Spoštovani gospod predsednik, spoštovani visoki zbor, poslanke in poslanci!

Pred nami je razprava o delu in odgovornosti mene kot ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Državni zbor in vaše delo, spoštovane poslanke in poslanci, visoko cenim, zato tudi očitke, predstavljene v interpelaciji, jemljem zelo resno. V mojem pisnem odgovoru sem po moji oceni nanje dobro, celovito in argumentirano odgovoril. Prav tako bo danes priložnost, da o tem opravimo poglobljeno razpravo. V zadnjem letu je naša življenja bolj kot karkoli drugega zaznamoval boj z epidemijo covida-19, zato je, razumljivo, tudi večina očitkov iz interpelacije vezana na odziv mene kot ministra in ministrstva, ki ga vodim, na zahtevne izzive, ki jih je pred nas postavila epidemija. Današnja interpelacija pa bo drugačna od ostalih, o tem sem prepričan. Govorili bomo o tem, kako se je ministrstvo, ki ga vodim, in tudi celotna vlada soočila z epidemijo v domovih starejših, o našem odzivu na prvi in drugi val epidemije, o presežnem številu smrti, o izvedbi testiranja, o hitrosti cepljenja. Starejši, še posebej pa stanovalci domov za starejše so brez dvoma plačali največji davek te epidemije. Vsaka smrt je izredno boleča, zato svojcem ponovno izrekam iskreno in najgloblje sožalje. Brez dvoma in zelo odkrito pa si moramo priznati, spoštovane poslanke in poslanci, domovi starejših, celotna oskrba starejših je to krizo pričakala na kolenih, popolnoma nepripravljena, kadrovsko, finančno in prostorsko zanemarjena. Zato trdim, da bo ta interpelacija, in je, drugačna. Ta interpelacija ne bo namenjena zgolj ugotavljanju odgovornosti o mojem delu in delu moje ekipe, razmere v domovih starejših med epidemijo so pokazale, kako sistemsko podhranjeno in popolnoma prezrto je bilo to področje, torej področje oskrbe starejših, še posebej institucionalnega varstva, v preteklem desetletju. Naj v podkrepitev predstavim zgolj nekaj podatkov. Zadnji dom iz državnih proračunskih sredstev je bil zgrajen leta 2005, to je Dom starejših občanov Fužine. V celotnem obdobju od leta 2009 do leta 2019, v desetih letih, je bilo v domovih za starejše, ki jih je ustanovila država, zagotovljeno zgolj 348 novih postelj. V letu 2017 za investicije v domove starejših znotraj proračuna ni bilo namenjenih sredstev, ni bilo namenjenih sredstev. Od 2008 do 2020 pa skupaj zgolj slabih 33 milijonov evrov za investicije v domove starejših. Od tega v zadnjih petih letih zgolj 8,4 milijone. Mislim, da grafični prikaz vlaganja v področje oskrbe starejših pove več kot tisoč besed.

Ti podatki zelo nazorno kažejo, da so bili starejši v preteklem desetletju odrinjeni na rob naše družbe. Slovenska družba, celotna slovenska družba je padla na izpitu človečnosti in skrbi za najranljivejše. Kot minister se zavedam velike odgovornosti in moralne dolžnosti, da področje celovite oskrbe starejših uredimo in ga vzpostavimo kot eno od prioritet te države. In ta vlada, ministrstvo za delo je to storilo že ob nastopu mandata na pragu epidemije. Demografski kazalci za Slovenijo so namreč neizprosni. Družba je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Naš odnos do starejših je odraz naših vrednot in solidarnosti, ogledalo naše človečnosti. In nenazadnje je naša realnost, saj bo vedno večji delež naših sodržavljanov, staršev, sorodnikov, prijateljev, sosedov in znancev vedno starejši. Po trenutnih podatkih približno 2 tisoč starejših čaka na takoj prosto posteljo v domovih za starejše, do leta 2030 bo ta številka narasla med 6 do 8 tisoč. V obdobju od leta 2009 do 2019 smo v javni mreži domov zagotovili dodatnih 2 tisoč postelj, 2 tisoč postelj v desetih letih; 348, kot sem omenil, v državnih in tisoč 696 v domovih s koncesijo. Takšna dinamika rasti dodatnih kapacitet v domovih za starejše je nezadostna, zaskrbljujoča, kratkovidna, v luči epidemije pa lahko rečem samo to, da tudi nedostojna, podcenjujoča do starejših in predstavlja jasen odraz preteklih prioritet te družbe. To so naši načrti.

Kot minister s svojo ekipo sem storil resnično vse, kar je bilo v moji moči, da smo epidemijo v domovih starejših obvladovali v okviru danih razmer in možnosti, zato res ponovna zahvala – in nikoli ni preveč te zahvale – požrtvovalnemu osebju, negovalnemu in zdravstvenemu, oboji so prispevali neprecenljiv delež. Kuharskemu osebju, fizioterapevtom, vsem podpornim službam, vodstvom domov, civilni zaščiti in seveda kolegom na Ministrstvu za zdravje. Trdim, da smo vsi skupaj v dani situaciji dosegli maksimum, največ, kar je bilo možno, in predvsem da je naša vest mirna. Ta interpelacija pa je ogledalo preteklim politikam, odnosov do starejših in prioritetam preteklih vlad. Želim pa si, da bi bila namenjena tudi prihodnjim vizijam in konkretnim rešitvam. Skupaj z ekipo sodelavcev smo pripravili jasen načrt razvoja celovite oskrbe starejših. Ta epidemija ni bila prva in zagotovo tudi ni zadnja. Naša skupna odgovornost pa je, da prihodnje epidemije pričakamo bolje pripravljeni, da jasno povemo – starejši so polnopravni člani te družbe, zato jim bomo zagotovili dostojno starost.

Ta interpelacija je tudi priložnost za razpravo o stanju duha, odprtosti in enakopravnosti v naši družbi. Kot ministra, pristojnega za enake možnosti, me skrbi razraščanje nestrpnosti, sovraštva in izključevanja drugače mislečih. Jasno in odkrito si moramo priznati, da med nami obstajajo razlike, da imamo različne vrednote in različna svetovnonazorska prepričanja; povezuje pa nas skupna pripadnost in ljubezen do domovine ter zavezanost skupnemu ustavnemu okviru. Različnost ne sme in ne more biti razlog nestrpnosti, ne sme biti razlog za razdeljenost ali celo izključevanje. To zastruplja ozračje in ne vodi v prihodnost, ampak nas vodi nazaj v preteklost. Želim si odprte, sodobne, vključujoče Slovenije, ki svojo moč črpa iz pluralnosti, vrednost, medsebojnega spoštovanja in strpnosti. Kasneje v razpravi bo priložnost, da podrobneje predstavimo vse priprave, vse aktivnosti ministrstva za delo skupaj z ostalimi odgovornimi, z Ministrstvom za zdravje, s strokovno skupino in ostalimi, priprave in aktivnosti v prvem valu, v času med prvim in drugim valom, v drugem valu in sedaj, ko smo morda na pragu tretjega vala in moramo biti še vedno zelo pozorni na dogajanje v domovih za starejše, kar se tiče epidemije.

Rekel sem že, da so prvi val epidemije domovi pričakali kadrovsko, prostorsko in finančno izčrpani, poleg tega je primanjkovalo zaščitnih sredstev, saj so bila skladišča zaščitne opreme prazna. Vlada je takoj pričela s postopki nakupov, Ministrstvo za zdravje je v sodelovanju z ministrstvom za delo pripravilo protokole za obravnavo bolnikov, okuženih z novim koronavirusom, v domovih starejših občanov in navodila za izvajanje zdravstvene oskrbe v socialnovarstvenih zavodih. Kot minister sem bil z ekipo ves čas v stiku z vodstvi domov, še posebej tam, kjer so izbruhnile okužbe. Izdali smo navodila za ustrezno zaščito uporabnikov in zaposlenih na področju socialnega varstva, v spomladanskem valu epidemije smo veliko večino domov za starejše, skoraj 90 %, s spoštovanjem vseh ukrepov zaustavili. Drugi val je bil res težek, uničujoč, bi lahko skoraj rekli, naporen predvsem za vse domove za starejše. Ob masovnem pojavu virusa v družbi je bilo skoraj nemogoče obraniti vdor in izbruh virusa tudi v domovih za starejše, ob upoštevanju njihovih razmer v tem času pa sploh. Številke sedaj po tem drugem valu kažejo, da so se razmere v domovih za starejše umirile, zadeve so pod nadzorom. Želim pa predstaviti to krivuljo, ki nazorno pokaže, da smo se odzvali na razmere v domovih, in sicer najprej z uvedbo hitrega testiranja zaposlenih v domovih in nato 27. decembra še s cepljenjem. Takrat sem bil tudi sam v Lenartu v Slovenskih Goricah, kjer so prvi stanovalci domov prejeli cepivo. Naslednji graf prikaže to še v krajšem časovnem obdobju, še bolj fokusirano.

To, da so se razmere glede epidemije trenutno umirile, vendar jih še vedno zelo pozorno spremljamo, nam omogoča, da smo se bolj posvetili sprejemanju sistemskih ukrepov, usmerjenih predvsem v štiri glavna področja, ki so deinstitucionalizacija, institucionalno varstvo, urejanje standardov in normativov ter sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi. Gotovo se strinjate, da je področje oskrbe starejših strateško področje. Da ga jemljemo zelo resno, kažemo s svojimi aktivnostmi in podatki in se mu posvečamo na dnevni ravni, kar nenazadnje dokazujejo znatna sredstva, mobilizirana tako na ravni vlaganj, kapacitete, kadrovske okrepitve; in te kadrovske okrepitve že prinašajo rezultate. Tudi v preostanku mandata bomo temu področju namenjali prioritetno skrb in prepričan sem, da ga bom predal nasledniku ali naslednici v neprimerno boljšem stanju, kot sem ga ob izbruhu epidemije prejel. Sedaj pa mi dovolite, da na kratko spregovorim tudi še o ostalih področjih mojega delovanja, ki se jih dotika interpelacija. Kot minister, pristojen za področje dela in socialnih zadev, se od vsega začetka mandata počutim izjemno odgovornega za zaščito življenj in preživetja različnih skupin prebivalstva, tako z vidika ukrepov za trg dela kakor tudi za ranljive skupine. Ključna prizadevanja interventne zakonodaje, do danes smo sprejeli osem paketov, so torej usmerjena v zaščito in pomoč vsem, ki jih je epidemija nesorazmerno prizadela; in teh ni malo. S sprejetimi interventnimi ukrepi smo uspeli preprečiti prehudo gospodarsko krizo in pretirano rast brezposelnosti. Naslednji ukrepi na področju trga dela so bili ključni – subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, povračilo nadomestila plače za čakanje na delo doma, začasno denarno nadomestilo za brezposelne osebe, kadrovska krepitev Zavoda za zaposlovanje, razširitev in prilagoditev programov aktivne politike zaposlovanja in dodatek za vse osebe, ki so izgubile delo v času po razglasitvi epidemije. Seveda so še drugi ukrepi za trg dela, kjer ima pristojnost za področje ministrstvo za gospodarstvo, ampak tako ali tako smo kot vladna ekipa skupaj sprejemali odločitve in jih kombinirali, da smo ohranili skoraj 300 tisoč delovnih mest. 300 tisoč delovnih mest pa ne pomeni samo teh 300 tisoč delovnih mest. Za tem so še vsi člani družin, za katere skrbijo ti zaposleni. S tem, da smo ohranili, da smo pomagali ohraniti gospodarskim družbam njihova delovna mesta, smo jim pomagali prebroditi najhujše eksistencialne stiske. Stotisočerim družinam smo pomagali, skupnostim in najranljivejšim, ki smo jim omogočili solidarnostne dodatke. Ključen ukrep preprečevanja širjenja okužb je tudi delo na domu, h kateremu ves čas pozivam.

Poenostavljeni so bili postopki prijave dela na domu in delodajalci so bili večkrat pozvani k uporabi tega instituta. V ta namen sem nenehno javno komuniciral in s kolegi smo pripravili več akcij in objav ter poenostavili postopke za odreditev dela na daljavo. Zlasti v drugem valu se je poskušalo spodbuditi čim več delodajalcev s poenostavitvijo prijave dela na domu preko elektronskega obrazca ter z okrepljenimi pozivi preko prej omenjenih različnih komunikacijskih kanalov. Ocenjujem, da je institut dela od doma v letu 2020 od začetka epidemije do 4. decembra 2020 uporabilo več kot 20 tisoč delodajalcev, od tega datuma dalje, ko smo bistveno poenostavili prijavo, pa še dodatnih tisoč 650 delodajalcev; skupaj več kot 22 tisoč delodajalcev. Samo za zadnji krog prijav prek točke SPOT to zajema več kot 78 tisoč zaposlenih, kar je po moji oceni bistveno pripomoglo k zajezitvi širjenja okužb. Moja prizadevanja in prizadevanja naše ekipe bodo še naprej v smeri spodbujanja te oblike dela, zato želimo v sodelovanju s socialnimi partnerji poenostaviti oziroma pregledati dosedanjo ureditev dela na daljavo v smislu krepitve usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Slovenija ni osamljen otok, zato se lahko tudi primerjamo z drugimi državami v rezultatih našega dela in preverjamo, ali denar vlagamo v primerne, učinkovite ukrepe. In tudi ta slika kaže, da so ukrepi za trg dela – ki smo jih sprejeli skupaj, ki ste jih potrdili tudi spoštovane poslanke in poslanci tukaj v Državnem zboru, za kar sem izjemno hvaležen – učinkoviti. So učinkoviti, pa ne gre za te številke, gre za sto tisoče družin, ki sem jih prej omenil; in zaradi tega lahko z večjim upanjem zrejo v prihodnost po epidemiji.

Tudi okužbe med zaposlenimi so realnost, s katero smo se soočili, odkar smo sredi novembra na mojo pobudo uvedli hitre teste in konec decembra začeli s prednostnim cepljenjem v okviru vladne kampanje, ko se sedaj razmere očitno izboljšujejo; pri tem mislim seveda posebej zaposlene v socialnovarstvenih zavodih. Pri tem naj poudarim, da se v Sloveniji okužba z virusom SARS-CoV-2 in posledično bolezen covid-19, do katere pride na delovnem mestu, v skladu z veljavnimi predpisi obravnava kot poškodba pri delu. Izjema od te ureditve velja od 31. decembra 2020 zaradi ureditve v Zakonu o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije, ki v 46. členu določa, da zavarovancem, ki delajo pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti in socialnovarstvene dejavnosti, pripada nadomestilo plače že od prvega dne zadržanosti od dela zaradi okuženosti s covidom-19 v višini 100 % osnove, ki jo predstavlja plača, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Kot razlog te zadržanosti se določi bolezen.

Spoštovani, omenil sem že, da neizmerno cenim trud in predanost zaposlenih, s katerim se srečujem, resnično. V tem letu od prevzema funkcije sem se neštetokrat prepričal, da smo Slovenci izjemno solidarni in imamo visoko razvit čut za medsebojno sodelovanje in socialno pravičnost; tudi s socialnimi partnerji, ki jih kot reprezentativne in izjemno dragocene partnerje – čeravno včasih zahtevne pri sprejemanju zakonodajnih ukrepov z mojega področja – visoko spoštujem in cenim. Takoj po razglasitvi epidemije je vlada vse napore usmerila v pripravo ustreznih zakonodajnih podlag, naše ministrstvo je pripravilo številne ukrepe, s katerimi nam je uspelo zajeziti oziroma omiliti posledice epidemije za državljane in gospodarstvo. Tudi socialni dialog je bil visoko na lestvici prioritet mojega ministrstva in te vlade. Z raznimi solidarnostnimi dodatki, pomočmi smo zajeli različne skupine prebivalstva, med njimi predvsem starejše, velike družine, socialno ogrožene, brezposelne, tudi zaposlene, samozaposlene in študente, ki so prejeli solidarnostne dodatke in druge dodatke. Tudi pri solidarnostnih dodatnih velja, da smo hoteli pomagati tistim, ki bi brez pomoči epidemijo prebrodili veliko težje. Spoštovani, verjetno smo redki, ki ne bi bili osebno ali pa preko naših družinskih članov, med člani ožje družine prejemniki enega ali več pravic, izhajajočih iz ukrepov iz interventnih zakonov na področju trga dela, solidarnostnih dodatkov ali ukrepov za socialno varstvene zavode. Če smo pošteni do sebe in drug do drugega, je nemogoče trditi, da je ta vlada ali pa ministrstvo za delo kogarkoli pozabilo, kaj šele ravnalo samovoljno ali nesolidarno. Ravno nasprotno in za tem s svojo ekipo trdno stojim. Zavezanost socialnemu dialogu vlade in mene osebno, ki sem v prvih šestih mesecih mandata Ekonomsko-socialnemu svetu pravzaprav tudi predsedoval, dokazujejo številne seje Ekonomsko-socialnega sveta, to vidimo na displeju, in številni predlogi, ki smo jih s socialnimi partnerji tudi obravnavali; in veliko smo jih v veliki meri tudi uskladili. S člani Ekonomsko-socialnega sveta smo med drugim dosegli v težkih razmerah prvega vala epidemije tudi soglasje glede poslovnika o vodenju pogajanj in usklajevanj z zakonom teh protikoronskih paketov, kajti vsi skupaj smo se zavedali, da običajen proces, postopek, protokol ne omogoča hitrega odziva, za katerega smo bili dolžni zagotoviti vsi skupaj primerne podlage. Socialni partnerji so bili v tem času, predvsem bolj intenzivno konec leta 2020, vključeni tudi v pogajanja glede minimalne plače. Z njimi sem 19. januarja 2021 še opravil posvetovanje glede nove višine minimalne plače in tukaj sem potem moral sprejeti odločitev, pri čemer nisem spregledal na eni strani zaposlenih, ki za pošteno delo zaslužijo dostojno plačilo – in neto plače v Sloveniji so nizke –, in na drugi strani delodajalcev, ki nosijo težji del dviga minimalne plače in jim tudi vlada z ukrepi iz interventne zakonodaje pomaga, vsaj v večjem delu, nositi to breme. Bi minister, ki mu ni mar za delavce in ki ne bi imel vselej v mislih najšibkejših med njimi, izbral možnost povišanja minimalne plače, ki sedaj znaša tisoč 24 evrov bruto. Vse skupaj pozivam k pošteni refleksiji in prepričano zagotavljam, da se v svojih izjavah, intervencijah in ravnanju vselej in vedno zavzemam za delavce, njihovo dostojno plačilo ob doslednem zavedanju pomena socialnega dialoga, trdnega gospodarstva in blaginje za vse.

Nenazadnje mi dovolite še nekaj besed o javnem razpisu za pomoč ranljivim skupinam prebivalstva zaradi epidemije covida-19. Financira se iz evropskih sredstev in je bil pripravljen z namenom pomoči ranljivim skupinam, ki jih je kriza epidemije najbolj prizadela, in to tam, kjer pomoč najbolj potrebujejo. Ministrstvo je ta razpis, ki je bil sicer prvi te vrste, pripravilo v dobri veri, da bo pomoč dosegla čim bolj različne ranljive skupine. Nismo se poslužili načina, da bi denar usmerjali v razne študije, ki bi končale v predalih, ampak smo želeli, da ta pomoč pride do ljudi, in to do čim širšega kroga ljudi. Tudi parlament ni samo ta stran ali pa samo ta stran, parlament je krog. In tu skupaj stojimo ali pa sedimo ljudje različnih svetovnonazorskih prepričanj. Stiska pa lahko doleti vsakega od nas. In kot minister za enake možnosti sem dolžan s svoj ekipo na te stiske odgovoriti in zagotoviti, da pomoč dobijo prav vsi. Razpisno dokumentacijo so pripravile strokovne službe na ministrstvu, to je bil prvi razpis te vrste v sodelovanju Službo Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, saj gre za evropska sredstva. Ker gre za javni razpis, ki pokriva različna vsebinska področja dela ministrstva, so bili v komisijo imenovani uslužbenci, ki pokrivajo različna področja dela na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pri izboru je bilo ključno merilo strokovnost in pretekle izkušnje. Med prejemniki so med drugimi Zveza prijateljev mladine Ljubljana, Društvo SOS telefon, Rdeči križ, Karitas, Kralji ulice, Spominčica in mnogi drugi, čeprav je bila izpostavljena samo ena nevladna organizacija kot prejemnica teh sredstev.

Spoštovane in spoštovani, neštetokrat je v zadnjih tednih name letelo brez števila neutemeljenih obtoževanj in natolcevanj tako v tej hiši, žal, kot v medijih. Tarča so bili tudi moji sodelavci. Zato naj na tem mestu, kakor že velikokrat poprej, zatrdim, da sem poskrbel, da sem se izključil iz vseh organov zavoda, ki je bil izpostavljen, pred nastopom ministrske funkcije. Naj opozorim na odziv krovne organizacije in mreže slovenskih nevladnih organizacij CNVOS na družbenem omrežju Facebook, kjer so zapisali, da samo dejstvo, da je resorni minister nekoč bil soustanovitelj zavoda, zakonsko ne predstavlja ovire, da zavod ne bi smel prejeti donacije ministrstva. Nasprotno, opozorili so, da bi bila to zelo omejujoča in nevarna praksa, saj bi preprečila, da tisti, ki so aktivni v civilni družbi kot prostovoljci, prevzemajo potem tudi odgovorne izpostavljene položaje v slovenski družbi. V razvitih demokratičnih deželah je to celo zaželeno. Vso dokumentacijo smo predali pristojnim organom, tudi spoštovanemu odboru, in prepričan sem, da bodo opravili svoje delo ter da se bo zadeva, upam, čim prej zaključila. Medtem pa – ne delajmo si utvar – se ne bo zaključila nebrzdana in neosnovana gonja proti meni kot predstavniku politične opcije, ki zagovarja krščanskodemokratske vrednote, kot so svoboda, pravičnost, solidarnost ter spoštovanje človekovega dostojanstva; kot pokončnemu zagovorniku dediščine tiste Evrope, ki jo imenujemo jedrna, na kateri je osnovna Evropska unija. Spoštovane in spoštovani, jaz še vedno verjamem v raznolikost in svobodo v Sloveniji, ravno zato stojim danes pred vami, verjamem v družbo, kjer štejejo dejanja, argumenti in konkretna dejanja. Upam in verjamem, da me boste pri tem danes podprli.