Spoštovani!

202 tisoč 572 okuženih in 4 tisoč 224 umrlih − to so podatki do 16. marca letos. Vir seveda Nacionalni institut za javno zdravje. Lahko obračate in poskušate omiliti, a zaman; številke so alarmantne, tudi tiste v domovih za starejše. 12 tisoč 155 okuženih oskrbovalcev, 2 tisoč 58 jih je bitko z virusom izgubilo. Pri statistiki pri tem suhoparnem navajanju številk se zazdi, kot bi izgubljali občutek, da za vsako od številk stoji človek in za njim življenjska zgodba, svojci, bolečina. V zraku ostane vprašanje, koliko minut, ur, koliko neprecenljivih trenutkov je bilo odvzetih s prezgodno smrtjo. Koliko smrti bi lahko preprečili, če bi bile reakcije odgovornih drugačne, pravočasne, skrbne, srčne in pravilne. Pri današnji interpelaciji ministra, odgovornega tudi za področje domov za starejše, se ob številki 2 tisoč 58 umrlih oskrbovancev postavlja vprašanje, koliko bi jih še danes živelo, če bi minister preprosto delal, če bi potegnil kakršnokoli potezo, če bi slišal opozorila − in teh je bilo res veliko −, če bi upošteval sklepe strokovne skupine. Koliko trpljenja bi lahko preprečili, če bi minister opravljal svojo funkcijo v skladu z izrečeno ustavno prisego, torej po svoji vesti in vestno; z zavedanjem, da so domovi in zaščita najranljivejših njegova prva naloga v času epidemije. Besedilo interpelacije, ki smo jo vložili, jasno utemeljuje ministrovo odgovornost − tako objektivno kot tudi subjektivno. Številke, datumi in dejstva, vse je predstavljeno brez odvečnega teksta. Svojo odgovornost ste, minister, morda nezavedno, pa vendar, potrdili tudi sami. Vaš odgovor na interpelacijo namreč ne vsebuje argumentov, ki bi navedena dejstva in očitke ovrgli; prav nasprotno. Na 21 straneh, ki jih ponujate kot odgovor, niste zanikali, ovrgli ali zavrnili niti enega samega očitka. Zatekate se k obljubam in naštevanju, kaj vse boste storili. Spisali ste, pa še to precej nespretno, ponesrečen približek propagandnega gradiva, ki mu ob videnem v zadnjih mesecih verjetno ne verjamete niti sami; hkrati pa na dolgo in široko zahajate k temam, ki vam jih ne očitamo. Skratka, preusmerjate pozornost od bistva, v bistvu bežite, bežite od odgovornosti. Po letu dni delovanja te vlade je jasno, da nihče v tej vladni ekipi ne razume pojma – prevzemanje odgovornosti.

Subjektivno je minister politično odgovoren za določena ravnanja ali dogodke, če med njegovim ravnanjem oziroma opustitvijo ter nastalo posledico obstoji neposredna vzročna zveza ali če je kriv za nastanek posledice, kar pomeni, da v takšno dejanje ali opustitev ni bil prisiljen od zunaj, pač pa se je vsaj minimalno zavedal možnosti nastanka škodljive posledice. Objektivno pa je minister politično odgovoren za vsako ravnanje ali posledico tega ravnanja tistih, ki jim je neposredno nadrejen. Ko gre za nepripravo domov na pričakovani drugi val epidemije, je vaša odgovornost, spoštovani minister, jasna – tako objektivna kot subjektivna. Niste ukrepali, opustili ste marsikatero ravnanje, bili ste malomarni, nevestno ste opravljali svoje delo. 2 tisoč 58 umrlih v domovih je zgolj posledica. Vrnimo se v pomlad 2020. Ob koncu prvega vala epidemije smo z zgroženostjo ugotavljali, da je vlada pri domovih bitko z virusom izgubila oziroma da so bili ravno oskrbovanci največje žrtve. Poznali ste vse zablode in težave prvega vala, poznali ste vsa opozorila stroke, vrstili so se pozivi, da je treba domove nujno pripraviti na morebitni, a tedaj že zelo sluten in pričakovan drugi val. V tej dvorani, spoštovani minister, sem vas 25. maja vprašala, ali ste doumeli lekcijo pomladnega vala, ali imate pripravljene primerne scenarije, ker ponovitve tragične bilance nismo hoteli – ne jaz, ne ljudje, ne svojci in tudi ne vi, domnevam. Spraševala sem vas, kako boste preprečili širjenje virusa v domovih ter s tem posledično morebitne smrtne žrtve. Odgovorili ste nič vsebinskega, da pregledujete uspešnost vseh ukrepov in dobrih praks, pripravljate načrt obvladovanja okužb s covidom-19 ob morebitnem drugem valu, protokole in usmeritve pa da ste oblikovali neko delovno skupino. Skratka, prazno. Ponavljam, na nevzdržno stanje in nujnost ukrepanja so vas opozarjali vsi, od Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in združenja Srebrna nit do vodstev domov, slišati je bilo tudi pozive svojcev.

Vem, da se boste danes sklicevali na podedovane razmere v domovih in krivdo oziroma odgovornost valili na prejšnje vlade. Vem, da boste rekli, da se v kratkem času ni dalo veliko storiti, in vem, da bodo prevladovali izgovori namesto samorefleksije. Naj rečem tako, morda bi se s to politično manipulacijo, h kateri se boste zatekali, še lahko vsaj poskušali oprati odgovornosti, če ne bi bilo treh zgovornih dejstev. Prvič, da ste bili večkrat opozorjeni na nevzdržno stanje, pa niste odreagirali. Drugič, da ste se zavedali, vsaj tako upam, razmer. In tretjič, da ste ob vsem skupaj molčali ali pa posegli po leporečenju in besedah, kot so – prizadevamo si, storili bomo vse, razumemo situacijo. Prizadevanje in razumevanje nista dovolj, ne pri življenjih. 1. junij je presečni datum, z današnje perspektive samo še bolj ironičen in žalosten. Ni zgolj datum preleta letal, je začetek vladnega poletnega spanja. Nepriprava, neukrepanje ali prepozno ukrepanje, ignoranca in hkratno leporečenje o pripravah, preučevanju alternativnih možnosti, pošiljanje neizvedljivih usmeritev domovom, vse to, minister, je odraz malomarnosti, je nevestno delo v službi, je nevestno ravnanje. Nevestno. Slišite v teh besedah – vest? In vse našteto je tudi opustitev dolžnega ravnanja, ki bi ga po vseh opozorilih in krikih po ukrepanju morali spoznati kot svojo dolžnost in odgovornost ter ga poleti tudi opraviti. Najprej, da nadaljujem, opozorim na vašo izjavo, ki je, lahko bi rekla, vzorčen primer oblastniške arogance, malomarnosti, nezavedanja razmer. Morda celo brezbrižnosti. Ciljam seveda na vaše besede, izrečene 28. septembra, navajam, »da so ukrepi, ki so jih zastavili v protokolu, po izkušnji iz prvega vala epidemije dovolj za uspešno zajezitev širjenja virusa v domovih za starejše«. In še, »da novih ukrepov za zdaj ne bo«. Ponavljam, ukrepi iz prvega vala so dovolj, novih ukrepov za zdaj ne bo. Minister Cigler Kralj, 28. september.

Poglejmo nekaj primerov. V začetku julija so vas v Skupnosti socialnih zavodov vnovič, tako kot že aprila, opozorili, da v večini domov obolelih oziroma okuženih preprosto ne zmorejo osamiti. Ne morejo. In vi, minister, vi ste še naprej vztrajali, naj domovi vzpostavijo ločene cone, četudi ste vedeli, da te možnosti nimajo in da tudi nimajo denarja. Zavestno ste vztrajali pri neizvedljivem, med tem pa skupaj z ministrom za zdravje v miru proučevali. Preučevali dodatne rešitve, ki bi bile za stanovalce najboljše. Veliko ste govorili; komaj kaj, če sploh kaj, storili. Nato je konec julija sklep, da je domovom, ki ne morejo organizirati rdečih con, treba pomagati, sprejela celo strokovna skupina. Naložila vam je pomoč domovom pri zagotavljanju zunanjih kapacitet. In vi, minister, nič. Vmes ste povedali, da novih ukrepov za zdaj ne bo. Verjetno še naprej proučevali in iskali dodatne rešitve in jih, pozor, šele konec oktobra samo delno našli. Konec oktobra, ko ste v PKP5 zagotovili denar za povračilo stroškov najema zunanjih kapacitet. Konec oktobra oziroma več kot tri mesece pozneje in s tem, spoštovani minister, več kot tri mesece prepozno. Kaj, gospod minister, je to drugega kot odgovornost – objektivna in subjektivna. In, minister, v teh treh mesecih je po podatkih NIJZ 64 oskrbovancev umrlo, 807 pa se jih je okužilo. Poglejmo naprej. 27. septembra je strokovna skupina sprejela sklep, da bi za zaščito starostnikov v domovih morali uvesti obvezna obdobna testiranja za vse zaposlene, in sicer na štirinajst dni. Dan pozneje ste vi, gospod minister, ocenili, da novih ukrepov ne bo, čeprav je virus vdrl že v dve tretjini domov. Mesec pozneje, 30. oktobra, je strokovna skupina poziv o nujnosti rednega testiranja ponovila in predlagala začetek s 1. novembrom. In kdaj je ta predlog meso postal? V domovih 7. decembra, ker je vmes veljalo – kako že? – da novih ukrepov za sedaj ne bo. Dva meseca in nekaj dni prostega teka, niča.

Drži, ni bilo vse v vaših rokah, ampak preslišali smo vaše morebitno nestrinjanje, ločeno mnenje, pozive k drugačnemu ukrepanju. Molčali ste, gospod minister. Četudi ste morda menili drugače, tega nismo vedeli, ker niste javno ugovarjali. Torej ste se z vsem strinjali. In kaj, gospod minister, je to drugega kot odgovornost – objektivna in subjektivna?! Dva meseca neukrepanja v tem času, od 7. septembra do začetka testiranja v domovih 7. decembra, je tisoč 32 oskrbovancev umrlo, 7 tisoč 911 pa se jih je okužilo. Tretji primer. K sreči je ta absurdna odločitev iz začetka novembra veljala le nekaj časa. Govorim o navodilu, v skladu s katerim so zdravstveni delavci s potrjeno okužbo in brez simptomov nenadoma smeli delati v rdečih conah. To je dotlej veljavno prakso obrnilo na glavo. Prej karantene in izogibanje rizičnim stikom, sedaj nenadno delo. Pripravljeni ste bili tvegati okužbe med zaposlenimi na škodo ljudi. Ampak seveda je še vedno veljalo, da novi ukrepi za sedaj niso potrebni. Dopuščam, da ste imeli pomisleke, da se niste strinjali, ampak tega seveda ne vemo, ker ste, drži, molčali. Molk pa seveda lahko pomeni tudi strinjanje. In kaj, gospod minister, je to drugega kot odgovornost – objektivna in subjektivna. Spoštovani minister, odgovornost za nepripravo domov na drugi val je vaša oziroma tudi vaša. Ne glede na to, kako dramatično boste danes govorili o arhitekturnih specifikah poslopij in pomanjkanju vlaganj, to vas ne odvezuje odgovornosti za pripravo con ali iskanje zunanjih kapacitet. To vas ne odvezuje odgovornosti za premeščanje zaposlenih, če ste tako ocenili, ali za zgodnejšo uvedbo testiranj. Dotrajanost marsikaterega doma ni opravičilo za vaše neravnanje, za vašo letargijo. Obratno je, imeli ste priložnost ukrepati, pa niste. Lahko bi se izkazali, pa se niste. In odgovornost je vaša – objektivna in subjektivna.

Še vedno vodite resor, menim sicer, da ga ne bi več smeli, ki je v veliki meri soodgovoren za nepripravo domov na drugi val. Pomladna izkušnja je bila boleča in pokazala je, kje so domovi ranljivi. Vaša, spoštovani minister, je bila naloga, da storite vse za zaščito najranljivejših. Kot izhaja iz dejstev, številk, datumov, dopisov, zapisnikov, mnenj, skratka listin, ne govoric ali pavšalnih očitkov, niste storili niti tistega, kar vam je bilo predlagano, niti tistega, kar vam je bilo predlagano. In zato, spoštovani minister, ste objektivno in subjektivno odgovorni za dogajanje v domovih in za posledice tega dogajanja. Danes bomo, prepričana sem, slišali veliko samohvale o tem, koliko pomoči ste razdelili z različnimi protikoronskimi svežnji. Včasih se vprašam, ali ste si s tem lajšali vest, se skušali odkupiti z enkratnimi zneski, da bi v javnosti vsaj malo prikrili nedopusten polom in poraz, ki se vam je dogajal v domovih. Naj vas, minister, preden si prikimate, češ kako zelo ste pomagali ljudem, opozorim na izvirni greh te nujnosti PKP-jev. Razlog zanje so okužbe oziroma, bolje rečeno, širjenje okužb. Posledica pa so nedomišljeni, stihijski, spodleteli ukrepi za zajezitev, ustavitev javnega življenja, gospodarstva. Kot bi želeli soustvarjati razloge za same protikoronske zakone. To je spirala, manj je okužb in bolj so nadzorovane, manj je razlogov za ustavljanje javnega življenja, za prepovedi, kazni in globe, manj je zapiranja dejavnosti, manj je razlogov za dodeljevanje pomoči. In tukaj, spoštovani minister, je vaša odgovornost – objektivna in subjektivna, saj namreč niste poskrbeli za smiselne zakonske določbe, ki bi širjenje virusa vsaj pomagale zajeziti. Pa poglejmo konkretno.

Virus se je širil tudi med aktivno populacijo, konkretno na delovnih mestih. Ta so bila drugo žarišče okužb. Temeljna napaka pa, da je Ministrstvo za zdravje, ker epidemiološke službe niso več zmogle slediti stikom, ustavilo izdajanje karantenskih odločb. Ob vsem samozaščitnem ravnanju zaposlenih je država odpovedala. Vi, spoštovani minister, ste odpovedali. Za različne situacije, kot so izolacija, karantena, bolniška, ste dopustili različno višino nadomestil, ki je bila odvisna tudi od mesta rizičnega stika. Naloga države je bila poskrbeti, da bodo ljudje ob tveganih stikih in sumih okužbe, recimo temu, motivirani ostati doma. V Sloveniji pa se je zgodilo, da so za svoj bližnji stik z virusom ali okužbo bili nekako kaznovani. Vaša, spoštovani minister, pristojnost, dolžnost in odgovornost je pripraviti ustrezne popravke delovnopravne zakonodaje. Tu si odgovornosti ne delite z nikomer, kot si jo delno pri domovih za starejše. Zato vam očitamo, da ste kot minister za delo soodgovorni za širjenje okužb na delovnih mestih. Naj naštejem razloge. Prvič, zaposleni so ostali brez karantenskih odločb, ki bi omogočale dokazovanje upravičenosti do izplačila nadomestila plač. V praksi je to pomenilo, da sta bila presoja in ravnanje prepuščena delodajalcem. Ti so na drugi strani ostali brez dokazila, na podlagi katerega bi lahko uveljavili povračilo nadomestila plač. Različno so ravnali oboji. Nekateri zaposleni so ostali doma, drugi zaposleni pa so hodili v službo. Nekateri delodajalci so zaposlene razumeli in jim verjeli, drugi jim niso. Pri vas, minister, pri vas pa so dejstva enoznačna. Opustili ste svojo nalogo, in sicer zagotoviti ustrezno ureditev s PKP-jem, z odlokom, uredbo, z nekim aktom, da bi preprečili vdor okužb na delovna mesta. Skratka, morali bi ukrepati takoj, tako pa ste področje prepustili naključnim ravnanjem in presoji posameznikom.

Drugič, bolezni in poškodbe pri delu so urejene v Zakonu o delovnih razmerjih, ki sodi v vaš resor. Zato so izgovori o neodgovornosti povsem odveč. Vse do konca leta 2020 ste bili tiho oziroma niste uredili področja izplačevanja nadomestil za delavce v zdravstvu ter po domovih za starejše. Absurdno je, da ste vseskozi vztrajali pri stališču, da se okužba s covidom-19 tem ljudem ne more zgoditi na delovnem mestu. Tisti v prvih bojnih linijah niso bili vredni niti tega, da bi jim uredili stoodstotno nadomestilo plače ob morebitni okužbi. Ob vsem tem pa niste poskrbeli niti za zakonske podlage, ki bi stimulirale delodajalce, da tam, kjer lahko, organizirajo delo od doma. Znižanje delovne mobilnosti se kaže kot eden izmed pomembnejših ukrepov za zajezitev širjenja virusa. Vi pa ste za to področje pozivali, pripravili komunikacijsko akcijo in elektronski obrazec. In to je to. Ob tem, da ste imeli v rokah vzvode sprememb zakonodaje. In zato ste, minister, soodgovorni tudi za širjenje virusa med aktivno populacijo. Odgovorni ste za nepripravo ustreznih zakonskih podlag, ki bi preprečevale prihod okuženih na delovno mesto. Tretji očitek iz interpelacije, socialni dialog, šepajoč oziroma nekako sam sebi namen. Po osmih PKP-jih je nedvoumno jasno najmanj to, da nikoli niste želeli dialoga, takega, ki bi dejansko izboljšal vsebino. Kot ministra vas mnenje socialnih partnerjev nikoli ni zanimalo. Niste razumeli, da je v posebnih razmerah, ki jih je prinesla epidemija, še zlasti pomembno, da sedete za skupno mizo z delodajalci in delojemalci ter jih poslušate, slišite in uskladite boljšo rešitev. A vam je bilo to odveč. Če bi socialni dialog vodili in se vzdržali podtaknjencev, vam Ustavno sodišče morda ne bi začasno zadržalo tako imenovanega prisilnega upokojevanja starejših delavcev.

Namesto ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ste igrali vlogo nekakšnega moderatorja in morda celo bili na misiji zmanjševanja pravic delavcev. O zadnjem očitku, zapisanem v interpelaciji, kaj dosti besed niti ne bom izgubljala, enostavno nočete slišati, kaj je njegova srž. Vaše povezave s prejemnikom sredstev so bile dokazane, zgovorna je sestava komisije, prav tako številni indici, ki kažejo na nehigienično in klientelistično ravnanje vas kot ministra, vendar je ta primer jemati zgolj kot kamenček v mozaiku vašega razumevanja politike, vez in poznanstev; več ne bom rekla. Za vas, spoštovani minister, je očitno politika neki poligon leporečenja in vtisa. Vtisa, da delate, veliko delate. Rezultati – se opravičujem – tega ne potrjujejo. Vaše napake govorijo o prav nasprotnem, vendar ob vsem tem pozabljate, da je razsodnik dejanj čas. Ob razkajeni megli besed in odsotnosti dejanj je jasno, že več mesecev jasno, da niste opravili svojih nalog. In to pušča posledice v domovih, na delovnih mestih. In to so krute posledice, ki jih statistika zgolj ponazarja, zgodbe in usode pa zamolči. Še vedno skoraj izključno promovirate sami sebe, loščite videz nekoga, ki bi želel biti minister, pa tega ne zna početi. Zelo slabo se piše državi, ki jo vodijo ljudje, nesposobni prevzemanja odgovornosti, katerih vodilo je – ne glede na posledice bomo branili svoje stolčke. Naj vas spomnim, tukaj, za to govornico ste presegli. Presegli ste, da boste ravnali po svoji vesti in s svojimi vsemi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Spoštovani minister, v teh besedah se skriva tudi prevzemanje odgovornosti, politične odgovornosti.