Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani predsednik Vlade, spoštovani poslanke in poslanci, lep pozdrav na današnji seji!

Državni svet je predlog odložilnega veta na zakon o izvrševanju proračunov sprejel na podlagi opozoril, ki so bila dana že v času procedure nastajanja državnega proračuna za leti 2020 in 2021 ter obeh zakonov o izvrševanju proračunov, s temeljno ugotovitvijo, ki se vleče že kar nekaj let, da je povprečnina, tako kot je določena v ZIPRS, prenizka in ne zagotavlja primernega financiranja občin, ne zagotavlja finančnega pokritja zakonskih nalog, ki jih morajo izvrševati občine. S takšnim stanjem pa seveda občine najedajo lastno razvojno substanco, torej tista sredstva, ki jih občine imajo kot namenska sredstva za reševanje določenih problemov, problematike, razvoja, vzdrževanja in tistih razvojnih naložb, ki so njihova prioriteta in tudi osnovno poslanstvo, da jih rešujejo. Kljub vsem tem opozorilom se nič ni spremenilo. Proračun je bil tako sprejet in tudi posledično oba ZIPRS-a, ki to problematično stanje ohranjata, ki se ga še naprej nadaljuje in se ne rešuje problema, ki je evidentno izpostavljen. Ni to ugotovitev Državnega sveta, to je ugotovitev praktično vseh 212 občin, ker nobena od teh ni nasprotovala ali imela kakšnega drugega predloga; vse so v podobnem položaju. V nekoliko boljšem položaju je Mestna občina Ljubljana, ker ima poleg rednega financiranja še dodatno financiranje kot glavno mesto po posebnem zakonu.

Jaz vam ne bom prebiral teh argumentov, ki so v vetu izpostavljeni, to ste dobili. Ampak bom opozoril samo na nekatere tiste posledice, ki so stvar takšnega odnosa države do občin. Proračun kot dokument je nek najširši konsenz, naj bi to predstavljal. in Do do njega naj bi prišli po neki drugačni poti, ne pa s strani pozicije močnejšega, kot je to v primeru občin v nasprotju z državo. Občine tu nimajo nobenih možnosti, da v svojih realnih zahtevah uspejo, ker se je pač vlada odločila, da to ni problem, da to ni razvojna prioriteta; in ravna tako, kot pač ravna. Ne samo ta, že kar nekaj naslednjih. Za občine pa to pomeni, da so tamkajšnji občani na nek način, zdaj je popularna beseda, drugorazredni. Pa dejansko so. Občina je zadolžena za razvoj na svojem območju. Ta razvoj pa se odraža predvsem v neki infrastrukturi, komunalni ali družbeni. Neki družbeni standard objektov, ki služijo občanu v njegovem vsakodnevnem bivanju in jih potrebuje in ga sam ne more reševati. To pomeni primanjkljaj na vrtcih, primanjkljaj na šolah, primanjkljaj na komunalni infrastrukturi. Za občana je tista cesta tako pomembna kot državna naložba v avtocesto ali pa železniško infrastrukturo; celo bolj. Občina mora za občana skrbeti tako rekoč od zibeli do groba. In če mora za to, da lahko funkcionira, namenjati lastna sredstva za tisto, kar bi morala država pokriti, potem je to seveda primanjkljaj in drugorazrednost. Ta problem je ponavljajoč, kar naprej se to poudarja, se ne razume, zaradi tega so si ta veta sledila že kar nekaj let.