Govor

Obtožbe, ki smo jih slišali ravnokar, kažejo na nemoč in strah določene leve politične opcije, da bi morali tožilci hitro delati na vseh svojih primerih. Dejstvo je, da tožilci vlečejo svoje razprave, tako kot na primer v določenih primerih 17 let ne pride do zaključka nekega primera. To so trije mandati predsednika Združenih držav Amerike, ki je v tem času zakuhal že dve vojni in eno že izgubil, pri nas pa tožilec ni sposoben v tem času spisati določenega obtožnega predloga in sodišče tistega obtožiti ali pa oprostiti. To kaže na možnost, da se v tem času, recimo v teh 17 letih, lahko tožilci dogovarjajo z marsikom: z obremenilnimi pričami, z osvobodilnimi pričami, z obtoženci. Ko pride zadeva na sodišče − kaj se zgodi? 96 % prič se ne spominja dogodka izpred 17 let. Namen je dosežen. In v tem primeru lahko tožilci po svojem občutku oziroma po svoji politični preferenci odločajo in določajo, kdo je kriv in kdo ni kriv. Temu smo se poskušali izogniti z vložitvijo tega zakona. To ni res, da bi bili nekateri enostavno odpisani od kazni. Ni res. V mesecih, kolikor bi jih preostalo do implementacije zakona, bi lahko tožilci naredili čisto vse, namesto da so skakali naokoli in govorili, kako je to uboj demokracije in podobne bedastoče. V tem času bi lahko spisali tisto, kar so pripravljali 17 let. Marsikdo je v tem času že umrl, priče so izginile, pozabile in prosta pot je odprta. Odprta je katera prosta pot? Tista, kakršno so uporabljali nekdaj v bivši Jugoslaviji pod komunističnim režimom in obsojali človeka po priimku, po politični preferenci se ni dalo, kajti v tistem času je bila dovoljena samo ena politična opcija, danes pa naj bi bile vse ostale, ki niso v skladu s tistim zgodovinskim spominom. Vse te opcije so prepovedane. Slovenski pravniki govorijo tako, pol jih je na eni strani, pol jih je na drugi strani. Vendar o slovenskih pravnikih ima vsakdo lahko ima svoje mnenje. Preberite, kaj se dogaja in mislim, da se boste strinjali z menoj.