Spoštovani predsednik, minister, kolegice in kolegi!

Financiranje občin je za iskanje političnega prestiža izjemno hvaležna tema. In razprava o zakonu o finančni razbremenitvi občin se temu seveda ni izneverila. V vrstah vladajoče koalicije je tekla med samo razpravo prava tekma, kdo bo s čim več presežniki olepšal sedanji položaj občin, kdo bo bolj pompozno poudaril zgodovinskost trenutka, ki je za občine nastopil pod sedanjo vlado. A dejstvo ostaja. Zakon o finančni razbremenitvi občin je skoraj natanko pred letom dni potrdila in poslala v parlament vlada Marjana Šarca. Urejanja financiranja občin smo se lotili skupaj s tistimi, ki na te probleme opozarjajo, torej z občinami. In ne bom govoril o zgodovinskosti tedanjega trenutka, zanesljivo pa gre za prelomno točko. Po desetletjih nenehnega obremenjevanja občin z novimi in novimi finančnimi obveznostmi smo obrnili tok v nasprotno smer. Skupaj z občinami smo začeli razčiščevati, kateri so tisti neupravičeni stroški, ki jih je država naložila občinam. Mnoga tovrstna bremena je država prevalila na občine, ne da bi te zanje sploh vedele v času sprejemanja zakonov in predpisov. Zakaj? Ker ni bilo dialoga. V vladi Marjana Šarca smo se trudili na eni strani zmanjšati stroške občin, na drugi pa urediti sistem financiranja občin tako, da višina povprečnine ne bo odvisna od volje vsakokratne oblasti, da končamo prakso vsakoletnega barantanja, ki pravzaprav niti ni imelo veliko skupnega z realnimi potrebami občin, pač pa, kdo bo na tej tržnici močnejši. Višek tega barantanja je bilo sprejemanje proračuna za leto 2020. Kljub najvišje odmerjeni povprečnini dotlej, ste tedanje opozicijske stranke dvigale lestvico in barantale. Povprečnina je seveda izredno hvaležno polje za iskanje všečnosti pri županih. To ste, tedanja opozicija, demonstrirali ob sprejemanju rebalansa proračuna za leto 2019. Vlada Marjana Šarca je takrat dosegla sporazum z občinami v višini povprečnine, a je Državni svet, ki ga obvladuje SDS, prav zaradi povprečnine izglasoval veto na proračun. V isti sapi, ko ste terjali višjo povprečnino, ste proračun zaradi domnevnega kršenja fiskalnega pravila poslali na Ustavno sodišče. Ne gre skupaj, a ne? Je pa bil to klasičen primer nagajanja vladi in zabijanje klinov zaupanja med občinami in vlado. Izkazalo se je sicer, da proračun ni bil neustaven, izvrševanju proračuna pa je dalo Računsko sodišče prvič doslej pozitivno mnenje. Ampak to se hitro pozabi ob poudarjanju, kako je ta vlada v času epidemije dvignila povprečnino na zakonsko raven, kar tudi ni res. Za letos je bil na zakonski ravni znesek povprečnine in bila je najvišja doslej, ampak javne finance so bile kljub rekordnemu proračunu za časa vlade Marjana Šarca pod hudim pritiskom fiskalnega pravila. Zdaj vladajoči ste ob več kot 4 milijardnem primanjkljaju pač pogrešili še tistih nekaj 10 milijonov na račun zvišanja povprečnine pa še nekaj 10 dodatnih milijonov za zmanjšanje stroškov za rešitve, ki so bile pripravljene tudi že v času vlade Marjana Šarca, ampak ravno zaradi omejitev fiskalnega pravila takrat niso bile vnesene v ta zakon.

Financiranje občin je financiranje in zadovoljevanje potreb vseh državljank in državljanov, zato mora biti neodvisno od vsakokratne oblasti. Proces za dosego tega smo vladi Marjana Šarca začeli, ne vem pa, ali zdaj teče dalje. Dobro bi bilo, da teče.

Da bi izčistili financiranje občin, pometli z navlako, ki jo je med stroške občin natresla država, je torej nastal ta zakon o finančni razbremenitvi občin, ki ga bomo v Listi Marjana Šarca tudi podprli.