Spoštovani, vsem prav lep pozdrav in veselo pustovanje!

Zakon, ki je pred nami, je na nek način dokaz tiste Churchillove trditve, ko je nekoč dejal, da »najbolj trajne so v politiki začasne rešitve«. Volilni sistem, kakršnega imamo, je bil namreč leta 1990 in potem 1991, ko se je oblikovala slovenska ustava pa ob sprejemanju same zakonodaje, mišljen kot začasen, zato ker se ob sprejemanju same ustave takratna skupščina ni uspela dogovoriti o vseh točnih elementih volilnega sistema, kakršnega bi vnesli v ustavo. Na tej osnovi je bil potem sprejet z novo ustavo tudi volilni zakon, ki je urejal načela volilnega sistema, in potem Zakon o določitvi volilnih enot in volilnih okrajev; z njim se ukvarjamo danes. O tem zakonu je Ustavno sodišče večkrat presojalo v minulih letih vsaj petkrat in trikrat izrecno zapisalo, da v času, ko je bil sprejet ta zakon – se pravi, v temeljnih, osnovnih rešitvah –, ni bilo nič ustavno spornega. Ravno nasprotno, izrecno je zapisalo, da sam sistem, tak kot je, in načela, kot so veljala v tistem obdobju, ko se je zakon sprejemalo, so nesporno v skladu z ustavo. V zadnji odločitvi, ki je bila sprejeta pred dobrima dvema letoma, pa je bilo drugače. Kaj se je v tem času zgodilo? Volilni okraji, ki so sicer – opozarjam – v proporcionalnem volilnem sistemu samo enote, znotraj katerih se določi procent, medtem ko se celoten izračun opravi drugače – o tem nekaj kasneje –, se zaradi števila prebivalcev spreminja. Ljudje se preselijo, ponekod se naselja večajo, ponekod manjšajo in zato se postopno razlike po številu prebivalcev, o katerih sicer govori zakon, spreminjajo. Nekateri so se po številu prebivalcev povečali, nekateri pomanjšali in s tem so se povečala tudi razmerja. Razmerja v prvotnem zakonu so bila znotraj meja 1 : 3 glede števila prebivalcev v volilnem okraju.

Ob zadnji meritvi pa je Ustavno sodišče presodilo, da zato ker so se ta razmerja povečala že na 1 : 3,73, niso več v skladu z ustavo, ker že preveč odstopajo in ima to tudi svoje posledice. Zaradi tega je naložilo Državnemu zboru, da to odpravi. Poti za to bi bili dve; eno bi bilo spremeniti osnovni volilni zakon, seveda v okviru obstoječega ustavnega reda, kakršnakoli resna sprememba volilnega sistema bi namreč zahtevala poseg v ustavo, vendar tak poskus ukinitve volilnih okrajev je dvakrat že bil v tem mandatu poskušan v Državnem zboru, vendar zato ni bilo zadostnega števila glasov. Namreč potrebovali bi skladno z določilom ustave najmanj 60 glasov poslank in poslancev. Zato je sedaj pred nami predlog, da znotraj tega obstoječega ustavnega reda in na osnovi obstoječega zakona spremenimo tisto, na kar je Ustavno sodišče v svoji odločbi najbolj opozorilo, to se pravi največje razlike, največja odstopanja med najmanjšim in največjim volilnim okrajem.

Predlog, ki je pred nami, zmanjšuje to razliko bistveno daleč pod tisto mero 1 : 3, o kateri je nekajkrat Ustavno sodišče v minulih letih že presodilo, da je ustrezno, da je dopustna, in sicer je zdaj približno 2,7. Zajema 15 volilnih okrajev, s tem da zajema tiste, ki najbolj odstopajo, to se pravi po številu prebivalcev največje in najmanjše. Nekatere najmanjše združuje oziroma jih dodaja v posamezna območja, nekatera največja pa deli. Rezultat tega je zakon, ki je po našem prepričanju skladen z odločbo Ustavnega sodišča in izpolnjuje tisto temeljno normo, ki jo je Ustavno sodišče naložilo, se pravi, da zmanjšuje te razlike, vendar je v osnovi še vedno tak, da čim manj posega v obstoječi sistem, kajti to v praksi poveča možnost, da je potem tak sistem tudi sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije. Nič ne pomaga, če je še tako idealen zakon, če za to ne bi bilo zadostne podpore.

Zaradi tega predlagatelji predlagamo, da se končno konča ta saga z odločbo Ustavnega sodišča, za katero je rok je že potekel, in da se ta zakon, ki je pred nami, tudi sprejme.