Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, predsednik Vlade, ministrica, ministri! Hvala za besedo.

Dovolite, da pred začetkom razprave v okviru možnosti, ki mi jih daje Poslovnik Državnega zbora, pojasnim nekaj osebnih pogledov in vsebino moje interpelacije ter na ta način dopolnim svoj odgovor nanjo. Za tiste, ki se podpisali predlog za interpelacijo, bodo moje besede verjetno brezpredmetne, a slovenska javnost si zasluži slišati tudi mojo plat zgodbe. Danes imam priložnost, da jo povem celovito in da se ponovno opredelim do vseh očitkov iz interpelacije.

Za nami so trije meseci, ki jih ne bom nikoli pozabil. Tudi mi vsi skupaj nikoli ne bomo pozabili strahu in negotovosti, ki sta nas prevevala na eni strani ter zanosa in volje na drugi strani. Obe strani moramo videti in ju poskušati razumeti, da bi si lahko ustvarili celotno sliko. Tri mesece smo poslušali vztrajno maličenje tudi najpreprostejših dejstev in pred slovensko javnostjo ste naš boj za epidemijo povsem razvrednotili. Zato bomo danes, upam, da zadnjič, na tak način tej sliki nastavili ogledalo vsem tukaj. Slovenija je med najuspešnejšimi državami, ko govorimo o zajezitvi koronavirusa. Ukrepi, ki smo jih sprejemali, so bili ustrezni in učinkoviti. Naš poglavitni cilj v boju z epidemijo je bil preprečiti človeške žrtve. Vsaka, ki smo jo doživeli, je žalostna in vredna sočutja. Moramo pa priznati, da smo se tragičnemu scenariju, kot so ga doživele številne druge države, pri nas izognili. Za to gredo zasluge tudi tistim, ki so Sloveniji pomagali pri organizaciji in dobavi zaščitne opreme. Po njihovi zaslugi je zdravstveni sistem vzdržal pritisk, da so drugi, za državo pomembni, sistemi lahko nemoteno delovali. Na morebitni drugi val se lahko zdaj pripravljamo z nekaj več manevrskega prostora za sprejemanje odločitev o tem, kako želimo ravnati v prihodnjih krizah. Slovenija je – to bi rad poudaril – država z dobro razvitim javnim servisom in ta je bil v odzivu na epidemijo ključnega pomena.

Javno zdravstvo, javno šolstvo, civilna zaščita, močna mreža nevladnih organizacij, vojska, policija so stebri naše humanosti in naše družbene moči. Ne smem zaobiti niti vloge medijev, ki so vstopali v naše domove, ko nismo smeli nikamor in vladi pomagali komunicirati najpomembnejše ukrepe in rešitve. V celoti je naša izkušnja v obdobju epidemije dobra, pozitivna in vredna pohvale. Težave, ki smo jih vendarle imeli, in teh ni bilo malo, so bile v mnogočem posledica objektivnih dejstev, na katera pa nismo imeli velikega vpliva. Ena takih težav je bila oskrba z zaščitno opremo, ki je tudi predmet ali jedro moje interpelacije.

Najprej, govoriti o tem, da smo na tem izpitu padli po dolgem in počez, je veliko pretiravanje, da ne rečem kaj ostrejšega. Toliko laži, kot sem jih danes v uvodu slišal, moram reči, da jih nisem slišal že dolgo. Da smo se znašli v težavah zaradi ohromljenega trga zaščitne opreme, je res. Res je tudi, da smo zaradi velikih in nenehnih sprememb na trgu zaščitne opreme sproti optimizirali organigram nabav. A kaj je zares spornega v tem? Vsak, ki je sredi marca in aprila spremljal medije, se mora spomniti zgodb iz Nemčije, Belgije, Španije in pa Velike Britanije. Vse to so države, ki so se ujele v zanko povsem ohromljenega trga z zaščitno opremo. Vemo tudi, kako so se končali poskusi skupnih javnih naročil Evropske unije, o katerih ste prej govorili, pa ne drži ničesar od tistega. Tisti, ki me danes obtožujete za to, česa vse nisem naredil, imate velik del zaslug za to, da ljudje še danes ne vedo niti najosnovnejših dejstev o nabavah zaščitne opreme.

Da ponazorim. Če vas zdajle vprašam, koliko je Slovenija porabila za nakup zaščitne opreme, bom z leve strani parlamenta in dela sredine slišal številke 180 milijonov, 200 milijonov, morda celo prizanesljivih 120. Vemo pa, da je prava številka na današnji dan 62 milijonov brez DDV. V svojem odgovoru sem navedel številko 42 milijonov, ki je veljala na tisti dan, ko sem odgovor poslal. Danes je ta številka višja, kot so višje tudi zaloge zaščitne opreme v naših skladiščih. Kolikor bomo realizirali vse pogodbe, kar je sicer manj verjetno, pa vseeno, končna številka ne bo presegla 80 milijonov. Prav tako še danes nočemo vedeti, da je bilo sredi marca v Sloveniji na voljo samo 168 ventilatorjev, ki so bili primerni za zdravljenje koronavirusa. Mogoče govorite o veterinarskih, o katerih ste prej iz vlade pošiljali vabila vsem zavodom po Sloveniji. Vseh drugih je bilo v državi seveda več, a delati iz teh številk škandal, je smešno in pa neodgovorno.

Čestitam vam, da ste velik del slovenske javnosti prepričali o tem. Vendar ne drži, da je Slovenija za zaščitno opremo porabila ogromnih 200 milijonov evrov, sosedje na Hrvaškem pa samo skromnih 50. Kot tudi ne drži, da je šlo nekaj deset teh milijonov v moj žep, v žep predsednika vlade in tudi ne v žepe vseh znanih imen, ki so se znašla na različnih dokumentih. Seveda, imeli ste ves ljubi čas, da ste se ukvarjali z ustvarjanjem konstrukta, medtem ko smo nekateri delali – delali za ljudi, ne zase, pomagali nemočnim, ne svojim prijateljem. Zase vem, kaj sem počel, česa nisem, vem, kje so rdeče črte mojega ravnanja in v teh zadnjih mesecih teh črt nisem spreminjal niti za milimeter. Mi je pa žal za ljudi, ki jih danes po cesti zmerjajo z lopovi, barabami, vojnimi dobičkarji. Žal mi je za tiste, ki so državi želeli samo dobro, v zahvalo pa so dobili medijski linč brez primere. Naiven bi bil, če bi si mislil, da se posli za podjetja, ki so sodelovala z državo, niso izšli z dobičkom. Pa če kdo misli, da je pozitivno poslovanje eksces in zavrženo, sprevrženo ravnanje, naj kar zdaj najde kakega junaka, ki si želi poslovati v lastno škodo. Nisem pokroviteljski, vendar kot dolgoletni gospodarstvenik vem, kaj pomeni reševati zaostale regije in kaj pomeni boriti se za delovna mesta.

Danes bom teh nekaj ur, deset in več, pozorno spremljal vse nastope, a moje misli so ves čas usmerjene tja, kjer se odvija realno življenje, kjer nastajajo realni problemi in kjer se ti problemi tudi rešujejo. Če sem prej govoril o poglavitnem cilju Slovenije v obdobju epidemije, to je varovanje človeških življenj, bom zdaj govoril o drugem, ravno tako pomembnem cilju, in sicer, pred Slovenijo je čas velike in vseobsegajoče gospodarske negotovosti. To ne bo lahek čas za nikogar in naša skrb mora biti, da se celotno breme ne bo, tako kot leta 2008, prevalilo na ramena najšibkejših ljudi. Naša in, če hočete, moja skrb je, kako preživeti, kako preprečiti zastoj razvojnih ciklov v naših najboljših podjetjih, kako ohraniti veter v jadrih našega razvoja in kako ljudem spet vrniti dobra delovna mesta, ki so zdaj ugasnjena. Za številna taka vprašanja bomo potrebovali široko družbeno in politično soglasje, če se bomo želeli premakniti naprej. Morali se bomo več pogovarjati za kamerami, ne pa samo še pred njimi. In bojim se, da smo od te točke danes še daleč, ker je vsaka kriza za slovensko politiko v resnici predvsem čas velike nekonstruktivnosti. A po svoje razumem tudi težnjo trenutne opozicije, da javnomnenjsko klimo, ki je daleč od mirnega stanja, izkoristi za nek kvantni preskok na oblast.

Spoštovani! V svojem odgovoru na interpelacijo sem se podrobno odzval na vse očitke njenih podpisnikov. Ker ste ga vsi prebrali, bom na tem mestu obnovil le nekaj ključnih dejstev. Zavračam vse tri točke, pod katerimi so zbrani očitki na račun mojega dela.

Prvič, zavračam odgovornost za neukrepanje ter za zavestno prikrivanje dejstev, povezanih s postopki naročil in nakupov, ki mi jih očitate v 1. točki. Postopek zbiranja, pregledovanja prejetih ponudb je potekal v več fazah in na več ravneh. Sam sem bil seznanjen s predlogi pogodb, ki so bile večkrat preverjene s strani različnih organov ali delovnih skupin, od medresorske pa do tiste, ki je delovala pod okriljem Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Tak postopek je bil ravno v izogib morebitnim koruptivnim poskusom. Na tak postopek nisem in tudi ne bi mogel vplivati. Nikjer tudi ni obstajal seznam favoriziranih dobaviteljev. So pa obstajali in še obstajajo favorizirani ponudniki medicinske opreme. Ti so se ves čas nabav zaščitne opreme trudili razbiti to shemo, zato da bi lahko prihajali do poslov prek svojih ustaljenih kanalov. Nobena pogodba nikomur ni bila vsiljena. Vsi, ki so bili na Zavodu za blagovne rezerve odgovorni za pripravo in podpis pogodb, so imeli kadarkoli možnost zavrniti sklenitev pogodb, ki bi bile za državo škodljive ali neustrezne. Trditi drugače je laž in manipulacija. Za vse sklenjene pogodbe pa sem zahteval javno objavo na portalu eNaročanje, in sicer v 48 urah od sklenitve pogodbe – to je tisto, kar pomeni odkrivanje, ne pa prikrivanje posla. To sem zahteval tudi zato, da ne bi bilo dvoma o tem, kaj smo kot država kupili in koliko smo za to plačali. Svoje delo smo opravili v skladu z zakonodajo in pristojnostmi, ki jih imam. Med odgovornosti ministra sodi tudi opozarjanje na možne nepravilnosti. Te so se izkazale in se bodo v vseh revizijah, ki že potekajo, gotovo tudi dokazale, vsaj v primeru treh podjetij, SL Marketing, OECO, N.D. Global. V vseh treh primerih sem na sume opozoril sam in v vseh treh primerih je bilo moje mnenje s strani Zavoda za blagovne rezerve spregledano. Če bi bilo res, kar trdite podpisniki interpelacije, da sem dirigiral celotno dogajanje okoli nabav, teh treh pogodb zagotovo ne bi bilo in zanje so se trudili tisti, ki danes Slovenijo razglašajo za koruptivni raj. Diskvalifikacija podjetij, s katerimi je država sklenila pogodbe o dobavi opreme na račun njihovega dotedanjega dela, je površno in škodljivo ravnanje. Podjetjem se ni gledalo v drobovje, če se tako izrazim, temveč se je presojalo, ali so bila v dogovorjenem času sposobna dobaviti opremo. Nadzora nad tem, kar smo kot država naročili, dobili in plačali, vsekakor nisem izvajal sam, ampak so to funkcijo opravljale za to usposobljene ustanove in podjetja. Odgovorno trdim, da sem v okviru svojih pristojnosti vse, ki so sodelovali pri nabavah zaščitne opreme, spodbujal k temu, da so bili v največji meri pozorni na morebitne poskuse zlorabe naše zakonodaje ali našega zaupanja. To ni bilo enostavno izvedljivo, a upam si trditi, da smo na tak način onemogočili veliko poskusov, ki bi jim lahko pripisali značaj vojnega dobičkarstva. Če pa se je kljub vsemu in vsem mehanizmom nadzora kak tak primer zgodil, si želim, da bi ga ustrezno preiskali pristojni organi.

Drugič. Zavračam očitke o zavajanju javnosti pri utemeljevanju pravnih podlagi za naročanje, nakup in dobavo zaščitne opreme, kar izhaja iz 2. točke. Slovenija se je zaradi objektivno nepredvidljivih okoliščin, nezanesljivosti dobavnih verig, prekinjenih transportnih poti in neobvladljivih tveganj za skrbno ravnanje z javnim denarjem zavestno odločila za nakup zaščitne opreme po 46. členu Zakona o javnem naročanju. Ta člen omogoča nakupe po hitrem postopku in brez predhodne objave naročila. Država ga lahko uporabi samo v objektivno izrednih okoliščinah, kar epidemija nedvomno je. Ta pravna podlaga je bila legitimna in utemeljena odločitev države. Da bi bili ti postopki kar se da pregledni, smo vse podatke o sklenjenih pogodbah in njihovi vsebini sproti objavljali na portalu e-Naročanje. Ne vem, kako bi bili lahko še bolj pregledni. Morda tako, da bi naše delo prenašali na družbenih omrežjih? Namenoma sem malo ironičen, ker tega, kar mi očitajo podpisniki interpelacije, preprosto ne razumem. Nadalje. Večkrat sem že navedel razloge za to, da smo v Sloveniji zaščitno opremo kupovali prek dobaviteljev. Na ta način smo celotno tveganje nakupov prenesli nanje. Utemeljenost take odločitve dokazuje tudi dejstvo, da je višina vseh sklenjenih pogodb za nakupe zaščitne opreme neprimerno višja od zneska, ki ga je Slovenija do sedaj zanjo dejansko namenila. Povedano drugače, Slovenija je sklenila za več kot 183 milijonov evrov pogodb, dobavila in plačala pa opremo za 62 milijonov evrov. Nihče si najbrž ne želi, da bi Slovenija naročeno blago plačala v naprej in danes preplačane vrednosti terjala po zapletenih sodnih poteh. Evropska komisija je članicam Unije smernice za nakup zaščitne opreme poslala bistveno prepozno. Prejeli smo jih šele v začetku aprila, ko smo izpeljali že veliko večino vseh sklenjenih dobav. Seveda bi nam podpori Evropske komisije in Unije koristili, toda ko smo bili povsem praznih skladišč in tudi brez konkretne podpore s strani Unije, smo se bili primorani znajti po svoje, tako kot so se tudi vse druge države članice. Slovenija je za nabavo zaščitne opreme sklenila 59 pogodb, predplačila so bila izvedena le pri petih, pri čemer so bila vsa ustrezno zavarovana z bančno garancijo oziroma pri enem s premoženjem podjetja. Pri štirih pogodbah je šlo za ventilatorje, ki jih brez predplačil še danes ne bi imeli. Šlo je za primere podjetij Geneplanet, LRM, Gorenje, RAM in Dobnik Trade. Te pogodbe so bile sklenjene pred 20. marcem, ko je bila situacija na trgu zaščitne opreme najbolj kritična. Izjemo v ravnanju je odločilo dejstvo, da je bila opremljenost slovenskih zdravstvenih ustanov s temi aparaturami za primer resnejšega izbruha epidemije povsem neustrezna. Prav tako je bila dobavljivost te opreme ob izbruhu epidemije izredno nizka in nezanesljiva. Plačila avansov so bila pogoj, da smo do njih sploh lahko prišli. Vsakršna drugačna odločitev bi pomenila odlog dobave ventilatorjev v pozno jesen oziroma konec letošnjega leta. Vseh teh dejstev pred javnostjo nismo nikoli prikrivali in tudi ne zavajali. A pomembneje od tega, kako smo javnosti svoja ravnanja pojasnjevali, je, da so bila ta ravnanja v celoti skladna z veljavno zakonodajo. Kako resne so bile takrat razmere dokazuje tudi študija prof. dr. Dragana Marušiča, ki pravi naslednje, citiram: »Narava delovanja virusa v Sloveniji je bila v začetku marca taka, da se je v začetnih desetih dneh širil po eksponentni funkciji z osnovo nekaj več kot ena in pol. To pomeni, da se je število okuženih podvojilo na manj kot dva dni oziroma se je podeseterilo v nekaj manj kot šestih dneh. S prepoznimi ukrepi in premalo zaščitne opreme bi imeli v obdobju enega meseca podobne težave, kot sta jih imeli tudi Italija in Španija. Do njunega scenarija je manjkalo manj, kot si danes upamo priznati.« Konec citata. Nadalje dr. Marušič z matematičnimi izračuni dokazuje tudi to, kar trdim tudi sam, ko se epidemija širi, je tudi manj kakovostna oprema boljša kot nobena oprema. Tudi če ima maska samo polovično učinkovitost preprečevanja prenosa virusa, se z dosledno uporabo stikov okuženega in neokuženega ta prenosljivost zmanjša na eno četrtino. Zakaj vam to govorim? Ker se je treba zavedati resnosti situacije in nevarnosti, v kateri je bila Slovenija marca in aprila. To niso bila pretiravanja, ampak realnost. Podpisniki interpelacije se na številnih mestih svoje argumentacije sklicujejo na povzetke mojih izjav v medijih. Na tak način lahko kadarkoli interpeliramo kogarkoli, a eno so besede, drugo so dejanja. In moja dejanja ne izkazujejo tega, kar mi očitajo podpisniki interpelacije, da sem kršil slovensko zakonodajo.

Tretjič. Zavračam očitke o neetičnem, kliintelističnem in koruptivnem sodelovanju pri forsiranju podjetij in posameznikov, kar izhaja iz 3. točke. Kot sem že večkrat povedal, ponavljam tudi danes, za nobeno sklenjeno pogodbo o dobavi zaščitne opreme ni bilo drugega interesa, kot je bil interes slovenske javnosti. Tega je pa za dobrih 2 milijona interesov, če smo natančni. Imena, ki so se v zvezi z nabavami ponavljala v javnosti, bodisi iz politike, bodisi iz javnega življenja ali gospodarstva sicer ne povedo nič o tem, kar bi želeli podpisniki interpelacije slišati. Slišati želite, da smo s temi ljudmi že vnaprej dogovorili posle, pa tudi da smo se dogovorili stran od oči javnosti in da smo si celo izmislili krizne razmere, da smo te naše rabote lahko izpeljali. Na vašo žalost nič od omenjenega ne drži. Sam sem tudi javno povedal, da o klicih, ki smo jih bili v drugi polovici marca in prvi polovici aprila deležni mnogi, nisem videl tega, kar vidijo podpisniki interpelacije. Sem pa v njih videl čisto človeške geste pomoči. Lahko mi očitate, da sem naiven, a življenje in dolgoletno delo sta me naučila, da v stiski in kriznih razmerah ponujene pomoči ne zavrnem.

Naj počasi zaključim. Slovenija je nabavo zaščitne opreme v obdobju epidemije morala centralizirati. Pred tem so bile za to pristojne različne zdravstvene ustanove. Zakaj so bile te sredi februarja in kasneje s povsem praznimi skladišči, vam jaz ne morem pojasniti. To je vprašanje, ki ga morate postaviti komu drugemu tudi v tej dvorani. Ko sem marca po izbruhu epidemije poslušal zdravstvene delavce, s katerimi smo se srečevali v Cankarjevem domu, nisem mogel verjeti svojim ušesom. Govorili so o ničnih zalogah zaščitnih mask, o pomanjkanju ustreznih ventilatorjev, o tem, da ne morejo več delati. Njihovi pozivi na pomoč so bili tako pretresljivi, da si jih nisem mogel več izbrisati iz glave. Vsi se še spomnimo tudi javnega poziva različnih zdravniških organizacij, s katerimi so vlado 25. marca pozvali dobesedno takole, spet citiram: »Kolikor širjenja okužbe v zdravstvenih ustanovah ne bom zamejili, predstavlja to tempirano bombo za razmah epidemije v Sloveniji. Da bi to preprečili, potrebujemo ustrezno zaščitno opremo. Tako kot kirurg ne mora operirati brez skalpela, tudi zdravstveni delavci v času pandemije ne moremo delati brez ustrezne zaščitne opreme.« Konec citata. V določenem trenutku smo imeli v vsej državi zaščitnih mask samo za približno en dan. V takih razmerah smo bili pod ogromnimi pritiski vsi. Toda eni so si jemali čas za pisanje neskončno dolgih mailov, prisluškovanje, slišal sem, da vidite in poznate vsebino še drugih mojih telefonskih pogovorov, zelo zanimivo, tudi imena ljudi poznam. Drugi pa smo vrteli telefone in iskali vse možnosti in vse možne poti, da čimprej pridemo do opreme. Vi, ki me obtožujete, mi hočete reči, da je bila to moja napaka, ker sem delal, ker mi je bilo naloženo narediti nekaj, ker sem ljudi priganjal k delu in kazal spoštovanje do slovenske zakonodaje. Sprašujem se, kaj bi mi šele očitali, če vsega naštetega ne bi počel.

Mi nismo država z agresivno in močno diplomatsko in lobistično mrežo. Imamo prijatelje in mnogi so nam pomagali. Govorim o posameznikih in organizacijah, ki so marca z donacijami pomagali rešiti položaj Slovenije. V kritičnih dnevih, ko so bila naša skladišča povsem prazna, sta nas med drugim rešili tudi donacija, ki jo je uspel urediti gospod Aleksander Čeferin, in velika pošiljka opreme, ki nam jo je posodila Češka republika. Za obe donaciji kot tudi za vse ostale se iskreno zahvaljujem. V položaju, ki je bil poln velikih tveganj, bi bilo po vašem mnenju torej najbolj odgovorno to, da bi se odločili za neposredne nabave. Odgovorno trdim, da smo na način, ki smo ga izbrali in je zakonit, prihranili mnogo razočaranj in izgubljenega denarja, a tega danes nihče ne izpostavlja. Ne, vi računate marže, računate dobičke od letalskih prevozov, iščete dlako v jajcu samo zato, da ker drugega ne zmorete.

Vsi, ki smo sodelovali pri nabavi zaščitne opreme, smo delali kot smo lahko in kot smo najbolje znali. Ponudbe, ki smo jih prejemali, so obljubljale marsikaj, mi pa smo se odločali za tisto, kar je bilo realno dobavljivo v najkrajšem možnem času in je izpolnjevalo strokovne standarde. Kdor temu danes reče kriminal, ima to pravico reči. Prav pa nima niti malo. In laže. Kdor mi danes zaradi tega očita nevestnost, neodgovornost, netransparentnost, lahko to seveda spet mirno počne. In to delate. A take obtožbe so neresnične, pretirane, zlonamerne in lažne.

Tisti, ki boste iskali moje prstne odtise pri poslih z državo ali iskali koruptivne in za državo škodljive dogovore, izgubljate čas. Če je bilo v nabavah zaščitne opreme storjeno karkoli spornega, tveganega za državne finance, bodo neodvisne ustanove to zagotovo ugotovile in za sojenje pristojne to zagotovo tudi obsodile.

In še, verjetno bi se spodobilo, da bi na tem mestu rekel tudi nekaj o domnevnih žvižgačih. To, kar smo doživeli, ni nobeno žvižgaštvo. To je užaljeno tožarjenje človeka, ki je imel vse vzvode, da bi preprečil, po njegovem, škodljive posle, pa jih ni uporabil. Bil je pristojen za to. Zakaj je ravnal tako, če mu je res mar za državo. In ko so na dan prišla zanj neprijetna vprašanja, je lepo zbežal na bolniško. Ne prvič, kajti mi, ki ga poznamo, vemo, da se je na enak način pred odgovornostjo skril že v eni drugi, ravno tako odmevni zgodbi. Človek s čisto vestjo in čistimi nameni ne bi na pomoč klical televizijskih kamer, svojo odgovornost in pristojnost bi lahko izkazal tam, kjer državljani to od njega tudi pričakujejo – na delovnem mestu. Kdor misli, da bomo zaradi takih žvižgačev, bolj poštena, bolj transparentna in bolj čistunska država, se moti, da se bolj motit ne bi mogel. Bomo pa država, ki ne loči pravih problemov od namišljenih, obsojena na prostor v čakalnici na boljši jutri.

Zato, spoštovani poslanke, poslanci, dajmo danes vse karte na mizo in končajmo to mučno in nezdravo zgodbo.

Najlepša hvala. / aplavz/