešanje. Ne da pač mi postavljamo stanovanja samo za en tip populacije. Ampak naj bo 20 % stanovanj socialnih, 20 % oskrbovanih. Zato da se lahko tako kot Dunajčani pravijo, pač tam srečujejo in skupaj živijo vsi, zdravniki, pravniki, upokojenci, električarji, obrtniki, zidarji, čistilke in na ta način se v bistvu tudi poskrbi za družbeno kohezivnost. In ko smo pri tem, če se vrnem na začetek, zakaj družba potrebuje socialno državo, eden od ključnih razlogov zanjo je družbena kohezivnost, da se ne razslojujemo, da ne živimo v različnih svetovih, ampak da se na ta način skozi družbeno solidarnost lahko tudi razume drugega, razume stisko drugega in položaj ljudi, ki živijo v drugačnih okoliščinah kot mi sami.

Se bom tukaj ustavil, kot sem rekel, da bo čas za vprašanja in debato. Naš namen prihoda na to ministrstvo pa je, kot sem rekel, zagotoviti to kar obljubljamo s svojimi programi, torej blaginjo za vse, ne le za peščico.