Spoštovani predsednik, ministrice in ministri, kolegice in kolegi!

Danes bomo obravnavali prvo interpelacijo v mandatu vlade, ki je zaprisegla 13. marca. V normalnih razmerah bi se sedaj ravno iztekalo njenih 100 dni miru. 100 dni, ki pripada vsaki novoimenovani vladi zato, da poprime za delo. Ta vlada tega privilegija ni imela. Takoj po zaprisegi je namreč trčila ob enega največjih izzivov v zgodovini naše države. Kakorkoli obračamo, je čas, ko je svoj mandat začela ta vlada, poseben. Ni prizanesljiv, ni pospremljen z aplavzi tistih, ki so želeli drugačno razrešitev politične krize, ki je spremljala konec delovanja prejšnje vlade. Nasprotno od tega. To je čas praznih ulic in trgov, nemih vrtcev in šol, izpraznjenih polj, ustavljenih strojev v tovarnah. In bil je to čas bitk z časom in bitk za življenja. Vem, kaj si ob tem mislite tisti, ki stojite za interpelacijo. Da pretiravam. Vprašajte ljudi, ki so delali v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, vprašajte pripadnike civilne zaščitne, zaposlene v domovih za ostarele. Njihova izkušnja minule epidemije je nekaj povsem drugega kot ta, ki smo jo delili za zidovi te stavbe in so jo delili tisti, ki danes nekritično gledajo na ravnanja naše države v času epidemije. V spominu teh ljudi niso ostali ta ali oni tvit in zapisi na drugih družbenih omrežjih. Ta ali druga nočna seja. Tudi ne ta ali oni dnevno politični obrat. Njihove skrbi so bile mnogo težje in mnogo bolj resnične. V njihovem spominu so ostali ljudje, ki jim je grozil tragični scenarij. Do njega ni manjkalo veliko. Bolje povedano, do njega je manjkalo nekaj dni povsem izpraznjenih skladišč z zaščitno opremo. Tako tanka je bila namreč ločnica med tem, da nam je epidemijo uspelo zajeziti, in tem, da bi se pod težo njenih posledic sesedli.

Da nam je žarišče novega korona virusa uspelo zajeziti in izničiti, je zasluga mnogih. Najprej je to zasluga državljank in državljanov, ki so razumeli navodila zdravstvenih ustanov in se jih tako dosledno držali. Potem je tukaj zasluga delovanja vitalnih državnih sistemov od zdravstva do sociale, civilne zaščite, nevladnih organizacij, šolstva, obrambe, policije in medijev. Vsi ti so del podobe, na katero je Slovenija danes upravičeno ponosna. Mi smo ponosni nanje, četudi smo bili od mnogih njih v teh mesecih deležni neokusnih in nedostojnih opazk ter kritik. Kritik je bil deležen tudi minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki danes s svojim imenom in pokončno stoji pred to govornico in brani opravljeno delo, delo njega kot ministra in nazadnje tudi vlade kot celote. A to podobo, na katero bi morali biti danes ponosni, smo iztrgali iz konteksta in iz teh iztrganih delčkov sestavljali lepljenko, ki z realnostjo nima več veliko skupnega. To je zasluga tistih, ki so v krizi prepoznali politični potencial. Možnost vrnitve na oblast. Možnost splavitve novega obraza. Možnost za nov ideološki obračun. Vse to je v časih, ko je naš dom varen in se lahko v prihodnost oziramo brez velikih skrbi, legitimna politična taktika. A sedaj niso taki časi. Sedaj smo pred novo gospodarsko recesijo, pred resnim izzivom, kako ohraniti socialno varnost, kako preprečiti posege v prihodke ljudi in kako zavarovati dobra delovna mesta. To so skrbi, ki bi resnega gospodarja, če se vsaj v delčku zavesti tako počutimo tudi mi v Državnem zboru, morale prizemljiti in ga vrniti na točko, kjer nastaja dialog in kjer se presekajo zamere. To so skrbi, ki nas morale strezniti in spomniti, zakaj smo tukaj in kakšna je naša naloga. Slovenija je z epidemijo opravila dobro in se iz te izkušnje ogromno naučila. Sedaj vsi vemo, da država potrebuje posodobljen načrt odzivanja in ravnanja v kriznih razmerah. Vsi se bolj kot kdajkoli prej zavedamo pomena javnih sistemov od zdravstva do šolstva. Vsi bolj kot prej cenimo delo učiteljev, medicinskega osebja, zdravstvenega osebja, prostovoljcev, policistov, vojakov in tako naprej. In vsi zagotovo vemo, kako dragoceno je zdravje in kako hitro lahko postanemo zelo zelo ranljivi. Kdor danes tega ne priznava, je neiskren, neiskren do sebe, do svojih bližnjih, do vseh sodržavljank in sodržavljanov in, če želite, da, tudi do svojih volivcev.

Vemo tudi, da moramo izboljšati naš sistem oskrbe z zaščitnimi sredstvi. Kar smo doživeli v minulih mesecih, v glavnem sicer ni odstopalo od izkušenj drugih držav. Najbrž na tem mestu ni potrebe po obnavljanju zgodb, o katerih smo lahko brali v naših in tujih medijih, o tonah izgubljene opreme, o preplačanih naročilih, o milijonskih nakazilih, ki jim nikoli ni sledilo tudi naročeno blago. Takim dogodkom se je bilo v preteklih mesecih težko izogniti tudi državam, ki so na globalnem trgu mnogo večje igralke od nas, z več politične moči in z močnejšimi lobističnimi aparati. Bili smo ujetniki trga zaščitne opreme, ki se je pod težko pandemije zlomil. Razmere, ki so vladale na trgu, so se tako zelo spreminjale, da je postal vsak posel neobvladljivo tveganje. Na izbiro smo imeli dve možnosti: plačevati vnaprej in tvegati, da se posli ne bodo izšli, ali pa poslovati preko posrednikov ter zminimizirati tveganje in možnosti, da bo šlo kaj narobe. Ravnali smo, kot smo najbolje vedeli in znali. Za opremo, ki smo jo kupili in dobili do 1. junija, smo plačali dobrih 60 milijonov. In če odštejemo kak izgubljen tovornjak z opremo, druge večje škode nismo utrpeli. Vse druge številke, ki se bodo – in v to ne dvomim – danes ponavljale tekom razprave, so čista manipulacija. Zato še enkrat poudarjam, plačali smo dobrih 62 milijonov in obvarovali življenja državljank in državljanov. Cilj, ki smo ga imeli kot država, to je zagotoviti dovolj zaščitne opreme, je bil izpolnjen. Mukoma in z iskanjem vseh možnih, a zakonitih poti. Da je bilo to vsej prej kot enostavno, vedo vsi, ki so pri tem sodelovali. Zgodbe, ki smo jih slišali, so resnično neverjetne. A vse to je za podpisnike interpelacije seveda navaden blef in laž. Resnica, kot jo želijo videti sami, je edina dopustna, edina možna, edina zveličavna. Vsi, ki so bili vpeti v nabavo zaščitne opreme, so danes pametnejši za marsikatero izkušnjo, ki bi jo, če smo odgovorna država, morali izkoristiti za to, da bomo v prihodnjih krizah manj ranljivi in manj odvisni od globalnih proizvajalcev zaščitne opreme. V Poslanski skupini SMC smo prepričani, da ni med njimi nikogar, ki je šel skozi pekel nabav z namenom – kar vsevprek očitajo tudi podpisniki interpelacije – da bi zlorabil krizne razmere za lasten dobiček. Še najmanj pa je med njimi in danes pred vami interpelirani minister za gospodarski razvoj in tehnologijo. Lahko rečete, da smo naivni, a ne verjamemo, da so razmere, kjer je bila edina možna zmaga to, da si sploh uspel kaj kupiti in dejansko dostaviti v Slovenijo, komurkoli dopuščale toliko časa in toliko manevrskega prostora, da bi lahko vmes koval idejo o lastnem profitu. Kdor verjame v teorije zarote, mu je sicer težko pomagati, a zadoščati bi moralo to, kar si v SMC danes in kasneje najbolj želimo: da neodvisne in za to usposobljene ustanove pridejo nabavam zaščitne opreme do dna. Da se neha kriminalizirati vsakega, ki je premogel pogum in obraz, da je za državo storil vse, kar je zmogel in znal, potem ko so se nekateri, danes zelo glasni, poskrili v lastna varna zavetja. Da se neha v nič dajati vsak dosežek aktualne vlade. Da se začnemo pogovarjati o dejstvih, ne o osebnih mnenjih. Da številke, ki preverjeno držijo, primerjamo s številkami, ki preverjeno držijo. Da v tem visokem zboru nehamo opravljati funkcijo, ki primarno pripada sodnikom in tožilcem, in se vrnemo k temu, kar je naše osnovno poslanstvo. Vsem bo koristilo, če se bomo vrnili nekaj korakov nazaj in na dogodke minulih mesecev vsaj poskusili gledati človeško, objektivno, razumsko in s trezno glavo. Tisti, ki bi interpeliranega ministra najraje videli nekje v pretekliku, tisti naj poizkusi stopiti v njegove čevlje n naj pomisli na to, kako bi se podobne naloge, kot jo je sredi marca dobil minister, lotil sam. Govorjenja in nastopanja, tega ste vešči. Pisanja dnevnih tvitov tudi. Podžiganja medijskih viharjev še bolj. Ampak je to res vse, kar šteje? Mislite, da je resnično življenje enako temu, kar doživljate na vam domačih družbenih omrežjih in shodih, in da je odgovornost na katero se javno sklicujete, primerljiva s tisto, ki jo moraš imeti, ko nase prevzameš tako resno nalogo, kot jo je imel minister. Danes se ne bomo pogovarjali o tem, kar naj bi bil cilj interpelacije o politični odgovornosti enega ministra. Danes bomo spremljali še en poizkus prevrednotenja vsega, kar je država naredila v boju proti epidemiji novega koronavirusa. Še en poizkus razgrajevanja izkušnje, ki bi nas v resnici morala povezati in nam v resnici vliti optimizma pred gospodarsko recesijo, ki bo od nas zahtevala veliko složnosti in veliko sodelovanja. A žal drugače očitno še vedno ne gre. Zato bomo danes odšli domov s pričakovanimi občutji in z neizbrisljivim vtisom, da smo zamudili še eno priložnost, da bi v odnosu do države in razumevanju njenih izzivov pokazali zrelost in odgovornost. Ne glede na to zamujeno priložnost bo čas pokazal svoje. Vsak si ga bo seveda interpretiral na sebi ljub način. V SMC bomo ne glede na vse ohranili trezno glavo z zavedanjem, da smo na čelu z ministrom Počivalškom storili vse, da smo ohranili življenja in varnost državljank in državljanov.

Poslanska skupina SMC interpelacije ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo seveda ne bo podprla. In če na koncu citiram eno od opozicijskih poslank, »vsak v drugem gleda sebe, nemoralnež bo povsod videl nemoralnost, koruptivnež bo povsod videl korupcijo kot odsev v ogledalu pobudnikov te interpelacije«.