Lep pozdrav vsem skupaj!

Ministrica je dobila resor v totalnem razsulu. Nekaj je popravila, marsikaj pa bo še morala popraviti. Jaz se ne bom spuščal v razprave o dijakih, ki so hodili na cesto, ne bom se spuščal v razprave o zaprtju, odprtju šol oziroma učnega procesa. Začel bom pa kar pri vrtcih, kar je treba najprej narediti. Zakaj v vrtcih recimo vzgojiteljicam glede na to, da smo v Evropski uniji, da rabimo pametne otroke, ne dovolijo, da bi se vrtele razne pesmice v tujih jezikih, da dobijo otroci v uho tudi zven tujih jezikov? Ko govorimo o pisanju, nihče več ne uči otrok, da držijo pisalo tako, kot je normalno, ampak jih učijo, da pridejo tako / pokaže z gesto/, s pestjo, to je tako imenovano opičje pisanje. Na ta način te otroke odvračamo od medicinskega študija. Noben kirurg ne bo mogel delati svojega opravila, če ne bo držal skalpela tako, kot je pravilno, in tudi to je napaka. Potem lepopis – lepopisa v šolah ni več. V zadnjem času tuji strokovnjaki ugotavljajo, da je silno pomanjkljivo izobraževanje, če se ne uči lepopis, in se vračajo nazaj. Tukaj, ministrica, bo treba še marsikaj narediti. Če gremo naprej. Na splošno permisivna vzgoja, ki jo je uvedel gospod Gaber na komando gospoda Drnovška, je pripeljala – kam? V razsulo našega sistema, v nekakšen čuden odnos, da morajo biti vsi enaki, vsi enako pametni, in ker pač nekateri niso enako pametni kot drugi, potem pridemo do neke čudne rešitve, da je vse znanje treba spraviti na najnižji skupni imenovalec, kar pomeni, treba se je prilagajati tistim, ki so v razredu najbolj butasti, ne pa da bi vzgajali tiste, ki so najbolj pametni. In kaj se zgodi po tem, ko ti otroci končajo določeno šolanje? Čim prej poskušajo pobegniti v tujino, kjer pa znajo ceniti tiste, ki so boljši, in jim dajo možnost, da prosperirajo in se razvijajo.

Na področju izobraževanja je recimo prišlo do popolnega razvrednotenja določenih učnih programov. Še posebej na področju naravoslovja. Namreč, z uvedbo devetletke se je osnovna šola odmaknila od znanja in znanosti. Namesto podprte in zreducirane, že zdaj zreducirane biologije so na predmetni stopnji šestega in sedmega razreda sestavili nek instantni predmet, imenovan naravoslovje. Naravoslovje je vse – je biologija, je fizika, je kemija, je praktično tudi matematika in tako naprej. In recimo nikomur ni mar, da bi se biologija, ki je eden od temeljev in postulatov človeškega prebivanja, vrnila v učne programe. Posledica tega odmika znanja je pa krepitev neznanstvenih pristopov, ki vdirajo v te prostore izrinjenega znanja in se v družbi vse bolj razkrinkavajo tudi v času te krize, epidemije koronavirusa. Na primer v nasprotovanju vladnim ukrepom proti širjenju koronavirusa, potem odklanjanja cepljenj, potem škodljivemu nasedanju ponudb raznih kamenodobnih diet in čarovnikov in podobnega. Vse skupaj pa to nadomeščajo z nekakšno agendo LGBT. V bistvu gre za opuščanje znanstvene osnove javnega šolskega sistema in v javno šolo se vrinjajo, se širijo razne privatne, recimo na področju kvazinevrologije, ki širijo kvazirazlage o vplivu gibanja na učenje in podobne bedastoče. V bistvu pa gre tukaj le za trženje prodaje šolskega pohištva. Ta stol ni dober, ker se na njem ne moreš učiti, tisti stol, ki ga pa jaz delam, je pa najboljši in tako naprej. Tako globoko smo padli in to je hudo. Tega, gospa ministrica, ne smete dovoliti. Tukaj bo treba še kar veliko raznih rezov in popravil, da se bo vse skupaj porihtalo. Na šolah recimo zasledimo celo raznoliko ponudbo in razlago raznih horoskopov. Tako globoko smo padli, da se zdaj to na šolah ponuja.

Predmetnim skupinam je preprečeno sistematično strokovno delo in reševanje problemov, ki bi jih morali reševati v prid podpori delovanja javnega šolskega sistema. Sem noter seveda sodijo tudi razni predpisi s področja šolstva, ki mislim, da jih je prek 2 tisoč, pa sem verjetno skromen pri tej številki, ki določajo vse mogoče razen tega, da bi otrokom omogočili čim boljšo izobrazbo in čim več znanja, da bi ga nabirali. Prihaja do tega, da učitelji nimajo več integritete, ravnatelj nima nobene avtoritete, zato ker vedno lahko pridrvijo v šolo starši kakšnega učenca z odvetniki, z ne vem, kom še, ker je otrok dobil opomin – ne vem, če ukor sploh še dajejo – in potem je kraval. Seveda ti starši takoj pokličejo razne inšpekcije in pridrvijo inšpektorji in inšpektorice, ki po navadi nimajo niti ene ure sodelovanja v učnem procesu, ampak ex cathedra na pamet, kakor se jim zazdi, nekako po svoje tolmačijo predpise, ki pa so po mojem mnenju in po mnenju Slovenske nacionalne stranke zanalašč narejeni v tej smeri, da slovenskim otrokom onemogočajo izstopanje iz povprečja. Slovenci imamo pameten in marljiv podmladek, ki ga pa hočejo nekateri zatreti in uničiti, zato smo tem dolžni zagotoviti vse možnosti prave izobrazbe. Tukaj, gospa ministrica, boste morali marsikaj narediti, da boste popravili te zadeve.

Če pogledamo na splošno. Domače branje. Pri domačem branju se v bistvu ne bere slovenskih klasikov, berejo se neki čudni zmazki, po navadi s tendenco LGBT, ki nimajo kaj početi v našem učnem procesu. Nobeden ne bere več Trdine, Bevka, Jurčiča, Jančarja, konec koncev tudi Partljiča, če vzamemo. Vsi ti pisatelji so naše gore listi, pišejo o naših ljudeh, o naših problemih in so na nivoju našega mentalnega občutja, ne pa nečesa, ne vem česa. Tudi recimo pri glasbi se ne učijo slovenskih narodnih pesmi. Danes, ko končajo srednjo šolo, učenci, ne vem, če poznajo eno, morda dve slovenski narodni pesmi. In vendar je slovenski narodni opus tako bogat, da ga upoštevajo vse svetovne enciklopedije, razen seveda slovenskih. Če gremo naprej, ostanemo tukajle tudi pri slovenskem jeziku. Slovenski jezik se krotoviči in največji uspešni uničevalec slovenskega jezika je Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Tam, kjer sedi ena kopica političnih gospodov in gospa, ki se trudijo, da bi ja uničili slovenski jezik, da bi iz tega naredili neko skropucalo, da bi iz slovenskega jezika zmetali ven vse, kar je slovenskega, in po možnosti nadomestili z nekimi po eni strani iz tujih virov, po navadi iz angleščine pobranimi, poslovenjenimi izrazi, po drugi strani pa nekako po stilu Vuka Karadžića poenostavljali slovenski jezik do te mere, da bi izgubljal svojo integriteto. Konec koncev je že Toporišič začel s tem, da bi črtali dvojno, kar je zločin za slovenski jezik, in vendar imamo nekatere na SAZU, da ne govorim na filozofski fakulteti, ki bi radi delali neke svoje skovanke, ki nimajo ne repa ne glave, predvsem pa škodujejo slovenski besedi in slovenskemu narodu. Kar se tiče zgodovine je treba marsikaj narediti. Slovenska zgodovina se edino v Sloveniji uči na postulatu prihoda naših prednikov v šestem, sedmem, osmem stoletju našega štetja. Nikjer več v pametnih državah in v strokovnih krogih ne sprejemajo te teze, ki je nastala najprej na nemški zgodovinski šoli, ki jo je vzela pod svoje beograjska zgodovinska šola in ki so se ji vedno klanjali slovenski adlatusi, ki so se morali klanjati vladi, oblasti, zato da so dobili razne privilegije, razne bonitete, konec koncev vključno z Miklošičem, ki je bil tudi eden od močnih uničevalcev slovenskega jezika s svojimi mehčalci in mehčanji raznih besed. Potem moram namesto, tako kot smo včasih rekli, Kran' zdaj reči Kranj. To ni v slovenski zvokovni govorici.

Tukaj v zvezi se moram ozreti tudi na učbenike. V Sloveniji imamo celo kopico učbenikov. Učbeniki se ne naročajo na osnovi nekega predpisa, neke okvirne zgradbe, ampak na osnovi tega, kdo koga kje pozna, kateri učitelj pozna tega izdajatelja, nekdo nekega drugega, in seveda se potem naročajo učbeniki z leve, z desne, kakor pravijo nekateri zbrda-zdola. Mislim, da je to ena huda pomanjkljivost slovenskega učnega sistema, kar je treba popraviti, nujno popraviti. Tudi ti razni delovni zvezki, ki so sami sebi namen. Namen sami sebi, nihče jih ne uporablja, jih ne izpolnjujejo, ampak seveda jih je pa nujno treba kupiti. Recimo 30 evrov krat 10 tisoč nanese tistemu, ki je natisnil ta delovni znesek, kar lep kupček denarja v žep. In seveda, vsako leto je potrebno imeti malo drugačen zvezek. In seveda se denar ponavlja. Kdo plačuje? Naši ljudje. Ljudje, ki že tako šparajo ne samo pri učnih zadevah, ki povsod šparajo, pri učnih zadevah pa sploh, kajti za enega otroka v osnovni šoli je potrebno dati na stran vsako leto vsaj 120 evrov, približno, da ne govorim o srednji šoli, kjer je ta številka še precej večja.

Kar se tiče permisivne vzgoje, ki jo je uvedel Gaber. Treba je vedeti, kaj se mi gremo z vsemi temi agendami LGBT. Recimo na zaključni prireditvi v Osnovni šoli Dravlje so bile 20. 6. 2019 izobešene mavrične zastave. Zakaj pa? Zakaj na šoli mavrične zastave? Bomo naslednjič lahko zahtevali, da se pa tam obesijo zastave Komunistične partije Jugoslavije ali kaj? Kaj delajo mavrične zastave na osnovni šoli? Ali pa risanje raznih slikic na to temo, LGBT? Gre za načrtno siljenje otrok v sprejemanje skupnosti LGBT v javni šoli. Rekel sem že, da je s tem začel Gaber po komandi Drnovška, in to se nadaljuje vedno bolj. Vendar mislim …