… saj obstaja različno razumevanje vsebine odločbe Ustavnega sodišča v delu, ki opredeljuje pravico otrok do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja. S sprejeto novelo zakona se oddaljuje od sodbe Ustavnega sodišča ter posledično slabša položaj in ogroža obstoj zasebnih šol v slovenskem prostoru, na katerih se izobražuje po nam znanih podatkih manj kot 1 % vseh osnovnošolskih otrok, v povprečju pa se v Evropski uniji šola v zasebnih šolah 14 % učencev. Prav zaradi navedenega smo mnenja, da slovensko zasebno šolstvo v ničemer ne ogroža slovenskega javnega šolstva. Nasprotno, iz mnogih primerov dobrih domačih praks je lahko kvečjemu njegova pozitivna dopolnitev in zdrava ter stimulativna konkurenčnost. Zasebno šolstvo lahko dopolnjuje in izboljšuje izobraževalni sistem ter bogati družbo v celoti. Ustavno sodišče je svojo sodbo sprejelo na pobudo staršev otrok, ki se šolajo v zasebnih vrtcih in šolah. Če bi Ustavno sodišče menilo, da z zakonom niso kršene njihove pravice, potem bi to staršem v svoji sodbi zapisalo. Če bi Ustavno sodišče menilo, da so ti otroci pozitivno diskriminirani, potem bi to Ustavno sodišče v svoji sodbi tudi zapisalo. Ustavno sodišče je v svoji sodbi opozorilo na problem neustavnosti, saj kljub izvajanju istih javnoveljavnih šolskih programov otroci v zasebnih in javnih šolah niso izenačeni. Uvedba razlikovanja med javnoveljavnimi programi in programi, ki so pridobili javno veljavnost, je neutemeljena in poleg tega tudi ni v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, ki je odločilo, da ne obstajajo stvarni razlogi za različno financiranje javnoveljavnih programov v javnih in zasebnih osnovnih šolah. Uvedba razlikovanja v praksi namreč predstavlja temelj za razlikovanje oziroma omejitev višine sofinanciranja osnovnošolskega programa zasebnih šol, kar pa je v neposrednem nasprotju z navedeno odločbo. Ustavno sodišče je v odločbi zapisalo: »Iz 57. člena Ustave ne izhaja zgolj obveznost države, da ustvari pravni okvir za ustanovitev in delovanje zasebnih šol in da prizna javno veljavnost izobrazbe, pridobljeno v zasebnih šolah, temveč tudi da zagotavlja njihov dejansko obstoj, torej tudi sofinanciranje.« Z odločbo je Ustavno sodišče nadalje ugotovilo, da drugi odstavek 57. člena Ustave učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali zasebni šoli. Ustavna dobrota javnega financiranja gre uporabniku, prejemniku izobraževanja, torej učencem in njihovim staršem, ne pa izvajalcem, ki so zasebnopravni ali javnopravni subjekti. Financira se torej izobraževanje in ne tisti, ki izobražuje. Tako iz ustavne dolžnosti učencev, da obiskujejo javnoveljavni izobraževalni program izhaja, da se morajo vsi taki programi enako financirati. Uresničitev novega predloga financiranja bo neizogibno privedla do zvišanja šolnin in s tem omejevanja njihove dostopnosti za socialno bolj obremenjene družine ter dolgoročno do nastajanja zasebnih šol za bogato elito, kar pa vsekakor ni v javnem interesu.

Po našem mnenju bi Slovenija morala finančno podpreti in spodbujati vzgojno-izobraževalne programe ne glede na to, ali jih izvaja javni ali zasebni sektor. Hkrati bi se morali tudi bolj poglobiti v doseganje višjega nivoja pridobljenega znanja in kompetenc naših otrok. Uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča brez tovrstne ambicije ne bo prineslo sistemsko in strateško razvojno pomembnih rešitev, le-te pa si želijo tako učitelji, ravnatelji, učenci, starši in delodajalci.

Vsi ključni strateški dokumenti, tudi bela knjiga in Strategija razvoja Slovenije, opozarjajo na vrzeli šolskega sistema, vse glasnejše so tudi kritike o nujnosti njegove reforme v smeri večanja kompetenc in znanja naših otrok. Mnoge zasebne prakse imajo pristope in rešitve, kako premostiti to oviro. Prav zato ni nobenega razloga, da bi jih omejevali ali celo ukinjali. Hvala.