Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovani minister, kolegice in kolegi!

Mi imamo pred sabo zakon, ki bi po mojem mišljenju moral biti zakon tehnične narave, ne pa v bistvu, da je to zakon, kot da se pogovarjamo že o proračunu. Ampak takšna so dejstva in to delamo že vrsto let in potem včasih zgubljamo pri tem zakonu, ki naj bi bil tehnični, veliko energije, pa vendarle. Sprejetje Zakona o izvrševanju proračuna predstavlja pa prvi konkretni zakonodajni korak pri postavitvi javnofinančne in proračunske politike te obstoječe vlade. Po naporni fiskalni konsolidaciji, ki smo ji bili priča v zadnjih letih, predlog tega zakona prvič postavlja obrise sprememb te politike, ki jih namerava izvesti sedanja vlada.

Po več kot desetletju veljavnosti raznih varčevalnih ukrepov lahko rečemo, da se s sprejetjem tega zakona odpravlja večino omejitev, ki so več let omejevale izdatke javnih financ. Predlagane spremembe in dopolnitve tega zakona tako še pred obravnavo in sprejetjem rebalansa proračuna za prihodnje leto prinašajo pomembne spremembe, ki imajo tudi neposreden učinek za ljudi. Po dolgih letih se bo tako višina socialnih transferov znova avtomatično usklajevala z rastjo cen, odpravljale se bodo omejitve pri otroških dodatkih in ukrepih starševskega varstva, ki bodo spet namenjeni vsem otrokom, staršem in vsem družinam. Občine bodo dobile več denarja za svoje delovanje, tudi višina letnega dodatka za upokojence je vsebina, določena v vsakoletnem Zakonu o izvrševanju proračuna. Tudi letos se bo ta glede na siceršnjo višino pokojnine izplačala v petih različnih višinah, za moje pojme bolj pravičnih, s čimer bo upoštevan socialni položaj upokojencev.

Predlagane rešitve so pomembne tudi za reševanje nekaterih kadrovskih vprašanj, z nekaterimi se osebno strinjam, z nekaterimi malo manj, predvsem se strinjam z Inšpektoratom za delo, ki se bo okrepil za deset novih zaposlitev, ki bodo, upam, ti ljudje preganjali še vedno preštevilne kršitve delavskih pravic. Pomembna pa je tudi pravna podlaga, ki proračunskim uporabnikom daje pravico zaposlitve delavcev, katerih delo so v zadnjih letih prenesli na zunanje in agencijske izvajalce.

Ne nazadnje zakon pomeni tudi podlago za izvedbo sklenjenega dogovora s sindikati javnega sektorja, s katerim se izboljšuje položaj javnim uslužbencem, odpravljajo se plačne anomalije in normalizirajo odnosi med državo kot delodajalcem in sindikati javnega sektorja.

Skratka, predlog zakona pred nami pomeni uzakonjenje mnogih dogovorov sklenini ob tej vladi petih strank. Ne glede na težavnost usklajevanj, raznolikost potreb in vsebinske razlike med partnerji to kaže, da je pot do dogovorov seveda mogoča, če smo vsi realni in tudi normalni. Sposobnost dogovoriti se je namreč tisto, kar od nas pričakujejo državljanke in državljani. Nikakor pa, dragi moji, vse našteto ne pomeni, da moramo pozabiti na vsako previdnost in da je zdaj čas, da zapravljamo, da odvežemo mošnjiček ter da za tekočo porabo potrošimo vse, kar se zbere v našem proračunu. Če nas je preteklo desetletje česa naučilo, bi to morala biti lekcija, da pri javnih financah potrebujemo tudi ustrezno skrbnost. Da se je sicer lepo hvaliti z dosežki, dodatnimi postavkami, za katere bomo namenili javna sredstva, a da bo ključni dosežek vsake odgovorne vlade, da obvladuje svoje finance in zagotovi tudi njihovo stabilnost, tako kot v vsaki normalni familiji. Samo tako bo država ohranila sposobnost, da ukrepa in pomaga tistim, ki sami tega ne bodo zmogli.

Dilema med tekočo porabo ter razvojnimi investicijami še vedno ni povsem razrešena. Vsi se na načelni ravni zavzemamo za to, da ne potrošimo vsega za tekočo porabo in ohranimo še nekaj za rezerve, za vlaganje v ljudi, v znanost, v infrastrukturnost in tudi v sisteme solidarnosti. Da vse to postane resničnost, pa je treba sprejemati včasih tudi težke odločitve in take odločitve smo ta petorček teh strank pripravljeni tudi sprejemati.

Zaradi vsega tega navedenega bomo mi današnji zakon tudi podprli. Hvala lepa.