Zelo težko je izpasti resno navzven ob tem, res. Govorimo o nečem, kar je zaznamovalo našo preteklost v zadnjih desetletjih in kar bo v veliki meri zaznamovalo ne samo naslednjih 6 mesecev, ampak tudi naše življenje v prihodnjih desetletjih. Ideja o združeni Evropi je nastala po tem, ko so generacije, ki so jo oblikovale in tudi spravile v prakso ali pa dosegle njen zagon, imele za sabo na desetine milijone mrtvih, razrušena mesta, soočenje z fašizmom in nacizmom oziroma nacionalsocializmom in s tragedijo, ki si je prej ni nihče predstavljal.

Ustanovni očetje Evropske unije so želel postavit nek okvir, ki bi v prihodnje onemogočal, da bi se evropski narodi spet spopadali med sabo in da bi evropsko svobodo morala braniti država, ki je nastala iz tistih, ki so nekoč odšli iz Evropske unije. Ideja o združeni Evropi je najprej zaživela na zahodnem delu Evrope, medtem ko je bil vzhodni del Evrope še vedno pod čevljem drugega totalitarizma. Prava možnost za oblikovanje Evrope, ki bo cela, ki bo svobodna, ki bo v miru sama s seboj, je nastopila šele potem, ko sta razpadla dva socialistična imperija: Sovjetska zveza in Jugoslavija, ko se je podrl Berlinski zid in ko smo si tudi na vzhodni strani železne zaveze, v vzhodni in srednji Evropi, izborili prve večstrankarske volitve in omogočili ljudem, narodom, da so se sami odločal o svoji usodi.

Slovenija je na to pot stopila pred 30. leti. Če ne bi stopila na to pot, ne bi mogla narediti naslednjega koraka. Slovenci smo, mislim da, edini narod – edina država v Evropski uniji, ki je s skoraj enako večino na referendumu glasoval tako za lastno samostojnost kot tudi za združitev oziroma za priključitev Evropski uniji. Podpora Evropski uniji, skupni evropski valuti, šengenskemu prostoru prostega gibanja, pretoka ljudi, idej, kapitala, je v Sloveniji še vedno visoka. Je pa seveda Evropska unija danes drugačna, kot je bila takrat, ko smo vanjo vstopali.

Slovenija je kot prva država članica vodila Svet Evropske unije in takrat tudi še Evropski svet v prvi polovici leta 2008. To je bila zadnja polovica nekega leta, v katerem smo v veliki meri še živeli neko pozitivno vzdušje, ki je nastalo po veliki širitvi. Že takoj naslednje predsedstvo se je soočalo z vojno v Gruziji, soočalo se je z začetkom finančne in gospodarske krize, z grožnjo po razpadu evrosistema oziroma evroobmočja. In komaj je večina Evropske unije nekoliko zadihala po finančni in gospodarski krizi, je prišla migrantska kriza, prišle so nove grožnje z vzhoda, okupacija Krima, še trije, štirje zamrznjeni konflikti v naši vzhodni soseščini. Sledil je brexit. Prvič v zgodovini Evropske unije se je unija krčila in ne širila, in to krčila za eno največjih, najmočnejših držav. Niti nismo še tehnično uredili življenje v Evropski uniji po brexitu, nekatera vprašanja so sicer še danes odprta, že je prišla na začetku lanskega leta epidemija oziroma pandemija, in to je bila ponovno prva tema na mizi vseh organov Evropske unije.

Od naše prvega predsedovanja do našega drugega predsedovanja, ki zdaj poteka v okvirjih Lizbonske pogodbe, ko imamo stalnega predsednika Evropskega sveta, v tem času je šla Evropska unija skozi vrsto kriz. Pokazalo se je, da smo bili na večino teh kriz slabo pripravljeni, da manjkajo nekateri skupni instrumenti, ki omogočajo Uniji soočanje s krizo. Pokazalo se je, da v primeru resne krize, kot je bila recimo pandemija v začetku prejšnjega leta, tudi skupni mehanizmi razpadejo, ne funkcionirajo, pokažejo se vse slabosti, ki jih prinese globalizacija, če na te izzive nismo pripravljeni. Ne bi veliko govoril o tem, ker smo ta čas vsi doživeli in vemo, kako je Evropa izgledala v marcu in aprilu lanskega leta. Tako da je na tej podlagi popolnoma jasno in logično, da je prva prioriteta slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije okrevanje in odpornost, nekaj, kar smo predlagali portugalskemu in nemškemu triu, s katerim smo sodelovali v preteklem letu v času njihovih predsedovanj, in to je ravno priprava Evropske unije na podobne grožnje v prihodnosti. Glede na to da smo se v tem času pa tudi že prej soočali s kibernetskimi napadi, ki so bili za razliko od pandemije asimetrični, se pravi, nikoli ni bila ogrožena celotna Evropska unija, ampak smo posamične države članice, smo tudi odpornost proti kibernetskim napadom dodali v to košaro. Tako Portugalska kot Nemčija sta to sprejeli in Evropska komisija je v zadnjem letu pripravila vrsto aktov, nekatere je tudi že realizirala, ki delajo Evropsko unijo predvsem bolj odporno na podobne izzive oziroma na podobne krize, kot smo jim bili priča v začetku lanskega leta, s tem da pandemija še vedno traja.

Ekonomski odgovor ali pa finančni odgovor na blaženje posledic epidemije je bil v bistvu dosežen, po svoje čudežno, julija lanskega leta, ko se je Evropska unija prvič v svoji zgodovini odločila, da bo za okrevanje angažirala tudi lastna sredstva. To je bilo prej nekaj, kar je izgledalo, da nikoli ne bo soglasja. Med največjimi državami članicami Evropske unije je bil julija ta dogovor na štiridnevni, dnevno-nočni, seji brez prekinitve dosežen. Pred kratkim je Evropska komisija v bistvu izvedla prvo zadolžitev v našem skupnem imenu, interes je bil izjemno velik in v evropskem proračunu so že sredstva, ki so pač skupna, ki jih bomo skupno porabili in tudi skupno vračali. Mogoče se ne zavedamo, ampak to je nek korak, ki prestavlja evropsko integracijo na nek višji nivo, za katerega se prej ni verjelo, da ga bomo dosegli v naslednjem desetletju. Prinaša pa to dodatna tveganja. O njih smo ravno govorili s predsednikom Evropskega računskega sodišča, s katerim bomo tesno sodelovali v naslednjih šestih mesecih in tudi tukaj bo treba investirati nekaj naših naporov.

Se pravi, okrevanje in odpornost po pandemiji je naša absolutno prva prioriteta, prioriteta katerekoli države, ki je bila na tem mestu, in glede tega ni dilem. Naša prednost je, da smo se tega zavedali na samem začetku in da je že veliko stvari pripravljenih ter da danes ni treba nikogar prepričevati, da rabimo te nove instrumente. Pripravljeni so predlogi za evropsko zdravstveno unijo, za inštrumente, ki bodo omogočili, ko pride prihodna epidemija oziroma pandemija, z njo soočimo bistveno bolj učinkovito, kot smo se v lanskem letu. V teku je potrjevanje nacionalnih programov za okrevanje in odpornost. Slovenija je zeleno luč od Evropske komisije dobila prejšnji teden. Za nami je bila še Litva, smo nekje preko polovice. V kratkem nas še čaka odobritev teh programov na Svetu Evropske unije, kar je seveda tudi naša naloga in kar bo zahtevalo dodatne napore in koordinacijo, ki smo jo že začeli.

Med to prioriteto, se pravi okrevanjem in odpornostjo, in našo četrto prioriteto, ki se imenuje Konferenca o prihodnosti Evropske unije, je v teh šestih mesecih še vrsta sektorskih izzivov. Ni časa, da bi vse našteval. Za nami je neko obdobje, kjer so hrvaško, nemško in portugalsko predsedstvo delovala v času epidemije, kjer večine sestankov ni bilo možno izvesti fizično. Prek ekranov se lahko o nekaterih stvareh dogovorite, o drugih se pač ne morete. Vsa tri predsedstva so delala v težki okoliščinah. Vse, kar je bilo v tem času doseženo, je seveda za pozdraviti. Še posebej je treba pozdraviti dogovor o evropskem skladu za okrevanje oziroma o novi generaciji Evropska unija v času nemškega predsedstva. Treba je pozdraviti izjemno hitrost, s katero je bil dosežen dogovor med Svetom in parlamentom o tem evropskem digitalnem covidnem certifikatu, ki v naslednjih tednih in mesecih omogoča večini Evropejcev prosto gibanje znotraj Evropske unije, ne samo šengenskega prostora. V zadnjih dnevih portugalskega predsedstva je bil dosežen dogovor o skupni kmetijski politiki pa tudi o agenciji za azil, kar so neka dobra pozitivna presenečenja, ki jih večina niti ni pričakovala.

Pred nami je neko obdobje, za katerega upamo, da se bo večina dogovorov dala sklepati na fizičnih sestankih, kjer se bo dalo odpreti tudi teme, ki zahtevajo veliko bilateralnih usklajevanj med državami članicami, kjer so pogledi različni in se tega seveda ne more narediti prek ekranov. Upamo, da prihaja strateško tudi čas, v katerem se bo lahko Evropska unija po letu 2008 ponovno osredotočila na iskanje strateških odgovorov na strateške izzive. Zaradi kriz, skozi katere smo šli od leta 2008 naprej, smo se v glavnem ukvarjali s posledicami nekega stanja, ki je nastajalo tudi zaradi tega, ker Evropa ni imela strateških odgovorov na te izzive. Za pogovor o tem je čas in prostor v okviru Konference o prihodnosti Evropske unije. Ko je bila ta konferenca zasnovana, so bile razmere nekoliko drugačne. To je bilo pred epidemijo. Mišljeno je bilo – začne v času nemškega predsedstva, zaključi v času francoskega predsedstva – da se razpravlja tudi o vgradnji obstoječe Lizbonske pogodbe. Prioritete so bile takrat nekoliko drugačne, potem je prišla pandemija. Konferenca se je tehnično začela šele v maju letos, se pravi v času portugalskega predsedstva. Nemčija se je ukvarjala skoraj izključno s covidom. In glede na to, da smo sprejeli dogovor o okrevanju, uspešno, tako da je čas za neko resno razpravo izjemno omejen. Veliko vprašanj je v tem trenutku, ali bo sploh možno to razpravo kakorkoli produktivno zaključiti spomladi naslednje leto, se pravi v času francoskega predsedstva, kar je cilj, in tudi časovnica je tako postavljena. Na Sloveniji ni, da dela zaključke v naslednjega pol leta, naša naloga je, da razpravo odpremo, da omogočimo vsem, da izrazijo svoje mnenje o tem, kako vidijo Evropo, točneje Evropsko unijo, v predvidljivi prihodnosti. Mi si želimo, da to ni razprava zgolj med evropskimi institucijami, čeprav je sama konstitucija ožje konference nekako po našem mnenju precej birokratsko sestavljena. Dolgo časa je trajalo, preden so institucije dosegle dogovor med seboj, kdo bo na plenumu sodeloval, kdo ne bo sodeloval. Vse te strukture malo spominjajo na bivšo Jugoslavijo z raznimi predsedstvi in omejenimi mandati in tako naprej. Ampak kar se tiče naše naloge, to ni pomembno, ker lahko vsaka država članica organizira razprave, kolikor hoče. Dogovor je, da gremo vsi po tej poti, da to ni samo razprava med evropskimi institucijami, niti med vladami nacionalnih držav, obvezno, in to je naš namen, je treba vključiti regije. Evropska regija je nekaj, kar prinaša velike dodane vrednosti, kar omogoča reševanje številnih dilem tudi za tiste države, ki se šele pogajajo za članstvo v Evropski uniji. Možnosti, tudi institucionalne, ki jih prinašajo evropske regije, so ena od rešitev za razpletanje zapletenega vozla na zahodnem Balkanu. Doslej to niti ni bilo dobro, niti še ni bilo vneseno v razpravo. Potem je zelo pomembno, da v tej razpravi sodelujejo evropski think tanki, ki imajo velik intelektualni potencial, ki običajno ostane potem v nekih izdanih brošurah, zaključkih, ki jih potem odgovorni nikoli ne berejo. Slovenija bo skušala odpreti to razpravo v okviru našega tradicionalnega blejskega strateškega foruma, kjer bo vrsta okroglih miz z gosti z vseh spektrov evropskega političnega, kulturnega, civilnodružbenega življenja. Povabili bomo tudi bivše voditelje tako evropskih institucij kot držav članic, tiste, ki so se pogajali, pa ne uspeli z ustavo za Evropo, pa potem z Lizbonsko pogodbo, ki vedo, kaj je takrat ostalo nedorečeno. Naš namen je, in to bomo naredili, da je ta razprava vključujoča, in da se v okviru te razprave izmenjajo tudi stališča o odprtih zunanjepolitičnih in varnostnih vprašanjih, ki so ključna za Evropsko unijo, če prvič želi postati regionalni dejavnik, prvi regionalni dejavnik v Evropi, soseščini in Sredozemlju, kjer je za enkrat ta vloga precej izzvana, in predvsem če želi postati globalni dejavnik glede na razmere, ki se zdaj izpostavljajo v globalnem svetu, s prihodom Kitajske kot velesile, z večjo vlogo Indije kot največje, najštevilčnejše demokratične države, in s pogledom na svetovno statistiko, ki kaže, da je Evropska unija v zadnjih 30 letih bila precej zagledana sama vase. Naš delež na svetovnem trgu, naš delež, ko gre za svetovno trgovino, izvoz, število patentov, inovacije in tako naprej, v tem času namreč vztrajno pada. Soočamo pa se s posledicami slabe demografske slike v Evropski uniji, demografskega buma v naši soseščini, krizne situacije v podsaharski Afriki, kjer tako v seštevku živi 400 milijonov ljudi, ki postaja vse bolj plen terorističnih organizacij z edino željo, da pridejo iz te nesreče nekam na bolje. Logična rešitev se kaže v Evropski uniji, kjer živi manj ljudi in Evropska unija ima na razpolago zelo preprosto dilemo, ali bo tam, se pravi v Afriki tem narodom pomagala, da gredo lahko deklice v šolo, da se vzpostavi nek sistem, kjer bodo ljudi videli prihodnost, ali pa bomo gradili zidove pa postavljali pomorske blokade na Mediteranu, kjer bodo ti ljudi iskali boljše življenje. Evropska unija se mora pogovoriti o tem in se soočiti z dejstvom, da samo mehka moč tukaj ne pomaga. V Maliju je kakšnih 30 tisoč vojakov mirovnih sil iz raznih azijskih držav, ki jih plačuje Evropska unija, na stotine milijonov, pa nič od tega, ker to niso neke efektivne sile. Razprava o tem, ali Evropska unija potrebuje svojo vojsko, ali potrebuje tudi trdo moč, traja že predolgo. V teh zadnjih petnajstih letih se je prvič pokazalo, če se ne širi Evropska unija, se širi nekdo drug, tudi v našo soseščino, in mi se zgolj potem ukvarjamo s temi posledicami na taktični ravni. Izkazalo se je, da če Evropska unija ni zmožna združiti potencialov mehke in trde moči v Afriki, se bosta tam trpljenje in revščina razraščala. Če stvari Evropska unija naredi samo napol, kot jih je v Libiji, kjer se državo razsuje, ne poskrbi se pa za varnost ljudi, da se potem lahko demokratično odločijo o svoji prihodnosti, naredimo več zla kot koristi. Podobno je z Afganistanom. Treba se bo soočiti tudi z našo odgovornostjo, ker se je tam skušalo ustvarjati nek normalen, demokratičen prostor z možnostjo spoštovanja človekovih pravic, in ko potem nekaj milijonov ljudi končno zaživi svobodno, se mi odločimo, da se bomo od tam umaknili. Evropski mediji prenehajo poročati o Afganistanu, vendar tam danes na dan umira na stotine ljudi. Talibani prevzemajo državo nazaj, in se je treba vprašati po naši odgovornosti, da se nečesa lotimo, potem pa na te ljudi pozabimo.

Vse to nas čaka v okviru razprave o prihodnosti Evropske unije. Mi smo veseli, da smo vprašanje širitve kot strateškega odgovora na strateške izzive ponovno spravili na dnevni red. Naslednjega pol leta bo na dnevnem redu evropskih voditeljev 6. oktobra v Sloveniji Zahodni Balkan in vprašanje širitve na države Zahodnega Balkana, v decembru pa na Evropskem svetu v Bruslju vzhodna soseščina, kjer imamo zdaj tri države, ki jih je Ruska federacija nekje ustavila že na poti v pravo čakalnico za vstop v Evropsko unijo, pa si tja želijo, to so Moldavija, Gruzija in Ukrajina. Če bomo zdaj čakali, da Rusija vrne Krim, in se potem pogovarjali z Ukrajinci o začetku pogajanj za vstop v Evropsko unijo, potem bomo čakali 200 let. Namesto da bi se širila Evropska unija, se bo širil nekdo drug, na koncu pa bomo spet v neki situaciji, ki lahko pripelje do tragedije.

Veliko stvari je odprtih. Mi si želimo, da bo naslednjega pol leta covid vse manj pomembna tema, da bomo izkoristili to možnost, ki je bila zagotovljena, da je dovolj cepiva, da ga lahko izbiramo, da se bomo obranili te delta variante. Če bomo imeli po Evropi hud jesenski val covida, potem smo sami krivi, absolutno sami krivi. Za vse žrtve, ki bodo, se bo treba vprašati, kako lahko neka civilizacija, ki je v desetkrat krajšem času od tega, kar je prej veljalo, recimo, za to, da se ne samo naredi cepivo, ampak se tudi preizkusi in je varno, kako taka civilizacija tega potem ni sposobna uporabiti in namesto tega raje gleda, da so šole zaprte, da je javno življenje omejeno, da ljudje umirajo po bolnišnicah. Mogoče se bo treba v okviru konference o prihodnosti Evrope začeti tudi spraševati, kako smo lahko prišli v tak razkorak med visokim nivojem napredka evropske znanosti in ne tako visokim nivojem evropske duhovnosti, zavesti in solidarnosti. To se na tej točki kaže z veliko bridkostjo, žal. No, ampak je še vedno čas in upajmo, da bo vse v redu in da bo jeseni prvič po letu 2008 za Evropsko unijo spet čas, ko se bo lahko ukvarjala s strateškimi odgovori na strateške izzive, ko bomo lahko tudi neposredno premaknili ali pa naredili nekatere korake, ko gre za vprašanje širitve, ko gre za vprašanje krepitve Evropske unije tudi s kombinacijo mehke in trde moči, ko bomo lahko konec leta rekli, da Evropa ponovno vstopa na neko pot, ko postaja regionalni dejavnik številka ena in ko postaja globalni dejavnik, ki se lahko resno pogovarja z drugimi velesilami. Kot v vseh drugih primerih je vloga predsedujoče države omejena. Mi se moramo zavedati, da toliko ljudi, kot jih dela v širši francoski administraciji ali pa v nemški administraciji, toliko ljudi v Sloveniji živi. Moramo pa na nek način opraviti enako delo pri koordinaciji, nemogoče ga je opraviti enako intenzivno, ker je to izven možnosti. Zaradi tega se je tudi treba pravilno odločati o prioritetah in moči, ki so omejene, usmerjati tja, kjer so konkretni in dolgoročni učinki. Toliko o tem.

Mislim, da bo še nekaj priložnosti, ko bomo sektorsko tukaj predstavljali nekatere dosjeje, kjer bomo tudi mi morali sprejeti naša nacionalna soglasja, oblikovati naša nacionalna soglasja ali pa sprejeti zakonske rešitve, ki bodo sledile iz evropskih uskladitvenih dejavnikov, še posebej ko gre za graditev evropske zdravstvene unije, ker je zdaj pravi čas, ko se vsi zavedamo, kaj lahko prinese nepripravljenost na takšen izziv in na takšno nesrečo. Že vnaprej se vam zahvaljujem za sodelovanje pri teh projektih, za katere se spodobi, da jih Slovenija opravi med prvimi, glede na to da vodimo Svet Evropske unije. Hvala lepa.