Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani poslanke in poslanci, kandidatke in kandidati, državljanke in državljani!

Pred nami je sklepno dejanje oblikovanja nove 13. slovenske vlade. V roku, ki mi ga nalaga Ustava Republike Slovenije, sem oblikoval kandidatno listo za ministrska mesta v prihodnji vladi. Nekaj kandidatov je že doslej opravljalo delo ministrice ali ministra, drugi se bodo s to nalogo spopadli prvič. Oblikovanje ekipe je potekalo v skladu z dogovorom o številu mest, ki jih bo posamezna stranka zasedla v novi vladi. Seveda so odzivi javnosti različni. Če predlagaš nekoga, ki je že opravljal funkcijo, potem so očitni o kontinuiteti, ko predstaviš novo ime, ne potihnejo vprašanja o usposobljenosti. V demokraciji je pač tako, da nikoli niso vsi zadovoljni, mnogokrat tudi nihče. Za demokracijo smo lahko hvaležni, saj lahko brez dlake na jeziku kritiziramo vse povprek, ne da bi se bali posledic, vendar od tega ne bo uspeha. Naj spomnim, ker je človeški spomin kratek. Takoj po volitvah smo poslušali, koliko poslank in poslancev bo kam prestopilo. Vsak dan sem dobival vprašanja o tako imenovanih rizičnih poslancih iz naše stranke, ki da samo čakajo, kam bodo odšli oziroma se bodo prodali. Mirno smo to prenašali, ker smo vedeli, da smo resna ekipa, ki je šla v politiko s ciljem delati in nekaj narediti. Ko iz tega ni bilo nič, smo vsak dan poslušali, kako se oblikuje takšna ali drugačna alternativna koalicija, katera stranka bo kam odšla. Pa se tudi to ni zgodilo. Nadalje smo se pogajali dolgo in vztrajno, se dogovorili, a je zaradi takšnih in drugačnih kalkulacij prvi dogovor padel v vodo. A nismo obupali, saj vemo, da brez vztrajnosti ni uspeha. Za nami so dolgi in naporni tedni.

Danes, spoštovane poslanke in poslanci, sedijo pred vami kandidatke in kandidati, ki so pripravljeni biti tarča napadov, imeti neprespane noči, se usklajevati, predvsem pa delati za doseganje rezultatov, kajti samo rezultat na koncu šteje. Če se izrazim športno, nogomet brez doseženega gola ne opraviči pričakovanj. Kandidatke in kandidati so prevzeli nase težko breme, kajti lažje je od strani opazovati in kritizirati, kot pa kaj narediti. Čaka nas veliko dela na vseh področjih, zlasti pa na prioritetnih. Področje zdravja, kjer moramo nujno skrajšati čakalne vrste, pri tem pa uporabiti vsa sredstva, ki so na voljo. Ne gre samo za denar, gre za organizacijo dela, zagotovitev kapacitet, predvsem pa zagotoviti dovolj kadra. To so težke naloge, ki čakajo novo ekipo. Največja ustanova je vsekakor Univerzitetni klinični center Ljubljana, kjer so vidni napori vodstva za izboljšanje razmer. Pričakujem, da bo delovanje ministrstva in vseh zdravstvenih ustanov v Sloveniji potekalo usklajeno, saj bo v nasprotnem primeru nemogoče doseči kakršenkoli rezultat. Finance, strokovnost in sodelovanje so ključni za reševanje nakopičenih problemov. Veliko poudarka bomo namenili odpravljanju administrativnih ovir, ki onemogočajo učinkovito delovanje sistema. Preveč je neživljenjskih predpisov, ki so sami sebi namen in ne odražajo vsakodnevnega dogajanja v praksi. Prišli smo tako daleč, da se to sliši skoraj utopično, vendar moramo pisati zakone in podzakonske akte, ki jih je v praksi tudi možno izvajati. Če pa je zakon sprejet, a se v praksi pokaže, da ni optimalen, je treba stopiti tudi korak nazaj in ga popraviti. Vztrajanje samo zato, da ne bo trpel ego je nedopustno. Vendar to ne pomeni, da je treba popuščati vsaki interesni skupni brez argumentov. Ljudje smo žal tako naravnani, da radi izkoriščamo sistem, zato moramo v vsakem zakonu predvideti tudi sankcije, sicer noben predpis ne doseže namena. Če ne bi bilo tako, potem ne bi potrebovali ne ustave, ne zakonov. Ampak ponavljam, da ne bo dileme, prvi pogoj je, da je zakon napisan življenjsko in v praksi izvedljiv. Odgovornost pisca zakona je, da ga piše v dobro države in ljudi, ne interesov posameznikov. Spomnimo se samo nesrečnih nalepk, ki smo jih lepili na vetrobranska stekla ob opravljanju tehničnega pregleda. Rezultat je bil samo ta, da je nekdo dobro zaslužil. To ni bil osamljen primer. Nisem moralist in svetnik, si pa želim državo, kjer bodo taki primeri izjema in tudi primerno sankcionirani. Zakon o javnem naročanju je temelj vsega. Strokovnjakov je veliko, vendar nekako ne pridemo do optimalnih rešitev. Problem je prepoznan, čakamo rešitve. Ključna stvar je, komu in ali je komu to v interesu. Prepričan sem, da bi nam moralo biti vsem. A seveda ne živimo v idealnem svetu, kjer so vsi dobri in pošteni, zato moramo vztrajati na poti izboljšanja razmer.

Mnogo in preveč se je v zadnjih dneh, ko vlade še niti ni bilo, govorilo o davkih in gospodarstvu v smislu, da bo ta vlada uničila podjetniško pobudo in ustvarila Venezuelo. Nikoli in nikdar. Naša država je vedno v relativno kratki zgodovini skrbela za gospodarstvo. Včasih bolj, drugič manj uspešno. Največ škode v zgodovini so naredili prevzemi velikih in nekoč uspešnih podjetij, ki so se financirali z izčrpanjem teh istih podjetij. Ne bom šel v podrobnosti, ker je stanje znano. Izgubili smo blagovne znamke, s tem pa tudi oslabili identiteto in ponos. Danes pa nam tisti, ki so imeli takšne in drugačne vloge, pametujejo, kako bomo vse zavozili, še preden smo začeli delati. To je pač moj pogled. Pogled nekoga, ki doslej ni soustvarjal državne politike in ve, kako razmišljajo ljudje na terenu in doživljajo vse skupaj. Najbolj si želim, da bi ta vlada imela stik z realnostjo, a za to bo odgovoren vsak minister in njegovi uradniki. Cenimo gospodarstvo, saj se zavedamo, da naši veliki izvozniki in drobno gospodarstvo ustvarijo prihodek, ki polni proračun, ta pa financira javno dostopne storitve vsem državljankam in državljanom. Nisem želel preveč posegati v javne debate v teh dneh, ker so brezplodne in samo ustvarjajo nemir. Treba se bo sestati, tudi če bo nekaterim še tako težko, in si kulturno izmenjati mnenja ter operativno najti rešitve, ki so dobre za ljudi. Danes bom spet poslušal očitke, da nisem konkreten. Tako so jih poslušali tudi ministri na zaslišanjih. Se strinjam. Nisem konkreten, niti ne želim biti. Mnogi v preteklosti so bili konkretni in so vse vedeli, a problemi niso rešeni. Vsaka nepremišljena obljuba se vrne kot bumerang in škodi vsem. Vsi se moramo zavedati, da javni sektor omogoča javno dostopne storitve, zdravstvene storitve, izobrazbo, skratka usposobi človeka, da postane to, kar je. Ponavljam, javni sektor in gospodarstvo morata delati z roko v roko, ne pa drug drugega zmerjati in gledati po strani.

Naš koncept ni koncept Združenih držav Amerike, kjer vse temelji na zasebnih storitvah, zato tudi ne moremo dajati tovrstnih primerjav. Tam gre za drugačno ureditev. Zato so tudi davki drugačni. Otresimo se v naši družbi govorjenja čez palec, na pamet, ker je pač tako nekdo rekel v nekem časopisu, ki se ga da hitro prebrati med čakanjem v vrsti na bencinskem servisu. Vladna ekipa, zadolžena za gospodarstvo, je garancija za stabilno gospodarsko okolje, naklonjeno investicijam. Želimo si investicij z visoko dodano vrednostjo, kjer bo poskrbljeno tudi za delavca. Vse ukrepe bomo izvajali v sodelovanju tako z delodajalci kot delojemalci. Nihče ne sme prosperirati na račun drugega, temveč moramo soustvarjati. Sliši se lepo in enostavno, skoraj pesniško, ampak v praksi smo še daleč od tega. Čaka nas veliko korakov do tja. Vlada jih bo naredila, a samo vlada ne bo dovolj. Tudi drugi bodo morali prispevati svoje delež pripravljenosti na dialog – odkrit, brez demagogije, s spoštovanjem drug drugega. Pregovor Lepa beseda lepo mesto najde bo vsak dan na preizkušnji. Zaupanje se gradi dolgo, zapravi se ga lahko čez noč, zato nestrpnost ni na mestu. Lahko imamo lepo hišo, se razumemo, imamo na stenah lepe slike, a če imamo na stežaj odprta vrata se nam lahko zgodi, da bomo ob vse. Prispodoba cilja na obrambno- varnostni sistem in ustavno ureditev. Priča smo različnim oblikam hujskanja in postrojem, ki ne sodijo v demokratično ureditev. Kdor želi služiti domovini, sočloveku ima na voljo dovolj oblik sodelovanja. Paravojaške strukture niso pravi odgovor na vprašanja varnosti in obrambe države. Tudi morebitno nezadovoljstvo s splošnim stanjem v državi ne more opravičevati takšnih dejanj. Če želimo biti resna država, potem se tako tudi obnašajmo na vseh področjih.

Na zaslišanjih, ki so bila opravljena v Državnem zboru, so kandidatke in kandidati predstavili svoja videnja prihodnjega razvoja Slovenije. Vsako ministrstvo ima ogromno področij dela in mora reševati dnevne kot tudi dolgoročne probleme. Na nekem mestu sem bil deležen komentarjev, da nimam pojma in gledam stvari preprosto, ko sem rekel, da morajo ministrstva delovati tako, da med seboj sodelujejo. Da, gospe in gospodje, sliši se tako otročje preprosto, vendar v praksi zelo težko dosegljivo. Govorim iz lastnih izkušenj, ko sem moral kot odgovoren za 40 milijonski projekt podpisati pogodbo o sofinanciranju iz evropskih sredstev. V tej pogodbi je bil člen, ki nam je odrekal pravico do pritožbe, če bi šlo kaj narobe. Želeli smo to spremeniti, vendar je bila druga možnost samo, da se za denar obrišemo pod nosom. Zakaj? Ker medresorsko usklajevanje traja pol leta, je bil odgovor. To pa je bil samo vrh ledene gore na dolgi poti do denarja. Večina težav je izvirala iz nesodelovanja, zato pričakujem od novoizvoljenih ministric in ministrov sodelovanje, zlasti pa od njihovih uradnikov. Elaborati, študije, presoje in vse ostale zadeve so lepe črke na papirju, a če ne bo dinamike, ne bo nič. Verjamem pa, da bo, saj sem tako zagotovilo dobil od vseh kandidatk in kandidatov.

Spoštovane poslanke in poslanci! Pred vami je lista kandidatk in kandidatov, ki čaka na vašo potrditev. S tem bo zaključen dolg in na trenutke zapleten proces oblikovanja 13. slovenske vlade. Veliko je bilo povedanega v zadnjih tednih in mescih z vseh strani, pokopavali so nas že pred rojstvom. Dokazali smo, da govoriti znamo, tudi veliko, če je treba. Sedaj je čas, da začnemo delati. Hvala.