Hvala lepa, predsedujoči. Kolegice in kolegi!

Gradnja kanalizacijskega kanala poteka preko vodonosnika, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje naše največje mesto Ljubljana. Kot je to v velikih infrastrukturnih projektih že običaj, smo tudi v tem primeru postavljeni pred politiko izvršenih dejstev. Predlagane rešitve se preučijo površno, slabo, podobno je z alternativnimi rešitvami, če se te sploh kdaj preučijo. O primernosti rešitev pa se sprašujemo šele, ko je gradnja že v teku, ko bagri in valjarji že meljejo. Pa poglejmo. Gradnja kanalizacijskega voda C0 je razbita na več delov in za vsakega med njimi je treba pridobiti posebno gradbeno dovoljenje. Gradnja je že v teku na delih, kjer je dovoljenje pridobljeno, medtem ko se na drugih delih čaka in sploh ni jasno, ali bo za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebna presoja vplivov na okolje. Na enem delu je bilo gradbeno dovoljenje izdano za nezahteven objekt, ki presoje ne potrebuje; kasneje je bilo spremenjeno v zahteven objekt, presoje pa še zmeraj ni. Z gradnjo na delih, kjer projekt že poteka, se ustvarja pritisk na odločevalce v ostalih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, češ ne boste sedaj ustavili projekta, ko je že skoraj vse narejeno; ali ne boste sedaj ustavili gradnje, ko pa je bilo iz državnega proračuna za dele izplačanih že skoraj 14 milijonov evrov; ne boste sedaj ustavili gradnje, ko so že odobrena evropska sredstva. Tako to gre, tipičen primer politike izvršenih dejstev, ne le v tem primeru.

Ta folklora se je udomačila ob pravzaprav vseh večjih infrastrukturnih projektih, od gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj do vlaganj v drugi blok nuklearke, od gradnje avtocest do drugega tira. Je pa tokrat nekaj vendarle drugače. Kanalizacijski vod se gradi čez najstrožje vodovarstveno območje in prav mogoče je, da bi s tem lahko bila ogrožena nemotena preskrba glavnega mesta s pitno vodo. Vod prečka vodonosnik, to je podvodni tok Save s pritoki, ki predstavljajo zalogo pitne vode izjemne kakovosti, ki je praviloma ni treba čistiti in je izjemnega pomena za celotno ljubljansko urbano regijo. Zaradi prečkanja vodonosnika se uporabljajo nadstandardni materiali in tehnologija, ki povečuje stroške gradnje. A kljub temu ni mogoče v celoti odpraviti tveganja za dolgotrajno onesnaženje vodonosnika v primeru naravnih in drugih nesreč ali morebitnih napak pri sami izvedbi gradnje. Zaradi številnih pritožb in pomislekov sta bili sproženi dve recenziji projekta, in sicer revizija sklepa Arso, skladno s katerim ni bilo treba izvesti presoje na okolje, in recenzija projektne dokumentacije za gradnjo kanala C0. Absurdno je, da se je Ministrstvo za okolje in prostor odločilo za recenzijo projektne dokumentacije kot dodaten previdnostni ukrep šele potem, ko so se gradbena dela za izgradnjo tega kanalizacijskega voda že pričela. Odločitev o recenziji dokumentacije sicer lahko pozdravimo, a v zvezi s to recenzijo se takoj pojavi več vprašanj. Kako to, da MOP z vsemi agencijami in direkcijami vred, od Agencije za okolje do Direkcije za vode, te recenzije ni sposoben sam izvesti? Ne samo to, v več kot pol leta od sprejetja odločitve o recenziji niso bili sposobni najti privatnika, ki bi to storil namesto njih; in stroji nemoteno meljejo naprej. In meandrasti kanalizacijski vod preko najstrožjega vodovarstvenega območja se gradi naprej. In kaj bo, ko bo recenzija končno pripravljena? Bodo kakšni učinki te recenzije v primeru, če bi se ugotovilo, da je gradnja tega kanalizacijskega voda dejansko potencialno škodljiva?! Se bo do sedaj zgrajene objekte morda porušilo?! Bo kdorkoli odgovarjal za to, da so se zapravljali milijoni za nekaj, kar bi se na koncu utegnilo izkazati za ogrožajoče za vodonosnik?! Vprašanja so retorična in odgovore nanje lahko predvidimo na podlagi dogajanj v zvezi z največjimi infrastrukturnimi projekti v preteklosti. Zaskrbljeni nad gradnjo omenjenega kanalizacijskega voda smo v Levici na ministra za okolje in prostor naslovili pisno poslansko vprašanje, v katerem smo vprašali: Ali je bila v fazi priprave projekta oziroma pozneje preverjena tudi možnost povečanja zmogljivosti čistilne naprave na Brodu oziroma izgradnja nove na isti ali bližnji lokaciji, s čimer bi odpadla potreba po gradnji kanala čez vodonosnik? Tudi o tej možnosti se je govorilo. V opcijski analizi študije izvedljivosti, ki so jo pripravili upravičenci projekta – Mestna občina Ljubljana, Občina Medvode in Občina Vodice –, so bile za prvi del projekta nadgradnje sistema odvajanja komunalne odpadne vode v občinah Medvode in Vodice ter izgradnja povezovalnega kanala C0 v Mestni občini Ljubljana obravnavane štiri variante. Tri od teh so vključevale tudi rekonstrukcijo in povečanje čistilne naprave ČN Brod. Obravnavane variante so bile primerjane glede na finančna merila, okoljska merila in merila z vidika podnebnih sprememb. Po vseh teh merilih je bila gradnja kanalizacijskega voda čez najstrožje vodovarstveno območje ugodnejša od alternativ. Razumi, če moreš. Čeprav ne razpolagamo s točnimi podatki, pa s finančnega vidika lahko upravičeno podvomimo, da je zapiranje ene čistilne naprave in gradnja dolgega kanalizacijskega voda do druge finančno bolj smotrna odločitev. Kaj pa okoljska merila? Zanimivo. V bistvu je to isto ministrstvo, ki brani izbor variante, ki predvideva odvajanje fekalnih vod preko vodnega zajetja, naročilo revizijo projektne dokumentacije tega projekta. Kar se tiče podnebnih sprememb, pa se postavlja vprašanje, kako ima zapiranje obstoječih čistilnih naprav in gradnja novih kanalizacijskih vodov manjši ogljični odtis od nadgrajenih starih naprav. Kup novih vprašanj torej, ki naravnost kličejo po nadaljnjih revizijah. Na projektu mrgoli nejasnosti in dvomljivih rešitev. Od tega, da je nadgradnja obstoječe čistilne naprave okoljsko manj smotrna od odvajanja fekalnih vod preko vodovarstvenega območja; do tega, da se gradi meandrasti vod namesto voda, ki bi šel v ravni črti po najkrajši poti od točke A do točke B z največjim možnim naklonom, s čimer bi se možnost onesnaženja vsaj zmanjšala, če ne že povsem preprečila. Kljub nedorečenostim, kljub vsem tem nejasnostim pa je ena stvar vendarle kristalno jasna. Vse dokler se vse to ne razčisti, je treba nadaljevanje gradnje kanalizacijskega voda čez najstrožje vodovarstveno območje ustaviti; ne na posameznem delu, ampak v celoti. Javni interes zaščite čiste pitne vode je enostavno prevelik. In le če se izkaže, ko se izkaže, da zares ni nobenih, ampak zares nobenih možnosti, da bi lahko fekalne vode iz te kanalizacije onesnažile vodovodno zajetje, se z gradnjo lahko nadaljuje, šele takrat.

Zato bomo v Levici predlog priporočila, da se gradnja spornega vodovoda do pridobitve vse zahtevane dokumentacije zadrži, podprli. Menimo, da gre za dobro priporočilo, ki bi moralo, če bo upoštevano, imeti neposredne materialne učinke. Prav tako bomo podprli priporočilo, da naj Ministrstvo za okolje in prostor v primeru ugotovljenih morebitnih nepravilnosti, ki bi izhajale iz rezultatov revizije postopka in drugih nadzorstvenih postopkov, sproži ustrezne postopke ugotavljanja kazenske, disciplinske in civilne odgovornosti. Prav tako bomo podprli priporočilo, da Ministrstvo za okolje in prostor preveri pravilnost postopkov umeščanja trase cevovoda v prostor. Tudi ti priporočili sta jasni in konkretni ter imata neposredne materialne učinke, če bosta upoštevani. Lahko bi podprli tudi del priporočila, ki se nanaša na priporočilo Vladi, da zaščiti vse vire pitne vode. Lahko, če to ne bi bilo vezano na to, da mora Vlada zagotoviti spoštovanje, citiram, »ustavne in neodtujljive zasebne lastnine«. Predlog tega priporočila ne bi imel nobenih materialnih učinkov, ker si vlada to pač interpretira po svoje in bo tako ali tako trdila, da to že dela. V luči tega je to priporočilo brezpredmetno. Drugič. Zasebna lastnina, dasiravno je »sveta krava« našega ustavnega reda, ima svoje omejitve celo po Ustavi. Ob njenem pridobivanju in uživanju mora biti namreč zagotovljena njena okoljska, socialna in ekološka funkcija. In ja, v imenu javnega interesa lahko država zasebnega lastnika tudi razlasti. V priporočilu tukaj umanjkajo materialni učinki, ohranjeni so samo še ideološki učinki fetišiziranja zasebne lastnine, ki je v kapitalističnem gospodarstvu temelj izkoriščanja človeka po človeku. Bistveno je, da se gradnja kanalizacije čez najstrožje vodovarstveno območje zaustavi, dokler se onkraj vsakega dvoma ne razčisti, da projekt, tako kot je zasnovan, ne bo nikoli mogel ogroziti enega največjih in najpomembnejših virov pitne vode v državi. Bistveno je, da če so ugotovljene nepravilnosti in nezakonitosti, odgovorne osebe za to tudi kazensko odgovarjajo. Tuljenje po zaščiti zasebne lastnine pa je zgolj nepotrebno ideologiziranje, ki v ničemer ne pripomore k razčiščevanju celotne zadeve, kvečjemu po nepotrebnem odvrača pogled od bistvenega. Hvala lepa.