Govor

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, podpredsednica Državnega zbora!

Današnja seja je, lahko rečem, uvod v vsebine, ki nas bodo v tem mandatu, v tej dvorani, spremljale še mnogokrat, in to zelo intenzivno. In prav je tako. Te vsebine lahko ubesedimo z različnimi izrazi: socialna varnost, socialna država, dostojno življenje ljudi, tistih, ki delajo, in tistih, ki zaradi različnih razlogov ne morejo delati, pa bi si to želeli. Pa ljudi, ki so celo svoje življenje delali in so danes v pokoju, in mladih, ki tudi vstopajo na trg dela. Tukaj ne gre za kategorizacijo naših državljank in državljanov, še manj za številke, ki jih tako radi premetavamo sem in tja, včasih do te mere, ko so postavljeni v zelo nehvaležen položaj odločanja o višini posameznega socialnega transferja, minimalne plače, pokojnine in tako naprej. Zato želim poudariti naslednje: pred vsemi temi razpravami moramo imeti pred očmi ljudi, ki jim je težko zaradi takšnih in drugačnih razlogov in okoliščin. Ustava je naša pravna zaveza in prvo merilo vseh naših odločitev, ki govori, da je Slovenija socialna država.

Želimo si, da se ta in vse naslednje seje na temo ukrepov za socialno varnost naših državljank in državljanov ne kažejo na način merjenja moči posamičnih političnih strank, obračunavanja na plečih stisk ljudi ali še slabše – licitiranje, kdo predlaga več. Od teh političnih skušnjav naj nas ne odvrne zavedanje, da so za vsemi temi statistikami, številkami, tabelami, razpredelnicami zgodbe ljudi. Težke zgodbe. Ne glede na naša različna stališča se moramo osredotočiti na ljudi, da jim olajšamo življenje, medalje za všečnost pa si raje delimo kje drugje.

Navkljub novemu sklicu Državnega zbora ne moremo mimo kratkega vpogleda ali bolje slabega vtisa izpred nekaj mesecev nazaj, ko se je Zakon o socialno varstvenih prejemkih prav tako spreminjal. Sicer ni smiselna celostna analiza o poteku sprejemanja takratnih sprememb in zapletov, ki so nas spremljali, je pa prav, da se danes izognemo vsem že videnim zgrešenim potezam, ki so v / nerazumljivo/ politične moči, licitacije na račun najranljivejših skupin denarno socialno pomoč zvišali za obdobje pol leta. Potem pa bi bila višina pomoči takšna, kot je bilo predvideno po prvotnem predlogu sprememb.

Ta nesmisel bomo danes odpravili in upam, da z več treznosti kot pred meseci. Ta pomembna lekcija pa terja iskreno politično željo, temelječo na argumentih in premišljenih ukrepih socialne politike. Ne smemo si več privoščiti ad hoc rokohitrskih rešitev, kajti opraviti imamo s sila krhkimi ravnotežji v samem sistemu socialnih transferjev in ko so ta porušena, jih bomo težko postavili nazaj, posledice pa bodo seveda nosili ljudje.

Potem je tu še velik vidik pravičnosti. Na prvi pogled se zdi, da je pravičnost nekakšna sila, neoprijemljiva kategorija, tista, ki določa kdo je bolj ali manj upravičen do določenih sredstev, kakšna bo njihova višina, kot da moramo odločati, kdo je bolj ali manj upravičen do dostojnega življenja. In tukaj, na tem mestu moramo tovrstnim interpretacijam narediti absoluten konec. Takšna pravičnost ne sodi v nobene debate. Prav pa je, da pravičnost smatramo kot odgovornost da vseh ukrepov, ki vplivajo na socialni položaj ljudi, se lotevamo sistemsko, premišljeno, tako da ljudje na koncu ne bodo imeli občutka, da so, ker ne ustrezajo merilom zakonskih določil, ki pritiče eni ranljivi skupini, pozabljeni in zapostavljeni – kot je ta upravičenost sedaj odvzeta mnogim, ki prejemajo denarno nadomestilo za invalidnost, ki je precej manjše od zneska denarne socialne pomoči. To so ljudje, ki so delali, pa so sedaj obstali nekje med statusom iskalcev zaposlitev in upokojenci, ki jim zdravstveno stanje ne dopušča dela oziroma je to delo zelo omejeno. Tudi med upokojenci je zaznati veliko dvomov, ki z veliko nejevere pogledujejo proti politiki, ki jim je še mesece nazaj pred volitvami obljubljala izboljšanje njihovega stanja. Danes pa se spet nekako zdi, da so tako kot vse ostale skupine prepuščene neki drugi politični matematiki. Pa tudi prejemniki minimalne plače, o kateri se zadnje čase zelo veliko govori. Socialni demokrati absolutno podpiramo predlog, da se minimalna plača poveča. Je pa tudi odgovorno, da tako pokojnine, socialne transferje, invalidnino, minimalno plačo nemudoma prenehamo gledati na način kategorij, ki si med seboj konkurirajo. Še huje je, višanje zneskov ene, pomeni manj za drugo, in da se z njimi licitira in zlorablja za dnevnopolitične namene. Namesto tega raje pripravimo sistemske ukrepe in takšne ukrepe, da bodo krepili pojem socialne države in krepili zaupanje ljudi.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo spremembe Zakona o socialno varstvenih prejemkih podprli.