Hvala. Spoštovani!

Kaj pomeni samostojnost? Samostojnost pomeni predvsem, da sam misliš lastno prihodnost, kdo smo, od kod smo prišli, kam želimo iti, kako bomo prišli do želene blaginje za vse in, kot jaz to seveda rad rečem, s katerimi penezi. Po tridesetih letih bi to končno morali vedeti. Kaj bi morali vedeti? Nobena Evropska unija, nobena Evropska komisija, noben OECD, noben Nato, noben AmCham in podobni ne bodo mislili teh vprašanj za nas in namesto nas ter zlasti ne v našem raznolikem interesu. Naloga politike v ožjem smislu, torej nas vseh tukaj, je, da dnevno mislimo te zadeve, onkraj vprašanj vsakega od nas, ali bom izvoljen naslednji mandat in koliko časa bom, zadnje čase žal preveč koprivasto, lomastil po politiki. Gre za javno rabo uma. Gre za premisliti družbenoprostorski razvoj, infrastrukturno-komunalni razvoj, predvsem pa gospodarsko-industrijski razvoj kot podstat; tudi razvoj socialne in pravne države, predvsem pa zdrave družbe za vse nas, v dolgem procesu demokratiziranja in civiliziranja. To je naša primarna naloga. To je ključna naloga Državnega zbora in politike v obče. Nujne reforme, zakonodaja, proračun, resolucije, bele knjige, kadrovanja morajo izhajati iz sposobnosti tozadevnih raznolikih legitimnih premislekov vseh nas tukaj.

Nadaljeval bom z dvema citatoma. Prvi: »Naš bruto domači proizvod je takšen, kakršen je. Čudežno se ne bo povečal, nafte ne bomo odkrili. Edini resni razvojni potencial smo sami, se pravi ljudje. Tudi v to premalo vlagamo in se je treba odločiti o prioritetah.« Ter drugi: »Za to si prizadevamo in temu je namenjena izhodna strategija, s tem da se bomo trudili, da bodo delovna mesta, ki se bodo ustvarjala, delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, ne pa zgolj delovna mesta, kjer se bomo pogovarjali o zajamčeni minimalni plači.« Kdor je spremljal zadnji dve seji, 62. in 63. izredno sejo, ve, da gre za citate Ivana Janeza Janše, predsednika trenutne vlade. Torej ne moremo reči, da se predsednik 14. vlade ne zaveda teh izzivov. Ko kamere ugasnejo, se jih – bodimo odkriti – bolj ali manj zavedamo vsi mi ter smo glede tega tudi, kot je na seji OZEU lepo priznal gospod Černač, dokaj enotni. In človek bi pričakoval, zlasti od izkušenega politika in vlade, da že poleti 2020, torej lani, odpre široko javno razpravo o vprašanjih glede našega bodočega razvoja, o vsebini NOO in bodoče kohezije tudi NRP-jev in morebitnih razvojnih zadolževanj; da v njo vključi širok nabor deležnikov, delavke in delavce, ki ustvarjajo blaginjo, tudi naše plače navsezadnje, delojemalce oziroma vse podjetne, pamet, ki jo imamo ne le v visokem šolstvu, medgeneracijsko sodelovanje, predstavnike lokalne avtonomije, ne le župane, a seveda tudi njih, in seveda predvsem mlade. Skratka, da omogoči ravnotežje moči med državo in družbo, kot bi rekla Acemoglu in Robinson. Nekateri mogoče poznate ta dva avtorja po bolj znani knjigi Zakaj narodi propadajo. Ali je to Janša storil, ali je to storila 14. vlada? Ne, ni, niso. Zaprti krog, pol leta oznaka interno na NOO-dokumentu, zavajanje resornega ministra o dialogu.

Tisoč 300 gospodarstvenikov smo imeli na Brdu. Če bi tista seansa trajala 24 ur in bi Janša pa Černač govorila samo po eno uro, koliko časa bi ostalo vsakemu gospodarstveniku? Niste naravoslovno-matematični tehniki, jaz sem, slaba minutka. To tudi ni razprava, da predsednik Vlade kot pretekli petek več kot 4 ure čivka na Twitterju in se potem večerno nekaj malo pogovarja z Lahovnikom, malo z Lahovnikovo skupino. To ni razprava. In seveda temu sledi koprivasto norčevanje iz Koalicije ustavnega loka in vseh, ki bi podvomili v pravilnost vladne poti priprave NOO. To je prej nekakšen, se opravičujem, Slovenski Kongo na način Leopolda II. s predsednikom Vlade v glavni, če že ne edini vlogi. Ožino svoboščin je ta vlada, ta vladna koalicija izdatno in tudi protiustavno zožila. Naša priporočila, kako se iti proces nastajanja vsebine NOO, kot se to gre velika večina ostalih sebemislečih članic EU, je vladajoča koalicija na seji matičnega delovnega telesa dokaj arogantno zavrnila. Torej kaj smo naredili predlagatelji zavrnjenih priporočil v preteklih štirih, petih mesecih? V sodelovanju s širokim krogom deležnikov, izvedencev smo mislili razvoj Slovenije. Mislili, kako moramo iti onkraj razdelilnika, kdo je ubogljiv, upogljiv vizavi trenutni vladi in bo potem nekaj dobil. Mislili to, kar jaz imenujem, da bodo penezi delali peneze, in to potem praviloma izrežejo v prispevkih, ali – če vam je ljubše – mislili multiplikator oziroma kot se to učeno reče – finančni vzvod teh sredstev. Mislili celoto razvojnih financ in ne le ta dokument NOO, se tudi zavedali, da bo večino NOO-denarja treba vračati. 3,6 deljeno s 5,2 je 0,6923; skratka 70 % teh sredstev je povratnih.

S kolegi bomo več o tem, o vsebinah med samo sejo, sicer pa smo zadeve že za razliko od vlade v veliki meri ustrezno javno predstavili. Osebno menim oziroma menimo, da moramo stremeti k nekim pol-pol razdelilniku programiranja razvojnih sredstev, predvsem v drugo in drugačno gospodarstvo, v robne pogoje infrastrukture, ki jih bo takšno gospodarstvo potrebovalo, novo infrastrukturo solidarnosti, kot ponovno citiram Alenko Zupančič: »Zdravje in zdravstvo, domačo pamet v mlade.« Zdravje, solidarnost, okolje in seveda gospodarsko-tehnološki razvoj so ključna tematska sidrišča ne le našega razmisleka, to so ključna tematska središča in sidrišča, če se ozremo, tako po EU kot po svetu. Dovolj je že, da pogledamo Draghijevo vlado v Italiji, kjer jim je koalicija v bistvu razpadla na tem dokumentu, ker so dojeli, da s cenenim populizmom bodočega razvoja ne moremo graditi in misliti. Sledita še dva citata. Iz tega mikrofona tukaj, kjer sedi kolega Zorčič, je nekdo pogosto rekel, da je »demokracija tudi umetnost samoomejevanja«. Kolega Milan Brglez, bivši predsednik Državnega zbora in sedanji evropski poslanec. In še en citat, citiram: »Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da se stvari spremenijo na bolje. Sama sem že ugotovila, da ne morem spremeniti sveta, lahko pa spremenim svoje dojemanje in svoje ravnanje.« Citat tudi naše bivše kolegice, bivše ministrice, bivše predsednice ene od strank sedanje koalicije – kolegice Ljudmile Novak. Se mi zdi, da sta to dve dobri priporočili, dobri popotnici za debato, za katero upam, da jo bomo danes imeli. Ker ne gre za vprašanje levi versus desni, ne gre za vprašanje teoretiki versus praktiki, kot je hotel Černač mene potunkati. Če kazensko odgovarjaš za evropski projekt, vreden 28,6 milijona, iz katerega je izšel tako ljubljanski Kavalir kot novi zagrebački tramvaj pa še kaj; kolega Zvone oziroma Zvonko, pozdravljam tudi tvojo mamo, se mi zdi, da sem mogoče večji praktik kot številni teoretiki te vlade. Ne gre za naši versus vaši penezi; gre za mišljenje razvoja na način odprte družbe versus ne ravno razvojne pristope na način sovražnikov le-te, kot bi rekel Karl Popper. Pa zdaj že vem, kakšen tvit bo sledil iz kleti.

Gre za otroke, ki bodo te dolgove, tudi 60-letno državno obveznico odplačevali. Gre za novo družbeno pogodbo. Enoumje, ki ga prepogosto ubira ta vlada že znotraj same sebe, zadnja zgodba – evropski tožilci, gospa Kozlovič; kaj šele onkraj. In njena podporna koalicija SNS in večina Desusa vključno ni prava pot do nove družbene pogodbe, do novega modela razvoja Slovenije. Jaz bi si želel, da danes imamo 9 ur časa, da se pogovarjamo o bodočem razvoju, o novi družbeni pogodbi; ne pa kot, kar prepogosto doživljamo, dva stara zakonca, ki bi se morala ločiti že 20 let nazaj, vlečemo za nazaj, kaj kdo kdaj ni naredil, kaj je kdo rekel, česa ni rekel, pa to obračamo naokoli. Rad bi v imenu predlagateljev, da se ne pogovarjamo na način praznih občih mest, industrijska revolucija toliko pa toliko, ali bomo digitalni ali pa nas ne bo. To je bolj mlatenje slame kot resen pogovor. Rad bi, da premislimo nekaj, kar se imenuje – nazaj k mojstrstvu; tudi k mojstrstvu politike. Tisti, ki se spoznate na teorijo in prakso razvojnih modelov, veste, da citiram Sennetta. Zakaj? Ker drugače bomo fasali tehnično pomoč. Ni naloga in tudi ni vloga in želja nas predlagateljev, kot nas poskušate prikazati v sedanji vladi, da mi nekaj tožarimo v Bruslju. Pa saj niso tam neumni ljudje, saj vidijo, koliko je ura. Kakšne največje kikse tega debelega špeha sem povedal na zaprti seji, pa mogoče je takrat bilo celo bolje, da sem v imenu predlagatelja to tam povedal. Skratka, danes je čas, da pokažemo in dokažemo, da se zavedamo svoje primarne naloge, danes je čas, da pokažemo, da je javna raba uma srčika politike, danes je čas, da zakopljemo neke sekire in da na način odprte družbe tudi sprejemamo kritiko. Ne pa da minister reče: Ah, ta vaš dokument, če je samo toliko strani, to ste prepisali od Janše,gor in dol. Pa saj mi imamo terminske plane v tej državi. Ogromno tega, kar je minister tam kazal, bi morali – po domače povedano – zbetonirati že 15, 20 let nazaj, pa nismo. Ampak zdaj govoriti, kdo je kriv, kdo ni kriv, za nazaj, za to nas v bistvu ljudje ne plačujejo. Sprememba ni enako razvoj, ni enako napredek, ni enako blaginja. To sem govoril, ko sem imel še vse lase na glavi, kot mlad asistent pri indikatorjih družbenega razvoja. Sprememba je tudi na slabše, kar trenutno zdaj doživljamo. Razvoj je lahko tudi negativen. Napredek je lahko napredek samo za izbrance, ne pa blaginja za vse, kar je v bistvu naša ustavna dolžnost. Seveda si jaz želim oziroma si predlagatelji želimo, da bi vsaka slovenska vas imela bazen, kot ste nekateri omenjali. Še raje bi videl, da je ta bazen nek samoprečiščevalni bajer, da ga gradijo slovenska podjetja. Ampak mi moramo najprej narediti model razvoja, ki bo polnil blagajne, ki bodo to omogočale. Ne pa na način - enkrat bomo eni pri koritu, drugič drugi; in potem bo eden dobil, 99 pa jih bo na kratkem. To ni razvoj.

Jaz se veselim današnje debate, nisem pa blazno optimističen glede nje. Kolegu Černaču bom tudi predal sažetak, kot se reče v jeziku moje matere, kratko vsebino našega predloga. V javnosti smo imeli tudi pomisleke in predloge koga drugega, cenjenega prof. Mraka s kolegom iz Umarja, ki je navsezadnje nek organ, ki naj bi vladi pomagal. Imeli smo tudi resne pomisleke določenih analitikov Fiskalnega sveta o sedanjem vladnem predlogu. In seveda katerakoli vlada mora biti sposobna sprejemati tudi kritike. In kot je rekel Ivan Janez Janša – naše bogastvo so ljudje, naše bogastvo je naša lastna pamet. In zadnji, ki se lahko vede kot houdre, je poslanec ali poslanka Državnega zbora. Hvala za besedo.