Hvala. Lep pozdrav vsem!

Ko sem pred slabima dvema mesecema stal pred vami ob konstituciji tega državnega zbora, sem govoril o pomenu političnih odločitev, o tem, da je interese ljudi treba postaviti pred interese kapitala ter tudi ali pa predvsem pred kadrovske in tudi druge apetite strank, o tem, da je treba prekiniti s politiko, ki vedno znova najde izgovor, kako in zakaj se nečesa ne da urediti. Za nami sta zahtevna dva meseca, dva meseca, v katerih je najbolj skrbelo prebivalke in prebivalce te države, tiste, ki so se na volitvah z veliko večino odločili, da ne želijo v Sloveniji scenarijev, ki se dogajajo v naši okolici, na Madžarskem, v Avstriji in nazadnje tudi v Italiji. Volivci so se večinsko izrekli sredinsko ali pa levo, res pa je, da zelo razkropljeno. A volja volivcev ja jasna, desno politiko so volivci zavrnili, 52 poslanskih sedežev je pripadlo strankam sredine in levici. Kljub temu je volitvam sledil skorajšnji obrat v desno, s poizkusom vključitve NSi v koalicijo, a je ta scenarij torpedirala NSi sama in tako še enkrat pokazala in dokazala, da je in bo ostala Janšev satelit. V Levici, čeprav največji kritiki starih politik in novih starih, se nismo izogibali odgovornosti in smo se zato skušali uskladiti s sredino, da bi lahko uresničili voljo volivcev in preprečili desno vlado v tretjem krogu. Razhajanja so bila velika, vendar na nekaterih temeljnih področjih premostljiva vsaj toliko, da so naše članice in člani ocenili, da je sodelovanje s tako vlado možno, vendar iz opozicije. V Levici smo s parafiranjem sporazuma s strankami petorčka postali opozicijski partner manjšinske vlade. Zakaj? Ker se ta bodoča vlada kljub vsemu ne bo odrekla privatizacija na čelu z Novo Ljubljansko banko, ker ne bodo opustili za nakup bataljonskih skupin za Nato, kar smo lahko videli že na jutranji seji Odbora za zunanjo politiko, ker nismo dosegli zaveze, da se Madžarsko izključi iz izgradnje drugega tira, ker koalicijski sporazum ne prinaša pomembnih napredkov v razvoju človekovih pravic in svoboščin. To so nekatere rdeče črte Levice, črte, ki jih ne bomo v nobenem primeru prestopili, črte, ki nam onemogočajo, da bi bili del te koalicije. A vendar smo dosegli strinjanje na številnih temah, ki so ključnega pomena za socialni razvoj te države. Vsi skupaj smo se zavezali k reševanju in krepitvi javnega zdravstva, h končni popravi pokojnin, k višanju minimalne plače ter odpravljanju revščine, k vzpostaviti stanovanjske politike, javnega prometa, podnebne politike in dobrobiti živali. Zato bomo danes podprli Marjana Šarca za predsednika Vlade, a Levica kot opozicijski partner manjšinske Vlade bo predvsem korektiv, ki bo te politike potiskal levo v skrbi za blaginje vseh.

Kljub razlikam smo tako našli nekaj skupnih rešitev za ključna področja. Tisto, kar morajo biti prioritete te vlade v naslednjih štirih letih in v čemer jo bomo vztrajno opominjali, so izboljšanje kakovosti in dostopnosti javne zdravstvene oskrbe. Namesto, da bi drveli v amerikanizacijo našega zdravstvenega sistema, moramo rešiti in okrepiti javno zdravstvo, saj je to prvi in najpomembnejši temelj socialne države. Do konca mandata pa moramo doseči, da bo zdravstvena oskrba dostopna vsem in hitro. Drugič, zmanjšanje stopnje revščine, takoj moramo dvigniti minimalno plačo in iz nje izločiti dodatke ter jo definirati tako, da bo vsak od plače lahko dostojno živel. In enako velja za pokojnine. Delavce in upokojence moramo povleči iz bede, v kateri živijo kljub trdemu delu. Tretjič, država mora začeti spodbujati redne zaposlitve in začeti z odločnim bojem proti prekarnosti ter izkoreniniti tovrstno izkoriščanje, kar potrebujemo v teh časih, je krepitev sodelovanja delavcev pri upravljanju, nagrajevanje z delitvijo dobička med zaposlene ter spodbujanje naprednih praks upravljanja podjetij, kot sta ekonomska demokracija ter zadružništvo. Četrtič, če se ne želimo zadušiti v lastnih izpuhih, že zamujamo s prehodom na obnovljive vire energije in omejevanje izpustov toplogrednih plinov. Zakaj? Ker imamo med drugim bistveno podhranjeno javno infrastrukturo potniškega prometa, ki jo moramo prav tako nemudoma izboljšati. Še en vidik, ki je predolgo bil zanemarjen, so mladi in pa vsi tisti, ki so tako ali drugače deprivilegirani. Desetletja odsotnosti kakršnekoli stanovanjske politike države so povzročila abnormalne cene tako najemnin kot nepremičnin na splošno, zaradi česar je celim generacijam onemogočeno dostojno bivanje, ne da bi se ali zakreditirali za več desetletij ali pa dosmrtno pristali na plačevanje visokih najemnin. In če hočemo tudi to spremeniti, moramo začeti razmišljati o tem, kako v najkrajšem možnem času izboljšati dostopnost najemnih stanovanj. Pa še zadnje, čeprav seznam še zdaleč ni izčrpan, Slovenija si zasluži razvoj, povečati tisto, kar bi lahko imenovali vlaganje v prihodnost, torej tudi naših otrok, javna sredstva za izobraževanje, raziskovanje in kulturo. V Levici se zavedamo, da bomo soočeni z vlado, ki ima celo vrsto pomanjkljivosti, bo pa to vlada, ki bo v danih okoliščinah, predvsem je to volilni rezultat, edina možna. Seveda bi si želeli leve vlade, ki bi bila bolj kompatibilna z nami, a politični prostor trenutno teh pogojev ne vzpostavlja zaradi takšne volilne aritmetike. Zato smo se odločili, da prvi korak k oblikovanju te vlade, to je izvolitev predsednika Vlade, podpremo, vsebinski sporazum, ki smo ga usklajevali, ter sporazum o sodelovanju z manjšinsko vlado, ki smo ga dorekli, sta dovolj za to, da smo vzpostavili osnovne pogoje, kot jih je imenovala dr. Svetlana Slapšak. Ti osnovni pogoji so glas najranljivejših. Ti osnovni pogoji so tisto, kar imenujem slaba vest prihodnje koalicije. Levica bo še naprej konstruktivna, a stroga opozicija, taka, ki bo na prvo mesto vedno postavljala blaginjo vseh in ne le peščice.