Govor

Asta Vrečko

/ izklopljen mikrofon/ Se opravičujem. Hvala še enkrat. Hvala predsedujoči in pa tudi hvala za to izjemno čast in zaupanje mandatarju, ki je predlagal me za kandidatko za ministrico za kulturo. Hvala tudi vam, spoštovani člani in članice odbora za kulturo, za vaš čas.

Moje ime je Asta Vrečko, po poklicu sem umetnostna zgodovinarka. Zaposlena sem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer delam kot docentka in znanstvena sodelavka, kjer sem tudi članica programske in projektne skupine.

Na začetku pa bi se rada najprej poklonila enemu izmed največjih slovenskih, evropskih in svetovnih umetnikov Borisu Pahorju, ki je včeraj v častitljivi starosti sklenil svoje življenje. Njegova misel, odnos do sveta in literatura sta mnoge druge in tudi mene formalno zaznamovala. Njegovo delo sem prebirala in tudi za svojo diplomsko nalogo sem se posvetila problematiki taboriščne umetnosti.

Po opravljeni diplomski nalogi po študiju sem bila najprej zaposlena na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za likovno pedagogiko, nato pa sem doktorirala leta 2014 na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete. Del študija pa sem preživela na Inštitutu za zgodovino umetnosti v Zagrebu. V tem času sem bila aktivna tudi kot likovna kritičarka za časopis Pogledi in Tribuna ter članica programskega odbora Inštituta za delavske študije. Na Oddelku za umetnostno zgodovino sem bila izvajalka proseminarjev in terenskih vaj, od leta 2013 pa predavam na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Pri svojem raziskovalnem in strokovnem delu se posvečam slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja s poudarkom na študiju umetnikov, s poudarkom na organizaciji umetnikov in umetnic, zgodovini razstavljanja in kulturni politiki v času obeh Jugoslavij. Redno objavljam strokovne in znanstvene članke ter predavam na mednarodnih konferencah. Na področju kulture in umetnosti sem aktivna že od študentskih let. Vpletena sem bila in vpeta v različne visokošolske institucij in pa izobraževalne institucije na področju neformalnega izobraževanja ter delovanja nevladnih organizacij. Ker pa gospodarska kriza, ki je nekako zaznamovala tudi končanje moje študija ni prizanesla tudi meni in sem tudi sama nekaj let delovala kot delno samozaposlena v kulturi. Poleg tega sem bila vpeta tudi v bolj institucionalni del kulture, saj sem intenzivno sodelovala z različnimi nacionalnimi in občinskimi kulturnimi ustanovami. Nekaj časa sem bila tudi formalno zaposlena kot kustosinja. V zadnjih letih sem se največ posvetila raziskovanju slovenske umetnosti med obema vojnama in pripravila več različnih razstav tako doma kot v tujini ter izdala nekaj dvojezičnih monografij. S / nerazumljivo/ sem bila leta 2021 izbrana za predstavitev Republike Slovenije na beneškem bienalu, arhitekturnem bienalu, kjer smo se v razstavi in spremljajoči monografiji posvetilu projektu zadružnih domov kot javni infrastrukturi. V stranki pa sem namestnica koordinatorja stranke Levica in tudi mestna svetnica v Ljubljani.

Ta uvodna predstavitev nekako služi temu, da želim povedati, da področje kulture poznam iz različnih vzornih kotov tako kot kulturna delavka kot raziskovalka in tudi znotraj institucionalne kulture. Pri svojem delu sem vedno želela gledati širše, zasledovala strokovne cilje in mednarodno povezovanje nenazadnje sta me pri delu vedno vodili tudi ljubezen do kulture in umetnosti. Kulturno področje v Sloveniji je zaznamovano žal z odsotnostjo sistematične kulturne politike in strateškega razmisleka, zato bodo naše prioritete v tem mandatu posvečene izgradnji razvojne, sodobne in vključujoče kulturne politike, ureditvi področja medijev, samozaposlenih, razvoj vzdržnega sistema javnih razpisov, okrepitev sistemskega vlaganja v kulturo ter varovanja kulturne dediščine, sistematični promociji kulture in umetnosti tudi na mednarodni ravni.

Kultura in umestnost ter kulturna dediščina so tisto, kar bomo kot družba pustili za nami, zato mora kultura ponovno določiti svojo družbeno vlogo, saj gre za lakmusov papir naše družbe kot celote prav v odnosu do kulture se kaže naprednost, solidarnost in odprtost tako politike kot družbe na sploh. Žal se je v zadnjih dveh letih zgodilo predvsem obratno. Kultura, ki je že tako tradicionalno na margini in periferiji političnega spektra je doživela dva silovita pretresa, ki sta jo pahnila še v slabše pogoje in to sta bila najprej epidemija in pa tudi odnos prejšnje Vlade do kulturnega sektorja. A prav obdobje epidemije je tisto, ki je razkrilo kako pomembno je, da so področja javnega dobrega ostanejo na področju družbenega in ne zasebnega, kako pomemben je enak dostop ljudi do kulture in umetnosti in kako veliko vlogo imata ti dve področji v času družbenih in osebnih stisk. Vsi smo v času prepovedi druženj in pretrganega družabnega življenja se še bolj zatekli intenzivno kulturnim dobrinam, ki so bile tiste, ki so pomagale osmisliti težko situacijo in hkrati prebroditi marsikatere neprijetne trenutke, a kljub temu razumevanje do kulturnih delavcev in delavk ni bilo. To žal ni osamljena situacija. V javnem in političnem diskurzu se pogosto pojavljajo skrivljeni pogledi na delo na področju kulture. Profesionalno delo je predstavljeno kot prostočasna dejavnost, s tem pa mu je tudi odvzeta legitimnost profesionalnega obstaja predvsem urejenih delovnih pogojev in dostojnega plačila. Med epidemijo so filmi, gledališče predstave, likovna umetnost, performansi, knjige, glasba in vsi drugi umetniški žanri, ki so bili dostopni na spletu postali tudi nekakšen blažnik težke zdravstvene in družbene situacije, a hkrati je umanjkalo zavedanje, da gre to za pravzaprav za rezultat dolgoletnega dela ustvarjalk in ustvarjalcev, kulturnih delavcev in delavk, ki delajo v slabih pogojih in so pogosto pod plačani ali za to popolnoma ne plačani.

Kot je odhajajoči ministre za gospodarstvo dejal ob eni priložnosti kulturnega praznika ob osrednji prireditvi za 8. februar, »kdor ne dela, naj ne je«. Tako so kulturne delavke in delavci, umetnice in umetniki, ustvarjalke in ustvarjalce prikazuje kot tiste, ki v svojem profesionalnem delu zgolj uživajo, saj gre za hobije, popoldansko dejavnost, ki si ne zasluži enakovredne družbene obravnave in delavskih pravic ter dostojnih pogojev dela. Zato bo prihodnja kulturna politika ministrstva, ne bo tista, ki bo še bolj »marganilizirala« to področje, ampak bo tista, ki bo potisnila nazaj kulturo v središče družbe. Povrniti ji je potrebno nekdanji ugled in veljavo kulturnim delavcem in delavkam, kot tudi samemu sektorju kulture.

Programske usmeritve naše stranke Levica so usmerjene v dostojno plačilo za delo, urejene bivanjske in delavne pogoje ter socialno in zdravstveno varnost posameznika. Vse to so tudi osnovna načela, ki bodo vodila naše delo na Ministrstvu za kulturo. Naša in moja osebna zaveza pa je, da bo Ministrstvo za kulturo delovalo skupaj z vsemi sferami kulturne produkcije in se za področje in pravice ljudi, ki v njem delajo, vsakodnevno borilo. Neoliberalne politike prejšnje Vlade so še dodatno potisnile številne kulturne delavce in delavke v prekarna delovna razmerja, čeprav že pred epidemijo je več kot polovica samozaposlenih v kulturi, ni dosegala minimalne plače, tretjina, - kar tretjina – pa jih je živela pod pragom revščine in kulturni sektor, na kar kažejo tudi mednarodne raziskave tudi UNESCA, je bil v času epidemije med najbolj prizadetimi, saj svojega poklica marsikdo ni mogel opravljati. In kot sama tudi dobro vem in kaže raziskava Kreativnega centra poligon iz leta 2021, kar 40 % ustvarjalcev in ustvarjalk v tem sektorju razmišlja, da bi se preusmerilo in poklicno prekvalificiralo.

Zato je pred nami pomembna naloga, ki je zapisana tudi v koalicijskem sporazumu in to je evalvacija posledic epidemije, sprejetje programa sanacije ter ukrepov za relativizacijo kulture in umetnosti. Ob tem pa je potrebno nujno v dialogu z različnimi skupinami deležnikov, celostno preoblikovati status(?) samozaposlenih, pri čemer je treba nasloviti socialnega in zdravstvenega varstva ter reformirati razpisne mehanizme. Nujna je temeljita revizija političnih odločitev na področju kulture iz obdobja odhajajoče Vlade. Že samo število sodnih postopkov zoper Ministrstvo za kulturo in sporov, ki so odmevali v javnosti, odraža neprimeren odnos do nevladne sfere(?) in tudi drugih deležnikov v kulturi. Takšnemu odnosu do delujočih na področju kulture bomo naredili konec in začeli drugačen, strpen in vključujoč dialog.

Za enakomeren razvoj kulture pa je potrebna podpora vsem sferam kulture in umetnosti, tako institucionalni(?), kot neodvisni, ki je pogosto podcenjena in zapostavljena. V Sloveniji imamo veliko odličnih primerov mednarodno priznanih ustvarjalcev in ustvarjalk, ustanov, zavodov in producentov, a kljub temu se žal soočamo z neenakomernim razvojem, mankom institucionalne podpore različnim umetnostnim zvrstem ter premajhno dostopnost in vključenost širše populacije.

Reforme potrebuje tudi področje varovanja kulturne dediščine. Tako premična, kot nepremična kulturna dediščina je tista, ki je last vseh nas, ki je last tako sedanjih generacij, kot tudi tistih, ki še prihajamo in ne smemo dopustiti, da ta v nedostojnih pogojih propada in ali da za njo ne bo ostalo nič, kajti mnogi vidijo v kulturni dediščini prej oviro, kot dodano vrednost. Zato se bomo zavzemali tudi za bolj inovativne prakse varovanja kulturne dediščine, ki imajo za cilj širšo vključenost skupnosti in njenih interesov v proces ohranjanja in upravljanja.

Posvetili se bomo avdiovizualnemu področju, ki je eden od najhitreje razvijajočih se sektorjev znotraj kulture. Film je kot del avdiovizualne industrije produkcijsko specifičen in potrebuje stabilne, a neodvisne produkcijske pogoje. Celotni verigi na področju filma, tudi distribuciji in predvajanju, je zato potrebno zagotoviti stabilne pogoje za delovanje in ovrednotiti tako vrednost slovenskega filma, kot tudi avdiovizualne kulture v celotni verigi njenega delovanja, kar bo ena izmed naših prioritet V zadnjih letih se je politika želela odreči odgovornosti za razvoj kulture, a država je tista, ki je prva odgovorna za stanje na področju kulture, in politika se mora z njim intenzivno ukvarjati. Seveda pa je treba jasno določiti mejo, kje se vloga politike začne in predvsem kje se ta vloga konča in kje se začne strokovna presoja, teh načel pa si ne smemo nato arbitrarno prilagajati, ampak moramo se držati in izpostaviti jasnim ločnicam in zavezam. Kultura in umetnost tako ne smeta biti podvrženi partikularnim interesom vsakokratne oblasti in prav tako ne prepuščeni trgu. Potrebne so spremembe in izgradnja novih temeljev za celosten in skladen razvoj vseh sektorjev v kulturi. Zato smo kot prioriteto vzpostavili in tudi v koalicijsko zavezo zapisali v koalicijsko pogodbo vzpostavitev pretrganega dialoga ter ureditev področja nevladnega sektorja. Zaradi dolgoletnega zanemarjanja razvoja podpornih poklicev v kulturi in vse večje prekarizacije so razmerja med različnimi deležniki trenutno v neravnovesju. Številni ključni delavci v kulturi se žal počutijo nemočne pri tem. Tukaj se Levica je in si vedno tudi v prihodnje vedno postavila na stran delovnih ljudi. Nadaljevali bomo socialno-politične boje in boj za najšibkejše na vseh področjih, tudi na področju kulture namreč potrebujemo politike, ki bodo opolnomočile vse akterje in ta razmerja popravile, da bo celotni sektor kulture pravičnejši in bolj svoboden.

Razvijali bomo področje kulturno-umetnostne vzgoje, spodbujali več kulturno-umetniških vsebin v medijih. Ena izmed koalicijskih zavez je povezana z dostopnostjo raznolike kulture. Ta, ki mora biti omogočena vsem prebivalcem in prebivalkam ne glede na geografski ali socialni položaj, spol, starost, gibalno ali senzorno ali kakšno drugo oviranost. Zato se zavzemamo za odprte in dostopne ustanove. Sama sem v preteklih letih preko svojega raziskovanja in terenskega dela dobro spoznala raznoliko, pestro in zelo pomembno delovanje v lokalnih kulturnih domovih, ki so srž vsake lokalne in širše skupnosti. Podpora temu delovanju, ki je zelo živo, ampak je bilo žal pretrgano z epidemijo, se ponovno oživlja, saj je to res ključen del v lokalnih skupnostih. Je zelo pomembno ne zgolj za razvoj teh skupnosti ampak za razvoj celotne družbe. Gre za javno infrastrukturo kot so dostop do zdravstva, šolstva, ravno dostop do kulturnih prireditev in do kulturnih ustanov pa prispeva tudi kvaliteti življenja in prostorski pravičnosti. Zato si bom prizadevala za decentralizacijo kulture. Spodbujali bomo kulturno izmenjavo z zamejci, italijansko in madžarsko narodno manjšino. Pri tem pa bo eden večjih projektov povezan tudi z evropsko prestolnico kulture, ki je v Novi Gorici. Zlasti v javnih zavodih, knjižnicah, gledališčih, muzejih pa bomo spodbujali tudi digitalizacijo predvsem za kulturno dediščino. Zavezali se bomo k vzpostavitvi trajnega in vključujočega dialoga med ministrstvom za kulturo in lokalnimi skupnostmi ter javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami, ljubiteljskimi organizacijami in samozaposlenimi. In prav skozi ta civilni dialog bomo oblikovali nov nacionalni program za kulturo, ki bo sodoben in stimulativen.

Ker je slovenski trg majhen, je javno / nerazumljivo/ in kontinuirano financiranje umetnosti nujno za njen razvoj. Potrebno je zagotoviti stabilne javne finance za kulturo in omogočiti enakovreden razvoj vseh javnih zavodov in nevladnih organizacij. Ključna so vlaganja v javno kulturo infrastrukturo in dosledna implementacija spomeniškega varstva. Okrepili bomo področje sofinanciranja kulturnih programov in projektov iz naslova evropskih sredstev ter stimulirali okoljsko in trajnostno naravnane programe in investicije. Kot smo tudi zapisali v koalicijsko pogodbo, bomo v sodelovanju z zainteresiranimi deležniki na podlagi jasnih meril pripravili desetletni investicijski program vlaganj v kulturno infrastrukturo, ki bo tudi naslovil zatečene projekte.

Že iz rečenega se vidi, da kulturna politika in ministrstvo se mora modernizirati. Notranja organizacija ministrstva je ključnega pomena za učinkovito izvajanje kulturne politike. Komunikacija mora biti spoštljiva, dvosmerna in konstruktivna enako velja za komunikacijo ministrstva z njegovimi deležniki. Ministrstvo za kulturo mora biti tisto, ki usmerja kulturno politiko, stroka pa je tista, ki sprejema strokovne odločitve. Zavzemamo se za demokratičen in trajnosten model kulture. Kulturne institucije, med katere spadajo knjižnice, muzej, galerije, gledališče, kulturni domovi, arhivi, za to moramo biti odprti javni prostori namenjeni vsem. Sodobna kulturna politika mora biti participativna in inkluzivna in temeljiti na javno civilnem partnerstvu ter medresorskem povezovanju. Omogočiti mora materialne pogoje za delo in vzpostaviti mehanizme, ki ne temeljijo zgolj na številkah, saj taki mehanizmi prehitro rezultirajo v hiper produkciji. Javne ustanovne so ključna družbena infrastrukturna kulturnega sektorja. Varčevalni projekti po gospodarski krizi, prepoved zaposlovanja in sedanja draginja jim niso prizanašali, kljub temu pa uspešno delujejo tako doma kot mednarodno. Kot ministrica se bom zavzemala za stabilno financiranje in krepitev javnih institucij, ki so hrbtenica kulturne sfere. Že pri pripravi letošnjega rebalansa proračuna bo potrebno upoštevati naraščanje stroškov in s tem zagotoviti nemoteno delovanje javnih institucij. Zajeziti pa je potrebno izjemno slabo prakso političnega kadrovanja na področju kulture in umetnosti, ki se je do sedaj še vedno izkazalo za škodljivo in to na škodo kulturnih institucij.

Eden izmed prvih ukrepov bo umiritev konflikta med nevladnimi organizacijami Ministrstva za kulturo ter ureditev situacij s prostori nevladniki na Metelkovi 6. Nevladne organizacije so del družbenega in kulturnega ekosistema, zato je popolnoma neprimerno, da se okoli njih spleta poniževalen in sovražen diskurz po drugi strani pa njihovo delo kaže profesionalnost in vrhunskost.

Sovražen odnos pretekle koalicije do demokracije pa se verjetno nikjer ne kaže tako zelo očitno kot v odnosu do neodvisnih medijev in novinarstva. Letos je Slovenija na indeksu svobode medijev, ki ga redno objavlja mednarodna organizacija Novinarji brez meja zdrsnila za kar 18. mest in dosegla najslabšo uvrstitev v njeni zgodovini. Ključni dejavniki pri tem so bili nezakonita ustavitev financiranja STA, ki je javno službo za več kot 300 dni opravljala brez plačila in tako prišla skoraj na rob bankrota, politično podrejanje javne radiotelevizije, ustrahovanje preko spletnih socialnih omrežij, poskusi zakonodajni sprememb, ki bi / nerazumljivo/ javni mediji in še povečali možnosti političnega vmešavanja v njihovo avtonomijo, zato bo prva prioriteta na področju medijev sprejetje nujnih ukrepov za zajezitev političnega podrejanja medijev in preprečitev nepopravljive škode. V drugem koraku pa bo sledila temeljita prenova medijske zakonodaje tako novi Zakon o RTV kot Zakon o medijih. Problemi slovenskih medijev in novinarstva namreč niso zgolj posledica političnih prebliskov zadnjih let temveč dolgoročnih trendov in strukturnih sprememb v sistemih družbenega komuniciranja, pri čem je regulacija močno zaostajala. Med ključne probleme, ki jih je treba nasloviti s prenovo zakonodaje lahko prištejemo ne transparentnost in visoko koncentracijo lastništva medijev, negativne trende na medijskih trgih povezane z digitalizacijo in naraščajo tržno močjo digitalnih platform, krizo poslovnih modelov predvsem tiskanih medijev in posledica za socialni položaj in delovne pogoje zaposlenih. Negotovost novinarskih zaposlitev in posledično ranljivost na politične in ekonomske pritiske. Problem je še dodaten pri širjenju sovražnega govora, ki sem ga bila na žalost bila tudi na socialnih omrežij večkrat sama deležna in drugih spornih praks.

Kultura mora biti dostopna vsem ne glede na socialni položaj. Kulturna politika mora biti zastavljena strateško in omogočati razvoj sodobne in kakovostne kulturne produkcije. Pri te pa je treba upoštevati tudi podnebno krizo in delovati z občutkom za okolje in trajnostne principe. Ministrstvo za kulturo mora postati infrastrukturna hrbtenica kulturnega sektorja. Delovati mora kot zaščitnik in zaveznik kulture, sogovornik vseh akterjev na področju kulture. Ustvarjati mora pogoje za kvaliteten in enakomeren razvoj vseh zvrsti kulture in umetniškega udejstvovanja od alternativne do ljubiteljske kulture tako nevladnih kot javnih ustanov. To so zaveze, ki smo jih jasno opisali v koalicijsko pogodbo in tudi moje zaveze kot kandidatke ministrice za kulturo, ki obljubljam, da bom vedno delovala v koristi kulture in v sodelovanju z vsemi deležniki na tem področju. Spremembe so nujne in trdno sem prepričana, da nam bo s sodelovanjem in jasnim načrtom tudi uspelo.

Hvala lepa.