Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani gospod minister, drugi predstavniki vlade, spoštovane kolegice in kolegi!

Gospod Zdravko Počivalšek je po naši oceni očitno dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, je očitno dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, saj to funkcijo opravlja že v tretji vladi. Ne boste verjeli, da ga je na to funkcijo postavil tudi gospod Marjan Šarec, bivši predsednik Vlade. Najbrž zato, ker je gospod Zdravko Počivalšek dober minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Ampak v bistvu sploh ne gre za to, kar pišejo predlagatelji v interpelaciji v svojem gradivu. Saj ne gre, gospe in gospodje, za nabavo zaščitne opreme, saj ne gre za tiste stiske, ki so jo doživljali vsi državljani, politika, izvršilna veja oblasti predvsem, predvsem zdravniška stroka v tistih najhujših časih, ko so predlagatelji iz domačih foteljev od daleč opazovali, kaj se dogaja, in se čudili temu, kaj se je dogajalo. Gre v bistvu za to, da je 27. januarja letos gospod Marjan Šarec nepričakovano odstopil. Med tem je verbalno na novinarski konferenci zbrcal svoje koalicijske partnerje in SMC, ki ima gospoda Zdravka Počivalška, povabil skupaj na volitve. Si predstavljate? V najhujši epidemiji bi se mi šli volilno kampanjo. Ljudje bi nam umirali. Ampak ne bi, kot pravijo nekateri med predlagatelji, da pravzaprav virusa sploh ni bilo in ga ni in da so v Bergamu v masovne grobnice polagali prazne krste. To je danes laž, ki se širi tudi v Sloveniji in počasi in počasi postaja resnica.

Nekaj ne smemo pozabiti, ker je v zadnjem času bilo veliko govora tudi o domovih za starejše občane. Imamo natančne podatke, kdaj je prišlo do ugotovitve prvega okuženega, da je prvi stanovalec okužen recimo v domu starejših občanov Šmarje pri Jelšah. 18. 3. Če je inkubacijska doba 10 do 14 dni, to naj pove stroka, potem je prišlo do okužbe v času Šarčeve vlade. Ampak mi tega ne očitamo, samo časovno postavljamo zadevo, da vemo, o čem govorimo. Metlika. Prvi stanovalec okužen 9. marca, prvi zaposleni v Metliki okužen 6. marca. Ljutomer. Prvi stanovalec okužen, ugotovljena okužba, 27. marca in prvi zaposleni 31. marca.

Ker se je gospod Šarec zakalkuliral – računstvo: »sedi, cvek« – zdaj enostavno mora obračunati s svojim potencialnim partnerjem, v tem primeru z gospodom Zdravkom Počivalškom. Zato mi pravimo v Novi Sloveniji, da pravzaprav sploh ni to zdaj ključna tema urgentna nabava zaščitne opreme, ki so jo krvavo potrebovale naše zdravstvene institucije, kot smo videli in slišali v Cankarjevem domu na srečanju vladnih predstavnikov z vodstvi bolnišnic, zdravstvenih domov, z direktorji, strokovnimi direktorji, z glavnimi medicinskimi sestrami; obstajajo posnetki in bomo enkrat tudi posnetke teh pogovorov zavrteli ter njihove prošnje, ko so takole prosili: »Zaščitite nas, če mi pademo, pade zdravstveni sistem in pademo pravzaprav vsi.«

Ta trenutek, 30 let po pomembnih zgodovinskih dogodkih za Slovenijo, za to mlado državo, bi v Sloveniji potrebovali tretji veliki nacionalni konsenz, če je bil prvi plebiscit leta 1990 in če je bil drugi nacionalni konsenz referendum leta 2003 za vstop Slovenije v Evropsko unijo in zvezo Nato. Ampak ne, ni problem, da se kritizira ta vlada, ni problem, to je osnovna naloga vsake opozicije, in to mora delati, vendar tudi na dostojanstven način. Mi nimamo težav, če je interpelacija priletela že 52. ali pa 53. dan od prisege te vlade, kar v neki normalni demokratični državi ni običaj. Ampak bolečina je velika, kar se dejansko vidi tudi na zategnjenih obrazih predlagateljev. In kar je še večji problem – problem je, da se laži, da se obsodbe tako ministrov kot tudi, vsaj jaz tako razumem, koalicijskih poslancev kar širijo, da smo kriminalci, da smo del organiziranega kriminala, da smo lopovi, in da se ta retorika - pozor! - iz parlamenta širi na ulice. In stanje duha je danes tako nizko, kot ga menda v 30 letih še ni bilo. In to je problem. Niso problem demonstracije, povsod po svetu so, ampak pri nas so nekoliko drugačne. Pri nas – in zgleda, da samo pri nas v Sloveniji – vidite na ulicah transparente, kjer piše »smrt«. Smrt! Ta smrt ni namenjena granitni kocki, ker ni živa stvar. Smrt pomeni smrt ljudem, najbrž vladajočim. To je možno samo v Sloveniji. Upam, da ne več dolgo, da bo tudi v Sloveniji končno začela delovati pravna država. Zavedajte se vsi – naj se zavedajo vsi, tudi tisti, ki jih ni tukaj – da vsakdo, ki spodbuja, ki hujska, dela pravzaprav kaznivo dejanje.

Z raznimi očitki o provizijah in tako dalje, o visokih maržah, ste uničevali in uničujete še naprej slovenska podjetja. Mnoga so želela izključno pomagati. Kar se tiče cen – ja, na trgu zaščitne opreme niso veljale tržne razmere, veljale so mafijske. Ampak to ste že predlagatelji pozabili. V Novi Sloveniji se sprašujemo, kdo, kateri gospodarski subjekt bo sploh še sodeloval z državo Slovenijo. Kaj vse smo poslušali, kako ste jih nekateri blatili, podjetja, gospodarske subjekte. Od gospodarstva vsi živimo, vsi mi, tudi poslanci. In kaj vse smo slišali, to je res neverjetno. Seveda, normalno, skrajna Levica ima v svojem programu – nacionalizacija se je že začela. Nekaterim vam nič ni sveto, nič, ne človeška življenja, ne človeško dostojanstvo in ne naše družine, vse je treba uničiti in postaviti na novo. Kar dajte! V ustavi je natančno napisana receptura, kako se zamenja oblast, zelo enostavno.

Kar me nekako najbolj boli in nas je v Novi Sloveniji še posebej prizadelo, da, kot rečeno, nekaterim vam nič ni sveto in ste obračunali tudi z zdravniško stroko. Neverjetno! Nekaj dni nazaj je bila seja dveh odborov pa pravzaprav ves ta čas poslušamo neverjetne očitke. Ja, tudi za tiste, ki so bili v prvi bojni črti. Zdravnik iz prve bojne črte piše kako je gledal, videl in občutil oddajo Tarča o seznamih smrti. Jaz zagovarjam svobodo medijskega prostora, da se razumemo, ampak vsakdo, ki izreče besedo, mora biti gospodar svoje besede. In dostojanstvo človeka je na prvem mestu in ne sme biti načeto. Mladi zdravnik piše: »Ob gledanju oddaje Tarča na TV Slovenija sem se zalotil, kako odkimavam skoraj vsakemu izrečenemu stavku. Izrečenih je bilo veliko polresnic, dogodki so bili prikazani nepošteno.« To govori mladi zdravnik s prve bojne črte. »S kolegi, ki smo oddajo spremljali, nismo bili le jezni, temveč predvsem globoko razočarani. Mučno je bilo gledati nekatere novinarje, ki se na zdravljenje in etične dileme ob koncu življenja ne spoznajo, kako v prime timu ne rušijo samo ugleda našega poklica, ampak pljuvajo v obraz vsem, ki smo v tem času vestno izpolnjevali svoje poslanstvo z vsemi prijetnimi in neprijetnimi stvarmi, ki spadajo zraven. »Ob razglasitvi epidemije« – razglasila jo je vlada Marjana Šarca 12. marca letos, ob tem da je bila pandemija razglašena en dan prej – »smo se vsi specializanti vrnili v matične ustanove, ker smo se pripravljali na italijanski scenarij. V Celju smo popolnoma preuredili urgentni center ter večino oddelkov in pripravili načrte za najslabše scenarije. Podvojili smo tudi dežurstva. Čutila se je tesnoba v zraku, kot je v trenutku, preden val udari na obalo. Takrat smo bili skoraj brez opreme,« piše zdravnik. »Na začetku smo jo imeli dovolj le za dva dni (slišite Šarčevi, slišite Šarčevi), v začetku smo jo imeli le za dva dni. Nekaj naših zdravnikov je iskalo možnosti, da bi z lastnim denarjem pripeljali opremo s Kitajske. Iztrgano iz konteksta so kasneje o tem poročali v sklopu domnevnih barabij z maskami, ozadja pa izpustili. Ne vem, kdo se bo ob drugem valu za nas še izpostavil? Bolnišnice,« piše mladi zdravnik. Ne morem mimo nadčloveškega truda kolegov na primarni ravni, v domovih za ostarele in tistih bolnišnicah, ki so z nami delili breme. Predstavljajte si, kako je težko sestri na urgenci, ko mora delati na dveh koncih, ker so nestabilni pacienti. Več dela ob okuženih sodelavcih pa zmanjšan kader. S tem, da so bile že pred covidom kadrovsko podhranjene. Ali specializantki, ki dela osmo dežurstvo v enem mesecu v polni varovalni opremi. Bolnišnice so na sploh kadrovsko podhranjene, zdravnikov itak ni, sestre bežijo na delovna mesta z boljšimi pogoji ali vsaj brez dežurstev, prostori so dotrajani. Ravno infekcijski oddelki so v Sloveniji znani po tem, da domujejo v najslabših pogojih. Pri nas postelje ne gredo skozi vrata in je treba paciente prestavljati tudi v primeru reanimacije, da o ostalih bolj naprednih pogojih, kot so predsobe ali sobe s podtlakom, niti ne govorim. Napredek bi že bil, da bi nam napeljali vodo v vse sobe. Upam da bo ta epidemija osvetlila, da so nujno potrebni vsaj minimalni pogoji za varno delo na infekcijskih oddelkih. Tega sedaj ni.«

Predlagam, kolegice in kolegi, predvsem predlagatelji, da si preberete ta sestavek mladega zdravnika. Dobro ste ga obdelali, priznam. »Seznami, seznami. Ali so bili seznami? Seznami smrti, kot so jih poimenovali za kar največji propagandistični učinek. Veliko o tem lahko govorimo. Morda še kdaj. In še slovo od življenja. Bistveno pri tej debati je, da moramo kot družba sprejeti, da je smrt neizogiben del življenja. Zaradi napredka medicine je poslavljanje od življenja lahko zakasnjeno ali podaljšano. Pri tem se postavlja etično vprašanje, kdaj je dovolj, kdaj pomoč postane mučenje. Prisegli smo, zdravniki namreč, da ne bomo škodili. Primum non nocere. Koliko je človeškega v tem, da na urgenco pripeljejo nepokretno dementno 90-plus-letno babico, ki se ne zaveda dogajanja okoli sebe, z nogami in rokami v ireverzibilnih krčih, kontrakturah. Edino, kar to telo čuti, je zbadanje igel, vstavljanje cevk in veliko tujih rok. Če se bo upirala, bo privezana in dobila bo pomirjevala. Je to življenje? Pod črto. Ostaja grenak priokus, da je šlo za iskanje afere za politični obračun. S tem vnašajo nepotreben razdor in zmanjšujejo zaupanje v družbi. Kako naj zdravniki zdravimo, kako naj gradbeniki gradijo in kako naj šoferji vozijo, če se med seboj ne zaupamo. Družbo gradimo vsi, vsak na svojem koncu in po svojih močeh.« Ja, in temu jaz dodajam, politiki predvsem gradimo družbo. Zato je bila dobra odločitev vlade oziroma celotne koalicije, da sama vlada pozove vse pristojne inštitucije, da do podrobnosti pregledajo vso urgentno nabavo zaščitne opreme. Računsko sodišče to dela, KPK dela in še druge inštitucije. Sam teh informacij nimam. Upam, da bo tudi dovolj časa, da bomo ta poročila z vso skrbnostjo tudi v Državnem zboru pregledali in jih obravnavali. Bojim pa se, nisem prerok, da takrat to ne bo zanimivo. Ja, to si upam napovedati.

Zaključujem. Poslanska skupina Nova Slovenija – krščanski demokrati bomo danes razpravljali in glasovali tako, da bo gospod Zdravko Počivalšek tudi jutri minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, da bo to delal tako dolgo v tem mandatu, dokler bo uspešen, dokler bo to delal z veseljem in tudi z osebnim zadovoljstvom. Na tej nadaljnji poti mu mi želimo veliko uspeha. Srečno Zdravko!