Hvala lepa, gospoda predsednica.

Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci!

V veliko zadovoljstvo mi je, da je prišel tudi ta trenutek prvega, nekako uradnega dejanja, na poti k oblikovanju tudi tega ministrstva. Mogoče zelo na kratko, besedo ali dve, o meni. Najbrž je znano, da prihaja s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Želim predvsem poudarit tole delovanje znotraj univerze, ker nekako lahko potegnem primerjavo. Sama univerza, univerze na splošno, lahko rečem, so zelo heterogene organizacije, obstajajo različni interesi, različni pogledi, imamo različna področja delovanja znanosti, od naravoslovja, tehnike, pa do družboslovja, humanistike, športa, umetnosti in tako naprej in seveda v funkciji rektorja sem bil jaz vedno tisti, ki sem moral poslušat in pa usklajevat različne poglede te heterogene skupine.

Nekako si predstavljam tudi ta položaj, to pozicijo, v tej smeri. Se pravi, ne gre samo za vprašanje, kako nekdo jasno, artikulirano poda svoje mnenje, gre predvsem za sposobnost, da znamo poslušat drug drugega, da znamo razumet probleme, ki nastopajo in vedno zagovarjam tezo, da če dobro razumeš problem, šele potem lahko najdeš učinkovito rešitev za ta problem.

Jaz bom v tem uvodnem delu podal samo nekaj izhodišč iz glavnih področij Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in seveda logično da sledi potem razprava, vprašanja in pa odgovori. V delu do univerzitetnega izobraževanja, bi želel najprej izpostavit potrebo po oblikovanju bele knjige. To je strateški dokument delovanja šolskega sistema. Mogoče smo vsi nekoliko presenečeni, da tega dokumenta še nimamo za naslednje desetletno obdobje. Osebno sem sodeloval pri izdelavi podobnih dokumentov za področje visokega šolstva in pa znanosti. To je Nacionalni program visokega šolstva, pripravljen do leta 2030 in pa tudi Raziskovalno inovacijska strategija Republike Slovenije, tako imenovani RIS, tudi dokument, ki je bil pripravljen pred kratkim in imamo tudi te osnovne strateške usmeritve pripravljene za naslednje 10-letno obdobje. Kot rečeno, podobno, na enak način potrebujemo tudi belo knjigo, kjer bojo seveda strokovnjaki določili osnovne smernice, usmeritve delovanja šolskega sistema v naslednjem 10-letnem obdobju. Tukaj bi rad izpostavil neko dejstvo, ki smo ga mi recimo na prejšnjih 2 dokumentih, ki sem jih omenil, vedno izpostavljali. V preteklosti se je izkazalo, da znamo narediti dobre dokumente, dobre strategije, nismo bili pa toliko uspešni pri implementaciji, pri uvajanju teh strategij v prakso. Osnovni problem mogoče je že to, da seveda so to 10-letni načrti in presegajo mandat, en mandat in se vlečejo preko več mandatov, tako da pri pripravi tistih 2 dokumentov, ki sta že potrjena, smo potem zahtevali, da se te strategije tudi preverjajo na vsake 3 leta in da sproti izvajamo korekcijske ukrepe, seveda če se razvoj ne odvija v predvideni smeri.

Druga točka, ki bi jo izpostavil v tem prvem delu, je tako imenovana nacionalna preverjanja znanja. Tukaj je precej zaskrbljenih staršev seveda že spraševalo, kaj konkretno to pomeni, zakaj je to potrebno. Seveda gre za vprašanja, ali se to upošteva lahko tudi potem pri vpisu, pri prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo, pri vpisu na srednješolske inštitucije oziroma gimnazije. Ta pristop je v bistvu že uveljavljen pri prehodu iz gimnazije na fakultete. Tudi tukaj pri tem imamo tako imenovano maturo, uspeh na maturi. To je del uspeha, ki ga dijak, ko se vpisuje na fakulteto, izkazuje. In pa drugi del je splošni učni uspeh. Se pravi, želja je, da se tudi pri prehodu iz osnovne šole v srednjo šolo tak standardiziran nacionalni preizkus znanja delno upošteva pri vpisu naprej. Zakaj? Zato, ker je to referenčno preverjanje znanja, velja enako za vse učenke, učence v osnovni šoli. Vemo pa, da prihajajo seveda otroci z različnim predznanjem v srednjo šolo. Zdaj, kako, na kakšen način naj bi bilo to izvedeno oziroma v kakšnem obsegu bi upoštevali splošni uspeh ali pa nacionalni preizkus znanja, to je seveda stvar stroke, o tem bojo odločali strokovnjaki. Vem, da poteka že tudi kurikularna prenova. Določene usmeritve so že postavljene in seveda tudi ta proces se bo nadaljeval. Na splošno bi tudi izpostavil to željo, da zagotovimo enako obravnavo vseh otrok v naših šolah. In iz tega sledijo potem tudi načrti o določenih brezplačnih zadevah, kot so malice, brezplačni učbeniki, tudi v vrtcu deloma in tako naprej. Se pravi želja je, da so otroci čim bolj enaki in pa spet potem je vprašanje, kako se to izpelje, kakšen obseg finančnih sredstev potrebujemo, ampak osnovna ideja je pa zelo jasna.

Pri tem delu do univerzitetnega izobraževanja posebej še izpostavljam posledice zaradi Covida. Vsi vemo, da nas po eni strani verjetno čaka priprava na novo obdobje jeseni. Upamo seveda, da ne v taki obliki, kot smo bili deležni v zadnjih 2 letih. To je ena zadeva, na katero se je treba pripravit čim prej. In pa drugi del, najbrž bo treba zelo jasno evalvirat tudi posledice obstoječih valov Covida, ker so zadnje raziskave zelo jasno pokazale, da posledice tega zapiranja so.

Dovolite mi, da zdaj preidem še na visokošolski del, znanstveno-raziskovalni del. Na tem področju je bil uspešno sprejet znanstveno-raziskovalni in pa inovacijski zakon. Precej dolgo se je pripravljal. Mislim, da sem jaz nastopil mandat rektorja leta 2017 in takrat je bil osnutek tega zakona praktično že pripravljen in potem dejansko smo rabili skoraj še 5 let, da smo do tega zakona prišli. Seveda smo vsi zadovoljni in veseli, da ta zakon končno imamo. Prvi koraki, ki pa sledijo oziroma tisto kar je treba nekako čim prej speljati so pa potrebni podzakonski akti. ARRS mora speljati pripravo teh dokumentov, zato ker se drastično spreminja način financiranja znanstveno raziskovalnega dela na univerzah in tudi na inštitutih. In seveda brez teh podzakonskih aktov, če to ne bomo pravočasno pripravili se potem lahko ogrozi normalno financiranje raziskovalne dejavnosti. Kot rečeno, jaz sem izredno zadovoljen, da ta zakon imamo. Notri so tudi določene novosti in vse te novosti bodo zahtevale precej sprememb tudi pri delovanju inštitutov in visokošolskih zavodov.

Dalje bi izpostavil področje visokega šolstva. Glede na to, da znanstveno raziskovalni zakon je sprejet, je potrjen seveda logično sledi, da je treba nekako obnoviti, dopolniti tudi zakon o visokem šolstvu. Tukaj tudi je predvidena nekako celovita prenova tega zakona. Ta zakon je bil ničkolikokrat noveliran, tako da sedaj že izgublja osnovno formo in to je naslednja velika naloga, ki nas čaka v tem obdobju. Celoten ta postopek bo potekal z ustanovitvijo ustrezne delovne skupine. Ta skupina bo pripravila izhodišča, potem javne obravnave, tako da računam, da bo ta proces trajal sigurno več kot eno leto, ampak načrt je zelo jasen, da se posodobi zakonodaja tudi na področju visokega šolstva.

Glede financiranja visokega šolstva spet z zadovoljstvom izhajam iz dejstva, da imamo z novim znanstveno raziskovalnim zakonom zagotovljen dvig financiranja do 1 % v naslednjih nekaj letih, štirih letih. Se pravi, to je že potrjeno v zakonu. In pa obljuba naše koalicije, da se na področju visokega šolstva podobno naredi, ampak v tem primeru celo na 1,5 %. V nacionalnem programu visokega šolstva smo zapisali, da je želja da pridemo do leta 2030 do vsaj 2,25 odstotnega financiranja obeh dejavnosti, znanstveno-raziskovalne in pa visokošolske v tem obdobju iz javnih sredstev. Glede na ti dve številki, ki sem jih omenil, menimo, da smo tukaj že na 2,5 %. Tukaj je treba seveda dodati še potem druge vire financiranja in potem seveda lahko za to sfero znanstveno-raziskovalne dela visokošolskega delovanja lahko rečemo, da ima izredno dobro popotnico za nadaljnji razvoj v naslednjih letih.

Dovolite mi še besedo o internacionalizaciji predvsem visokega šolstva v povezovanju z evropskimi univerzitetnimi zvezami. Osebno sem sodeloval pri ustanavljanju prvih evropskih zvez. Tudi bil predsednik ene take zveze na začetku. Zakaj omenjam to evropsko dejavnost? Tudi Slovenija v časi predsedovanja je zelo aktivno sodelovala pri pripravi teh usmeritev. Mogoče sem malo pogrešal, da bi več strokovnjakov iz Slovenije vključili v te priprave. Vem, da so me kontaktirali rektorji številnih univerz v smislu, če lahko mi preko univerze kontaktiramo našo vlado, da bi z določenimi idejami lahko nekako neposredno naslavljali vprašanja do Evropske komisije. Ampak ne glede na to, vemo, da se poleg evropskega raziskovalnega področja aktivno vzpostavlja tudi evropsko visokošolsko področje, tudi povezovanje teh dveh sfer. Same te univerzitetne zveze pomenijo izredno povečanje mednarodnih izmenjav, ne samo za študente, tukaj so celo številke do 50 študentov, 50 % naj bi šlo na mednarodne izmenjave. Jaz bi bil seveda vesel, če bi bilo to možno, ampak ne glede, mi želimo odprt visokošolski prostor v ta evropski prostor in na ta način tudi našim študentom omogočiti ta globalni pristop in pa nekako prisotnost v evropskem visokošolskem prostoru.

In pa na koncu še mogoče nekaj besed glede športa. Kot veste je po predlogu zakona o vladi predvideno, da šport postane resor v okviru Ministrstva za gospodarstvo. Mislim, da je bilo to že predstavljeno danes v smislu neke gospodarske dejavnosti, turizma in pa seveda promocije države.

Želim se omejiti predvsem na športno vzgojo oziroma tisti del športa, ki je neposredno povezan z izobraževanjem. Že prej sem omenil, da so razne študije Pedagoškega inštituta, pedagoških fakultet, univerz pokazale, da so posledice tega delovanja šol v izrednih razmerah, kot sem že prej omenil, tudi jaz imam osebno izkušnjo, kako zgleda voditi univerzo, ki ima preko 6 tisoč ljudi v Covid razmerah. To niso bile enostavne stvari. Eno seveda, zdravstveni pritisk zaradi virusa, potem pritisk tehnologije, kako vzpostaviti kakršnokoli komunikacijo na daljavo. In ko smo vse to vzpostavili, nekako je delovalo, smo mislili, da smo glavno rešili, posledice so se pa pokazale kasneje. Psihosocialne posledice že pri populaciji študentk in študentov so resne, kaj šele na nižjih nivojih.

Se pravi, če govorimo o športnih dejavnosti, jaz mislim, da je to eden osnovnih načinov, kako po edni strani bomo odpravljali posledice Covid krize, in pa seveda prispevali tudi k temu, da se poveča ta gibalna sposobnost naših otrok v prihodnje. Tudi kolegi na naši Fakulteti za šport so večkrat izpostavljali te stvari, tako da seveda ni treba posebej poudarjati, kakšen pomen ima šport v samem procesu izobraževanja. Toliko.

Mogoče še zaključna ugotovitev. Dosti se izpostavlja v zadnjem času tako imenovana »družba znanja«. Zame to ni lepa beseda, lepa besedna zveza, ampak nekaj, kar bi moralo slediti iz dejstva, da smo med najbolj izobraženimi na svetu. Mi smo med najbolj izobraženimi na svetu, kar bi logično pomenilo, da bi morali biti tudi med najbolj razvitimi na svetu. In mene nikoli osebno ni skrbelo, da v Sloveniji nimamo zadosti znanja. Imamo odlično vrhunsko znanje. Seveda iz sfere, ki prihajam, to področje zelo dobro poznam. Lahko zagotovim, tudi kasneje, ko je predvidena pridružitev področja inovacij, tehnologij, tudi netehnoloških inovacij je predvsem poskus, da naslovimo, kako bolj organizirano to odlično znanje čim bolj neposredno prenašamo v vsakdanje življenje. Ne gre samo za tehnologije, ne gre samo za industrijo, gre za vse sfere družbenega življenja. In to je to, ta nekako bontiv, da dejansko poskušamo vzpostaviti optimalne pogoje za vzpostavitev družbe znanja.

Hvala. To je bilo moje izhodišče in pa seveda več ob vaših vprašanjih.