Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gostje!

Stanje socialne oskrbe v naši državi je kritično. Tako kažejo ugotovitve v mesecu septembru objavljenega revizijskega poročila Računskega sodišča. Dejstvo je, da se slovensko prebivalstvo zelo hitro stara. Danes je v Sloveniji vsak peti prebivalec starejši od 65 let in s tem potencialni uporabnik storitev socialnega varstva. Ob dinamiki kot jo imamo, bo leta 2030 delež starejših od 65 let predstavljal že četrtino slovenskega prebivalstva, do leta 2050 pa bo vsak tretji prebivalec Slovenije starejši od 65 let. In postali bomo peta država z najstarejšim prebivalstvom na svetu.

Glede na sistem socialne oskrbe, ki ga trenutno imamo, na takšno stanje nismo niti malo pripravljeni. Kako nedelujoč je pravzaprav v tem trenutku naš državni aparat, kaže očitek Računskega sodišča, da naša država v zadnjih desetih letih sploh nima podatkov o tem, koliko je tistih, ki pomoč potrebujejo, pa je ne prejemajo, niti kakšno obliko pomoči potrebujejo. Glede na večletno opozarjanje različnih institucij je revizija sodišča zgolj dokaz več, da sistem socialnega varstva v naši državi sploh ne deluje. V Slovenski demokratski stranki zato želimo jasne odgovore Vlade in pristojnih ministrstev na vprašanja, kakšne ukrepe ste, če sploh kakšne, v zadnjih 10 letih za izboljšanje stanja slovenskih starostnikov sprejeli, kakšne ukrepe ste sprejeli za zagotovitev lažje in boljše dostopnosti do storitev socialnega varstva vsem tistim, ki pomoč potrebujejo. Želim odgovor, zakaj Vlada vse do danes kljub večletnim obljubam ni uredila sistema dolgotrajne oskrbe in zakaj sta pristojni ministrstvi za različne študije in projekte za testiranje novega zakona, ki ga pa Vlada vse do danes sploh še ni predložila v javno obravnavo, namenili kar 74 in pol milijona evrov. Gre za ugotovitev Računskega sodišča o namenu porabe javnega davkoplačevalskega denarja. Zato je prav, da se o njihovi namenski in smotrni porabi seznanijo tudi naši državljani, ter v kolikor je potrebno, da se zoper odgovorne osebe sprožijo ustrezni postopki za ugotovitev njihove odškodninske in kazenske odgovornosti. Revizija sodišča sporoča, da danes na področju sistema storitev socialnega varstva vlada popoln kaos. Obstoječi sistem v prav ničemer ne funkcionira. Kljub vse večjemu povpraševanju po prostih mestih v domovih za starejše, Vlada pomanjkanje razpoložljivih kapacitet rešuje s podeljevanjem koncesij, pri čemer so storitve koncesionarjev v povprečju za približno 28 % dražje od storitev v javnih domovih. Vse od leta 2007 država ni zgradila niti enega javnega doma za starejše. Domovi so zato že več let polno zasedeni, iskanje prazne postelje pa je postalo praktično misija nemogoče. Zgovoren je podatek Skupnosti socialnih zavodov, da je bilo na dan 19. september 2019 za sprejem v domove za starejše aktualnih kar 11 tisoč 446 prošenj. Tudi v tem trenutku v celotni državi ni mogoče dobiti nobene proste postelje. Pravzaprav je vsem domovom za starejše v Sloveniji skupno predvsem dvoje, in sicer 100-odstotna zasedenost ter čakalna doba najmanj 3 mesecev. V kakšni stiski se znajdejo starostniki in njihovi svojci, ko ne zmorejo več skrbeti zase in potrebujejo stalno nego, pa zanje prostora v nobenem domu ni mogoče najti, si niti ne znamo in ne zmoremo predstavljati. V obdobju revidiranja je število prošenj za sprejem v domove vseskozi naraščalo, a kljub temu Vlada že več let zaporedoma v državnem proračunu za gradnjo domov namenja zgolj simbolične zneske. Tudi v proračunu za leto 2020 le 5 milijonov evrov. Slednje zadošča za približno tri četrtine povprečnega slovenskega doma za starejše. In namesto, da bi Vlada denar vlagala v izgradnjo potrebnih domov in druge oblike socialnega varstva, po katerih povpraševanje dejansko obstaja, Vlada milijone namenja za drage in povsem neuporabne študije, ki so brez vsebine in ciljev, ki naj bi jih z njimi dosegli. Z denarjem za študije in pilotne projekte bi lahko zgradili tudi do 10 domov za starejše. Dejstvo je, da se obstoječi sistem socialne oskrbe sesuva pred našimi očmi, a pristojni ministrstvi se na trenutne potrebe in še na manj pričakovane potrebe po oskrbi naših državljanov niti ne odzivata. Čeprav je povpraševanje po domski oskrbi napram skupnosti med starostniki vsaj 3-krat večje, se je Vlada odločila za spodbujanje skupnostne oskrbe, predvsem v obliki pomoči na domu, a je pa pri tem finančno breme za izvajanje te oblike pomoči preložila na občine. Slaba kadrovska politika, nepravično oblikovanje cen in neenaka obravnava uporabnikov povzroča, da postaja tudi obstoječi sistem domske oziroma institucionalne oskrbe, ki je pa še vedno sicer najpogostejša oblika socialnega varstva, skorajda nevzdržen. Čeprav so položnice stanovalcev visoke, so plače zaposlenih, še posebej glede na naravo njihovega dela, precej skromne. Zaradi preslabo plačanih in preobremenjenih oskrbovalcev, uporabniki v domovih ne prejemajo ustrezne socialne oskrbe, včasih niti osnovne oskrbe. Na to dejstvo že več let zaporedoma, žal neuspešno, opozarja tudi Varuh človekovih pravic. V posameznih primerih so bile kršene celo človekove pravice in poteptano dostojanstvo ljudi v domovih, a napredka s strani ministrstva, da bi se normativi prilagodili sedanjim razmeram ter potrebam stanovalcev, še ni bilo. Kakšna je realna kadrovska podhranjenost oskrbovalcev zgovorno pove izračun sodišča, na podlagi katerega mora en oskrbovalec v 8-urnem delavniku poskrbeti za 51 stanovalcev.

Kljub opozorilom socialne inšpekcije v letih 2014, 2015 in 2016, standardi za vrsto oskrbe tudi do danes niso natančno določeni, s tem pa veljavna ureditev povzroča neenako obravnavo med uporabniki institucionalne oskrbe, saj so lahko uporabniki ne glede na enake potrebe, razvrščeni v različne kategorije oskrbe in prejemajo različen obseg storitev. Standarde, ki bi takšne anomalije odpravili, so že pred leti sicer pripravili v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, a jih na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vse do danes še niso uspeli javno objaviti. V okviru obstoječega sistema cen domske oskrbe, revizija pritrjuje spoznanju, da je veljaven sistem oblikovanja cen, ki ga je sicer s pravilnikom določilo ministrstvo, nepravičen. Glede na sistem, kot ga imamo, uporabniki plačujejo tudi stroške, ki se ne nanašajo na njihovo kategorijo oskrbe in standard bivanja. Po vrhu se nenehno dražijo tudi oskrbnine v domovih, predvsem na račun prenizkih cen zdravstvenih storitev, ki bi jih po zakonu sicer morala plačati zdravstvena zavarovalnica, pa jih ne oziroma vsaj ne v zadostni višini. Tako že vse od leta 2017, plačila zdravstvene zavarovalnice ne zadoščajo niti za pokritje plač delavcev v zdravstveni negi in na koncu seveda ti stroški neupravičeno bremenijo oskrbovalce in njihove svojce.

Več kot očitno torej je, da sistem socialne oskrbe v naši državi ne deluje. Takšne so tudi ugotovitve revizije Računskega sodišča. Država je starostnike in njihove svojce prepustila samim sebi in njihovim finančnim zmožnostim. Stiske starostnikov, ki bi pomoč potrebovali, pa se zato iz leta v leto povečujejo. Vlada in pristojni ministrstvi v desetih letih, ki jih je revizija zajela, niso sprejeli prav nobenega ukrepa za izboljšanje stanja in dosegljivosti storitev socialne oskrbe tistim, ki torej pomoč potrebujejo. Nobenega ukrepa, da bi odpravili pomanjkljivosti, ki so bile že več let znane in ugotovljene že v prvi reviziji Računskega sodišča ali na kateri je že več let opozarjal Varuh človekovih pravic, Skupnost socialnih zavodov in socialna inšpekcija. Sta pa ministrstvi 74 in pol milijonov evrov namenili za pripravo študij in izvedbo projektov, s katerimi obstoječih problemov na področju socialne oskrbe sploh ne rešujeta.

Ustanovljeni imamo Direktorat za dolgotrajno oskrbo z dvanajstimi zaposlenimi, pa vendar ministrstvi trošita javni denar za drage študije, ki po ugotovitvah Računskega sodišča niti ne bodo pripomogle k boljši dostopnosti in dosegljivosti socialnih storitev tistim, ki jih potrebujejo. Sicer pa za vzpostavitev učinkovitega sistema socialnega varstva, dragih študij, od katerih bi imeli korist zgolj posamezniki, sploh ne potrebujemo. Potrebujemo konkretne rešitve, sprejem sistemskega zakona, z odzivi na obstoječe potrebe, ki bodo koristile našim starostnikom.

Časovnica Ministrstva za zdravje za sprejem Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo to področje sistemsko uredil, je jasna in znana. Žal tudi pod sedanjo Vlado krepko zamuja. Na včerajšnjem odboru smo sicer dobili zagotovili državnega sekretarja na zdravstvu, da bo zakon v prihodnjem letu tudi sprejet, a številke v proračunu kažejo drugače. Sicer pa je ob predstavitvi proračunov za prihodnji dve leti, predsednik Vlade med drugim dejal, naj govorijo številke. In tako nam je Vlada v prihodnjem letu v proračunu namenila 5 milijonov za investicije vrtcev, 5 milijonov za investicije v domove za starejše, 4 milijone za izvajanje storitev pomoči na domu, 74,5 milijona evrov za študije in projekte, ki ne bodo rešili ničesar. Spoštovani, včerajšnjo izglasovanje predlaganih priporočil Slovenske demokratske stranke na matičnem odboru daje jasen signal Vladi, da je vendarle potrebno upoštevati ugotovitve Računskega sodišča. S priporočili želimo, da se ugotovi kdo je odgovoren za zamujanje rokov pri vseh predvidenih projektih, kdo je odgovore za nesmotrno predvideno porabo 74 milijonov in pol javnega denarja in kakšni so v resnici cilji namena uporabe teh sredstev. Naj tudi danes spregovorijo številke in predvsem naj vas pri odločanju vodi razum. Hvala lepa.