Lep pozdrav vsem!

Spoštovana ministrica, pričel bom z vašim citatom o mariborskih dijakih, ki je postal izjava tedna, pa ne samo v časnikih, ampak širše v družbi. Rekli ste: »Gre za mlade odrasle ljudi, za katere vsekakor verjamem, da razumejo in tudi prevzemajo odgovornost za svoja dejanja. To je tisti prvi korak v svet odraslosti.« Teh nekaj besed, ta dva stavka razkrivata ves vaš prezir, aroganco, anemičnost in odtujenost, zaradi katerih smo predlagatelji vložili interpelacijo. Pravzaprav je ta odziv na dijake, ki so protestirali, pazite, zato da se lahko vrnejo v šolo, odličen uvod v današnjo razpravo. Številni šolarji, dijaki, študentje in njihovi starši, učitelji, profesorji, ravnatelji so v tem letu, odkar obstaja tretja Janševa vlada, ves čas pozivali, prosili, apelirali na posluh in razum, iskali nekoga, ki bi izpolnjeval vlogo branika šolskega polja. Če kje, takega sogovornika niso našli v ministrici niti v ministrstvu, ki nosita pripono »za izobraževanje«. Zato so mladi, mladi odrasli in odrasli po najdlje trajajočem zaprtju šol v Evropi pričeli protestirati. Protestirati za to, da se odprejo šole. Mladi so naredili nekaj neverjetno pogumnega – uporabili so ustavno pravico do svobode izražanja za to, da zahtevajo svojo pravico do izobraževanja. S tem niso pokazali zgolj poguma, dejansko so pokazali svojo odraslost, udejanjili so javno rabo uma. Toliko odgovornosti, ministrica, niste pokazali v celem letu svojega mandata, mandata, ki ste ga porabili za to, da ste neministrica za šolstvo, kar vam ne nazadnje očitajo tudi sami dijaki protestniki z druge mariborske gimnazije. Pravijo, da ne poznate dijakov, da se v epidemiji niste postavili v njihov položaj, da niste pokazali niti želje, da bi delali za njih ali si res želeli, da se vrnejo v šole. Zapisali so, da so pričakovali dialog in sočutje, ne pa arogance, ker so si želeli nazaj v šolo.

Spoštovani, gre za očitke, ki se proti ministrici nizajo ves čas s strani ljudi, ki posredno ali neposredno delujejo v šolskem polju. Gre za očitke, ki smo jih predlagatelji nanizali v interpelaciji. Ministrovanje dr. Simone Kustec je beg od odgovornosti za svoj resor, je kimavo podrejanje prvemu ministru, njegovi arogantni razdvajajoči agendi, ki ne razume, noče razumeti in si želi podrediti tudi ta segment družbenega življenja. Ministrica se tako sama aktivno postavlja v to pasivno vlogo. Ministrica se je odločila, da bo neministrica. Mladi so prevzeli odgovornost ravno s tem, ko so protestirali. Kot sami pravijo, za tem trdno stojijo, ker so povedali svoje mnenje. Zavzeli so pozicijo jasno in nedvoumno in to je rdeča nit očitkov v 20 točkah interpelacije – da ministrica noče zavzeti pozicije, imeti mnenja in skrbeti, braniti, se boriti za svoj resor. Tovrstni očitki so stalnica njenega ministrovanja in velik del 20 točk, ki smo jih predlagatelji nanizali v interpelaciji. Očitamo ji med drugim nestrokovno, neučinkovito, nekonsistentno in škodljivo politiko na področju organizacije vzgoje in izobraževanja v času epidemije covida-19, očitamo ji ustavno nedopustno odrekanje pravice do izobraževanja otrokom s posebnimi potrebami, očitamo neupoštevanje epidemiološke stroke pri odpiranju in zapiranju šol, diskriminacijo nekaterih skupin šolajočih se otrok in dijakov, tistih, ki so iz socialno ogroženih skupin, nezagotovitve pogojev za varno in zanesljivo izvedbo šolskih tekmovanj, ogrožanje prihodnosti zaradi odsotnosti načrta za odpravljanje škodljivih in negativnih posledic zaprtja šol. Očitamo škodljiv izključevalen in podcenjujoč odnos do športa, neorganizacijo šolskih tekmovanj, predlog za ukinitev sklada za financiranje nevladnih organizacij, očitamo predvsem pomanjkanje dialoga z vsemi deležniki, sindikati, ravnateljskimi združenji, strokovnimi delavci, učenci in starši. Očitamo ji neustrezno zagovarjanje interesov učenk in učencev, dijakov in dijakinj pri določitvi prioritet glede sproščanja ukrepov za preprečitev širitve covida-19. Očitamo odsotnost sistematične evalvacije pouka na daljavo, odsotnost ukrepov za preprečevanje socialnih stisk mladih. Očitamo opustitev dolžnega ravnanja pri pripravi razpisa za vpis v visokošolska izobraževanja in zavajanja javnosti, vpletanje v avtonomijo Pedagoškega inštituta, postavljanje interesov zasebnih izobraževalnih institucij pred kakovost visokega šolstva, blokado zaposlovanja raziskovalcev na javnih raziskovalnih organizacijah in tako naprej.

Ker je v uvodu premalo časa, da bi šel v podrobnosti o vsem tem, se bom osredotočil na dve ključni temi, škodo za osnovnošolski prostor in škodo za javne visokošolske in raziskovalne zavode. Pa začnimo s prvim. Področje izobraževanja, sploh osnovne šole so eden ključnih stebrov družbe, ki zagotavljajo celo vrsto razvojnih možnosti za najmlajše. Šola je prostor odprtosti, izenačevanje družbenih in socialnih razlik ter ne nazadnje prostor za rast. Zaprtje šol med prvimi v Evropi in vztrajanje pri njihovem zaprtju najdlje v tem prostoru je bila katastrofalna odločitev. Odločitev, ki ni bila podkrepljena s strokovnimi stališči, tako vladna posvetovalna skupina za covid, NIJZ kot celo Svetovna zdravstvena organizacija so ves čas trajanja epidemije poudarjali in izpostavljali, da so šole tiste, ki jih je treba zapreti zadnje in odpreti prve. Ministrica pa se je odločila, da bo raje kot stroki in epidemiologom sledila stališčem predsednika Vlade, ki te stroke in teh epidemiologov ni poslušal. S tem se je seveda povzročila gromozanska škoda za otroke, predvsem osnovnošolske in tudi za njihove družine. Bili so potisnjeni v situacijo, ko so se, nekateri tudi brez dostopa do informacijske tehnologije in do interneta, morali soočati s poukom na daljavo, ki v začetnih fazah niti ni deloval tako, kot bi moral. Morali so se soočati z odsotnostjo vrstnikov, morali so se soočati z odsotnostjo neposrednega stika z učitelji. Ob tem so to morali početi včasih sami doma, medtem ko so morali njihovi starši delati. Sami, brez da bi imeli ustrezno predhodno znanje in veščine za uporabo takšnih tehnologij, brez da bi imeli vse ustrezne osnove, da bi se lahko šolali sami. To je seveda terjalo velik napor tudi s strani staršev, ki so se morali ob tem, da so morali hoditi v službo, potem ukvarjati še s šolanjem otrok in tako naprej. Nihče ne trdi, da bi moralo ministrstvo ignorirati NIJZ, vsekakor pa bi moralo iskati in najti ravnovesje med zdravstvenim vidikom in izvajanjem študijskega procesa. Zaradi te nesposobnosti so bile šole prehitro in predolgo, kot rečeno najdlje, zaprte. To stališče je zagovarjala praktično vsa strokovna javnost, epidemiologi, učitelji, sindikati, a za njih in njihova stališča ministrica ni imela ne časa ne posluha. Številna priporočila šolnikov po dodatnih kadrih in opremi, ki bi zagotavljala odprtje šol, so bila preslišana, navodila pa so običajno prihajala zmedeno, tik pred zdajci, kar je še dodatno povzročalo zmedo. Ministrica je celo v eni od televizijskih oddaj priznala, da so šole zaprli prehitro, a da je bilo to zaradi tega, da se je pomagalo zdravstvu. Spomnimo se, da je Vlada, ko so šole bile trdno zaprte, odločila, da se lahko odprejo številne gospodarske dejavnosti, decembra nakupovalna središča in podobno. Tako smo prišli v situacijo, ko so se v času božično-novoletnih praznikov šolarji, dijaki, študentje lahko srečevali, združevali v nabito polnih nakupovalnih središčih, niso se pa mogli šolati. Posledice tega odprtja smo potem videli v januarju.

Po drugi strani je ministrica s svojo pasivnostjo naredila tudi konkretno šolo na področju, s katerega sama izhaja, univerze. Najbolj odmeven primer tega je bila seveda blokada razpisa za vpis v visokošolske zavode. Ker se je na neki točki predsednik Vlade odločil, da mu ta razpis ni všeč, ga je blokiral in ministrica je s svojo pasivnostjo pri tem sodelovala. To je bilo eno dejanje v tej državi, ki je povzročilo eno najbolj množičnih peticij, peticijo proti uničevanju javnega visokega šolstva in znanosti, ki jo je podpisalo več kot 14 tisoč oseb. 14 tisoč oseb, ki je bilo ignoriranih v vsem tem času. Za to blokado razpisa seveda stojijo intence Vlade po privatizaciji oziroma po pritiskih na javno univerzo, kar je bilo potem jasno tudi v zloglasnem vrhu pri Kranju, kjer je Janez Janša postrojil predstavnike javnih univerz in jih soočil s predstavniki zasebnih institucij. Te elemente privatizacije smo lahko videli tudi že v PKP6, kjer je po lobiranju Jambrekove univerze na ministrstvu za izobraževanje prišlo do člena, ki je omogočil, da se preskoči akreditacijo za Novo univerzo in s tem omogoči tej univerzi dostop do 2 milijonov evrov letno javnih sredstev za svoje delovanje, čeprav kot rečeno teh pogojev ni. V javnem pismu so v Visokošolskem sindikatu Slovenije v primeru te blokade razpisa zapisali: »Morda pa čas, ki ga namenjate molku, lahko izkoristite za premislek o tezi, da v družboslovju nimamo težav s prevelikim vpisom na programe, temveč z diplomanti, ki si bodisi prisvajajo pravico do odločanja o zadevah, glede katerih nimajo kompetenc,« in s tem ciljajo na predsednika Vlade, »bodisi imajo kompetence, pa nimajo hrbtenice,« in to je puščica ministrici. Hrbtenico so pokazali dijaki, če se vrnem k njim. Najstniki so z javno rabo uma pokazali ne samo, da se lahko izraža lastna stališča in podaja jasne in izoblikovane zahteve, pokazali so, da se mora izražati taka stališča in zahteve iz enega preprostega razloga – ker je tako izražanje stališč izraz odprtega dialoga in demokracije, ki stremi k odprti, razvojno naravnani in solidarni družbi. Za razliko od vseh teženj te vlade.

Zaradi tega vas želim na tem mestu spomniti na uvodni stavek Kantovega spisa Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo?, ki so ga učenci, dijaki, njihovi starši, učitelji in profesorji udejanjili v najčistejši obliki. Ta odstavek pravi: »Razsvetljenstvo je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam. Nedoletnost je nezmožnost posluževati se svojega razuma brez vodstva po kom drugem. Krivda za to nedoletnost pa je lastna, če vzrok zanjo ne zadeva pomanjkanja razuma, temveč odločnosti in poguma, da bi se ga človek posluževal brez tujega vodstva. Sapere aude! Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma, je torej geslo razsvetljenstva.« Ta citat posebej posvečam vsem udeleženim v šolskem polju, na splošno pa vsem v družbi, saj je edini izhod iz mraka, v katerega nas potiska vlada Janeza Janše, ravno uporaba razuma. Vam, spoštovana ministrica, pa polagam v razmislek v naslednjih 16 urah. V tem času razmislite, kdaj boste razmislili o tem citatu. Kdaj boste razmislili o tem, da je potrebno razum uporabljati svobodno od vodstva koga drugega, da je treba imeti odločnost in pogum in da se je treba posluževati lastnega razuma, zato da se udejanja neka načela, ki ste jih menda celo zagovarjali še pred enim letom? V tem času razmislite, kdaj boste prevzeli odgovornost za svoja dejanja, kdaj boste prevzeli odgovornost na podoben način, kot so to storili dijaki v Mariboru, kdaj boste vi naredili prvi korak v svet odraslosti. Na točki, do katere ste se prignali, je vaš izhod iz nedoletnosti lahko izključno odstop. Bo bistveno prepozen, a morda ga bo moč videti kot majhen, prvi korak k uporabi razuma.