Hvala lepa.

Tista začetna pozicija, pri kateri verjamem, da se vsi v tej dvorani strinjamo in lahko nekako štartamo iz enotnega stališča, je, da so pokojnine zagotovo pri nas zelo nizke. Tu mislim, da ni nekih različnih mnenj. Zakaj so se pokojnine skozi leta in skozi pretekle mandate ves čas nižale, je pa druga zgodba. Na to pa jaz, ki pri tem nisem sodelovala, seveda nimam odgovora, lahko pa povem, kaj si mislim o tem. Zato ker je bilo pač tako najlažje. Ko se je ugotavljajo, da sistem ni vzdržen, da denarja ni, da je ne vem kaj, je bilo najlažje znižati odmerne odstotke. In to je bilo to. Tista rešitev, ki je bila najhitreje na mizi.

A jaz seveda mislim, da to ni prava pot. Tisto, kar se je skozi zgodovino izkazalo, je, da ob vsakem spreminjanju pokojninskega sistema vedno in zagotovo nastanejo nove krivice – do ene skupine, do druge skupine, do tretje skupine. To zdaj vemo, ker se nam tudi posamezne skupine oglašajo in nam razlagajo, kje so tiste stvari, kjer so se jim zgodile krivice, kjer niso bile spremembe dovolj premišljene ali pa so vlekle poteze za eno skupino in s tem so se naredile še večje krivice eni drugi skupini. In to je tisti razlog, kjer se moramo vsi ustaviti in dobro skupaj razmislit, kadar spreminjamo pokojninsko zakonodajo. Ravno v tem je stvar, spremembe pokojninske zakonodaje zagotovo ne smejo biti nepremišljene, zagotovo ne smejo biti neusklajene in zagotovo ne morejo nastati 5 minut pred sejo. Zagotovo ne. In potem imamo na mizi cel kup nekih amandmajev, ki spreminjajo en člen, pa drugi člen in hkrati ne preučijo, kaj bo sprememba tega prinesla pri vseh ostalih in kako bo učinkovala.

Kot sem že na odboru povedala, zelo sem vesela, da se je okrog tega predloga sprememb pokojninske zakonodaje dosegel tako širok konsenz. Na Ekonomsko-socialnem svetu se je teklo 8 krogov, plus še potem 2 v končnem usklajevanju in dosegel se je konsenz. Ni bil enostavno dosežen, kot smo slišali že tudi na odboru. O več stvareh se je dolgo pogajalo, se je sklepalo kompromise, se je delal tudi korak nazaj, za dva naprej. Ampak tisto, kar je najpomembneje, je, na koncu so se zadeve uskladile, so se zadeve ocenile z vseh vidikov, kako bodo učinkovale in se je ta konsenz dosegel. Tako se je spreminjala v preteklosti pokojninska zakonodaja in takrat, ko je dosežen tako širok konsenz, seveda lahko pričakujemo, da bodo te spremembe učinkovale tako, kot smo si zamislili in kot smo si želeli.

Ministrica je danes že povedala, da cilj tega, kar imamo danes na mizah, je zagotoviti dostojnejše pokojnine za vse in podaljševanje delovne aktivnosti, pri čemer se ta drugi razlog seveda tudi v neki meri navezuje na prvega. Naj opozorim, da v preteklem mandatu se je prvič zgodilo, da so se pokojnine zamejile, da se je natančno določilo, koliko lahko znaša najnižja pokojnina za polno starost in polno delovno dobo. Če sem prej govorila o tem, da so se pokojnine ves čas nižale in odmerni odstotki ves čas nižali, pa se je v preteklem mandatu prvič zgodilo, da se je dosegel tudi ta konsenz, da je treba najnižje pokojnine določiti v nekem znesku, zato da bodo zagotavljale neko dostojnejše preživetje. In ta znesek je danes po vseh uskladitvah 533 evrov. Zagotovo bi bilo dobro, da bi bil še višji, in treba je razmisliti tudi, kako premišljeno z nepovzročanjem nekih novih krivic bi lahko tudi to dosegli. Tisto, kar pa danes obravnavamo, pa je dvig odmernega odstotka po zelo zelo dolgem času, ki bo povzročil, da se bo ta odmerni odstotek za vse dvignil na 63,5 %. Ja, seveda v prehodnem obdobju. Zakaj? Zaradi tega ker spremembe v pokojninski zakonodaji nikoli in nikdar ne smejo biti z danes na jutri tako velike, da bi povzročile nove krivice, o katerih ves čas govorim, in je treba te prehode vedno opraviti postopno. In drugič zato, da se resnično ljudi motivira, da ostajajo v delovnem razmerju.

Mi se sedaj lahko pogovarjamo o tem, da nekateri ne zmorejo več delati. Ampak tisti, ki lahko in tisti, ki želijo, naj seveda delajo. Podatki kažejo, da Slovenija dosega najbolj nezavidljiv nizek odstotek pri delovni aktivnosti starejših od 55 let. Tu smo vodilni v Evropi. Čisto vse države nas prehitevajo, kjer je pri njih aktivnost te starejše populacije višja, kot je pri nas. Zagotovo je treba tukaj narediti neke korake, da se ta stvar spremeni. Namen je, da se z nekimi bonusi, da tako rečem, ohrani ljudi v delovnem razmerju. In ti bonusi so takšni, da se za vsako dodatno leto po izpolnitvi pogojev pokojnina zviša za 3 %. Tudi za nego in varstvo otrok se bo lahko uveljavljalo, se bo lahko izbiralo, ali se bo to štelo na račun delovne dobe ali pa se bo za 1,36 % zvišala pokojnina. In tako pri treh otrocih za dobre 4 %, kar ni zanemarljivo. Sam dvig odmernega odstotka na 63,5 % bo imel seveda učinek tudi na vse ostale pokojnine, tako na vdovske, invalidske in tudi na invalidska nadomestila, kjer se pričakuje učinek tega dviga odmernega odstotka med 10 in 15 %, kolikor bi to na koncu pomenilo višje odmerjene te pokojnine.

Če govorimo še o dvojnem statusu, ki je nekako najbolj stimulativni ukrep za ostajanje v delovnem razmerju. Naj opozorim, da je bilo tukaj kar nekaj debate o tem, kako zadevo izpeljati. Ali da delavec lahko kar ostane neprekinjeno v delovnem razmerju, nekateri so želeli, da bi se to delovno razmerje prekinilo, da bi se delavec upokojil in potem ponovno nadaljeval. Ampak moram reči, da se je tukaj postavilo kar nekaj vprašanj, tudi meni osebno, na katere še danes nisem dobila odgovora. Govorim o primeru, da bi se delavec moral upokojiti in potem ponovno aktivirati v delovno razmerje. Kot sem že izpostavila tudi na odboru, ne predstavljam si primera, kako bi se to zgodilo, kako bi v bistvu v primeru, ko bi se delavec moral upokojiti, potem zagotovilo temu delavcu, da se bo resnično naredilo tako, kot se je z delodajalcem tudi predhodno dogovoril oziroma da se ga dovolj zaščiti, da ne pride do izkoriščanja te situacije tudi s strani delodajalca. Govorim o primerih, ko ni mogoče nekega konsenza med delavcem in delodajalcem, delavec se potem mora upokojiti, za to delovno mesto se naredi nov razpis, tekom razpisa se ugotovi, da se je pa mogoče prijavil kdo, ki bi ga delodajalec rajši vzel v delovno razmerje, in tako se potem tega delavca več ne vzame nazaj v delovno razmerje.. Ali pa reče delodajalec, ah saj ti boš pa dobil zdaj plačo in pokojnino, potem ti pa za isto delo ne rabim več toliko plačevati, lahko dobiš malo manj, ker boš dobil tudi pokojnino, in mu za isto delo nameni bistveno nižje plačilo. Ali pa za primer, ko gre za obrtnike in samostojne podjetnike, ki imajo na primer, ne vem, pet zaposlenih, kako se bo ta espe, najprej zaprl firmo, upokojil, kaj bo naredil s temi svojimi zaposlenimi in kako se bo ponovno potem nazaj aktiviral in kaj se bo zgodilo s temi zaposlenimi. Kot rečeno, tukaj je mnogo dilem, na katere ni odgovorov.

Bi pa kljub vsemu povedala, da glede na to, da že danes obstaja ta možnost, se pravi, da se nadaljuje z delovno aktivnostjo in se hkrati prejema 20 % pokojnine, pa smo seveda zahtevali podatke o tem, kdo danes ostaja v delovnem razmerju tudi po izpolnitvi pogojev. Moram reči, da so podatki, ki smo jih dobili, nekako v nasprotju s tem, kar smo se ves čas tudi pogovarjali, kot so bila tudi nekako moja pričakovanja. Presenetilo me je, zato vam bom tudi prebrala. Skupaj ostaja v delovnem razmerju, se pravi s tem dvojnim statusom v trenutku, kot velja, 9 tisoč 597 ljudi, od tega jih je v zasebnem sektorju kar 78 %. Že tukaj, ko se pogovarjamo o tem, kdo je tisti, ki bo ostajal v delovnem razmerju, se ves čas pogovarjamo o učiteljih, o predavateljih in tako naprej. Vendar ta podatek kaže na čisto neko drugačno razmerja. Torej 78 % v zasebnem sektorju in komaj 21,5 % v javnem sektorju. S tem da te naše debate ravno tako ovrže informacija, da je med temi, ki ostajajo kar 53 % nizko in srednje kvalificiranih delavcev. Seveda v tem trenutku, ko je mogoče pridobiti 20 % pokojnine. Ko se bo ta procent spremenil, zagotovo bo to v neki meri na to vplivalo, ker je predvideno, da dobivajo prva tri leta 40 % pokojnine. Ampak ne glede na to, ti podatki kažejo, da v tem trenutku, tako kot je postavljena zadeva, ne prihaja toliko do nekih zlorab, da bi ostajali v delovnem razmerju tisti, ki lahko, ki se jih v resnici ne potrebuje, kot smo tudi v nekih razpravah slišali. Bi si želela, da bi našli neko rešitev, kjer bi nekako vseeno imel delodajalec nekaj besede pri tem, kdo bo ostal in kdo ne. Ampak kot je bilo rečeno, tu je mnogo dilem, za katere resnično ne vem, na kakšen način jih rešiti.

Če nekako povzamem. Prvič po dolgem času se odmerni odstotki dvigujejo. Prvič po dolgem času lahko delavci z neko dodatno delovno aktivnostjo pokojnine sebi višajo na tak način, da se jim dejansko na koncu tudi v resnici pozna. Glede na to, da je bil konsenz družbenih partnerjev dosežen v tako visoki meri, tudi to pozdravljam. Zagotovo pa je treba v prihodnosti, in to zelo hitro, nasloviti tudi vse te krivice te skupine, ki so se oglasile, ki so v preteklosti te krivice doživele, jih identificirati in tudi zanje najti ustrezne rešitve. To pa je po zagotovilu državnega sekretarja, da bo ta pogajalska skupina, delovna skupina ostala aktivna in se bo kar zelo hitro že pogovarjala tudi o odpravi teh krivic. Hvala lepa.