Hvala, predsednik. Lep pozdrav vsem!

Ob vseh fantazijah o slovenski vlogi na Zahodnem Balkanu in o stabilnosti v regiji s širitvijo Nato pakta, ki nam jih ponuja naš politični esteblišment, ,se moramo najprej vprašati, ali proces vstopa Makedonije v Nato ustreza vsaj minimalnim standardom demokratičnosti. Vprašati se moramo, kaj je v resnici tisto, kar danes v svojih govorih nekritično opevajo ali pa bodo opevale vse strank od desnice do zdravorazumske sredine. Za začetek, danes nihče zelo verjetno ne bo govoril o tem, kako je Makedonija izvedla referendum o vstopu v Nato. Referendumsko vprašanje je bilo formulirano zavajajoče. V isti sapi so morali volivci odgovarjati na kar tri vprašanja: ali vstopiti v Evropsko unijo; ali vstopiti v Nato pakt; in istočasno, ali spremeniti ime države. Vstop v Nato seveda ni bil pogoj za spremembo imena, je pa bila sprememba imena pogoj za vstop v Nato. Desetletja so namreč zahodne sile z Natom na čelu izsiljevale in tudi pritiskale na Makedonijo ter se vmešavale v notranjo politiko, tudi v ustavni red Makedonije v sodelovanju z domačo politično elito. So se bili državljanke in državljani Makedonije pripravljeni odreči zgodovinskemu imenu in deloma tudi identiteti za članstvo v vojaškem multikompleksu? Mislim, da je odgovor precej jasen. Referendum, katerega se je udeležilo zgolj 36 % volilnih upravičencev, ni dosegel kvoruma 50 %, ki ga zahteva nacionalni volilni komite za veljavnost referenduma. Poleg tega se je z bojkotom 64 % Makedoncev izreklo proti tako imenovanemu kompromisu in s tem tudi proti članstvu v Natu in Evropski uniji. Namen spreminjanja imena je bil vseskozi jasen in ljudstvo je dojelo, da gre za izsiljen sporazum, makedonska levica je celo sam referendum označila kot nelegalen. Kljub populističnim grožnjam o nestabilnosti Balkana, varnostnim vprašanjem glede Ruske federacije in kar je podobnega se državljani z izsiljevanjem niso strinjali, kar pomeni, da je ratifikacija tega protokola v neposrednem nasprotju z voljo državljanov in državljank ter kot taka tudi nelegitimna.

In moramo se vprašati še, ali si res želimo, da državljani bivše bratske republike pristanejo v krempljih zločinske organizacije. Kaj pomeni Nato po letu 1991? Bombe, opustošenje in civilne žrtve. Federativna republika Jugoslavija, Irak, Afganistan, Libija, Sirija. Izvažanje demokracije je v Natu sopomenka za širjenje interesov njenih izvoznikov ne glede na to, kakšna je cena; in pomeni tudi zvišanje izdatkov za orožje, ki ne vodijo v blaginjo, ampak vodijo v nerazvitost. Slovensko pristajanje na tako politiko in brezhrbtenično sledenje palici ameriškega gospodarja, ki smo ji zadnje tedne še posebej priča s strani zunanjega ministra Cerarja, je vredno vsakršnega prezira. Kaj se v resnici skriva za evroatlantskimi standardi in vrednotami, ki jih tako radi opevate? Zatiskanje oči pred brutalnim policijskim nasiljem nad rumenimi jopiči v Franciji. Ali pa nemo opazovanje policijske represije nad Katalonci v Španiji. Ti standardi in vrednote že več kot 70 let ohranjajo humanitarno krizo v Palestini in dopuščajo pol milijona podhranjenih otrok v Jemnu, to je v državi, ki jo je pomagala razdejati tudi velika zaveznica nekaterih držav članic Nato pakta z ZDA na čelu – Saudova Arabija. To je pravi duh tega, kar počnete danes. Podlegate pritiskom in izsiljevanju zahodnih imperialističnih sil proti demokratični volji ljudstva.

Odmika stran od demokracije, od ljudi, od ljudstev in približevanje oziroma stopanje na stran imperializma in podpiranja avtoritativnih režimov v Levici ne bomo podprli.