Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, državljanke in državljani, predstavniki medijev in drugi predstavniki javnosti!

Ko sem pripravljal današnji govor, sem razmišljal o tem, kako strniti v nekaj vrstic vse, kar človeku leži na duši. Ljudje zunaj stavbe Državnega zbora, ki nas zdajle spremljajo in niso seznanjeni z vsemi podrobnostmi, so naveličani številnih besed in obljub. Mnogi med njimi zato politike niti ne spremljajo več, kar je pokazala tudi nizka volilna udeležba na zadnjih volitvah. A ne samo letos, že nekaj let spremljamo ta trend. Zagotovo gre del krivde pripisati volilnemu sistemu, velik del pa političnemu dogajanju v preteklosti. Morda so bila kriva tudi prevelika pričakovanja, da se bo vse spremenilo čez noč. Ljudje imamo radi tudi lastnost, da hitro pozabljamo. Zato se nam zdi, da je sestavljanje 13. slovenske vlade dolgotrajno in neka posebnost, a pogled v zgodovino Slovenije nam pove, da se ne dogaja nikakršen precedens, temveč je tudi v preteklosti sestavljanje vlad spremljalo takšno in drugačno dogajanje. Novost v slovenskem političnem prostoru pa je, da bomo dobili tako imenovano manjšinsko vlado in vlado med seboj precej izenačenih strank. Nekateri so se že razpisali, da iz tega ne bo nič, da taka vlada nima perspektive, da je mandatar popolnoma nesposoben in tako dalje. Vse to je seveda del demokracije in pričakovano. V preteklosti smo imeli takšne in drugačne vlade. Ne pozabimo, da je vsaka šla skozi določene turbulence, zato je govorjenje o stabilnosti ali nestabilnosti lahko zelo nehvaležno početje. Vlada ne more biti stabilna ali nestabilna zaradi števila strank, ki jo tvorijo, temveč je stabilnost pogojena z ravnanji ljudi, ki imajo funkcije v vladi. Tudi v vsakdanjem življenju je tako, da se lahko problemov ustrašimo ali pa jih vidimo kot izziv, kako jih rešiti in s tem življenje izboljšati. Vsak v prihodnji vladi bo imel svojo nalogo in odgovornost. Za to namreč gre, za prevzemanje odgovornosti. Lahko je kritizirati, se vzvišeno postavljati nad dogajanjem in govoriti v stilu: To ni moj problem, to boste morali rešiti vi. Takih analitikov in kritizerjev najdemo povsod dovolj, v vsakem delu družbe ne samo v politiki. Razni komentarji, v katerih ni nihče dovolj dober, pavšalne ocene in napovedovanje prihodnosti so sicer lahko prijetni za branje. Pravzaprav nam vsem dajejo lažen alibi, da se tako ali tako ne da nič storiti, da so vsi isti lopovi in da lahko brez slabe vesti ubijemo voljo do dela vsakomur, še preden je imel priložnost kaj pokazati. Skratka, lepo gojijo kult posameznikovega nezadovoljstva nad vsem. Ampak upoštevanja vredni so tisti ljudje, ki so tudi sami pripravljeni prevzeti odgovornost, zavihati rokave in delati. Dela pa bo veliko na vseh področjih in štela bodo dejanja ne besede, ki jih je vsak dan izrečenih na tisoče.

V predvolilni kampanji je bilo največ poudarka na področju zdravstva. Vsi smo si bili enotni, da mora biti najvišja prioriteta, kako urediti razmere. Tudi sedaj, ko sestavljamo vlado, se vsi strinjamo, da bo tukaj najtežje. Ljudi v Sloveniji prav nič ali pa zelo malo zanima, o čem razpravljamo za okroglimi mizami na zaprtih ali odprtih sejah, kdo je dal ta ali oni proceduralni predlog, koga bolj ali manj skrbi in podobne reči. Ljudje pričakujejo ureditev razmer in skrajšanje čakalnih dob ter zavedanje, da je nekomu mar za njih. Bolnik, ki se sreča s sistemom, mora imeti zaupanje, da bo zanj poskrbljeno, da ne bo taval od ene do druge ustanove. Vsak človek si zasluži celostno obravnavo, ki jo sistem javnega zdravstva ponuja oziroma bi jo moral ponujati. Veliko je odvisno od proračuna, vse pa vendarle ne. V vsakem segmentu družbe in na vsakem delovnem mestu smo ljudje, ki moramo poskrbeti, da stvari tečejo s čim manj zapleti. Tako je tudi v zdravstvenem sistemu. Sestavljajo ga ljudje, ki so izbrali ne poklic, temveč način življenja. Osebje v vsaki ustanovi mora med seboj sodelovati, saj zdravnik brez medicinske sestre ne more narediti ničesar in obratno, da številnega drugega osebja niti ne omenjam. Osebje je velikokrat preobremenjeno. Teh težav ne more rešiti samo politika, ampak je nujno sodelovanje stroke in politike, kajti ponavljam in še velikokrat bom, da smo v prvi vrsti ljudje tisti, ki tvorimo celoto. Samo ljudje pa ne morejo storiti ničesar, če jim tega ne dopušča sistem. Nujno je zagotoviti dovolj denarja, še bolj pomembno pa je, da je ta denar usmerjen pravilno in smotrno, ne da se izgublja v sistemu ali pa še kje drugje. Okrepiti je treba informacijsko tehnologijo, saj le-ta omogoča fleksibilnost, preglednost in predvsem zmanjšuje število papirjev in birokracijo. Zaposlene v zdravstvu je treba maksimalno razbremeniti administrativnega dela, saj je vsaka minuta, porabljena za to, minuta manj za bolnika. To ne velja samo v zdravstvu, to velja povsod, kjer delo terja neposredni stik z ljudmi in reševanje njihovih problemov.

Javna naročila so izrazito velik problem, saj je zgodovina samostojne Slovenije povezana s številnimi aferami ob skoraj vsakem večjem nakupu, da o denarju, ki izginja pri manjših zadevah, niti ne govorim. Podobna je situacija na področju zdravstvene infrastrukture, ko so se objekti gradili v nedogled, ko so bili zgrajeni pa so puščale cevi, objekti so zamakali, da o smrtih zaradi napačno priklopljene napeljave niti ne izgubljam besed.

Če se bomo zaleteli samo v en segment in rekli samo, da je premalo denarja, ne bomo prišli daleč. Gre za celoten sistem tako znotraj zdravstva kot širše v celotni družbi. V mislih moramo imeti plačna razmerja, število kadrov, predvsem pa je pomembno upravljanje. Noben denar, niti število zdravnikov na prebivalca ne more pomagati, če vodenje ustanov ni optimalno. Kdor na vodilnem mestu pričakuje, da ga bodo imeli vsi radi in se bosta cedila med in mleko, ta je zgrešil svoj življenjski fokus. Zato na tem mestu poudarjam, da bom uporabil vso svojo energijo za sodelovanje z vsemi na terenu, ki bodo delali za skupni cilj skrajšanja čakalnih vrst in odprave drugih težav v izključno korist bolnikov. Zaradi njih smo tukaj. Oni so nas izvolili, da jim bomo pomagali, ne zato, da lahko obstaja tretji parlamentarni program.

Drugi velik izziv je zagotavljanje nacionalne varnosti v luči razmer v svetu. Svet, v katerem živimo, se spreminja, žal ne na boljše. Varnostna vprašanja prihajajo v ospredje in vsaka država se je prisiljen z njimi soočiti v takšni ali drugačni obliki. Trenutno seveda ni aktualno vprašanje klasičnega vojaškega napada na Slovenijo, obstajajo pa druge nevarnosti. Obrambno-varnostni sistem je ključnega pomena za obstoj države, saj brez varnosti ni pogojev za nemoteno življenje in blaginjo naroda. Nikakor na bom pristajal na prepire o tem, ali je pomembnejša vojska ali policija, saj sta obe strukturi življenjskega pomena za normalno funkcioniranje države. V obeh so srčni in predani ljudje, ki se zavedajo, da je bil obstoj našega naroda zagotovljen z mnogimi žrtvami skozi celotno zgodovino. Niso dovolj plačani za svoje delo, a vendar ga opravljajo predano, ker čutijo pripadnost domovini. To pa ne bo dovolj. Nujno bo nadaljevati urejanje vprašanja kadrov in opremljenosti, hkrati pa jim dati vedeti, da jih politika ceni vedno, ne samo takrat, ko teče voda v grlo. Popolnoma enako je s silami za zaščito in reševanje, ki poleg Civilne zaščite temeljijo v veliki meri na prostovoljnem in poklicnem gasilstvu. Dokler bo Slovenija imela prostovoljne in poklicne gasilce se njenim ljudem ni treba bati za življenje in premoženje. Žal smo morali v preteklosti doživeti nekaj hujših naravnih nesreč, da je javnost spoznala pomen teh ljudi, ki sami sebe nimajo za junake, temveč naredijo tisto, kar jim nalagata vest in čut za sočloveka. Njihov status je treba urejati v mirnem obdobju, da ob morebitnih novih preizkušnjah ne bomo imeli slabe vesti ob njih. Nenazadnje pa moram omeniti tudi obe varnostno-obveščevalni službi, ki nosita veliko odgovornost in morata delovati na najvišji stopnji profesionalnosti. Slovenija bo varna le, če bodo funkcionirali vsi členi verige, ki sestavljajo obrambno-varnostni sistem. Prioriteta ostaja varovanje južne meje, ki je meja šengenskega območja, saj se število ilegalnih prehodov meje povečuje. Doslej je Slovenija to nalogo izvajala uspešno in tudi v prihodnje bo tako, ne glede na dogajanje v naši bližnji in daljni okolici.

Slovenija bo lahko uspešna in primerljiva z drugimi le, če bo dobro delovalo njeno gospodarstvo. Pri tem pa ne mislim samo na velike gospodarske družbe, temveč tudi na malo gospodarstvo. Samostojni podjetniki in družinska podjetja prispevajo dobršen delež h gospodarski rasti. Srečujejo se z vrsto vsakodnevnih težav, ki izhajajo največkrat iz neživljenjske zakonodaje. Vsi predsedniki strank smo s tem seznanjeni in prepričan sem, da bomo uspeli kakšno stvar spremeniti. Gospodarstvo potrebuje predvsem nove visoko tehnološke investicije, kjer je izražena skrb za okolje in zdravje ljudi, hkrati pa pomenijo dodano vrednost.

Naša država ima velike potenciale na področju turizma, saj smo zelena destinacija. Veliko je bilo že narejenega, a dela ne tem področju ne bo zmanjkalo. Turizem je pomembna gospodarska panoga, a tudi tukaj obstaja problem kadrov in kapacitet.

Nujna je povezava s področjem okolja in infrastrukture, saj bomo le s sodobnimi cestnimi in železniškimi povezavami konkurenčni in ne bomo zapravili svoje dobre geostrateške lege, kar se do določene mere že dogaja. Zlasti železniška infrastruktura je zelo zastarela, zato trpi logistika, ki je temelj sodobnega gospodarstva. Vsak zastoj povzroča neposredno in posredno gospodarsko škodo, ki si je naša država ne more privoščiti. Zlasti se moramo zavedati, da trenutna visoka gospodarska rast ne bo trajala v nedogled, saj smo izvozno naravnano gospodarstvo in kot tako zelo odvisno od dogajanja na tujem, ko pride novo ohlajanje gospodarstva moramo biti pripravljeni.

Na prvi pogled se določena področja izključujejo, a v resnici so odvisna eno od drugega. Brez dobrega gospodarstva, ki polni proračun, ni javno dostopnih storitev, na katerih naša družba temelji. Gospodarski in javni sektor nista in ne moreta biti sovražnika, temveč morata delati z roko v roki, čeprav je to mnogim nepredstavljivo. Javni sektor skrbi za nas državljane od rojstva do pozne starosti. Mnogi namreč javni sektor omejujejo samo na javno upravo, kar je daleč od celote. Pavšalne ocene, da je javni sektor prevelik, niso na mestu. Gre za le za vprašanje organizacije in razporeditve kadrov in njihovo motivacijo za dobro delo. Javno zdravstvo in druge javne storitve so temelj, na katerem stoji ali pade država. Imamo javno šolstvo, ki izobrazi odlične kadre, a žal jih mnogo odide v tujino in se ne vrnejo nazaj. Naše šolstvo postaja brezplačni proizvajalec kadrov za tujino. Izseljevanje mladih je resen problem današnjega časa, čutijo se posledice preteklih ravnanj.

Naša družba se stara, razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci se slabša. Upokojenci so celo aktivno obdobje prispevali naši družbi in si s svojim delo prislužili pokojnino. Pokojnina ni socialni transfer, temveč je zasluženo plačilo za preteklo delo. Nujno bo zagotoviti vzdržnost sistema tako z zagotavljanjem delovnim mest delovno aktivno populaciji kot tudi ustanoviti tako imenovani demografski sklad, o katerem se že dolgo govori.

Velik del problemov delovno aktivnega prebivalstva predstavlja prekarno delo, ki ne omogoča jamstva za varno prihodnost, zato bo to eden ključnih izzivov v prihodnosti, saj to vpliva na ustvarjanje družin in osamosvajanje mladih ter nenazadnje tudi ne omogoča socialne varnosti in pravic, ki jih imajo zaposleni za nedoločen čas.

Država pa ne obstaja samo zaradi prej omenjenih področij, temveč je potreben tudi duhovni in miselni razvoj naroda, zato je nujno vlagati v vzgojo in izobraževanje ter kulturo. Slovenski narod je obstal skozi stoletja zlasti zaradi ohranjanja lastnega jezika in kulture. Tujcem tega nikoli ni uspelo uničiti, zato bi bilo nedopustno, če bi se to zgodilo zdaj. Narod brez lastnega jezika in kulture ne more biti nikoli enakopraven drugim, lahko je le v podrejenem položaju. Nujno je oblikovati nov nacionalni program za kulturo, seveda pa tudi povečati delež bruto domačega proizvoda za kulturo.

Slovenija ni samozadostni otok, temveč je vpeta v mednarodne integracije. Pred leti sta bila dosežena dva pomembna cilja – vstop v Evropsko unijo in zvezo Nato. Za to so bili potrebni dolgoletni napori in velike ambicije. Danes so izzivi drugi, zaradi hitro se spreminjajočega sveta izven omenjenih integracij, ne gre pa zanemariti niti težav, s katerimi se soočamo države članice evroatlantskih integracij. Evropska unija je na določenem razpotju. Evroskeptikom je uspelo doseči brexit, ki bo imel daljnosežne posledice za celotno povezavo. Problem bo že denimo evropski proračun. Poleg tega se v praksi že dogaja Evropa dveh hitrosti. Evropska unija bo morala v najkrajšem času najti odgovore na skupna vprašanja, sicer se ji ne obeta najboljši scenarij. Slovenija si mora prizadevati, da ostane v skupini tako imenovanih jedrnih držav.

Kar se tiče našega sodelovanja s sosednjimi državami, si moramo prizadevati za dobre odnose, hkrati pa vlagati nadaljnje napore pri razreševanju mejnih in drugih sporov s Hrvaško.

Naša država bo v tem mandatu predsedovala Svetu Evropske unije, kar bo od nas terjalo pripravo operativnega načrta za samo izvedbo, zagotoviti pa bo treba tudi ustrezna sredstva in logistično podporo. Aktivnosti se morajo začeti takoj.

Nenazadnje pa nas v svetu predstavljajo ne samo veleposlaniki, temveč tudi ljudje z vseh mednarodno prepoznavnih segmentov, športniki nas s svojimi uspehi razveselijo, hkrati pa so izjemno pomembni za mednarodno prepoznavnost naše države v svetu.

S tem želim povedati, da moramo opustiti ozko gledanje na upravljanje države in tako imenovano vrtičkarstvo, kjer vsak gleda samo na svoje področje delovanja. Nujno je delovati celostno in se zavedati pomena vsakega posameznika ter posledično graditi povezano skupnost.

Spoštovani visoki zbor! dotaknil sem se nekaterih področij, mnogih nisem omenil, a vedno obstaja dilema, kako napisati dilema, kako napisati govor tako, da ni predolg. To, da danes stojim pred vami, je posledica dolgih usklajevanj, od konstituiranja državnega zbora do danes skoraj ni minil en dan brez aktivnosti. Hkrati pa so seveda potekale tudi aktivnosti nekaterih, kdo bo o meni povedal več slabega, tri četrtine seveda izmišljenega. Zavedam se, da so v tej državi mnogi, ki so prepričani, da bi znali voditi vlado boljše od mene. Zavedam se tudi vseh svojih pomanjkljivosti in napak. Imam pa pogum in vztrajnost, predvsem pa se ne bojim prevzemati odgovornosti za svoj prispevek k soustvarjanju boljših razmer v državi. In brez skrbi, imam univerzitetno izobrazbo, ki je nisem kupil, znam pa se tudi sporazumevati v tujih jezikih, zato so te bojazni odveč. Predvsem pa imam svojo državo rad, zato se bom trudil za njen razvoj z odgovornostjo do ljudi. A ne samo do tistih, ki so na volitvah obkrožili stranko LMŠ, temveč do vseh, saj je politika služenje ljudem. Prizadeval si bom tudi za višjo stopnjo politične kulture in raven komuniciranja, kajti tudi to je pomembno za državo, ne samo gospodarstvo in delež proračuna, namenjen za posamezen projekt, temveč tudi ustvarjanje pozitivne družbene klime.

Danes je pred vami odločitev, da skupaj storimo prvi uradni korak k oblikovanju nove vlade, ki jo ljudje pričakujejo. Oni so svoje delo opravili 3. junija, mi ga moramo danes in v naslednjih dneh, da bomo sredi septembra dobili operativno vlado. Hvala.