Saj smo daleč.

Spoštovani poslanci, spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani kolegi ministri, ministrice!

Glede na to, kar sem slišal, nisem vedel, da je potrebno v tem spoštovanem zboru tolikokrat nasloviti javnost, očitno gre za predstavo za javnost, vsaj tako sem razumel iz uvoda gospoda Nemca; torej tudi jaz zato pozdravljam slovensko javnost, vse tiste, ki nas spremljate preko televizije.

Po uvodu moram reči, da ne vem, ali je to interpelacija zoper mene ali zoper predsednika Vlade, zato se osredotočam zgolj na tisto, kar je bilo v interpelaciji napisano zoper mene in kar je bilo v uvodu povedano zoper mene. Besedilo interpelacije za slovensko javnost, zadaj je spletni naslov, prav tako odgovor na to interpelacijo, si lahko tisti, ki niste poslanci – verjamem, da ste si poslanci to pogledali –, najdete na spletnih straneh Ministrstva za notranje zadeve. To je po moje pomembno poudariti zaradi tega, ker je samo interpelacijo nujno prebrati. Ta interpelacija je vredna branja. Po najavi, po naročilu predsedujoče stranke SD, ki je gospodu Nemcu naročila, naj spiše interpelacijo, se je v medijih pojavila vest, da je dolga 120 strani. Tudi sam sem bil izjemno presenečen, ko sem slišal ta podatek, posebej zato, ker naj bi 120 strani spisal ali pa pripravil gospod Nemec. To me je šokiralo. Seveda sem kasneje, ko sem interpelacijo prebral, ugotovil, da gre zgolj za 20 strani interpelacije, vse ostalo so priloge, so časopisni članki, so zgodovinski viri, so navedbe, kaj je ustaštvo bilo in podobno. Res je, s 16 stranmi te interpelacije se podpisniki interpelacije ukvarjajo z ustaštvom. Od teh 16 straneh je moč 15 stranem v popolnosti potrditi. Torej to, kar piše tam na 15 straneh, so dejstva in je treba podpisati. Torej, podpisati je treba, da je ustaštvo zavržno, da so se storili zločini, da je to nekaj nesprejemljivega. Seveda pa ni moč pristati na to, kar mi predlagatelji, podpisniki očitajo; da sem jaz tisti, ki spodbujam ustaštvo ali celo več, da intimno podpiram ustaštvo. Zato mi dovolite, spoštovani kolegi, da bo tudi moj uvod, torej moja začetna predstavitev, kljub temu da smo se v koalicijski pogodbi dogovorili drugače – torej, da ta koalicija ne bo izpostavljala ali pa obravnavala ideoloških tem –, da bo ta moj uvod nekaj minut vseeno posvečen ideologiji. Posvečen ideologiji zato, ker moram odkrito povedati, da sem bil ob branju te interpelacije osebno prizadet, ne samo jaz, tudi širša družina je bila osebno prizadeta.

Zato mi dovolite, da začnem, tako kot piše v interpelaciji, z letom 1942, ko je Joso Orešković, tako piše v interpelaciji, pobijal, klal, posiljeval in počel grozodejstva kot ustaš. Še več ustaških pesmi si boste lahko prebrali v interpelaciji, če želite, in vse to je seveda zavržno. Zgolj dve leti zatem je prav tako 19-letni Franc Hojs, očetov brat, moj stric, sodeloval v partijski šoli v Cerknem. Na Poljanah nad Cerknim je bila elitna partijska šola, kamor so prihajali intelektualci, tisti, ki so verjeli v komunizem, zato da bi se ustrezno izučili. Franc je zapustil študij medicine v Padovi in se je odločil, da se pridruži komunistom v boju za svobodo. 43 partizanov te šole je bilo izdanih. Še danes ne vedo, kdo jih je izdal. Po nekaterih teorijah so jih izdali kar sami, torej partizani, komunisti sami, zato ker so se seveda bali, da bi iz teh intelektualcev lahko ratalo kaj več. Njihov pomnik lahko vidite na sliki. Tam lahko najdete tudi ime Franca Hojsa in torej je moje sorodstvo dalo življenje za svobodo v II. svetovni vojni. Antifašisti, kot se radi imenujejo – posebej gospod Nemec, ki je sicer v času, ko smo se osamosvajali, bil star, če se ne motim, 9 let – torej antifašisti so povedali, da je treba najti storilca. Nemudoma so pobili 13 domačinov in dva duhovnika, torej 15 ljudi. Vrsto let so jih preganjali, ko so se zbirali domačini ob nagrobnikih in gospod Janez Stanovnik je šele leta 2014 javno povedal: »Pokol teh ljudi v Cerknem je bila napaka. To je bilo narobe. Mi, komunisti smo naslednji dan po tem pokolu ukinili VOS. Ukinili smo v Kočevju VOS, kajti ugotovili smo, da so take likvidacije nesprejemljive.« Nekaj let zatem, tam nekje leta 1949, so tisti fantje v usnjenih plaščih, udbovci smo jim rekli, prišli do drugega očetovega brata, do strica Jožeta. Začel je študirati medicino in gospodje so mu rekli: »Delal boš za nas, ovajal boš ljudi.« Ko jim je stric povedal, da se za komunizem ne zavzema zato, da bo ovajal ljudi, je sledila pot na morje. Seveda vemo, kakšno je bilo to morje. To morje je bilo tisto, ki so ga nekateri, moj stric dvakrat, kasneje še enkrat leta 1952 do 1954, preživeli na Golem otoku. Dvomotorci so jim rekli. Deset Slovencev je bilo takih, ki so bili dvakrat na Golem otoku.

Zato je seveda razumljivo, da me je sorodstvo, posebej tisti starejši, starejše tete in strici, spraševalo, kako je mogoče ob vsem tem, ko ste bili vzgajani v antikomunizmu, v antinacizmu, antifašizmu, da ti podtikajo ustaštvo. Seveda je stvari težko razložiti, pa vendar je bil odgovor relativno enostaven. Potrebno je pogledati, kdo v tej stranki se komu klanja, govorim seveda o stranki SD, in pred kom stojijo. Torej, stojijo pred tistimi morilci našega naroda, ki so izdali tudi lastne sokolege – strica, drugega strica in še bi lahko našteval. In tisti, ki si predstavljajo državo, tako kot si jo je predstavljal Milošević pred 30. leti. Nazadnje je iz te države podil Milošević. Tisti, ki ste malo starejši, se spomnite, da nam je leta 1989 povedal, »če vam kaj ni prav v Jugoslaviji, se lahko izselite v Beč« – torej Dunaj po slovensko – »ali pa v Filadelfijo.« To mi je povedal pred štirimi tedni gospod Nemec – pa ne Nemec kot narodnost, ampak gospod Matjaž Nemec – na javni televiziji. Povedal mi je, da če se s čim ne strinjam, kar je povedala gospa Tanja Fajon, se lahko iz države izselim. Nesprejemljivo!

Pa da se vrnem na številke, da povem tisto, kar je pravzaprav v interpelaciji najbolj bistveno. To pa je tole – in s tem se strinjam –, ustaštvo je nesprejemljivo. V Jasenovcu pomorjenih več kot 700 tisoč ljudi. Sam Thompsona ne poslušam in tudi ne vem, kakšno glasbo predvaja. Povem pa, da to, kar si je dovolila stranka SD v zadnjem tednu s svojimi videoklipi, je Goebbelsova propaganda. Goebbelsova propaganda ni bila tako močna. Zavrtite si na svojih prenosnikih klip številka ena, zakaj Hojs ne sme biti več minister, in poslušajte nagovor. Pravijo, da sem jaz podpisal to, da lahko Thompson nastopa. Upam, gospod Nemec, da boste v današnjih sedemnajstih urah pokazali papir, kjer je moj podpis; upam, da ga boste pokazali. Povedali so, da bomo mi, da boste vi, davkoplačevalci, plačevali 150 tisoč evrov odškodnine organizatorju – druga laž, kasneje jo bom obširno razložil v sami razpravi. Ne bo prijetno, posebej zato ne, ker se bo videlo, kako globoko je v te odškodnine vpletena stranka SD.

Poglejmo dejstva. Ustaštvo je nesprejemljivo, drži, ampak zame je nesprejemljivo tudi četništvo – ne iz druge svetovne vojne – posebej tisto, ki se je dogajalo na Hrvaškem v času tako imenovane domovinske vojne. Slikanje gospoda Nemca z ženo Arkana, torej krvnika na Hrvaškem, je zame nesprejemljivo in verjamem, da ne samo zame, ampak za mnoge Slovence. Nesprejemljivo je tudi tole – poboji med rusko revolucijo, ko so peli in pobijali, poboji Stalina v Ukrajini, ko so peli in pobijali, poboji v Jugoslaviji, ko so peli in pobijali, poboji mnogih tistih, ki so po Evropi po vojni peli Bandiero rosso in Internacionalo, celo v naših Stožicah ste jo slišali, mnogi izmed vas ste tam celo bili, ali pa likvidacije najožjih sodelavcev Che Guevare, katerega majico ponosno nosi poslanec stranke SD v Evropskem parlamentu Milan Brglez. Ampak živimo v demokraciji, živimo v pravni državi in zato se vprašam, kako demokratična pravna država deluje – tako, kot trdi gospod Nemec in stranka SD? Torej z obračanjem po prepovedi ali dovoljenju na milostnega vladarja, na milostnega ministra? Ali morda na pravno državo, kjer so zagotovljene človekove pravice, kjer je zagotovljena svoboda govora, združevanja, kjer imamo akte, ki jih izdajajo in odpravljajo pristojni organi, in ne tako, kot si je v javnih nastopih zadal gospod Nemec, kar lahko vidimo? Sam se sprašujem, sem torej jaz Sončni kralj, ki lahko prepovedujem ali dovoljujem koncerte – jaz si ministrovanja ne predstavljam v taki obliki.

Torej, kako si predstavlja pravno državo gospod Nemec? Kako so si jo predstavljali tisti, ki so leta 1944 pobudili 15 domačinov, smo lahko videli. Kako so si jo predstavljali tisti, ki so pobili milijone ljudi v času od druge svetovne vojne, smo tudi lahko videli. K sreči, k sreči danes živimo v demokratični državi, k sreči je ta parlament tisti, ki v tej državi odloča, ampak na nesrečo pa imamo med njimi vseeno take poslance, ki so sposobni povedati tole. Če ste antifašist, imate kot predstojnik upravnega organa vso možnost odpraviti odločbo, jutri pridete v službo in odločbo odpravite. Si predstavljate? Jaz si ne.

Še nekaj dejstev. Se opravičujem, da vseh dejstev v samem odgovoru o interpelacije ni bilo moč navesti, s presenečenjem ugotavljam celo to, da sem nekatere stvari našel šele kasneje, čudežno so izginile iz spisa; ne vem sicer zakaj, čudežno, tam jih ni bilo. Zato lahko povem dve ključni stvari: 30. 3. je bil začetek prodaje tega koncerta na Eventimu, 31. 3. vložena kazenska ovadba zoper organizatorja, vlagatelj Darko Konstantinović, okrožna državna tožilka to ovadbo zavrže 23. 10. 2017. To niti ni tako pomembno, bolj pomembni so datumi tamle dol in seveda dokumenti. Tega dokumenta žal 10. – oziroma ko sem odgovarjal na interpelacijo – še nisem našel. 10. 5. Policijska uprava Maribor, postaja Maribor soglaša s koncertom. Si vi to predstavljate? Dokument je pred vami. Povedo, da mu bodo nudili varovanje, povedo, koliko bo to stalo, povedo, da bo za tistih tisoč 200 ljudi na koncertu skrbelo pet policistov in tako soglasje in dovoljenje pošlje organizatorju. Kasneje ne vem, kaj se je zgodilo, gotovo je prišel kakšen telefonski klic in 15. 5., pet dni zatem, ta ista policijska postaja koncert prepove. Neodvisna policija, strokovna policija – sami si podajte odgovor! 12. 5. 2020, letošnjega leta, kontaktiramo naše uslužbenke, gospoda Matjaža Remica, zaposlenega na MJU, gospod minister ga bo verjetno poznal, ki je sodeloval pri pripravi zakonov, ki našim uslužbenkam potrdi, da je zaradi situacije covid odločanje v primeru koncerta ustavljena in da je taka odločitev pravilna. Torej, da gre za nenujno stvar. Še enkrat naj poudarim, danes se pogovarjamo o koncertu in slovenska javnost mora to vedeti, ki ga nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Ga ni bilo in ga ne bo. Torej potrdi, da gre za nenujno zadevo. 14. 5., Upravna enota Maribor, ki jo – glej ga zlomka – vodi vidni član stranke SD, poda zahtevo na ministrstvo, da gre za nujno zadevo in da je treba nemudoma odločati. Celo več, aktivira, želi aktivirati javno inšpekcijo, da naredi nadzor na Ministrstvu za notranje zadeve, zakaj to ni nujna stvar. Seveda je inšpektorat odgovoril, da je nadzor nepotreben, da gre za nenujno stvar, kot sem rekel, koncerta ni bilo in ga nikoli ne bo. 20. 5. pa gospa Darja Drnovšek – jaz je ne poznam –, zaposlena na MJU, kliče MNZ, torej naše zaposlene, naj pripravijo opomnik za ministra, ker se bo ta sestal z načelnikom upravne enote v zvezi z odprto zadevo Thompsona. Po vprašanju, kako to, da se bo v odprtih zadevah sestajal, čez 10 minut dobimo ponovni klic, kjer povedo, da se minister, in v tem primeru gre seveda vsa zahvala ministru Koritniku, ki pač ve, kako se o odprtih zadevah obnaša, ki pove, da se ne bo sestal. 3. 6. naše uradnice – te uradnice seveda vzamem v bran in bom svoje sodelavce vedno vzel v bran, v kolikor bodo delal zakonito in pošteno – izdajo odločbo. Zakaj 3. 6.? Zaradi tega, ker je to tri dni potem skladno z zakonom, ko je covid zakon prenehal veljati.

S tega mesta naj gre seveda tudi moje opravičilo tako predsedniku države kot tudi predsedniku Vlade, kajti v tistih dneh so se pojavila tudi namigovanja, češ, da je bilo to narejeno namenoma. Zakaj namenoma v tem tednu? Če se spomnite, sta takrat tako predsednik države kot predsednik Vlade naredila izjemno spravno potezo. Drug ob drugem sta se poklonila tistim pobitim v Kočevskem rogu in padlim partizanom na drugi lokaciji. Torej, oba predsednika, nikakršne zarote ni bilo. Šlo je zgolj za upoštevanje zakonov.

Zaključim s tožbo Državnega odvetništva, ki je kasneje vložilo tožbo zoper to odločitev, in poglejte, kaj je najbolj zanimivo v tej tožbi. Najbolj zanimivo v tej tožbi je, da celo odvetništvo samo ugotavlja, da če že, potem morate o tem odločati vi, spoštovani poslanci. Vi morate spremenit zakon tako, da bo zadeva jasna. Napotuje zakon na Ustavno sodišče. Torej, trdim, da so naše uradnice delovale zakonito in strokovno.

Seveda ne bom imel časa odgovorit na vse v teh 30 minutah, pa vendar, dve, tri stvari vseeno. Veliko je govora o moji komunikaciji. Povedati moram, da sem v času korona krize imel kar nekaj razgovorov z evropskimi kolegi, posebej notranjimi ministri. Imel sem pa tudi razgovor z gospodom Lenarčičem. Tukaj boste lahko videli mojo neprimerno komunikacijo. Gospod Lenarčič me je v SMS obtožil, češ, da so njegove službe preverjale, torej, službe Evropske komisije, resorja, ki ga vodi, in da se ne bomo prijavili na razpise, ki so bili namenjeni nabavi potrebne opreme in drugih sredstev, ki so bila nujna za obdobje covid. Po dveh, treh neuspešnih SMS, ko ni odgovoril, sem se odločil in mu napisal pismo in ga prosil, da mi pove, kdaj, kdo in kje je preverjal in kdo s strani Slovenije mu je potrdil, da Slovenija v teh nabavah ne bo sodelovala. Neverjetno! Čez 10 dni dobimo odgovor gospoda Lenarčiča, kjer mi pove, kaj vse so objavili, ampak to smo tako in tako vedeli, ampak zaključek je fantastičen. Veseli se izjemnega sodelovanja z nami in upa, da bomo tudi naprej tako dobro sodelovali. Pred enim tednom je javno razglašal, kako Slovenija v teh nabavah v postopkih z Evropsko komisijo ne sodeluje. Neverjetno.

Še tale graf, mislim, da je pomemben. Gre seveda za moje aktivnosti v razmerju do policije. Naredil sem eno statistiko. Tukajle gor so zadnji ministri, od Gorenaka, Viranta, gospe Žnidarjeve, gospoda Poklukarja in mene. Z barvami so označene posamične usmeritve, izredne usmeritve, ponovne usmeritve in redne usmeritve. Seveda je potrebno tako primerjavo narediti na čas trajanja mandata, vse skupaj sem preračunal na 180 dni, in moram reči, da sem uvedel manj nadzorov kot ostali ministri; gospod Gorenak 2,7, Virant 3, Žnidarjeva 2,5, Poklukar 2,6 in jaz 2 na obdobje. Sem pa podal več usmeritev. Seveda sam sebe nekako ocenjujem kot vestno in zavedno delo. Prepričan sem namreč, da je minister tam zato, da policijo skladno z zakonom usmerja, da daje navodila, ne, da jo zgolj nadzira.

Čisto na koncu morda še besedo, dve o tem, kar je tudi predmet interpelacije, na žalost napisano zgolj skozi dva stavka in morda odstavek in pol. To je tudi gospod Nemec v tem uvodu omenil. Gre za zavajanje glede ilegalnih prehodov. Kot se spomnite, smo v koaliciji prišli pred vas s pobudo, željo, prošnjo, da se aktivira 37.a člen Zakona o obrambi. Tole so številke, tole so smeri prihodov, tole je krivulja gibanja ilegalnih migrantov. Dogaja se točno to, kar smo napovedali. Napovedali pa smo, da bo po koncu korona krize, po koncu tega obdobja, pripad teh ljudi bistveno večji, kot se je v nekaterih krogih govorilo, in večji kot je bil lani. Tole so številke. Torej daleč nad tistim, kar je bilo rečeno, da bo. Tukaj pa moram biti kritičen ali pa se odzvati na drugi del podpisnikov interpelacije, to je stranke LMŠ. Ta je po moje bila tista, ki je prispevala ta del v interpelacijo, in ta del, ki je govoril o tem, češ da naj bi kogarkoli zavajal. Moram reči, da sem z vsemi poslanskimi skupinami opravil razgovor. Seveda so nekateri jasno povedali, da bodo stvar podprli, ali pa so jasno povedali, da stvari ne bodo podprli, kot recimo stranka Levica. To je seveda moč razumeti. Tudi stranka SD je korektno prisluhnila, povedala svoje argumente »za« in »proti«, sem jih poskušal razumeti, stranka LMŠ pa se je norčevala.

Stranka LMŠ pa se je na tem sestanku norčevala. Gospoda Šarca sicer tam ni bilo. Tam je bil gospod Črnčec, sicer ne vem zakaj, očitno kot njegov namestnik ali pa kot njegov strokovni sodelavec. Tam je bila gospa Jerica in tam je bil gospod evropski poslanec. Povedali so, da so morda pripravljeni podprti 37.a člen z določenimi pogoji. Eden od teh je bil recimo, da se lahko vojak giblje zgolj dva kilometra od meje. Sam si ne predstavljam, ali ste mislili, da bomo napeli trak ob meji ali da bomo vojakom dali GPS in jih potem kontrolirali ali kaj podobnega. Torej, šlo je enostavno za norčevanje. Pa še nekaj, kar je bistveno. Gospod Črnčec je povedal: »Policija je tudi lani hotela to, pa sem preprečil. Ne vem, zakaj ne bi to storil tudi letos. Lani je policija hotela aktivacijo, pa smo povedali, da ne, sami boste zmogli, in vidite, da so zmogli, zmorete tudi letos.« Torej številke so drugačne, morda kalkuliram, ocenjujem, morda pa lani niso vseh zajeli. Morda pa je bilo lani ravno takšno število, pa je bila intenzivnost varnostnih organov manjša. Številke, ki so pred vami, so dramatične. Ob zaključku uvoda, torej ob tej moji predstavitvi, vam napovedujem, da bo Vlada, torej jaz, kot minister za notranje zadeve, verjetno ponovno prišel pred vas z aktivacijo 37.a člena. Tako boste lahko ponovno konstruktivni ali pa ponovno nekonstruktivni.

Torej, spoštovani poslanci, za samo razpravo, ki bo, kot ste povedali, dolga 17 ur, imam pripravljeno izjemno veliko gradiva, zapisnike, usmeritve, datume, številke, tako da bom z velikim veseljem odgovoril na vse očitke. Zaključim pa s tem, da žalostno se mi zdi, da živim v državi, ki smo jo skupaj z vsemi državljani izbojevali v letih 1988–1991. Žalostno zato, ker so v njej še vedno ljudje, ki ne morejo iz svojih ideoloških okvirov, ki političnim nasprotnikom podtikajo fašizme, nacizme, ustaštvo in podobno. Ki se ne morejo argumentirano soočiti s problematiko ljudi danes in v prihodnje in ki še vedno – ne vem sicer, zakaj – kljub svoji starosti opevajo tiste, ki so našemu narodu naredili veliko gorja in veliko škode. Hvala lepa.