Hvala za besedo, predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci!

Danes imamo pred seboj zgolj gasilski ukrep, ki bo pogasil požar. Slednji pa bo prej ali slej ponovno izbruhnil, ker v ozadju klije še veliko problemov, med drugim tudi na primarni in sekundarni ravni, zato naj že na začetku povem, da se je treba lotiti sistemske ureditve problema. Kljub temu da predlog zakona nima predvidenih večjih finančnih posledic za proračun države, pa vemo, da je denar za strokovni kader treba zagotoviti ne glede na to, ali govorimo o domačih ali tujih zdravnikih. Pred tem naletimo na težavo, saj se zdravstvena blagajna v zadnjem času izjemno težko opira zgolj na lastne prihodke. Primanjkuje ji tudi podpora v obliki državnega transferja, kot jih poznamo v primeru pokojninske blagajne. Vlada se je doslej ukvarjala zgolj s parcialnimi ukrepi oziroma finančnimi injekcijami, ki so samo površinsko krpale luknje, ki so nastale kot posledica neznosnih čakalnih vrst, specializacij, izgub, ki so jih ustvarili javni zavodi, in podobno. Ravno zaradi izgub javnih zavodov je bilo lani za interventni zakon uporabljenih 136 milijonov državnega denarja. Odhod slovenskih zdravnikov je zagotovo eden od pokazateljev neurejenih razmer v zdravstvu. Še posebno nas skrbi odhod mladih diplomantov, saj težave ne vidimo v vpisnih mestih, temveč v sami zaposlitvi. Po domače povedano, država jih izobražuje, tujina pa zaposluje. Ko se dotaknemo plačila, se omenjena problematika na zelo preprosti način preslika tudi na ostala področja javnega sektorja. Problem bega možganov ni zgolj odvisen od davčne politike ali pa vsesplošne politične volje, temveč tudi v miselnosti, ki mora težiti k temu, da pod pojem ustrezno plačilo uvrstimo tudi pošteno in pravično plačilo za opravljeno delo. Predvsem pa morajo pravila veljati za vse enako, od dna in ne pri vrhu hierarhije, kot se je to zgodilo v prejšnji vladi ob sprejemu uredbe, ki je dodatno nagradila vodstveni kader, ki že tako ali tako zasluži nad slovenskim povprečjem. Takšen manever za seboj povleče ureditev tudi na ostalih perečih področjih, kar pa narekuje sistemsko ureditev in ne zgolj parcialne ukrepe.

V Poslanski skupini Liste Marjana Šarca smo prepričani, da je sprejetje predloga zakona nujno, vendar pa se v bodoče ne nameravamo posluževati zgolj začasnih parcialnih ukrepov, temveč sistemsko urediti naše zdravstvo, ki bo javno, kakovostno in dostopno vsem državljanom, neodvisno od ekonomsko socialnega statusa posameznika. Takšno zdravstvo, ki bo v prvi vrsti imelo posluh za bolnike in zdravstvene delavce, ki bo delovalo s strokovno avtoriteto in vodstvenimi izkušnjami. Prvi večji zalogaj v tej smeri je projekt krajšanje čakalnih vrst, saj je že sedaj iz tega naslova porabljenega preveč denarja, predvsem pa so prikrajšani bolniki, ki zaradi dolge diagnostike izgubljajo možnost zdravljenja.

Skratka, ne gre zgolj za zaprtost veljavne zakonodaje, ki je izpostavljena kot ključen razlog za spremembe, temveč za krepitev zdravstvenega sistema, ki bo na učinkovit in nemoten način poskrbel za zdravje ljudi. Ne nazadnje gre tudi za ugled slovenskega zdravstva, ki je neminovno dober zgled v svetovnem prostoru, da ne govorimo o številnih strokovnih področjih in posameznikih. Potrebujemo več zaupanja in samozavesti v naše zdravstvo, v državo. Pogoj za to je odgovorna strokovna in učinkovita organizacija, institucij, menedžmenta in tudi posameznikov.

Poslanke in poslanci Poslanske skupine Liste Marjana Šarca bomo predlog zakona podprli. Hvala lepa.