Spoštovana podpredsednica, spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani državni svetnik.

Prvi izrek odločbe Ustavnega sodišča, o kateri je ves čas govora in o implementaciji, o kateri se pogovarjamo pri tej noveli Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ta izrek te odločbe pravi: »Prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI je v delu, ki se nanaša na javnoveljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.«

Ta objava je bila leta 2014. In kaj pravi prvi stavek drugega odstavka 86. člena – torej ta, ki je v neskladju z Ustavo? Pravi: »Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena« – to so tisti, ki so pridobili javno veljavnost – »se za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole.« Pet let se torej že skuša odpraviti ta neusklajenost z Ustavo in danes, če smo iskreni, smo najbliže. Danes smo najbliže, da se odločba Ustavnega sodišča implementira in da se neustavnost odpravi.

Ves čas je torej govora o ustrezni formuli za financiranje zasebnih osnovnih šol, kajti programi javnih osnovnih šol in zasebnih osnovnih šol niso enaki. Niso enaki. Zakon določa, da je ustanovitelj zasebne šole tisti, ki pripravi in sprejme svoj program. Ta program mora slediti vzgojno- izobraževalnim ciljem, mora obvezno vsebovati naslednje predmete: slovenščina in italijanščina ali madžarščina na narodno mešanih območjih, matematika, prvi tuji jezik, zgodovina, domovinska in državljanska kultura ter etika, šport, vsaj 1 naravoslovni predmet, 1 družboslovni predmet in vsaj 1 predmet s področja umetnosti. In še tretji pogoj je, ta pogoj pa je, da učenci dosežejo enakovreden izobrazbeni standard. Za tiste zasebne osnovne šole, ki delujejo po posebnih pedagoških načelih, pa so ti gabariti še nekoliko bolj ali pa manj določni. To so torej gabariti, ki jih morajo dosegati programi zasebnih osnovnih šol. Te pogoje potem preverja strokovni svet za splošno izobraževanje in ugotavlja, ali program v celoti, kot je predložen, ustreza tem pogojem. Ta program, ki je predložen, vsebuje vse dodatne aktivnosti, posebnosti, predmete, vsebine, ki izpolnjujejo posebno filozofsko, vrednostno, versko ali katerokoli drugo poslanstvo zasebne šole. Program, ki je predložen, je celota, se ga kot takega tudi vrednoti, ocenjuje, ali ustreza ciljem in kot takega potem, ko se ugotovi, da izpolnjuje cilje in je šola vpisana v razvid, ga mora ta šola v celoti izvajati – z vsemi posebnostmi, dodatki, vsem, kar so predložili. Zasebna šola – torej z izjemo navedenih obveznih predmetov – lahko svoj program določi popolnoma neodvisno, samo znotraj omenjenih okvirov mora biti. Drži pa, da imajo trenutno obstoječe zasebne šole, katerih program je pridobil javno veljavnost, v programe vključene tudi tiste vsebine, ki v javni šoli sodijo v razširjen progam, vendar jih zakon k temu ne zavezuje. Program javne osnovne šole pa je bolj natančno določen s predpisi. Ta program je enoten za vse javne osnovne šole, in to je javno veljavni program. Ko učenka ali učenec zaključi osnovnošolsko izobraževanje tako v zasebni šoli, ki ima ta program, ki je pridobil javno veljavnost, ali v javni šoli, na koncu pridobi javno veljavno spričevalo.

Pri noveli zakona, ki je pred vami, je implementacija odločbe Ustavnega sodišča zagotovljena tako, da bodo javna sredstva v celoti zagotovljena za vse tisto, kar je za otroka obvezno, torej tisto, kar po 57. členu Ustave šteje za obvezno osnovnošolsko izobraževanje, ki se financira iz javnih sredstev. Vendarle pa je treba zdaj zelo na kratko omeniti tudi nekoliko širši kontekst. Ta kontekst pravi, da smo se ljudje v tej državi odločili, da se za čim višjo kakovost življenja ljudi zagotovijo javne storitve, ki jih izvajajo v veliki meri javni izvajalci. Zakaj? Ker je pomembno, da imamo vsi enako dostopnost in enako kakovost storitev, še zlasti je pa to pomembno za področje izobraževanja, ker vsak otrok mora biti sprejet v neko osnovno šolo, ne da bi se izvajal poseben postopek, da bi se ugotavljalo, ali je družina primerna, ali so pripravljeni v celoti sodelovati, ker nimajo vsi otroci te možnosti in te sreče, da bi tako družinsko okolje imeli.