Hvala. Vse skupaj prav lepo pozdravljam!

Vsekakor moramo vlagatelju interpelacije čestitati za izvirnost ideje. Kako vztrajno ohraniti nivo adrenalina v tem mandatu in ga obenem pohvaliti še za ustvarjalno zamišljeno rojstnodnevno darilo, ki ga je prejel minister za obrambo. Karl Viktor Erjavec ni naiven in lahkomiseln človek, še manj pa je tak kot minister za obrambo. Obrambni resor je več kot uspešno vodil že v obdobju 2004–2008. Takrat, zanimivo, ni bil deležen interpelacije. Interpelacije je bil deležen v vlogi ministra za zunanje zadeve in jo uspešno prestal ter s tem dokazal, da svoje delo kjerkoli opravlja odgovorno, zakonito, vestno ter v skrbi za dobrobit države. K slednjemu bi moral stremeti vsak od nas. Konec današnjega dneva bomo videli, komu je dejansko mar za državo in kdo se skriva za raznoraznimi prijemi, ki vodijo v poslabševanje odnosov v politični areni, da ne govorim o ustrahovanju v družbenem kontekstu. Da, strinjamo se, da je interpelacija orodje, ki služi svojemu osnovnemu namenu – to je preverjanje legalnega, legitimnega in odgovornega delovanja vlade ali konkretno ministra. Da so to mehanizmi pravne države, s katerimi zakonodajna veja lahko poseže v izvršno vejo oblasti, če obstaja utemeljen sum za njeno nezakonito in neodgovorno ravnanje. V naši poslanski skupini se sprašujemo, ali je opozicija res tako nemočna in užaljena, da želi z interpelacijo namesto s konstruktivnimi predlogi zrušiti ministra za obrambo in posledično tudi manjšinsko vlado. So predčasne volitve tisti pravi motiv, da je predlagatelj uporabil najbolj zvite, pritlehne metode za dvigovanje na lestvici priljubljenosti na račun klevetanja, omalovaževanja nasprotnika?! Še bolj sporno pri tej konkretni interpelaciji pa je to, da tu ne gre zgolj za preverjanje zaupanja v ministra za obrambo, temveč za ogrožanje zaščite in varnosti državljanov te države v celoti. Ta interpelacija je kvečjemu politikantstvo, ne pa z Ustavo določen institut parlamentarne kontrole. Licemerstvo in sprenevedanje, ki ju predlagatelj očita ministru, sta zažrta prav v vrstah predlagatelja.

Nadaljujmo z vsebino interpelacije, s katero se danes sooča minister za obrambo Karl Viktor Erjavec. Predlagatelj mu očita, navajam po točkah: zlorabo Obveščevalno varnostne službe, kršitev Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski, odgovornost za prekoračitev pristojnosti, zavajanje in laganje v primeru nočnega streljanja na vadišču Slovenske vojske Poček, dejanja pri izvrševanju politične funkcije, ki imajo za posledico izgubljeno zaupanje v funkcijo ministra in institucije na področju Republike Slovenije. Še preden se lotim pojasnjevanja neutemeljenosti točk interpelacije, ki bremenijo ministra za obrambo, želim predstaviti razlago civilno-vojaških odnosov nekdanje ministrice za obrambo dr. Jelušič, ki jih zagotovo pozna tudi predlagatelj. V besedilu interpelacije se namreč predlagatelji sklicujejo na ministrovo nepoznavanje ureditve civilno-vojaških odnosov v Sloveniji. Obstajata dva tipa odnosov, in sicer parlamentarni in partokratski. V prejšnji skupni državi smo poznali ravno partokratski tip civilno-vojaških odnosov, kjer je ena politična stranka imela nadzor nad vojsko. K sreči smo po osamosvojitvi na podlagi preteklih izkušenj in vedno glasnejših zahtevah o depolitizaciji vojske uspeli uvesti parlamentarni tip odnosov. Ta udejanja načelo pripadnosti vsem političnim strankam na način, da ne pripada vojska nobeni od strank. Ne glede na to, v katerem tipu organizacije se nahajajo posamezne oborožene sile, moramo vedeti, da na svetu ni vojská, kjer ne poznajo hierarhije in subordinacije. Brez teh dveh prvin je njihovo preživetje, še zlasti v oboroženih konfliktih, ničelno. Pravila službe v Slovenski vojski so jasna in predvsem so zapisana.

V nadaljevanju želim opozoriti še na sporno prakso Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v Državnem zboru v tem konkretnem primeru, saj obstaja utemeljen sum, da je komisija zlorabljena za namene političnega obračunavanja in nabiranja političnih točk nekaterih njenih članov. Poraja se vprašanje, ali je bila prekoračena meja, ki določa, do kje sežejo njena pooblastila. Nujno je, da zagotovimo neodvisen pristop k preverjanju dejstev, ki jih komisija preiskuje; in s tem ohranimo kredibilnost, ki jo potrebujemo za zagotavljanje uspešnega parlamentarnega nadzora. To, da je njen predsednik oziroma podpredsednik javno razkrival podatke interne narave, že ni znak verodostojnosti vodenja oziroma delovanja komisije. Je to sprejemljivo, da na novinarski konferenci po zasedanju komisije, ki poteka za zaprtimi vrati, maha z dokumentom, ki ni bil pridobljen s strani pooblaščene osebe oziroma Ministrstva za obrambo, ampak s strani zaslišanega brigadirja Miha Škerbinca? Brigadir Miha Škerbinc ni pooblaščena oseba s strani Slovenske vojske niti s strani Ministrstva, da tak dokument posreduje komisiji ali celo javnosti. Zelo nenavadno je tudi to, da je brigadir Miha Škerbinc pripravljen očrniti samega sebe s tem, da o sebi, načelnici Generalštaba Slovenske vojske in o svoji razrešitvi razpravlja javno, in v to vpleta še sindikat Slovenske vojske in pušča madež na vseh ostalih pripadnicah in pripadnikih Slovenske vojske, ki tega ekscesa resnično ne potrebujejo. Tega ni počel nihče od njegovih predhodnikov. Milko Petek, ki ga je zamenjal brigadir Škerbinc, je odšel brez velikega pompa. Prevzel je svojo odgovornost in s položaja poveljnika Poveljstva sil odšel z dvignjeno glavo.

Tudi to kaže na dobršno mero nečimrnosti nekaterih članov komisije, ki so izglasovali preiskavo določenih indicev in dejanj šele po odgovoru, ki ga je v Državnem zboru podal minister za obrambo Karl Viktor Erjavec. Na vprašanje podpredsedniku Knovsa Žanu Mahniču s strani novinarke televizije POP TV: Ali ne gre pri vsem skupaj za iskanje odgovornosti ministra za obrambo, ne pa ugotavljanja, kaj so, če sploh so kaj naredili narobe, tisti, ki jih Knovs nadzira?; je podpredsednik Knovsa odgovoril, da minister argumente za svojo obrambo vleče iz petnih žil, da je stisnjen v kot in da klečeplazi bolj kot kadarkoli prej. Podpredsednik se je na isti novinarski konferenci spustil tudi v komentiranje načina izbire evropskega komisarja in zagotovil podporo predsedniku Vlade. Šele nato je novinarki odgovoril, da je podlaga za delovanje Knovsa v tem primeru 32. člen Zakona o obrambi: Na zaslišanje lahko v Knovsu povabimo kogarkoli, ki je uslužbenec državnih organov. Tako Žan Mahnič. Torej sprašujem, kaj imajo argumenti iz petnih žil in evropski komisar skupnega z zlorabo obveščevalno-varnostnih služb, z razrešitvijo poveljnika Poveljstva sil, s streljanjem na Počku, z odnosi v Slovenski vojski. Odgovor ministra je obširen. Kako ne bi bil, saj so prav tako vsebinsko obsežne tudi točke, v katerih ga predlagatelj postavlja na tehnico zaupanja. V njem je namreč razbrati, da se je predlagatelj postavil v vlogo razsodnika, še preden je predhodno preveril, ali za njegov dvom resnično obstaja ustrezna podlaga.

K prvi točki interpelacije je minister za obrambo odgovoril, da so bile opravljene dejavnosti nujne, primerne in zakonite. Komentiranje zdravstvenega stanja načelnice Generalštaba Slovenske vojske ali kateregakoli drugega pripadnika Slovenske vojske je v nasprotju s Pravili službe v Slovenski vojski. Komentiranje ali kakršnokoli drugo javno diskutiranje se obravnava kot poseg v posameznikovo zasebnost in hkrati predstavlja tudi poseg v izjemno občutljive osebne podatke. Kot sem omenil že prej, pravila so napisana in jih je treba spoštovati. Ker je šlo za varnostno indikativen pojav, ki je začel najedati zaupanje med pripadniki in pripadnicami v sposobnost načelnice Generalštaba Slovenske vojske, je Obveščevalno varnostna služba ministrstva s pooblaščeni predstavniki pričela z zbiranjem informacij. Podlaga za to je res v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije in morebiti predlagatelji interpelacije zato sklepajo, da je šlo za predkazenski postopek. Zbiranje informacij o takem dogodku spada pod obseg rednih delovnih nalog Obveščevalno varnostne službe na podlagi 32. člena Zakona o obrambi. Delavci OVS, pooblaščeni za opravljanje varnostnih nalog, tako konstantno izvajajo dejavnosti, katerih namen je preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest ter obrambnega sistema kot celote. Tako ne drži, da OVS ni imel pravne podlage za opravljanje nalog v tem konkretnem primeru. Zbiranje informacij na podlagi povedanega ne pomeni predkazenskega postopka.

K drugi točki, ker je predlagatelj očital ministru odgovornost za kršitev 45. člena v povezavi 98.a členom Zakona o obrambi ter 38., 39. in 40. člena Zakona o službi v Slovenski vojski, je v odgovoru ministra jasno zapisano, kateri postopki so bili uporabljeni za utemeljeno razrešitev poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske brigadirja Miha Škerbinca. Sam se sklicuje na to, da ga je zmotil način razrešitve. Žal se njegovo ime pojavlja v teh dneh vsepovsod, a bolj kot to, da bi mu bilo žal in bi se skušal iz te godlje čim prej umakniti, se še bolj trudi, da se o njem govori. Pravijo: Bolje slaba publiciteta kot nikakršna publiciteta. Vendar v tem primeru ne bo dosegel želenega učinka. Zgodilo se je nekaj izjemno bizarnega, kar je po mnenju naše poslanske skupine res dokaz politizacije določenih struktur v naših oboroženih silah. Ne pomnim, da bi kadarkoli slišal ali bil priča agitiranju vojaškega sindikata k interpelaciji zaradi razrešitve kateregakoli poveljnika ali načelnika Generalštaba doma ali v tujini pod pretvezo, da je med zaposlenimi v Slovenski vojski prisoten populizem in gre za krnenje ugleda organizacije zaposlenih v Slovenski vojski. Kaj ni prav takšno ravnanje s strani Sindikata vojakov Slovenije več kot očiten dokaz za populizem, ki prihaja iz ust njihovega predsednika? Pa ne recite, da ni ta sindikat spolitiziran?! Izpostaviti želim še to dejstvo, da je ministrstvo in Generalštab Slovenske vojske storil vse, da se ne izgubi vzpostavitve pogojev za zagotavljanje kakovostnega poveljevanja in kontrole ter ob razrešitvi obstoječega poveljnika Poveljstva sil imenovalo novega. Za zadostitev te družbene potrebe ministrstvo ne potrebuje javne ali interne objave. Poleg tega je položaj poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske formacijska dolžnost, ne pa predmet delovnopravnega razmerja.

V tretji točki interpelacije se ministru očita odgovornost za prekoračitev pristojnosti, zavajanja, laganja v primeru nočnega streljanja na vadišču Slovenske vojske Poček. Da ne bom ponavljal besed, zapisanih v ministrovem odgovoru, bom rekel zgolj naslednje – vaja Sokol je potekala od 22. 3. do 3. 4. 2019. Poveljnik Poveljstva sil brigadir Miha Škerbinc je ukaz o prepovedi streljanja s kalibri, večjimi od 60 milimetrov, izdal 4. 4. 2019. Vlada Republike Slovenije je 24. 1. 2019 sprejela načrt vojaških vaj, med katerimi je bila tudi vaja Sokol, na kateri so sodelovali pripadniki in pripadnice oboroženih sil Združenih držav Amerike. Na tem mestu pa si bom dovolil citat iz ministrovega odgovora: »Vsi udeleženci načrtovanega skupnega usposabljanja morajo biti s pravili in postopki, ki bodo uporabljeni med usposabljanjem, dobro seznanjeni. Torej tudi tuje oborožene sile.« Iz tega sklepamo, da navodila in ukazi niso bili spoštovani in upoštevani. Kakorkoli, četudi je prišlo do odstopanja od dogovorjenih pravil, bi moral odgovorni poveljujoči poskrbeti za njihovo vzpostavitev s pravočasnim ukrepom. Odnosi ministrstva z Občino Postojna so se že tako ali tako predhodno zaostrili in čeprav je občina enostransko odstopila od dogovora z ministrstvom, je bilo skrajno nespametno in – se opravičujem – izrazito noro tvegati še s streljanjem z orožjem, večjega kalibra od 60 milimetrov, ponoči oziroma zgodaj zjutraj. Razumljivo je, da je domačine ob takem hrupu sredi noči popadla strahovita jeza.

Kar zadeva očitke iz četrte točke, pa želimo v Poslanski skupini Desus izpostaviti še nekaj drugih pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na delovanje Slovenske vojske. Prvič, ti očitki, ki jih navaja predlagatelj, so proti interesu države Slovenije. Če kje, si prav na Ministrstvu za obrambo po letih zanemarjanja in stiskaštva intenzivno prizadevajo za izboljšanje delovanja in plačnih pogojev v Slovenski vojski. Da ne bo pomote, zategovanje pasu je bila edina in prava odločitev v času gospodarske krize. Ne trdimo drugače, ampak področje obrambe in zagotavljanja varnosti je bilo deležno drobtinic namesto kosa kruha že veliko prej. Strinjamo se, da je treba našim oboroženim silam zagotoviti pogoje, da bodo lahko nemoteno in predvsem varno opravljali svoje naloge doma in po svetu. Drugič, ne samo plačilo, tudi strokovno usposobljenost, opremo in nenazadnje tudi zdrave in spoštovanja vredne medsebojne odnose potrebujemo v Slovenski vojski. Tretjič, nakup bojnih kolesnih vozil 8 x 8 je bil začasno odložen, saj je bila taktična študija za bojna kolesna vozila boxer narejena že leta 2005, vendar za motoriziran bataljon in ne za potrebe srednje bojne skupine, ki jo želimo formirati in opremiti z ustreznimi sistemi. Prav tako tega nakupa ministrstvo ni moglo umestiti v dvoletno načrtovanje državnega proračuna, saj 300-milijonske investicije ni mogoče pokriti v tako kratkem času. Tu je bilo treba narediti pravi korak in razmisliti tudi o možnosti prevzema obveznosti v daljšem časovnem obdobju, sploh če bo naš cilj dvig obrambnih izdatkov do leta 2024 na 1,5 % bruto družbenega produkta. V Poslanski skupini Desus menimo, da je ta interpelacija bolj farsa in predstava, s katero želijo na strani predlagatelja spodkopati prizadevanja ministra za obrambo, Vlade in preostale vladne ekipe, da bi Slovenija končno lahko zadihala s polnimi pljuči. Je manifest določenih posameznikov, ki želijo nasititi svoj ego in vnašajo ideološki razdor tja, kamor ne spada. Da ne boste napak razumeli, izrazito nasprotujemo enoumju, vendar sta politizacija vojske, še manj pa nadzornih organov, ki bdijo nad obrambnim sistemom, enostavno nedopustni in nesprejemljivi.

Zato, spoštovane kolegice in spoštovani kolegi poslanci, te interpelacije v naši poslanski skupini ne bomo podprli.