Hvala lepa. Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Roparji računajo na našo politično zaslepljenost in se zanašajo na splošno poneumljenost. Temeljna podmena predlagateljev sklica današnje seje Državnega zbora je predpostavka o poznavanju neznanega v ekonomskih odnosih. Temelji na splošno prezrtem dejstvu, da je nemogoče napovedati bodoče ekonomsko stanje v gospodarstvu. V gospodarskem in ne nazadnje še posebej v finančnem svetu je predvidevanje neznanega in tistega, kar se ne more spoznati, zelo cenjen in pogosto dobro nagrajen poklic. Iz tega izhaja domnevno pretehtana ocena tako splošnih gospodarskih pričakovanj kot tudi individualnih udeležencev in prizadetih podjetij. Moški in ženske, ki so v tem udeleženi, verjamejo in njim verjamejo drugi, da poznajo neznano. To znanje naj bi ustvarjale raziskave. Kar je prerokovano, je namreč natanko tisto, kar drugi želijo slišati, in na podlagi prerokovanega ustvariti dobiček ali vsaj kakšno povračilo. Upanje in potrebe zameglijo stvarnost. Na ta način na finančnih trgih slavijo in celo pozdravljajo bistveno zmoto. Zaposleni ali samozaposleni, ki govorijo o prihodnjih finančnih gibanjih v dejavnosti ali v podjetju, ki nudijo nepredvidljiv toda viden vpliv na večje gospodarstvo, ne vedo, in kar je bistveno, tudi ne vedo, da ne vedo. Napovedi ekonomskih ali finančnih svetovalcev o gospodarski prihodnosti korporacij, recesiji, načrtovani oživitvi ali nadaljevanju gospodarske konjunkture se razume kot odsev ekonomske in finančne izvedenosti in nikakor ni enostavno zanikati predvidevanj strokovnjakov. Globino dojemanj potrjujejo nekdanji naključni uspehi in zadovoljiv prikaz diagramov enačb in samozavesti. Na ta način nastaja prevara. Popravki pa so kajpada kot vselej pričakovani. Finančno svetovanje, čeprav ničvredno, se lahko nekaj časa finančno obrestuje, toda vselej sledi soočenje z resnico. V zadnjih letih na Slovenskem je to bila splošna izkušnja.

Osrednja tema naše današnje razprave je učinek pri prodaji večinskega deleža Nove Ljubljanske banke. V resnici bi morala biti prava tema zadostujoči povod, njegovi učinku in vzroki, da je do prodaje sploh moralo priti. Ta zadostujoči povod pa so vse dokapitalizacije, ki jih je država morala opraviti, da je kompenzirala škodo, ki je bila narejena zavoljo ponesrečenega menedžmenta banke. Pri tem pa je treba poudariti tudi, da se je Slovenija z brezpogojno kategoričnostjo in fanatičnim prilagajanjem Evropski uniji v naprej odrekla svojim pogajalskim adutom in drugi strani prepustila obsežen prostor za razne oblike izsiljevanja.

Glavna tema bi torej morala biti ekonomska vloga velike banke in s tem njenega menedžmenta. Medtem ko si je menedžment v velikih sodobnih korporacijah in bankah prisvojil bistveno in dominantno vlogo, je postala vloga delničarjev bolj obredna, na nek način določena s koledarjem, s tistim dnem, ko se enkrat letno odvija redna letna skupščina delničarjev. Nedavno se je pri nas slavila, sicer z manjšo mero presenečenja in šoka, menedžerska težnja po moči in samobogatenju. Nismo se mogli izogniti niti omembi mikavnih priložnosti za obogatitev, ki se jih pripisuje menedžerjem sodobnih bank in podjetij, in to v svetu, ki odobrava samobogatenje kot temeljno nagrado za ekonomske zasluge. V vseh primerih pa je bila situacija enaka, prav tako tudi rezultat. Menedžment je imel popoln nadzor, lastništvo je bilo nepomembno, nekateri nadzorniki ali pa večina od njih pa so bili do skrajnosti popustljivi. Nagrade za uspešnost poslovanja so povečevale blaginjo udeležencev in prikrivale stvarne prejemke.

Najmanj pričakovano pa je k škodljivi in celo kriminalni dejavnosti prispevalo skorumpirano računovodstvo. Omogočalo je krinko za nepoštena dejanja, ki so se razširila na odkrito krajo. Za učinkovit nadzor pa ni nobene alternative. Vedenje in ravnanje menedžerjev pa se lahko izboljša tudi s premišljenim načrtovanjem povsem realne možnosti nepriljubljene zaporne kazni. Tu je treba omeniti še drugo splošno sprejeto manifestacijo prevare. Pojavi se, ko se manj uspešna špekulacija sooči s stvarnostjo. Razlogi za slabšo gospodarsko sliko banke so na ta način uresničeni. Stalno so enaki. To so neosebne tržne sile, odsotnost nadzora ali pa preprosta kraja.

Univerzalna rešitev je znaten padec poslovanja in odpuščanje tistih, ki so najmanj odgovorni. Večje kot je število tako odpuščenih, boljša je finančna perspektiva. Nikogar od odgovornih ne vržejo na cesto, ne odpustijo. Namesto tega prejmejo denarne dodatke za izobraževanje in razvoj kariere. Naj javnost na tak način izve za trpko rešitev za tiste, ki so najmanj odgovorni za slabo stanje in veljajo za dobre delavce. Zniževanja so močno pohvalili kot moder in učinkovit ukrep v recesiji in sprejeta so bila tako v javnosti kakor tudi med izobraženci, kako dober, da je ta preprost in neboleč ukrep, neodvisen od politike in v rokah odgovornih in spoštovanih strokovnjakov.

Gospe poslanke in gospodje poslanci, sanacija bank, predvsem Nove Ljubljanske banke je najbolj drastično pokazala obstoj vzporednega gospodarskega sistema, vzporedne administracije. Milijarda je število, ki ni po človeški meri, razen če ni milijarder. No, tudi milijarderji niso ravno po meri človeškosti. Vsa čast izjemam.

Milijarda je v življenju navadnega človeka – razen v času apokaliptičnih inflacij – število, nezdružljivo z denarjem. Zato navadnem človeku, ki mu nemalokrat pravijo tudi mali človek, v resnici ni lahko v zavesti spojiti valuto z desetmestnim ali pa še večjim številom. Eno od takih števil je, denimo, 2 tisoč 320 milijonov. Kadar označuje količino denarja, ki ga ni na računih, pa bi tam moral biti, kot je to v našem današnjem primeru, se število izgovarja takole dve milijardi tristo dvajset milijonov evrov. S tolikšno vsoto je država morala dokapitalizirati Novo Ljubljansko banko, da je ta obstala kot gospodarski subjekt in da je lahko nadaljevala s poslovanjem. Ko slišimo ali pa ko preberemo številko 2,3 milijardi evrov to zveni abstraktno in nepreštevno, tako kot zvezde na nebu ali pa zrna peska v morju. Zato je to število treba primerjati z nekaterimi drugimi, prav tako velikimi in pomembnimi vrednostmi. V proračunu države za leto 2019 je denimo to seštevek odhodkov dveh ministrstev, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in Ministrstva za infrastrukturo. Socialna in infrastruktura slovenske republike torej v enem letu. Ali pa če stvari postavimo nekoliko drugače, gre za 8 letnih proračunov Mestne občine Ljubljana. Gre torej za denar, s katerim slovenska prestolnica lahko funkcionira osem let. Vse skupaj je samo še ena potrditev tistega starega izreka, ki ga bomo v skladu s slovenskimi okoliščinami takole parafrazirali: Če državi dolgujete 2 tisoč 300 evrov, potem ima država v lasti vas in vaše imetje. Brez pomisleka bo vaše imetje postavila na boben, da bo izterjala dolg. Če pa državi dolgujete 2,3 milijardi evrov, potem ste vi lastnik države. In sedaj lahko vsi skupaj čakamo in gledamo, koliko je sploh še ostale od države po Novi Ljubljanski banki, ki nam je ves ta svoj dolg velikodušno prepustila v nasledstvo. Dobrodošli v svet velikih števil, velikega biznisa in velikega ropanja.

In nazadnje: ali lahko Državni zbor postane likvidator takšnih patološko družbenogospodarskih pojavov ali pa ostane smo njihov evidentičar, razlagalec in prečiščevalec? Tukaj ne moremo in tudi ne smemo spregledati pomembnega dela, ki ga je opravila preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, predvsem v luči demistifikacij. Njeni dokumenti, posebej zapisniki zaslišanj bančnih menedžerjev nazorno izpričujejo nesposobnost, sebičnost in kradljivško pokvarjenost dela slovenske namišljene poslovne elite. Odločilno vlogo pri tem pa ima in bo imel represivni aparat slovenske države v funkciji procesoiranja in sankcioniranja odgovornih. Bomo videli, kako bo reagiral ta del naše bolestno preveč potrpežljive države. Gre namreč za to, ali bo Slovenija kdaj v prihodnosti prostor, kjer se take sorte banditi ne bodo več počutili varno in brezskrbno. Hvala.