Hvala.

Gospod predsednik, jaz nisem govoril ne o napadanju, ne o jemanju ozemlja in ne o financiranju. Ravno tako tudi nisem govoril o Italiji in Madžarski. To so druge zgodbe. Tukaj, kar se Slovencev tiče, gre za status in Slovenci niso tam manjšina, ampak so konstitutivni narod. In ta status je treba deklarativno pripraviti in ga zahtevati. Ne smemo pozabiti, da Avstrije, takšne, kot je danes, ne bi bilo, če ne bi v državni pogodbi o Avstriji leta 1944 bil en pogoj, da bo Republika Avstrija kot taka obstajala samo, če bo lahko dokazala boj proti nacizmu. In ga je dokazala samo s slovenskimi partizani in na osnovi tega – tudi to je ena od zadev, ki bi jo morali upoštevati.

Kar se tiče Štajerske. Na Štajerskem je bilo drugače. Na Štajerskem so se dogovorili, kako se bo skupna dežela Štajerska delila na slovenski in na avstrijski del, seveda v skladu z manifestom cesarja Karla z dne 16. oktober 1918. Tam je bil dogovor. In navkljub temu da so nam Štajerci ponujali mejo pri Lipnici, se je Ljubljana odločila, da jo je spustila na reko Muro. Na Koroškem je bila še večja kozlarija in je prišlo potem do tega hudega, bi rekel, plebiscita, ki nas je 10. oktobra 1920 udaril po glavi.

Mislim, gospod predsednik, da je nujno treba narediti korake, ki niso nobena agresija, nobena zahteva, gre za ugotovitev dejanskega zgodovinskega statusa in pozicije Slovencev v tem območju. Hvala.