Hvala za besedo in lep pozdrav.

Ni nobenega dvoma, da je Banka Slovenije v času guvernerja Jazbeca, se pravi v zadnjih letih, izgubila bistveno na svojem ugledu demokratični legitimnosti in transparentnosti poslovanja. Vsi poznamo zgodbo o predragi in po vsej verjetnosti v veliki meri nepotrebni sanaciji slovenskih bank, kjer smo davkoplačevalci, se pravi plačniki v proračun, po računih dr. Boleta in številnih drugih ekonomistov prispevali milijardo in pol več, kot bi bilo treba. Vsi poznamo zgodbo s švicarskimi krediti, kjer je Banka Slovenije stala na strani velikih bank in ni opozarjala zavedenih potrošnikov na tveganja, ki jih prinašajo krediti v tujih valutah. Vsi dobro vemo in se bomo še srečali v tem mandatu s posledicami razlastitve lastnikov podrejenih obveznic NKBM in NLB, zaradi katerih bo lahko na državni proračun padlo več sto milijonov evrov tožb.

Problem gospoda Dolenca, ki ga je predsednik države predlagal za guvernerja, je, da predstavlja kontinuiteto, da predstavlja status quo. Sam je bil od leta 2016 naprej viceguverner banke in v zadnjih mesecih od odstopa gospoda Jazbeca tudi v. d. guvernerja banke. Delovanje v tem času pa kaže, da bistveno odstopa od tega, kar je poslankam in poslancem v svojih predstavitvah obljubljal.

Gospod Dolenc je jasno obljubljal, da bo Računsko sodišče lahko začelo izpolnjevati svojo vlogo, se pravi nadzor nad Banko Slovenije. No, kakorkoli, v času njegovega viceguvernerstva in vedejevstva je bila praksa povsem drugačna. Leta 2017, se pravi lani smo v Državnem zboru sprejeli novelo Zakona o Banki Slovenije, po kateri naj bi Računsko sodišče lahko končno začelo revidirati Banko Slovenije, s tem da je bila napravljena velika izjema, se pravi, da Računsko sodišče niti ne dobi vpogleda v določanje in izvajanje denarne politike, ki ostaja v domeni Evropske centralne banke. Banka Slovenije tega seveda ni sprejela in je proti temu vložila ustavno pritožbo. Podobno smo videli pri oviranju preiskave Nacionalnega preiskovalnega urada. Nacionalni preiskovalni urad je zaradi utemeljenega suma več kaznivih dejanj povezanih s sanacijo bank, ki sem jo že omenil in z razlastitvijo lastnikov podrejenih obveznic, naložil preiskavo Banki Slovenije. Banka Slovenije je konec koncev institucija v 100 % državni lasti in ni nobenega razloga zakaj se ne bi smelo te inštitucije preiskovati, kot vse ostale, sploh v primeru sumov kaznivih dejanj. No, Nacionalni preiskovalni urad je naposled poleti leta 2016 zaplenil neke računalnike s podatki, nakar se je Banka Slovenije skupaj z Evropsko centralno banko pritožila, da je to nezakonito. Državni tožilec Zvonko Fišer je odgovarjal, da je to v skladu s stalno prakso, Banka Slovenije in ECB pa sta vložili ustavno pritožbo in s tem v bistvu zavrli preiskavo, seveda spet zato, da bi rešili visoke funkcionarje Banke Slovenije pred kazenskim pregonom. S tem sta državljanom zopet javili, da so njihovi funkcionarji nad zakoni, ki veljajo v tej državi in da so v Banki Slovenije kot v instituciji pripravljeni podpirati celo kriminal. Primož Dolenc na mestu viceguvernerja ni ukrenil ničesar, da bi te prakse spremenil, zamajal ali vsaj na njih vrgel senco dvoma. To so razlogi, zakaj Primoža Dolenca danes ne moremo podpreti.

Bom pa povedal še zadnji, tretji razlog, to je politika. Neodvisnost Banke Slovenije, na katero se sklicuje, ni nobena naravna danost, ampak je politična odločitev kapitalističnih vlad na zahodu zadnjih 20., 30. letih, da se denarno politiko izvzame iz političnega odločanja držav ali državnih zborov. To predstavlja samo to, da se disproporcionalno poveča moč finančnega sektorja nasproti državljanov. In začne se udejanjati tisto, na kar je opozoril že Honore de Balzac pred 150 leti, se pravi, da se vedno bolj delimo na dve kasti, na dolžnike in upnike, pri čemer vsi postajamo dolžniki kaste finančnega kapitala, in to se je pokazalo v zadnjih letih v praksi Banke Slovenije, ki se je izdatno potrudila za to, da bi mi vsi kot prebivalci neke države postali dolžniki mednarodnega kapitala. Hvala.