Hvala lepa.

Spoštovana predsednica, spoštovani predsednik odbora, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, najprej mi dovolite, da izrazim izjemno čast, da lahko sedim tukaj pred vami in vam predstavim vizijo dela na področju ministrstva, katerega kandidat sem.

Dovolite mi najprej, da se osebno predstavim. Star sem 60 let, poročen in oče enega otroka. Magistrski študij sem zaključil na Pravni fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa s področja kriminalistike. Po tridesetih letih dela v slovenski policiji, zadnja štiri leta sem opravljal funkcijo direktorja kriminalistične policije, sem dve leti sodeloval v projektu Law Enforcement Support v Bosni in Hercegovini, leta 2014 pa bil izvoljen za župana Mestne občine Murska Sobota, kjer še vedno delam v okviru svojega drugega mandata. Imam status vojnega veterana. Rojen sem na Koroškem, živim pa v Prekmurju. Življenjsko prihajam iz dveh regij, ki sta razvojno najbolj zaostali. Več let sem bil predsednik Skupnosti občin Slovenije in član slovenske delegacije v Evropskem odboru regij, v okviru te funkcije tudi član komisije NAT, CIVEX, JCC za Srbijo in član delovne skupine v projektu U-LEAD za Ukrajino. Predvsem pa sem, kot rečeno, skoraj 2 polna mandata vodil občino, ki je znala povezati regijo, da smo za prave razvojne podvige uspešno izvedli projekte, sofinanciranje z evropskimi sredstvi. Ne le, da smo uspešno koristili denar, ampak smo z njim mrežno izboljšali gospodarsko in družbeno blaginjo celotne regije. V meni so zapisani geni zavednih Slovencev in trmastih Libeličanarjev. S premikanjem mejnih kamnov in s koli v rokah so pogumni ter trmasti Korošci od leta 1920 do leta 1922 dosegli, da so danes Libeliče, majhna koroška obmejna vasica v Sloveniji in ne v Avstriji. Z jasno držo in odločnim delovanjem so preprečili nasilno pripojitev kraja k Avstriji in ubranili voljo ljudstva, da ostanejo Slovenci. Kot otroci smo ob obletnici plebiscita risali grafite z napisom »7. člen: pravica naša« in s tem izražali jezo na vse, ki so živeli na drugi polovici njive, kjer je potekala takrat meja med Avstrijo in takratno SFRJ. Neke noči pa se je zgodilo nekaj, kar je odločilno vplivalo na moje gledanje sosedov preko njive. V Libeličah je zagorel hlev. Domači gasilci s staro in pokvarjeno gasilsko opremo požara več niso obvladovali. Ko je že grozilo, da bo zgorela še kmetija, so na pomoč pridrveli gasilci iz sosednje avstrijske vasi. Ker so bile rampe na mejnem prehodu zaklenjene, so jih dobesedno prebili in preprečili katastrofo. Povedano v sodobnem evropskem jeziku ali besednjaku, so bile v začetku sedemdesetih Libeliče tako prvi slovenski kraj v Evropi brez meja in prvi kraj, deležen skupnih evropskih ukrepov na področju zaščite in reševanja. Avstrijski gasilci se niso ozirali na meje. Sledili so svojemu poslanstvu, služiti in pomagati ljudem, ko so v težavah, ne glede na meje, ne glede na ceno. Ta dogodek je zaznamoval moje življenje. Premaknil je meje, ne med državami, ampak predvsem v mojem osebnem dojemanju mej. Ob gledanju avstrijskih gasilcev sem spoznal, da največje zadovoljstvo, ki ga posameznik v življenju lahko doživi, ni v količini denarja in bogastvu, ampak v služenju skupnosti, služenju ljudem. Poleg 30 let dela v slovenski policiji je bila največja čast v mojem življenju, da sem lahko vodil Mestno občino Murska Sobota. Verjamem, da bo še večja čast, če bom z vašim zaupanjem postal minister brez resorja, pristojen za razvoj, strateške projekte in kohezijo.

Dovolite, da najprej začnem svojo predstavitev z analizo stanja. Preden podam svoj pogled na aktualno stanje, bi se rad zahvalil vsem dosedanjim ministrom, odgovorim za kohezijo in regionalni razvoj. Skupaj z njihovimi sodelavci, predstavniki razvojnih agencij in občin so dosegli veliko. Zaradi njihovega dela je danes Slovenija lepa, varna in čudovita dežela, ki ima možnosti, da uspešno nagovori vse izzive prihodnosti. Evropska komisija v 8. kohezijskem poročilu Kohezija v Evropi do leta 2050 ugotavlja naslednje. Kohezija v Evropski uniji se je izboljšala, vendar še vedno obstajajo vrzeli. Dosežen je bil znaten napredek pri izboljšanju zaposlenosti in socialni vključenosti, vendar pomembni strukturni izzivi ostajajo. Za zmanjšanje regionalnih razlik v zaposlenosti sta potrebna večja rast zaposlenosti in zmanjšanje razlik med spoloma. Število ljudi, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, se je med letoma 2012 in: 2019 zmanjšalo. Razlike na področju zdravja se zmanjšujejo. Kohezijska politika je pripomogla k zmanjšanju razlik. Potem, ko so se nacionalne javne naložbe zaradi gospodarske in finančne krize zmanjšale, je prav kohezijska politika postala pomembnejši vir naložb. V naslednjih 30. letih bo rast Evropske unije temeljila na zelenem in digitalnem prehodu. To bo prineslo nove priložnosti, vendar bodo potrebne tudi velike strukturne spremembe, ki bodo verjetno povzročile nove regionalne razlike. Demografski prehod lahko ogrozi kohezijsko rast, če bo postal prezrt. Od načinov upravljanja teh prehodov bo odvisno ali bodo vse regije in vsi državljani ne glede na to kje živijo, lahko imeli koristi od teh prehodov. Da bi Evropo pripravili na spopadanje s temi izzivi, je ključnega pomena, da se spodbudi prehajanje med zaposlitvami v zelene in digitalne sektorje ter reši pomanjkanje s tem povezanih znanj in spretnosti. Zeleni prehod ter zlasti cilji ogljično nevtralnega in krožnega gospodarstva bodo preoblikovali naša gospodarstva. Povečalo se bo zaposlovanje v sektorjih kot so energija iz obnovljivih virov, recikliranje, oblikovanje, prenova in ekosistemske storitve, vendar lahko to negativno vpliva na sektorje, ki morajo zmanjšati svoje emisije in na regije v katerih se ti sektorji nahajajo. Kohezijski ministri držav članic Evropske unije bodo 2. junija sprejeli sklepe k osmem kohezijskem poročilu z glavnimi poudarki na naslednje. Zeleni in digitalni prehod sta glavna izziva, ki ponujata nove priložnosti za evropsko rast v katere bi morali usmeriti svoje naložbe in zagotoviti pravično prilagajanje, da bi se izognili novim razlikam, ki izhajajo iz teh prehodov. Inovacije, podjetništvo in gospodarska diverzifikacija ter dobro opravljanje, upravljanje, so lahko ključni dejavniki dolgoročne regionalne gospodarske rasti in večje odpornosti na asimetrične pretrese. Da bi ljudem, podjetjem in območjem, zlasti občinam pa tudi malim in srednjim podjetjem pomagali, da na socialno pravičen način pospešijo zeleni prehod, jih je treba podpreti pri njihovih prizadevanjih za obravnavanje podnebnih sprememb in energetskega prehoda, okrepiti odpornost na podnebna tveganja, zagotoviti trajnostno krožno gospodarstvo in čisto okolje, bogato z biotsko raznovrstnostjo ter jih spodbujati pri izvajanju rešitev, ki temeljijo na naravi. Da je kohezijska politika ena najpomembnejših orodij za spodbujanje razvoja v manj razvitih regijah in pomembna naložbena politika Evropske unije, ki bi morala še naprej podpreti naložbe potrebne za konvergenco in preprečiti razvojne pasti za vse regije. Kohezijska politika ni krizni inštrument, vendar je regijam pomagala ublažiti posledice nedavnih kriz in komisija meni, da se mora politika prilagoditi novemu razvoju, ne da bi pri tem škodovala njenim strukturnim in dolgoročnim ciljem zlasti tako, da najprej izkoristijo ustrezne določbe sedanjega pravnega okvirja. Pomen krepitve zmogljivosti, ocenjevanja in izvajanja pridobljenih izkušenj, da bi nenehno izboljševali učinkovitost kohezijske politike in spodbujali programe z visokim donosom. Komisija poziva k začetku razmisleka o prihodnosti kohezijske politike po letu 2027, da bi oblikovali enostavnejši in učinkovit sklop pravil ter preprečili težnjo po povečanju sredstev. UMAR v svojem poročilu o razvoju 2022 po strateških usmeritvah strategije razvoja Slovenije 2030 ugotavlja, slovensko gospodarstvo je po padcu ob izbruhu epidemije COVID-19 v letu 2021 hitro okrevalo, izziv pa ostaja zmanjšanje razvojne vrzeli s povprečjem Evropske unije, ki zahteva prehod v inovacijsko podprto rast, z visoko produktivnim, nizko ogljičnim krožnim gospodarstvom. Slovenija je leta 2020 glede izobraženosti prebivalstva že dosegla cilj strategije. Tudi kakovost znanja mladih je visoka, pri vseživljenjskem učenju pa se že vrsto let od strateškega cilja oddaljuje, kar je glede na premajhno usklajenost znanj, veščin in spretnosti s potrebami izrazito neugodno. Skupni razpoložljivi dohodek prebivalstva pospešeno raste od leta 2014. Tveganje socialne izključenosti in dohodkovne neenakosti je bilo po zadnjih razpoložljivih podatkih v mednarodni primerjavi še naprej nizko. Ohranja pa se razmeroma visoki tveganje revščine določenih skupin prebivalstva. Slovenija ima v povprečju dobro ohranjeno naravno okolje, a ker zaželeni prehod v nizko ogljično krožno gospodarstvo v daljšem obdobju ni bilo zadostnih premikov trajne narave bo v prihodnje treba tako imenovane zelene investicije bistveno okrepiti. V zadnjih letih so bili v Sloveniji narejeni pomembni pozitivni premiki na posameznih področjih delovanja države. Izziv je nadaljevanje izboljšanje učinkovitosti upravljanja javnega sektorja, predvidljivosti delovanja poslovnega okolja in povečanje zaupanja v ključne inštitucije. V trenutnih zaostrenih geopolitičnih razmerah pa tudi nadaljnje sodelovanje pri oblikovanju skupne zunanje in varnostne politike EU. Kje smo danes? Na podlagi letnega poročila službe vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko za leto 2021 dosega Slovenija po uspešnosti črpanja sredstev iz finančne perspektive 2014-2020 četrto mesto med članicami Evropske unije glede odstotka izplačil in sedmo mesto glede odstotka dodeljenih sredstev. Največja izplačila pričakujemo v obdobju zaključka letošnjega leta in v letih 2023. Na podlagi predstavljenih podatkov lahko sklepamo, da smo v finančni perspektivi 2014-2020 uspešno črpali sredstva Evropske unije in da je moč optimistično pričakovati, da bomo do konca leta 2023 počrpali vsa razpoložljiva sredstva. Kljub temu je razlika denimo med pomursko regijo in osrednjo slovensko regijo glede indeksa razvojne ogroženosti še vedno prevelika. Ta razlika jasno kaže, da tisti, ki se rodi na vzhodu živi slabše kot tisti, ki se rodi na zahodu. Da tisti, ki se rodi na vzhodu ima slabše pogoje za delo, šolanje, šport, ustvarjanje kot tisti, ki se rodi na zahodu.

Spoštovane in spoštovani! Živimo v nepredvidljivem času. Mir več ni samoumeven. Brez miru ni varnosti, brez varnosti pa ni blaginje. Zato je nujno, da na krize, ki smo jim priča, to je finančna, migracijska, zdravstvena, varnostna, okoljska, politična in energetska pravilno odreagiramo in pametno načrtujemo cilje, ki jih kot država želimo uresničiti. Dejstvo je, da bomo imeli za izvajanje kohezije v tem že obstoječem finančnem obdobju kar dve leti manj za izvajanje kot v obdobju 2014-2020. Namreč, za finančno perspektivo 20245-2020 je bila zakonodaja sprejeta decembra 2013 in večina programov potrjenih novembra 2014. Pravilo N+3 pomeni, da se obdobje zaključi 31. 12. 2023, kar pomeni, da imajo države na voljo 9 let za izvajanje. Za finančno perspektivo 2021-2027 so uredbe Evropske unije zaradi Covid-19 v veljavi šele od 1. julija 2021. Evropska komisija je maja 2018 potrdila predloge uredb, ki so se usklajevale v svetu. V letu 2020 se je kohezija odzvala s spremembo zakonodaje 2014-2020 s tako imenovano naložbeno pobudo v odziv na korona virus, ki je omogočala državam, da sredstva preusmerijo v ukrepe za spopadanje s Covid-19. Na podlagi izkušenj s Covid-19 je aprila 2022 Evropska komisija predlagala spremembe predlogov uredb 2021-2027 ob upoštevanju prehoda na pravilo M+2 bodo imele države na voljo samo 7 let za izvajanje, če bodo programi potrjeni konec leta 2022. To, kar je v tem trenutku zelo pomembno je sporazum v partnerstvu med Sloveniji in Evropsko komisija za obdobje 2021-2027, ki še ni sprejet in program evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027 v Sloveniji, ki prav tako še ni sprejet.

Na področju regionalnega razvoja opažam sledeče dileme. Regionalni razvoj je širok pojem, vendar ga je mogoče obravnavati kot splošno prizadevanje za zmanjšanje neenakosti med regijami s podpiranjem gospodarskih dejavnosti v regijah. Do sedaj je bila politika regionalnega razvoja težnja, da bi te cilje poslušala doseči z obsežnim razvojem infrastrukture in s privabljanjem notranjih naložb. Žal pretekle politike niso uspele bistveno zmanjšati razlik med regijami in kljub temu, da so bila dodeljena znatna javna sredstva niso mogli pomagati posameznim zaustavljajočim regijam, kar ugotavlja tudi OECD. Rezultat je premalo izkoriščen gospodarski potencial in oslabljena socialna kohezija celo več. Razlike med regijami naraščajo oziroma se povečujejo torej razvoj ni skladen, obmejna območja se starajo in praznijo skladnost regionalnega razvoja je tudi v tem namreč, da se preprečijo prekomerne migracije iz teh območij. V Sloveniji imamo regionalni razvoj brez zagotovljenih finančnih virov in nenazadnje nenehno zmanjševanje pristojnosti regij in vedno večja centralizacija v državi. Računsko sodišče je v svojem revizijskem poročilu iz leta 2020 celo ugotovilo, da sta bila Vlada Republike Slovenije in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo le delno učinkovita pri vodenju regionalnega razvoja. Vlada Republike Slovenije s strateškimi dokumenti ni opredelila ciljev in usmeritev za pripravo regionalnih razvojnih programov. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pri načrtovanju v svojih programih ni celostno obravnavalo ukrepov, ki vplivajo na regionalni razvoj je pa na svojih spletnih straneh navedlo cilje za področje skladnega regionalnega razvoja, ki pa niso določene na način, da bi bilo mogoče preveriti njihovo doseganje. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je za potrebe priprave regionalnih razvojnih programov programskega obdobja 2014-2020 s predstavniki razvojnih regij sicer pogosto sodelovalo, vendar in konkretnih vsebinskih usmeritev o regijskih projektih, ki jih bo finančno podprla država do leta 2016 ni podajalo, saj do takrat pristojna ministrstva še niso pripravila lastnih sektorskih projektov za razvoj regij. Navedeno dokazuje, da bo potrebno sprejeti dogovor. Kako dodeljena sredstva čim bolj učinkovito uporabiti v trenutku, ko se vsi soočamo z velikimi ekonomskimi, varnostnimi in socialnimi izzivi, kako se pripraviti na čas, ko bo kohezijskih sredstev manj kot sedaj in kako nasloviti izzive in priložnosti prihodnosti. Nujno potrebujemo dogovor o strukturnih reformah sicer se bodo neenakosti povečale razkorak med razviti in nerazvitimi pa bo še večji. Če želimo v prihodnje zagotoviti splošno blaginjo prebivalstva, dvig dodane vrednosti in trajnostno rast moramo vzpostaviti učinkovito programiranje po principu od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol ob odlični delujoči horizontali vseh resornih ministrstev odgovornih za kohezijo. Cilj kohezijske politike je zmanjšati razlike med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij za najbolj omejenimi možnostmi ter spodbujati njen vsesplošni skladen razvoj. Zame kohezijska politika pomeni delovati tako, da iz različnih delov ustvariš skladno celoto. Pomeni izravnavanje razvojnih razlik, neenakosti, ustvarjanje enakih možnosti za kakovostno življenje. Kohezijo v Sloveniji razumemo predvsem kot priložnost za koriščenje evropskih sredstev, ampak kohezija je v resnici to, čemur je ta denar namenjen – izenačevanju razvojnih možnosti regij, občin, podjetij, skupnosti in predvsem ljudi.

Seveda se postavlja vprašanje, kako to doseči. Prvič, z oblikovanjem nove strategije razvoja Slovenije, kjer želim povezati celotno družbo (občine, regije, gospodarstvo in civilno družbo) v pripravo izvedljivih in skladnih rešitev. Da se zahodna kohezijska regija ne bo spraševala ali je res potrebno na račun reševanja enega dela države zaustaviti razvoj tistega dela države, ki izkazuje razvojno uspešnost, in hkrati da se vzhodna kohezijska regija sprašuje ali je res potrebno na račun preferiranja enega dela države povečati razvojni zaostanek drugega dela države. Drugič, s pametnim upravljanjem evropskih sredstev, da bo izvajanje enostavno, transparentno in pošteno, predvsem pa da bo z ambicioznim kohezijskim programom usmerjeno v prave razvojne prioritete in ne le v beton. Slovenija bo iz naslova evropskih kohezijskih sredstev v obdobju 2021-2027 po zadnjem predlogu iz julija 2020 prejela 3,2 milijardi evrov programa, za katerega organ upravljanja je SVRK in v katerega so vključeni štirje skladi. Evropski sklad za regionalni razvoj, za njega je predvideno 1 milijarda 537 milijonov. Kohezijski sklad 718 milijonov. Evropski socialni sklad 697 milijonov. In sklad za pravični prehod za dve premogovniški regiji (Zasavje in Savinjsko-Šaleško regijo) 258 milijonov. Skupaj natančno 3 milijarde 212 milijonov 67 tisoč evrov. V programu nove finančne perspektive je predvidenih pet cilje. Prvi cilj, pametnejša Evropa s spodbujanjem inovativne in pametne gospodarske preobrazbe. Drugi cilj, bolj zelena, nizko-ogljična Evropa s spodbujanjem prehoda na čisto in pravično energijo, zelene in modre naložbe, krožno gospodarstvo, prilagajanje podnebnim spremembam ter preprečevanje in upravljanje tveganj. Tretji cilj, bolj povezana Evropa z izboljšanjem mobilnosti in regionalne povezljivosti. Petič, Evropa bližje državljanom, in sicer s spodbujanjem trajnostnega in celostnega razvoja mest, podeželja in obalnih območij ter lokalnih pobud. In dodatek šesti cilj, kot rečeno, sklad za pravičen program. To, kar bom še enkrat ponovil, je ključno. Program mora biti sprejet do konca leta 2022, torej formalno oddan na Evropsko komisijo v začetku septembra letošnjega leta. In sicer bo Slovenija iz tega naslova izgubila pol milijarde evrov. Torej ključni dokumenti programiranja, s katerimi se bo treba takoj soočiti in ki so po zadnjih podatkih na dobri poti in v časovnici so osnutek sporazuma o partnerstvu med Slovenijo in Evropsko komisijo za obdobje 2021-2027. partnerski sporazum je v fazi neformalnega usklajevanja z Evropsko komisijo in je bil v petek, 13. 5., že poslan na Evropsko komisijo. In drugi dokument, osnutek programa evropske kohezijske politike v obdobju 2021-2027. V Sloveniji je fazi neformalnega usklajevanja z Evropsko komisijo in 29. 4. je bila na Evropsko komisijo poslana prva različica tega programa.

Nadaljujem z odgovori na vprašanje kako. Z nujnimi popravki nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost uporabimo vsa razpoložljiva sredstva vključno s povratnimi viri, ki jih sedaj po nepotrebnem puščamo v Bruslju.

Slovenija je v tej finančni perspektivi upravičena do 5,7 milijarde sredstev instrumenta za okrevanje. Z načrtovani ukrepi bomo do leta 2026 podprli dolgoročno trajnostno rast in naslovili izzive zelenega ter digitalnega prehoda. Dosedanja vlada je izkoristila manj kot polovico s strani Evropske unije razpoložljivih sredstev. Glede na sporočilo za javnost s strani Vlade, je nacionalni program sedaj, torej predvideva koriščenje 1,8 milijarde evrov razpoložljivih nepovratnih sredstev in 666 milijonov evrov posojil.

Program nacionalnega načrta. V program nacionalnega načrta je potrebno vključiti gospodarstvo, univerze, socialne partnerje, lokalne skupnosti in nevladne organizacije vse s ciljem, da dobimo odličen izdelek konkretnih idej in projektov, kako načrtovati in speljati zeleni in digitalni prehod z modernizacijo slovenskega razvojnega modela.

Potrebno bo še sprejeti odločitev glede sofinanciranja nacionalnega prispevka predvsem glede zahodne regije. Kohezijski svrk Zahodne Slovenije je zahteval, da si iz nacionalne ovojnice zagotovijo sredstva do višine sredstev, dodeljenih za vzhodno kohezijsko regijo, za celotno Zahodno Slovenijo ne glede na stopnjo razvitosti. Svrk je pripravil predlog metodologije za nacionalno sofinanciranje oblin v skladu z Zakonom o financiranju občin, katere namen je preseči delitev kohezije ter izenačiti pogoje v manj razvitih občinah zahodne kohezijske regije s pogoji v vzhodni kohezijski regiji.

Spoštovane in spoštovani, kot župan mestne občine in tudi kot član Skupnosti občin pogostokrat poslušamo župani in županje z območja Tolminskega Krasa, ki upravičeno ugotavljajo, da so v slabšem položaju, zaradi tega, ker so v zahodni kohezijski regiji, ki ji pripada, zaradi splošne ocene, večje razvitosti, boljše razvitosti, manj denarja. In prepričan sem, da se bo potrebno takoj posvetiti temu vprašanju.

Sprejeti je treba odločitev, koliko sredstev bomo namenili posameznemu teritorialnemu mehanizmu iz posameznega sklada, in za katere vsebine.

In, nenazadnje, regijam razložiti, da so prioriteta regionalni projekti, in ne projekti posamične občine, proučiti osnutek in sprejeti slovensko uredbo o uporabi sredstev Evropske kohezijske politike, nadgraditi informacijski sistem EMA 2, pripraviti navodila organov upravljanja za izvajanje evropske kohezijske politike ter definirati omogočitvene pogoje in teritorialne pristope.

Na področju regionalnega razvoja so ključne značilnosti novega pristopa k regionalnemu razvoju sledeče: razvojna strategija, ki zajema širok spekter neposrednih in posrednih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost lokalnih podjetij; osredotočenost na posebna regionalna sredstva in manj na naložbe in prenose od zgoraj navzdol; poudarek na priložnostih in ne na pomanjkljivostih ali potrebi po podpori; skupni pristop upravljanja s pogajanji, ki vključuje nacionalno, regionalno in lokalno raven ter druge zainteresirane strani.

Predstavil bi nekaj strateških ciljev. Prvič: pospeševanje trajnostnega razvoja Slovenije, namesto skladnega. Razvojnih relig se ne sme zmanjševati na račun razvitejših regij. Najbolj skladen je regionalen razvoj takrat, ko imajo ljudje v vseh regijah enako povprečno plačo glede na stopnjo izobrazbe. Drugič: zagotovitev razvojnih sredstev zunaj sredstev kohezije. Do sedaj se je regionalni razvoj financiral zgolj in samo iz kohezijskih sredstev oziroma je prišlo do razumevanja, da je regionalni razvoj kohezija. Tretjič: vzpostavitev novih finančnih mehanizmov za razvoj regij. Problematika obstoječega sistema je med drugim tudi ta, da je pri dogovoru za razvoj regij, vloga regij bolj kot ne administrativne narave. Občine se same pogovarjajo z državo, zato bi bil potreben prenos večjih pristojnosti na regije. V preteklosti so se prek regij izvajale neposredne regionalne spodbude. Takrat je bila njihova vloga močnejša in bolj potrebna. Naslednjič, novi pristopi pri zmanjševanju regionalnih razlik. Enotna Slovenija po letu 2027. Zaradi delitve Slovenije na zahod in vzhod, zahod v finančni perspektivi izgublja precejšen del kohezijskih sredstev. Vpeljava dveh načel v politiko regionalnega razvoja. Prvič, načelo subsidiarnosti, mehanizem, prek katerega lahko predstavniki lokalnih in regionalnih skupnosti zahtevajo proučitev nujnosti posameznih nalog in bremen, ki jim jih je zakonodajni organ države naložil in drugo načelo, načelo »koneksitete«, to pomeni, tisti, ki je drugemu, naložil odgovornost za opravljanje določene naloge, torej na regije, mora temu zagotoviti tudi ustrezna sredstva.

Predlagam naslednje konkretne ukrepe; priprava novega Zakona o trajnostnem regionalnem razvoju, nujnost decentralizacije nalog s strani države, tudi z ustanovitvijo pokrajin predvsem ali pa tudi zaradi ekonomskega vidika, novi finančni mehanizmi, zagotoviti finančne vire tudi v integrali in optimiziranje postopkov dodeljevanja sredstev, neposredno recimo iz regionalne spodbude, dogovor za razvoj regij, Sklad za projekte CLL, CLLD, CTN. Naslednjič, prenova ukrepov endogene regionalne politike, uredba o izvajanju ukrepov endogene regionalne politike, problemska obmejna območja po trenutni uredbi postajajo nadomestek za izvajanje celotne regionalne razvojne politike, v okviru direktorata za regionalni razvoj, redefiniranje splošnih razvojnih nalog na nivoju regije, opredelitev regijskega projekta ločiti od lokalnih projektov, ustvarjanje novih gospodarskih objektov za manj razvite in obrobne regije, vključevanje inovacij v vse regije, krepitev čezmejnega in mednarodnega sodelovanja, krepitev povezav med mesti in podeželjem ter vlogo manjših mest pri podpiranju podeželjskih območjih in obravnavanje potreb zapostavljenih krajev.

Spoštovane in spoštovani, regije so eden temeljev demokratične države, bistveni sestavni del države in primerna raven oblasti za učinkovito uresničevanje subsidiarnosti.

Še nekaj o organiziranosti. Zaradi drugačnih delovnih nalog v prihodnje na novo vzpostavljenega ministrstva, bo potrebno vzpostaviti učinkovito organizacijsko strukturo novega ministrstva, ki bo zagotavljala operativnost in uspešno izvajanje nalog. To je tudi priložnost, da poleg decentralizacije vzpostavimo tudi drugačno logiko delovanja in sicer, da ministrstvo približamo regijam, da gremo na teren, v regije, za katere razvoj skrbimo. Zame je ključno povezovanje in sodelovanje. Ne kohezije in ne regionalnega razvoja ne moremo doseči v vladnih pisarnah, ampak le z sodelovanjem, poslušanjem, povezovanjem in oblikovanjem pravih odgovorov, pravih dogovorov, za prave vsebine, ki bodo ustvarjale prave mrežne in multiplikativne razvojne učinke.

Naj zaključim, skupen cilj je, da v Sloveniji zagotovimo skladen regionalni razvoj in močno gospodarstvo za socialno varnost vseh. Da to dosežemo, moramo uporabiti vse razpoložljive domače in evropske, povratne ter nepovratne vire za razvojni preboj, ki je osredotočen na doseganje višje kvalitete življenja v vseh regijah in na podporo slovenskemu gospodarstvu ter njegovi internacionalizaciji. Drugič, kohezijski skladi so skozi zgodovino uresničevali pomen evropskih vrednot in solidarnosti. Tudi v prihodnje ostaja kohezijska politika ključna naložbena politika za zmanjševanje razlik med regijami, ki bo znatno prispevala k digitalnemu in zelenemu prehodu, pri čemer bo posebna skrb namenjena zaposlovanju, izobraževanju, socialni vključenosti in odpravljanju revščine. Tretjič, glavne prednostne naloge v naslednjih mesecih bodo pospešeno koriščenje sredstev v obdobju 2014-2020, sprejem programa za obdobje 2021-2027 in vzpostavitev učinkovitega sistema izvajanja, s čim manj birokratskimi bremeni, z organi izvajanja in zlasti za upravičence. Glede prednostnih nalog v mandatu 2022-2026 bodo okrepitev sodelovanja z regionalnimi razvojnimi agencijami in lokalnimi skupnostmi. Pred 2 dnevoma sem se srečal v Pomurju s predstavniki vseh razvojnih agencij, ki so se tam nahajali, in dobil zelo koristne in pomembne informacije in jim zagotovil, da v kolikor bom minister, da se bom z njimi srečal med prvimi. Aktivno sodelovanje Slovenije v okviru evropskega večletnega finančnega okvirja 2021-2027. Oblikovanje programskih prioritet na področju evropske kohezijske politike v okviru novega evropskega večletnega finančnega okvirja 2028-2034. Priprava novih razvojnih dokumentov za nov večletni finančni okvir. Uskladitev ciljev z nacionalnimi in evropskimi razvojnimi cilji. Povečanje, multipliciranje evropskih kohezijskih sredstev in kombiniranje nepovratnih s povratnimi sredstvi v največji možni meri. Okrepitev nosilcev evropske kohezijske politike in sklada za okrevanje in odpornost za učinkovitejše, uspešnejše in gospodarnejše izvajanje razvojnih politik, financiranih z viri iz Evropske unije. Izenačitev položaja enako razvitih območij iz obeh kohezijskih regij pri črpanju EU sredstev. In nenazadnje z vzpostavitvijo sodelovanja med urbanimi in ruralnimi ter vzhodom in zahodom.

Spoštovani. Prizadeval si bom, da državljanom povrnemo zaupanje v politiko in našo skupno prihodnost ne glede na to, v kateri regiji živijo. Prvič, tako da zagotovimo skladni regionalni razvoj in pozitivno gospodarsko perspektivo za vse regije. Drugič, tako da odpravimo razloge, ki vplivajo na slabšo kakovost življenja, zaposlitvene možnosti in socialne vključenosti. In tretjič, tako da zagotovimo pravično porazdelitev stroškov in koristi pri spoprijemanju z novimi izzivi. To je mogoče doseči le skupaj, s pametnim odzivom na izzive in priložnosti prihodnosti, ki bodo zagotovili splošno blaginjo za vse, trajnostno rast in višjo produktivnost našega gospodarstva.

Hvala za pozornost.